Varujte se slabega berila

No, za tokratno septembrsko črtico sem si izbral prav malce lahkotnejšo, a vendarle venomer zimzeleno temo moralne panike. Skratka, vsake kvatre, če seveda ni neke bolj resne krize, ko imaš v mislih predvsem želodec sebe in svojih bližnjih, pride do pregovorne »kozlovske sodbe«, ko se na tnalu javnega mnenja sodi nekemu pojavu v stvarnosti, ki se mu znova pripisuje krivda za takšen ali drugačen »propad« te naše presvitle civilizacije. Pa ne, da pristojni odločevalci, ki nekoč in danes krojijo naš vsakdan (ali njihovo vedenje in obnašanje, recimo), pri tem nimajo čisto nič. Pretekle izkušnje nas opominjajo, toda a si vzamemo čas, da jim (za)res tudi prisluhnemo?

Spomnim se, recimo, kako je svoj čas – še v času mojega otroštva – takrat vladajoča družbena, politična in »moralna« klika vzela na pregovorno muho najhujši šund od takrat pregovorno izprijene sekcije leposlovja – stripa. Celo Miki Muster, že v tistem času nesporna avtoriteta te devete in vrhunske umetnosti pri nas, takrat ni bil varen pred bruhajočim in pljuvajočim »ognjem in mečem« kritikov, ki so se dan za dnem hudovali (ali pa zgolj izdatno pohujšali) nad to zavržno obliko degenerirane umetnosti. No, danes pa taisti z nostalgijo v očesu neredko stoje tudi dolge ure v vrsti in na mrazu, samo za priložnost, da si nakupijo kak spominski kovanec (ali njih več), če le je na njem odtisnjena podoba Zvitorepca in njegove druščine, recimo. Morda pa zgolj iz nagibov koristoljubja, kdo bi to sedaj natančno vedel. Kajti nostalgija, ta utrinek bolj udobne, predvsem pa precej bolj domačne podobe preteklosti, se vedno dokaj rada trži, mar ne. Kar je bilo svoj čas smet, je sedaj za nekatere kapital, malodane investicija, dražja od suhega zlata.

A pustimo to misel sedajle vendarle ob strani ter raje skupaj poglejmo slabo pest pomenljivih prigod iz preteklosti, kjer se njih rdeča nit zvija, pretaka, predvsem pa zaplete okoli ideje, kaj je bilo prav in kaj je narobe (zapisano). Predvsem pa tega, kaj ti (malopridnež!) sledi, če tisto, kar je »narobe«, bereš, kaj šele ponotranjiš. In kdo ve, morda se bo kdo ob branju naslednjih vrstic kaj naučil. Ali vsaj ironično nasmehnil. In da, znova in (žal) ponovno se ne bomo mogli brez izjeme izogniti tudi tej obrti in umetnosti tvornega in treznega usklajevanja družbenih interesov, ki je pri tvorjenju našega vsakdana venomer prosta vseh zunanjih vplivov, nagibov ali, bog ne daj, pogrošnih interesov (beri: državniški modrosti).

Sedaj, pomnožitev možnosti in priložnosti pridobitve izobrazbe med slovenskim življem, za kar lahko ponovno »okrivimo« predvsem dobro cesarico Marijo Terezijo ter njeno v poznejših časih večkrat psovano uvedbo obveznega šolstva za vse njene podanike, je imela v povezavi s postopnim dvigom blagostanja za marsikoga tudi precej nepričakovane stranske učinke. Saj, če smo Slovenci v 19. stoletje vstopili z ne precej več kot nekaj sto vezanimi knjigami v domačem jeziku ter enim samcatim osamljenim časopisom (pa še ta je kaj kmalu zaradi pičlega bralstva klavrno propadel),[1] smo v leto 1900 izšli ne le s knjižnico, ki je štela že več tisoč enot, marveč tudi še s skoraj štiridesetimi različnimi dnevniki, tedniki, listi, revijami in glasili, vse našteto še s precej bogato izseljeniško periodiko za povrh. Pa tudi marsikaterega vrhunskega literata smo vmes pridobili (in seveda tudi žolčno skritizirali), mar ne.

