Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Te bom tokrat predpostavljal, da se osredotočim na tisto, kar je bistveno. Ne glede na politično pripadnost me v Sloveniji vedno znova preseneča neverjetna samozavest vsakokratnih zakonodajalcev, kadar gre za odstranitev varoval in zožitev pravic, ki smo jih pridobivali desetletja. Kaj desetletja, stoletja. S tem pa tudi prepotentno prepričanje, da se sami ne bodo znašli na neprijetni strani tovrstnih posegov.
Govorim o Zakonu o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (ZSOKOK), ki ga je Državni zbor 24. septembra sprejel po nujnem postopku. Zakon preoblikuje specializirano tožilstvo, ustanavlja specializirano kazensko sodišče za vso državo, NPU zavezuje k prevzemu kataloga zadev in (bistveno) za te zadeve odpravlja klasično sodno preiskavo. Hkrati posega v imenovanje državnih tožilcev. Nasprotuje mu velika večina, če ne kar cela slovenska kazenskopravna znanost. Namen je hvalevreden, učinkovitejši pregon korupcije in organiziranega kriminala. Čas bo pokazal, da destinacija ni tista, na katero bi si želeli prispeti.
Specializacija in tesnejša povezava organov nista sami po sebi slabi. Sta pa slabi, če se ju sprejme, preden se preveri, kako bodo nove pristojnosti, tokovi zadev in procesna pravila delovali skupaj. Procesno pravo ni zbirka ločenih pravil. Je sistem zobnikov: poseg v en del sproži posledice v drugem. Te so lahko koristne. Rokohitrski posegi žal običajno prinesejo nova ozka grla, predodeljevanje zadev, podvajanje dejanj in daljše, ne krajše postopke.
Glavna nevarnost je, da zakon odstrani varovala, ki obstajajo zato, ker dobrim namenom države na dolgi rok ni mogoče zaupati na besedo. Inštitut za kriminologijo in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani opozarjata na dva vidika. Prvi je sodna preiskava: zakon jo pri najtežjih dejanjih obide in skozi stranska vrata pripelje tožilsko preiskavo. Drugi je strokovno kadrovanje tožilcev, s katerim minister dobi večjo težo nasproti Državnotožilskemu svetu, in to za vse tožilce, ne le za specializirane. Eno varovalo stoji med posameznikom in aparatom pregona, preden zadeva pride pred sodišče. Drugo stoji med politiko in tistimi, ki naj bi politično moč preganjali. Obe ovirata oblast. Ravno zato sta varovali.
Dežman, Erbežnik in Kovačič Mlinar to povedo najbolj preprosto. Če v predhodnem postopku ni neodvisnega sodnika, ampak tožilec kot nasprotnik vodi preiskavo, se poruši enakost orožij. Argument o učinkovitosti je zato zavajajoč. Varovalo se odstrani, ker se zdi, da ovira želeni izid. Toda če se že danes velik delež zadev konča s priznanjem in brez prave obravnave, predhodno varovalo ni odveč. Je zasilna zavora. Kdor jo odstrani, ne skrajša poti. Tvega, da bo končal v jarku.
To seveda ni prvi primer. Podobno »genialne« ideje smo videli že pri prejšnji oblasti, v želji po posegu v svobodo izražanja. Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora je vladi predlagal, naj se preuči razširitev kaznivega dejanja še na povzročitev vznemirjenja in zgražanja v javnosti. Vzporedno se je zasledovala strožja zakonodaja na prekrškovni ravni in v medijskem pravu. Ob tem je v političnem diskurzu vztrajno krožila misel, da je treba zajeziti tudi »lažne novice«.
Cilj je bil tudi tukaj navidezno hvalevreden. Sovraštvo je slabo, laž pa, posebej kadar je razširjena po družbenih omrežjih, ogroža resnico in demokratični proces. Toda veljavni prag v kazenskem pravu, da za pregon ne zadošča žaljiva ali napačna beseda, temveč spodbujanje sovraštva z dodatnimi elementi, ni pomanjkljivost ureditve. Je varovalo. Ko se ga zamenja z vznemirjenjem in zgražanjem, o kaznivosti govora ne odloča več jasno opredeljeno dejanje, ampak občutek in čustva tistega, ki ima v rokah pregon. Ista logika velja za idejo o sankcioniranju lažnih novic. Resnice ne določa ministrstvo za resnico ali predsednica republike. Kjer jo hoče določati, pade prva varovalka javne besede, torej da oblast ni in ne sme biti razsodnik tega, kaj smemo reči, tudi ko se motimo.
Tudi v tem primeru je obstajala tendenca, da se varovalo najprej razglasi za vrzel. Nato se vrzel domnevno zapolni, da se preprečijo družbene eksternalije. Zamolči pa se, da to ustvarja nove nevarnosti. Načeloma večje. Kot bi rano zdravili tako, da odsekamo roko. To je zelo redko potrebno in še redkeje koristno. Kdo bo jutri presojal, nad čim je javnost zgrožena in katera trditev je še novica ter katera že laž, ni akademsko niti strokovno vprašanje. Odvisno je od tega, kdo ima v določenem trenutku (vsaj birokratsko) oblast.
Vendarle pa ne gre zgolj za svetovnonazorsko pripadnost vsakokratne oblasti, čeprav so posamezne manifestacije obarvane z njenimi prepričanji in usmeritvami. Gre za fundamentalno zmoto, da se je treba posameznika bati bolj kot države same. Varovala nimajo namena ščititi koruptivnega pred zasluženo posledico in tudi ne tistega, ki širi sovražni diskurz, pred posledicami. Njihov namen je omejiti tisto silo, ki je v razmerju do posameznika vedno močnejša, torej državo, njen aparat, njen monopol moči in občutek, da je tokrat omejitev pravic res upravičena.
Ko ta občutek zadošča za odpravo omejitev, se pravice ne izgubijo z enim glasovanjem in zamahom s pisalom ob sprejetju pravnega akta. Izgubijo se kot tehnični detajl na poti k višjemu cilju. Najprej sodna preiskava, ker zadržuje pregon. Nato strokovno kadrovanje tožilcev, ker zadržuje politiko. Prag kaznivega govora, ker zadržuje ogorčenje.
Pri vseh teh posegih se ponavlja ista predpostavka: da so varovala odveč, ker so nameni čisti, in da so čisti zato, ker so naši. Zgodovina uči nasprotno. Najnevarnejši posegi pogosto ne pridejo kot odkrito zlo. Destinacija v pravu ni odvisna od opisa obljubljene dežele, v katero nas bodo predlagane spremembe domnevno pripeljale. Odvisna je od tega, koliko varoval smo pripravljeni podreti, preden pridemo na cilj.
Zato ni ključno, ali je boj proti korupciji ali proti sovražnemu govoru vreden truda. Je. Ključno je, ali smemo zaradi tega pozabiti, zakaj varovala sploh obstajajo. Obstajajo zato, ker dobre namere oblasti niso jamstvo za prihodnost niti za dobre rešitve. Pripadniki ene strani mislijo, da jih nihče ne bi mogel aretirati zaradi verbalnega delikta, ker oni pa že ne širijo lažnih novic. Pripadniki druge strani mislijo, da jim nihče ne more ponoči potrkati na vrata z lažnimi obtožbami o korupciji, če odpravijo zakonska varovala. Oboji računajo, da ima meč samo eno rezilo.
Kako zelo se motijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
