Seveda so od zgoraj navedenega tudi izjeme. Toda pretežno je tako, da večina ljudi ne nasprotuje diktatorju, ki jim omogoči dovolj udobno življenje v materialnem smislu in dovolj zabave, četudi gre to na račun diskriminacije ali celo nasilja nad to ali ono družbeno manjšino. Kruha in iger, torej. V sodobnem jeziku so to višje plače, pokojnine, socialni dodatki, čim lažji nakup avta, stanovanja ali hiše, dostopnost izobraževanja, dobre možnosti za zaposlitev, zabavni filmi, športne tekme, računalniške igrice, resničnostni šovi in še marsikaj podobnega. Vse to je »podkupnina«, zaradi katere smo ljudje večinoma (seveda ne vsi) pripravljeni pristati na marsikatero nenačelno, neumno, neetično in celo nezakonito prakso oblasti – seveda, dokler je ne občutimo tudi na lastni koži.
Prav tako ljudje primitivnega diktatorja, ki jim pridobi nova ozemlja in dobrine ter jim s tem zviša življenjski standard za to kaj dosti ne obsojajo, četudi je cena takega kolonializma skrajno izkoriščanje in zatiranje drugih ljudstev za lastno dobro. Tudi pojavi kot so npr. t. i. neokolonializem ali sodobno suženjstvo, ko t. i. razviti svet in nesramno bogati posamezniki izkoriščajo nerazvita ljudstva ter plenijo njihova naravna bogastva za svoje in naše udobje, nam ne povzročajo prav hudih moralnih travm. Na trenutke, ko nas npr. civilnodružbeni aktivisti ali višje ozaveščeni posamezniki na to opozorijo, se sicer nekoliko zamislimo, morebiti začutimo celo slabo vest, nato pa se pač spet usedemo v svoj bencinski ali električni avto, vključimo svoj pametni telefon ali uporabimo kak drug vsakdanji tehnični pripomoček, ki je proizvod takšnega izkoriščanja drugih. Kaj pa naj sicer storimo? Saj to počnejo vsi in brez tega ne moremo preživeti v tej naši civilizirani družbi. Kako pa naj se drugače učim, študiram, opravljam poklic, komuniciram, šolam otroke, plačujem položnice, potujem itd.? Pa tudi, kako naj jaz, ubogi posameznik, kaj storim za milijone ali celo milijarde izkoriščanih ljudi na tem planetu? To je predvsem naloga politikov, lastnikov kapitala, vodilnih ljudi v multinacionalkah, vojaški industriji itd., pa tudi vseh tistih, ki kot civilnodružbene organizacije prejemajo denar in drugačno podporo, da se borijo za revne, lačne, bolne, mučene in zatirane v temačnih delih sveta. Tako večinoma razmišljamo…
Seveda drži, da posameznik ne more rešiti sveta. Prav tako, kot drži, da lahko največ dobrega in koristnega storimo predvsem v obsegu svojega lastnega družbenega okolja in vpliva – doma, v službi, v raznih društvih, v odnosu do sorodnikov, prijateljev, znancev, rojakov itd. Zato je prav, da pomagamo predvsem in vsaj tistim (naj)bližnjim, ki so v našem dosegu. To ima najmočnejše pozitivne učinke, poleg tega pa tudi s tem oddajamo pozitivne vibracije v vesolje. Zato je precej nesmiselno, da se v Sloveniji tako skrajno (!) prepiramo o tem, kako bomo npr. rešili izraelsko-palestinsko vprašanje ter pomagali vsem (krivično) prizadetim ljudem na bližnjem vzhodu, v Afriki, Južni Ameriki, vzhodni Aziji in še kje. Seveda je prav in nujno, da do tega zavzamemo pravilno in odločno stališče ter ga širimo v svet, kar velja še posebej za politične voditelje in druge, ki imajo na to lahko večji vpliv. Prav je tudi, da kaj konkretnega prispevamo za trpeče ljudi drugod po svetu. Toda zavedati se moramo, da je v tem pogledu naš domet omejen. Prav tako smo omejeni že pri reševanju evropskih ali slovenskih težav in izzivov, od vojne v Ukrajini, do nestabilnih razmer v nekaterih evropskih državah in naraščanja vpliva skrajnih političnih strank in gibanj v različnih članicah EU.