A več čitalcev, sploh pa čtiva je kaj kmalu zamajalo tudi ustaljen družbeni red. Konec koncev je že takrat veljalo pravilo, da če nadzoruješ (za)pisano besedo, s tem v veliki meri obvladuješ tudi javno mnenje, kaj šele pripadajoči živelj. In kaj hujšega za vsakokratno oblast kot podaniki, ki preveč vedo, kako se reči streže, mar ne. A če je znanje moč, utegne biti prava informacija venomer precej prikladno orožje, ki utegne razgaliti navidezno stvarnost, ki jo želijo prikazati oblastniki. In tako seveda ne preseneča, da se je v naši tedanji stvarnosti kaj kmalu razvila burna razprava o tem, kaj se glede umne literature, beletristike in časopisja šika, kaj pa že pohujšuje, sploh mlajše branja vešče oči. Saj veste, venomer gre najprej za mladino, ta je naša svetla bodočnost. In prav to našo ubogo mladež, predvsem pa njen zdrav nravstveni razvoj vendarle venomer najbolj ogroža prav šund literatura ter druge njim dostopne »orenk fej« pisarije. In tako smo še leta in desetletja v našem časopisju neredko prebirali tudi kak tak pripis ali oceno: »Slaba druščina pokvari najboljše otroke, a slab časopis in umazana knjiga zastrupi dušo vsakega človeka, zlasti pa – mladega.«[2]

Saj ne, da bo večina tovrstne zaščite potrebne mlade krvi, ki je bila v začetku 20. stoletja zgolj spričo prebiranja raznoraznih leposlovnih packarij prikrajšana za obet svitle prihodnosti, kaj kmalu (dobesedno in izdatno) krvavela, predvsem pa trumoma umirala na bridkih bojnih poljanah prve svetovne vojne, tudi ob obronkih Soče. A pred tem, da le ne bi kdo premlad prebral kakega Cankarja, sploh pa ne kak stih njegove Erotike preveč, recimo. Skratka, pred tem presnetim pogubonosnim šundom (in pornografijo!), oj, zaščiti nas, ostri cenzorjev rez:

PROTI SLABEMU TISKU.

Radi pritožb, da izlagajo nekatere trafike zlasti mladino pohujšujoče slike, to je razglednice in drugo, je finančno ministrstvo prepovedalo vsem trafikam izlaganje in prodajanje nenravnih razglednic. Tudi izlaganje in prodajanje raznega slabega berila zlasti onih razburljivih indijanskih in detektivskih povesti je strogo prepovedano. Finančno ministrstvo je že ukrenilo vse potrebne korake, da se ta prepoved izvede.[3]

Seveda medijem že v tistem času ni bilo nič kaj nerodno in še manj sram, da ne bi za potrebe podpihovanja te kolektivne psihoze in moralnega pogroma uporabili še tako hude človeške tragedije (ali raje kar njih več):

(…) Obesil se je na Dunaju 12-letni nadarjeni gimnazijec Siegfried Sperling. Sumijo, da je povzročilo samoumor čitanje razburljivih romanov.[4]

(…) Neka [ga.] Pullinger je kaj rada prebirala razne romane. Pred tednom je zopet brala roman, v katerem se poveličuje in slavi samoumor. Bila je vsled tega berila tako razburjena, da je neko jutro hotela skočiti čez okno. Še ob pravem času jo je odtrgal mož od okna. A ko jo privede v spalnico, se mu nenadoma iztrga iz rok, hiti zopet k oknu, je odpre in skoči na cesto. Našli so jo mrtvo na ulici. Na njeni mizi je ležal roman in sicer na isti strani odprt, kjer se neka samomorilka slavi kot junakinja.[5]

Najbolj na »piki« med bolj resnimi literati je bil v tistem času zlasti Émile Zola,[6] čigar (priznajmo) dokaj trpki opus tudi pri nas ni bil le enkrat opredeljen za čisti, med trdne platnice ulit kriminal:

Iz Pariza poročajo: 30. marca je prišel pozlatar Brajzar na policijo ter je prosil, naj ga zapro. »Ako me ne zaprete, umoril bom svoja otroka. Dolgo časa že ne morem po noči spati in prevzame me grozna želja, končali svoja otroka. Večkrat sem že vstal ponoči ter se z nožem v roci bližal spečima otrokoma, hoteč ju zaklati; v zadnjem hipu sem se še zdramil, da nisem storil te hudobije.«

