Že starodavne izkušnje in še posebej makiavelizem nas učijo, da je neko pleme ali narod najlažje premagati, če ga pomehkužiš. Velik del današnje demokratične Evrope se je zaradi razvite tehnologije, izkoriščanja revnejših ljudstev, potrošništva, prevlade težnje po ugodju ter nenazadnje zaradi napačnega razumevanja ali zlorabe strpne ter miroljubne ideologije in politike v precejšnji meri pomehkužil. Nekoliko provokativno vprašanje je torej, ali nas »dosežena« stopnja pomehkuženosti že tudi ogroža v našem demokratičnem obstoju.
Beseda pomehkužen na splošno označuje nekoga ali nekaj, kar je izgubilo svojo trdnost, odločnost, vzdržljivost ali energijo in je postalo pretirano mehko, občutljivo, razvajeno ali neodločno. Praviloma se ta izraz uporablja v slabšalnem ali kritičnem smislu. Ko danes primerjamo Evropsko unijo z obstoječimi in nastajajočimi svetovnimi velesilami (ZDA, Kitajska, Rusija, Indija itd.) ter novimi velikimi meddržavnimi zavezništvi (npr. BRICS), vedno bolj ugotavljamo, da smo se v EU predolgo zanašali na zavezništvo z ZDA, na ugodne ustaljene tokove energetskih virov, na nemoteno uvažanje zemeljskih rudnin ter nenazadnje na ceneno delovno silo iz manj razvitih držav. Ob tem smo zanemarili razvoj lastnih gospodarskih in drugih razvojnih potencialov ter spregledali, da se svet hitro in korenito spreminja. Zdaj, ko smo s temi spremembami soočeni, mrzlično iščemo rešitve, branimo Grenlandijo pred ameriškim imperializmom, Ukrajino pred ruskim ter sami sebe pred obojima, hkrati pa izgubljamo konkurenčni boj s Kitajsko ter še ne znamo ustrezno opredeliti, kakšen naj bo naš bodoči način (ne)sodelovanja s tem svetovnim velikanom. Tako kot se povprečen človek hitro navadi ugodja in postane zaradi njega lenoben, so postale v marsičem lenobne tudi članice EU ter EU kot takšna. Zdaj nas težavni odnosi z navedenimi svetovnimi velesilami ter druge nadloge sedanjega časa prebujajo iz te lenobnosti oziroma otopelosti in osebno verjamem, da lahko EU z novimi rešitvami, ki jih že išče in sprejema ter jih bo morala sprejeti še mnogo več, še vedno ohrani zelo pomembno mesto v svetu. To je naš velikanski skupni izziv, ki je odločilen za obstoj EU in kakovost življenja v njej.
Ta zunanji izziv ima več notranjih političnih, gospodarskih in drugih vzrokov, med katerimi zavzema pomembno mesto tudi precejšnja pomehkuženost evropskega prebivalstva, pri čemer imam v mislih demokratični del Evrope, predvsem pa seveda EU. Na ta pojav se nevarno uspešno odzivajo nekatere skrajne politične stranke, kot npr. razvpita nemška AfD. Seveda razlogi za slabitev Evrope niso le v pomehkuženosti, temveč so tudi geografski, demografski, strukturni, zgodovinski, ekonomski, politični in drugi. Toda dejstvo je, da smo prebivalci demokratične Evrope postali v marsičem pretirano razvajeni, leni, egoistični ter nenazadnje nezadostno ozaveščeni glede realne situacije, v kateri se nahajamo. Pomislimo le, kaj se zgodi z nami, če nam za nekaj dni ali tednov zmanjka elektrike. To je seveda lahko težava tudi za Kitajce, Ruse in marsikatero drugo državo. Toda v navedenih dveh in mnogih drugih državah je prebivalstvo zmožno potrpeti in prestati marsikaj hudega brez pretirane panike, medtem ko bi v demokratičnih družbah v Evropi in po svetu izpad elektrike povzročil hudo zmedo ter nezadovoljstvo ali celo obup prebivalstva. Podobne težave bi npr. nastale ob hujšem pomanjkanju nafte in zemeljskega plina, ali pa določenih zemeljskih rudnin, ki so nujne sestavine proizvodnje električnih avtomobilov, mobitelov, računalnikov in druge tehnične ali strojne opreme. Pa pomislimo še na kaj bolj banalnega. Npr. na možnost, da pride do hudega pomanjkanja kave. Za razliko ob bolj odpornih in manj pomehkuženih družb, smo v demokratični Evropi verjetno zelo »ranljivi« tudi pri takšnih malenkostih. Ena najhujših preizkušenj bi bila seveda vojna, o kateri nerad govorim, vendar jo moram tu zaradi doslednosti vsaj omeniti – seveda ob upanju, da se ji bomo tudi v prihodnje v EU znali izogniti. Nenazadnje je tu še en resen izziv, tj. demografska slika demokratične Evrope (in Slovenije), ki nikakor ni obetavna. Tudi pri slednjem se pogosto kaže pomehkuženost, saj se danes mnogi ljudje, kljub mnogo višjemu materialnemu standardu kot v preteklosti, le stežka odločajo za rojstva otrok. Seveda so pri odločanju za rojstva otrok pomembni še mnogi drugi dejavniki, vendar pa to vsaj v precejšnji meri ne ovrže v prejšnjem stavku izražene misli.