Čeprav je torej naš skupni dom celoten planet Zemlja z vsemi svojimi prebivalci – žal se našega kozmopolitizma večina ljudi ne zaveda – smo v svojem družbenem delovanju omejeni tako časovno in prostorsko, kot tudi glede lastnih potencialov. Ne moremo torej sami rešiti sveta in lahko se nam zgodi, da se bomo kot posamezniki, kljub dobrim mislim in dejanjem, zaradi takšne ali drugačne kolektivne histerije ali ne-umnosti v Evropi ali svetu (nekateri to imenujejo: kolektivna karma) spet tudi mi sami znašli v hudih družbenih konfliktih.
Naj se primeroma ozrem na trenutno situacijo v ZDA. Ta država je bila demokratičnemu svetu dolgo časa vzor moderne ustavnosti, sistema zavor in ravnovesij, vladavine prava, varstva človekovih pravic, najuspešnejšega ekonomskega razvoja ter nenazadnje pripravljenosti podpirati demokratične vrednote v svetu (npr. pomoč ZDA Evropi v obeh svetovnih vojnah, še posebej tudi po drugi svetovni vojni itd.). Seveda ameriške notranje in zunanje politike ne gre idealizirati, saj so jo doslej v domačem okviru skozi daljše obdobje zaznamovali suženjelastništvo, državljanska vojna, velike ekonomske neenakosti, šibka skrb za socialno ogrožene, pretirano potrošništvo ipd., na mednarodni ravni pa mnogi negativni učinki ameriškega mednarodnega imperializma. Pa vendar so ZDA vedno znova dokazovale, da je lahko tudi v številčno in ozemeljsko veliki državi demokratični politični sistem vzdržen in da se lahko vsaj postopno uspešno razvija v smeri učinkovite vladavine prava ter varstva človekovih pravic in svoboščin, pri čemer je lahko ob tem država tudi gospodarsko in drugače razvojno nadvse uspešna.
Danes so ZDA pred velikimi izzivi, med katerimi so izjemne ekonomske in socialne neenakosti njenih prebivalcev, potencialni in aktualni politični, med-slojni, rasni in drugi konflikti, težave pri vzdrževanju ali povečevanju življenjskega standarda ljudi in ekonomske uspešnosti ter nenazadnje težavno ohranjanje vloge vodilne svetovne supersile. Ob vsem tem ZDA pod vodstvom aktualnega predsednika zaradi trgovinskih vojn, imperialističnih ambicij (npr. po okupaciji Grenlandije) ter zaradi žaljivih in vsiljivih predsednikovih izjav in politik tudi pospešeno slabijo odnose s svojimi tradicionalnimi zavezniki (npr. Kanada in EU), vzpostavljajo pa nekatere vprašljive ali celo škodljive oblike sodelovanja z nedemokratičnimi voditelji držav (npr. z ruskim predsednikom).
Vendar ob vsem tem in ob vsem upadu demokratične politične in pravne kulture, ki ga spodbuja trenutni predsednik in relevanten del njegove administracije, osrednja tema jesenskih kongresnih volitev v predstavniški dom za večino državljanov ZDA ni vprašanje (ne)umnosti ali (ne)kulture vladajoče administracije, pač pa vprašanje življenjskega standarda, predvsem cene energentov, inflacije, (ne)zaposlenosti in podobno. Tako so npr. predsednikovi pritiski na EU in dogovori z ruskim predsednikom o hitri zagotovitvi večjih količin nafte iz EU in Rusije postali eden ključnih dejavnikov predvolilne tekme, saj lahko ta ukrep pripomore k znižanju cen goriv in posledično tudi cen drugih dobrin v ZDA. Ta in številni drugi pristopi, med drugim tudi neznosna politična toleranca republikanske stranke do svojega voditelja, četudi ta vedno bolj negira ameriške ustavne demokratične in pravne vrednote, odraža točno to, kar želim v tem prispevku izpostaviti: celo izrazito spodjedanje demokratičnih vrednot, drastično nižanje ravni politične kulture in zavestno povečevanje konfliktnosti v družbi so na volitvah manj pomembni dejavniki od ravni življenjskega standarda, kot sem ga opisal zgoraj. Pri tem se volivci ne zavedajo, da je tudi za njih že srednjeročno, še bolj pa dolgoročno bistveno bolj nevaren opisani politični primitivizem, ki neizogibno vodi v državljanski in različne svetovne konflikte (pomislimo le na skorajda brezpogojno ameriško podporo izraelski vladi pri kršitvah mednarodnega prava ter na povsem ponesrečeno vojno z Iranom). Pot do volilne zmage se tako gradi predvsem na (obljubah o) povečevanju materialnega standarda in preprostega zadovoljstva ljudi.