Gosposka mu ustreže ter ga zapre v norišnico, a tudi tam vedno grozi, da bo pomoril svoje otroke. In kaj je temu vzrok? Brajzar je prebiral ostudni roman Zolov »Človeška živina«, o katerem Zola sam pravi, da utegne vzbujati morilne misli. Ali bi ne bilo bolje, da bi Zolo zaprli, ki je kaj tacega spisal?[7]

No, po ustaljeni šegi se je v jadra tovrstnega moralnega pogroma kaj kmalu vpela še aktualna politika, katere že v tistem času niti ni kdove posebej motilo, če je morala kdaj tudi dobesedno preko (tujih) trupel nabirati sebi prepotrebne točke pri svojem volilnem populusu:

V [nemškem] Stralsundu se je nedavno ustrelil 24-letni socialno demokratični agitator. Prebiranje brezverskih liberalnih in socialističnih listov ga je tako zmešalo, da si je vzel življenje.[8]

Po že opisanem kopitu se je pričelo slabo branje vseh vrst najprej enačiti s slabim (nenravnim) mišljenjem, slednje pa kaj kmalu še tudi z izvršenimi (kaznivimi) dejanji za povrh, včasih zgolj blago začinjeno, včasih pa tudi bolj izdatno zabeljeno ne zgolj z ideološkim, marveč mestoma spet tudi z nacionalnim in nacionalističnim pridihom:

(…) Zadnji roparski napad v Mariboru je tudi sad slabega berila. Poročali smo, da je v Mariboru učiteljiščnik Kocbek poizkušal umoriti obrtnika Wiedemanna, da bi ga oropal in z oropanim denarjem si kupil fotografični aparat, v Ljubljani je pa par prenapetih [slovenskih] drugošolcev napravilo »zaroto«, češ, da hoče neljube profesorje »postreliti«. Ti dogodki so v nemškem časopisju vzdignili cele megle prahu. Nemško časopisje je bilo vse takoj pokoncu in slikalo svojim čitateljem, kaki so Slovenci (…), ni pa šlo stvari do dna, da bi se prepričalo, kaj je pravzaprav vzrok takim gotovo žalostnim pojavom. Namesto, da sedaj nemško časopisje slika svetu Slovence kot morilce in napadalce, bi naj napadalo tiste, ki so neposredno tega dejanja sokrivi in to so razni nemški založniki »Rauberromanov«.[9] Našim vzgojiteljem pa naj bo ta žalosten dogodek dovolj glasen memento, da varujejo mladino tako pogubonosnih spisov…[10]

Počasi, a vse bolj vztrajno se je v te štorije poleg vsega naštetega izdatno zamešalo še kako prekomerno šilce žganega preveč, včasih sicer z nemalo spretnosti:

(…) Mladi učenik v liberalni sinagogi objavlja v "Slov. Narodu" žalostno smrt Janeza Skodlarja iz Dvorjan pri Cerkljah. Seveda mora obesiti tudi njega klerikalni organizaciji v Cerkljah in podtika z namigavanjem ondotnim duhovnom njegovo smrt. Resnica je, da je bil Janez Skodlar tudi sokriv goljufije pri posojilnici, da je bil v sodnijski preiskavi zdaj zaradi tega, resnica pa je, da ni bil pri snovanju in vodstvu, še manj v načelstvu kak duhovnik, predno ni g. Kos kot odbornik odkril goljufije. Gotovo je, da bi ne bilo prišlo tako daleč, ako bi se bil prej kak ondotni duhovnik brigal za posojilnico.

Resnica je, da Janez Skodlar ni žrtev katoliške organizacije, ampak slabe tovaršije, [predvsem pa] slabega berila. Bil je naročen na [liberalnega] "Gorenjca" kot blagajnik, pajdašil se je z liberalci, ne s poštenimi možmi. Ko je goljufija prišla na dan, začel je v obupu piti žganje, bil 12. julija pri "Sokolih" edini izmed Dvorjanov. Štiri dni pozneje, ker mu tudi "Sokol" ni mogel potolažiti vesti, zbežal je ponoči v gozd in se obesil. Čigava žrtev torej?[11]

… včasih pa malodane že skorajda na silo:

