V življenju pogosto slišimo, da se človek vsega navadi. To v veliki meri drži. Navadimo se tako na dobre kot slabe stvari. Navadimo se uživati določeno hrano, ubirati določene poti, živeti z določenimi ljudmi itd. Navadimo se tudi na določeno pravno in politično ureditev, če le trajata dovolj dolgo. Svojih življenj v marsičem ne usmerjamo toliko po lastni pameti, kot sledimo svoji privajenosti. Ali se bomo tako v Sloveniji kmalu povsem privadili tudi na aktualno pravno in politično nekulturo?
Pri navadah je treba ločiti dve vrsti situacij. Po eni strani se lahko nečesa navadimo, vendar se še vedno zavedamo, da gre za bodisi dobro bodisi slabo navado. Prav tako se lahko npr. navadimo na to, da so ljudje dobri in slabi, vendar pri tem še vedno ločimo dobre od slabih. Po drugi strani pa se lahko nečesa navadimo do te mere, da to stvar jemljemo samo še kot vrednostno pozitivno, kot nekaj (za nas) dobrega, ugodnega ali koristnega. Tako začnemo npr. nekemu slabemu človeku, ki nas prisili, da se mu podredimo, sčasoma pripisovati dobre lastnosti, saj si psihološko ne moremo priznati, da smo se podredili nekomu ali nečemu slabemu. Postopno začnemo ugotavljati, da je tudi v njem veliko dobrega, da je marsikaj, kar govori in počne smiselno in v redu itd. Kot je znano, govorimo v takem primeru o prevrednotenju vrednot, kar nam olajša življenje, kajti praviloma nihče ne zmore daljši čas živeti v zavedanju, da se je podredil nečemu slabemu. V skrajnih oblikah vidimo, kako oblast ljudem v totalitarnih sistemih s fizično ali kognitivno prisilo izpere možgane, tako da ljudstvo tudi najbolj neumne in sprevržene ideje ter prakse voditelja takšnega režima in njegovih oprod sprejema kot nekaj dobrega.
Privajenost pomeni, da smo sužnji svojih navad. Navade so naši individualni vzorci vedenja, ki jih s ponavljanjem ponotranjimo do te mere, da jih dojemamo že za nujne. Navade niso kolektivne, kot običaji, ki se razvijejo in veljajo v določeni skupnosti ali družbi. Če npr. ob neki skupni slovesnosti nazdravimo s čašo šampanjca, je to (skupen, družbeni) običaj, če pa vsako jutro telovadimo, je to (naša lastna) navada. Naša navada lahko sledi običajem, seveda pa tudi pravnim, religioznim in drugim družbenim normam. Tako se lahko npr. navadimo piti čaj po angleškem ali japonskem običaju, moliti pa izročilu določene cerkve, ali pa spoštovati določene pravne (npr. prometne) predpise. Ne glede na to, od kje poberemo navado (lahko si jo privzgojimo tudi sami, npr. razvijemo navado, da juho pojemo na koncu obroka), je navada praviloma najmočneje ukoreninjen vzorec obnašanja. Že ljudski rek pravi, da je navada »železna srajca«. In dejansko se navad najtežje odrečemo in znebimo. Že beseda odvajanje nas opozarja, da gre za nekaj mučnega, bolečega oziroma neprijetnega.
Če bi ljudje dosegli najvišjo raven notranje zavestne svobode, ne bi imeli nobenih navad. Vsako svoje ravnanje bi si glede na dane okoliščine zamislili sproti in ga tako tudi izvedli. Ker pa je takšno najvišje načelo človeškega ravnanja iz različnih razlogov pogosto neizvedljivo, je seveda naslednje najpomembnejše načelo, ki naj bi nas vodilo, načelo da sledimo dobrim navadam in se odvajamo slabih. Sprotno učenje, zdrava prehrana, dovolj spanca, pravilno dihanje, zdravo telesno gibanje, druženje s dobrimi ljudmi – vse to in še marsikaj so dobre navade. Toda, kaj je zdrava prehrana, koliko traja optimalen spanec, kako pravilno dihati itd.? Na vse to moramo najprej poznati prave odgovore, preden se lahko odločimo razviti zares dobre navade.
Težava pri navadah ni le ta, da so naš oklep, ki se ga večinoma težko znebimo. Velika težava je predvsem, da smo sužnji mnogih slabih navad. Največja težava pa je, če se pri tem več ne zavedamo, da gre za slabe navade. Dokler se namreč zavedamo, da so preobilno uživanje hrane, prostaško govorjenje, laganje, lenobno poležavanje ali prekomerno uživanje poživil slabe navade, ostajamo še vedno zavestno svobodni, da se odločimo, ali bomo te navade še naprej vzdrževali ali se jih poskusili odvaditi. Ko pa slabe navade v svojem umu prevrednotimo v dobre navade, ostanemo ujeti v slabem in je le vprašanje časa, kdaj nas bodo doletele neizogibne slabe posledice.