K temu zadovoljstvu žal pri marsikomu (upajmo, da še vedno ne pri večini državljanov) pripomorejo predvsem spodbujanje egoizma, diskriminacije, škodljivega nacionalizma in imperializma, vse skupaj pa je začinjeno s populističnimi napovedmi in obljubami, ki nato večinoma niso ali celo ne morejo biti izpolnjene (spomnimo se le na absurdno predvolilno obljubo predsednika, da bo vojno v Ukrajini končal v nekaj dneh). Če se bo ta vzorec »primitivne demokracije«, ki je že močno pljusknil v ostali del demokratičnega sveta, dokončno prijel in uveljavil tudi v EU in Sloveniji, se nam – kot sem že večkrat povedal in zapisal – na srednji in še manj na dolgi rok ne piše nič dobrega. Upamo lahko le, da se v ZDA zadeve še pravočasno obrnejo v bolj demokratično in kultivirano smer kreiranja in izvajanja domače in mednarodne politike, ter da bomo v Evropi, še posebej v EU, le ohranili dovolj zdrave pameti in ohranili naše ključne demokratične pridobitve.
Duhovne vede učijo, da vse človekove tegobe in težave izvirajo iz nevednosti; iz nepoznavanja resničnosti ter božjih oziroma vesoljnih zakonitosti. Iz neznanja, torej. Nevednost pomeni nedostopnost pravega oziroma resničnega znanja, ki ga lahko imenujemo popolna modrost. Ker smo vsi v manjši ali večji meri nevedni (ne-uki, ne-umni), je svet, ki ga soustvarjamo, takšen kot je: nemiren, konflikten, tudi nasilen, diskriminatoren in drugače nepravičen. Na to se s težnjo po preživetju ter iskanju miru, varnosti, ugodja in vsega ostalega, kar si želimo, odzivamo tudi s pomočjo religije, etike, politike in prava. Pri tem so nekatere poti, ki jih ubiramo, napačne, in zato povzročajo že kratkoročno ali pa zanesljivo vsaj dolgoročno še več trpljenja med ljudmi. Takšne poti so zatiranje, diskriminacija, nasilje, prevlada gole moči nad (pravno) razumnostjo itd. Druge poti, ki pomenijo vsaj majhen civilizacijski napredek in gredo vsaj pretežno v pravo smer, so npr. demokracija, varstvo človekovih pravic, pravna država (vladavina prava) ter socialna (solidarna) država in družba. Tudi vse te poti so pomanjkljive, enostranske in v marsičem nezadostne, vendar pa so vsaj izraz tiste prave človeške intuicije, ki izvira iz zakulisne popolne modrosti, ki je žal človeštvo še dolgo časa ne bo moglo na splošno odkriti oziroma doumeti. Prav te poti, ki nas dvigajo na civilizacijski stopnji, vodijo v spoštovanje življenja, človekovega dostojanstva ter v zagotavljanje svobode mišljenja, veroizpovedi, gibanja, združevanja itd. Če jih medsebojno povezujemo, tvorijo že kar spodoben družbeni okvir za civilizirano sobivanje, o katerem tako pogosto govorimo, pa ga vedno znova ogrožamo z netoleranco in nasiljem.
Za mir, medsebojno spoštovanje ter človeku primeren razvoj je zato pomembno, da naših političnih in drugih voditeljev ter njihovih ravnanj ne presojamo le po (lastnih) kratkoročnih materialnih koristih in kratkoročnem povečevanju psiho-fizičnega udobja. Čeprav nismo modreci, lahko vsaj intuitivno in deloma tudi razumsko dojamemo, da ni vse, kar nam kratkoročno godi, tudi dolgoročno dobro in ugodno. Če torej na podlagi zgodovinskih dejstev in izkušenj ne znamo doumeti, zakaj so vrednote demokracije ter vladavine prava in
solidarne družbe v sedanjem svetu najboljša možnost za vzpostavitev trajnostnega, človečnega in uspešnega razvoja, nam bodo vesoljne zakonitosti ponovno dokazale, da se moramo nevedni ljudje in nevedne civilizacije pač vedno znova soočiti z bolečimi izkušnjami.
Zato se čim večkrat spomnimo na tole modrost: Neumni ljudje se iz izkušenj ne naučijo ničesar. Pametni ljudje se učijo iz lastnih (tudi bolečih) izkušenj. Modri ljudje pa se učijo iz izkušenj drugih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