(…) Iz Gorenje vasi v Poljanski dolini. Tukaj je umrl pretečeni teden znani tesarski mojster Martin Petemel. Kmalu se je raznesla dale na okrog novica, da ga je neki njegovih sovražnikov tako hudo premikastil, da je jel bljuvati kri. Komisija pa, ki je prišla šele tedaj, ko je mrtvec že ležal v jami, da so morali krsto odgrebsti, je dognala, da je žganje povzročilo hitro pljučnico, ki ga je spravila v grob. (…) Rojaki! Sami vidite, kam privede žganjepitje toliko naših ljudi. Zato se varujte tega strupa prav tako, kot onih gostiln, kjer imajo še vedno naročeno le »Gorenjca«, »Slov. Narod« itd. Kar je žganje za telo, to je slabo berilo za dušo.[12]

Skratka, ko je bilo govora o prebiranju (napačnega) časopisja: »(…) boljšega tako čtivo itak ne more roditi drugega kot pa – kazniva dejanja«.[13] Pa tudi drugo tistihmal ostudno branje ni bilo pri tem nič kaj bolje zapisano ali izvzeto, tudi ne po prvi vojni, pa četudi je bilo to morda zgolj sposojeno od nekega (preveč) svobodomiselnega, o čemer priča tudi pričujoči dogodek, zaradi katerega moram morda malo bolj natančno preiskati tudi svoj (širši) rodovnik, recimo:     

Umor v Sp. Hrušici pri Ljubljani

V nedeljo ob 11. ponoči so šli iz Štajerčeve gostilne na Fužinah domov v Hrušico trije fantje: Jakob Hlebš, Jakob Pogačar in Alojzij Bricelj. Nekoliko pred njimi je šel [neki] Skubic tudi iz Sp. Hrušice s svojima sestrama in svojo zaročenko. Pri Babnikovem kozolcu je čakal Skubic, in ko so prišli imenovani fantje v njegovo bližino, je Skubic, ki je kot vojak-mornar na dopustu, dvakrat ustrelil. S prvim strelom je zadel eno izmed deklet in jo ranil, da so jo morali prepeljati v bolnico. Z drugim strelom je pa zadel Jakoba Pogačarja v trebuh in je Pogačar v kratkem izdihnil.

Ljudje pravijo, da je Skubic imel že več let piko na Jakoba Hlebša zaradi nekega prepira v Korbarjevi gostilni, in da se je najbrž hotel znositi nad Jakobom Hlebšem, pa je zadel Pogačarja.

Ko je zjutraj pri aretaciji orožnik vprašal Skubica, če ve, da je sinoči enega ustrelil, je odgovoril: »Vem, pa mi je žal, da nisem še drugih dveh.« Tudi o Skubičevi materi pravijo, da je rekla: »Vse tri naj bi bil ustrelil, pa bi bilo – dobro.«

Skubičeva družina pri ljudeh ni na dobrem glasu. Ljudje pravijo, da je svoj čas družina veliko občevala z nekim učiteljem, ki ji je posojal – [res] slabo berilo. (…)

Sklepno morda le skromna misel, da je človek preveč večrazsežnostno bitje, da bi ga kar tako slepo usmerjala, kaj šele celostno determinirala zgolj in samo literatura ali drugo čtivo, ki ga občasno ali pa morda celo dokaj redno konzumira. Saj nas branje vendarle plemeniti, mar ne, knjiga (sama po sebi) pa nikoli ne ubija. Ali pač:

Prav neobičajen kriminalni primer se je zgodil v Buenos Airesu. Neki tamkajšnji odvetnik je prejel po pošti knjigo, ki mu jo je poslal dober prijatelj. Odvetnik je knjigo prebral in — umrl. Policijska preiskava je dognala, da so bile strani namazane z neko strupeno snovjo. Odvetnik si je pri listanju knjige oslinjeval prste in s tem dobil strup vase.

Odpošiljalca knjige so ugotovili in ga – aretirali.[14]

***

Zaključil pa bom z malce bolj trpko noto, in sicer s prikazom, kam zna v skrajni meri tovrstna družbena histerija brez ustrezne varovalke, uravnilovke ali vsaj nekega treznega razmisleka precej nesrečno zaiti. A tudi tokrat kljub temu še vedno ne brez kančka ironičnega humorja, ki ga pogosto premore zgolj pogled (nazaj):[15]

»SEŽIGANJE KNJIG V NEMČIJI — Dijaki so sežgali 20,000 knjig. — Zaradi dežja je bilo le jako malo ljudstva«

In temu sedaj res ni več kaj dodati...

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.