Če zdaj preskočimo na družbeno raven, vidimo, da se ljudje tudi na politični in pravni ravni privajamo na marsikaj. Naše individualne privajenosti se pogosto tudi množijo, tako da na neki točki prerastejo v privajenost večjega dela družbe na takšne ali drugačne politične in pravne prakse. Te privajenosti so ne glede na svojo naravo vedno tudi nevarne. Kadar se, denimo, privadimo na kultivirane in konstruktivne demokratične prakse, se praviloma zgodi, da zaradi te privajenosti ne opazimo pravočasno, da so te prakse zaradi svoje krhkosti in visoke stopnje ranljivosti v nevarnosti. Tako lahko npr. iz naivne navade v pluralni demokratični prostor sprejmemo tudi ljudi in skupine z nedemokratičnimi nameni in cilji, ki jih kot takšne prepoznamo šele, ko je prepozno in ko se te prakse razširijo že do točke brez povratka, oziroma prevladajo nad demokratično kulturo in ureditvijo. Po drugi strani pa se lahko takšnih slabih oziroma nedemokratičnih praks postopno navadimo tudi sami, jih torej prevzamemo ter z njimi celo sami pripomoremo k odpravi demokratične in pravne države. V slednjem primeru gre za situacijo, ko se po znani prispodobi pustimo kot žaba segrevati v vodi, ko pa nas začne ta že kuhati, se iz nje več ne uspemo izvleči. Tako se torej najprej postopno kuhamo ter se pri tem v še »mlačni ali prijetno topli vodi« celo zabavamo v politično primitivnih, radikalnih ter do demokratične države in prava nespoštljivih avtoritarnih verbalnih nastopih in dejanskih ravnanjih. Ko pa ti nastopi in ravnanja prevladajo ter izničijo demokracijo in pravno državo, smo v takšnem avtoritarnem loncu že tudi mi sami dodobra skuhani (v drugačni prispodobi bi lahko rekli tudi »pečeni«).
V današnji Sloveniji ter v dobršnem delu demokratične Evrope in sveta smo danes v loncu, ki se močno segreva. Če želimo ohraniti demokracijo ter z njo mir, svobodo, varnost, vladavino prava ter socialne, kulturne, izobraževalne in druge vrednote, ki smo jih predvsem v okviru Evropske unije postopno in z velikimi napori uspeli vzpostaviti, moramo bodisi ohladiti lonec bodisi iz njega izstopiti ter v njega postaviti tiste populistične in druge skrajne gorečneže, ki v demokracijo pač enostavno ne verjamejo. Če bomo s tem predolgo odlašali, bo tudi za t. i. obrambno demokracijo prepozno. Če pa bomo pravočasno in sproti prevladali z višjo politično in pravno kulturo, obrambna demokracija v svojih radikalnejših inačicah (npr. kot militantna demokracija) ne bo potrebna, ker se bo družba stabilizirala na miren demokratičen način. Za slednje pa moramo pri vzgoji in izobraževanju, doma, na delovnih mestih, pri ostalih oblikah druženja ter v javnem življenju ves čas spodbujati kulturo miru, nenasilja, demokratičnega dialoga in strpnosti.
Slovenija se v zadnjem obdobju na politični ravni kaže kot dežela številnih nepovezanih monologov, skrajnih političnih pozicij ter pogosto nespoštljivega odnosa do državnih institucij in političnih tekmecev. Na to se ne smemo še naprej privajati. Čeprav je nasproten proces vedno naporen in boleč, se moramo čim prej odvaditi takšne politične nekulture in se vsakodnevno opominjati, da si zaslužimo – če že ne mi, pa vsaj naši otroci – kaj boljšega. Smiselno enako velja tudi za našo pravno kulturo, ki ne sme podleči vedno manj premišljenim, skrajnim in mestoma celo primitivnim političnim praksam, pač pa mora ohraniti svojo relativno avtonomijo, temelječo na načelih pravne države oziroma vladavine prava. Zato si moramo vedno znova ponavljati: če se bomo privadili na vsakodnevno nižanje standardov pravne in politične kulture, nas bo ta naša privajenost nekega dne drago stala. In takrat bo seveda tovrstno opozorilo le še zvonjenje po toči.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.