Pomehkuženost se je zajedla v večino nas, navadnih ljudi, pri čemer so večinoma prav tako navadni tudi naši voditelji. Pogosto pretirano iščemo ugodje ter se zato premalo gibamo in mislimo. Posledično živimo precej nezdravo. Preveč časa sedimo in gledamo v ekrane, večinoma se nezdravo prehranjujemo, zaradi razvoja tehnologije in še posebej socialnih omrežij vedno bolj zanemarjamo neposredne osebne stike z drugimi, hkrati pa nas informacijska tehnologija ter zdaj že tudi t. i. umetna inteligenca vedno bolj poneumljajo – kar je seveda paradoks, saj imamo danes daleč najširši in najhitrejši dostop do informacij v primerjavi s celotno zgodovino človeštva. Seveda se je treba zavedati tudi številnih pozitivnih plati sodobnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam vsem pomagajo k daljšemu, kakovostnejšemu in bogatejšemu življenju. Kar pa seveda ne izniči ugotovitev o tem, da tudi te pozitivne plati prispevajo k povečevanju lenobnosti, razvajenosti in nekaterim drugim slabim navadam.
Napredna znanost in tehnologija prehitevata človekov inteligenčni razvoj. Pri tem imam v mislih človekovo večrazsežnostno inteligenco, ki zajema racionalno, emocionalno, socialno, jezikovno, prostorsko, glasbeno in druge dimenzije inteligence. Težava je torej v tem, da naša pamet, čustva in socialni čut zaostajajo za tem, kar nam v resnici dobrega omogoča tehnologija. Namesto, da bi znali to tehnologijo res izrabiti zgolj v pozitivne namene in tako zmanjšati onesnaževanje, odpraviti revščino, lakoto in vojne ter postoriti še marsikaj dobrega, uporabljamo to tehnologijo za marsikaj slabega, kar vodi v že skoraj neverjetne neenakosti med ljudmi, v proizvodnjo vedno bolj smrtonosnih orožij, v vojne, v uničevanje narave ter – kar je najhujše – v poneumljanje ljudi. Namesto, da bi nam moderna tehnologija (internet, pametne naprave, t. i. umetna inteligenca itd.) pomagala pri osebni in kolektivni intelektualni, emocionalni in socialni rasti, nam slabi ali celo uničuje sposobnost trajnejše pozornosti in koncentracije ter nas dela vedno bolj umsko površ(i)n(sk)e, nas nadalje odvrača od neposrednih (živih) socialnih stikov ter nas dela vedno manj empatične, tudi vedno bolj brezčutne za človeško trpljenje – k čemur med drugim močno pripomorejo krvave in krute igrice, filmi in resničnostni medijski šovi. Vse to je posledica nizke razvojne stopnje človeštva. Če bi bili na višji stopnji, bi lahko s sodobnimi tehnologijami in znanjem ustvarili zelo human svet, četudi še vedno ne idealen. Ker pa to ni mogoče, v moralno-etičnem pogledu razvojno ne napredujemo ter postajamo, kot rečeno, v tem in drugih življenjskih vidikih vedno bolj pomehkuženi.
Demokracija ustvarja še posebej plodna tla za pomehkuženost prebivalstva, še posebej če je prisotna v ekonomsko razviti državi. Na dani stopnji razvoja se namreč ljudje v demokraciji pretirano zavedamo svojih pravic in radi pozabljamo na svoje etične in pravne dolžnosti ter odgovornosti, hkrati pa družbeno strpnost in mišljenjski pluralizem pogosto izkoriščamo v neprimerne ali celo nehumane namene. Za ilustracijo si je dovolj pogledati že številne anonimne komentarje na medijska poročanja in v njih izpostavljene osebe ter vsebine na družbenih omrežjih, v katerih se vsak spozna na vse, v katerih se pogosto promovirajo neumnosti in lažne vrednote ter v katerih lahko vsakdo, ki ima osebne težave ali skrajnostne poglede, svoje frustracije pretvarja v laži, žalitve in obrekovanja drugih. Ker očitno mnogi razumejo demokracijo kot sistem, v katerem je dovoljeno vse, to vodi v razvrednotenje demokratično dopustne svobode, pluralizma, strpnosti in dialoga. Celo demokratična težnja po varnosti in miru se zlorabljata tako, da želijo nekateri z naivnim in manipulativnim sklicevanjem na načelo nenasilja onemogočiti kakršnokoli varnostno in obrambno državno politiko, kar je lahko na koncu usodno za obstoj same demokracije kot takšne. In še bi lahko našteval.
Tudi demokracija lahko obstane le, če se pretirano ne pomehkuži. To nikakor ne pomeni, da mora država nujno krepiti svoj represivni aparat ali kaj podobnega. Pomeni pa, da morajo vsi demokratični akterji, tako voditelji kot ljudstvo, krepiti zdravo pamet, vsestransko razvijati svoje intelektualne potenciale, se čim več učiti, predvsem tudi pomena demokracije in pravne države za mir in človečno sožitje, ter biti konstruktivno kritični, solidarni in še kaj. Za vse to pa je treba biti aktiven. Ne le aktiven državljan, pač pa tudi aktiven človek. Ne pa len, nezainteresiran, psihofizično šibak in neodporen, egoističen ter utopljen zgolj v svoje udobje. Skratka ne pomehkužen. Zato je pomemben prav vsak korak, ki nas od pomehkuženosti oddaljuje ter nas vodi v bolj polno, zdravo in smiselno življenje – tako za demokratično, svobodno družbo, kot tudi za nas same.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
