Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.

Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.

Film Zelena milja je zgodba, ki se vrti okoli obsojenca na smrt Johna Coffeyja, ki ga je zaigral nepozabni Michael Clarke Duncan. Poleg njega nastopajo še Tom Hanks, Sam Rockwell in Doug Hutchinson. Film je prejel kar nekaj oskarjev in se ga gotovo splača pogledati.

Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.

Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.

O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Do prekrškov, po pravici povedano, imam malce nenavaden odnos. Njihova narava in pomen sta se v času, ko se ukvarjam s pravom, vsaj kolikor lahko ocenim, precej spremenila. Najprej na področju samega izrekanja glob „na kraju samem“, akterjev prekrškovnega postopka, vsekakor pa glede višine denarne kazni, ki se lahko izreče. Prav slednje včasih privede do tega, da se kazen, izrečena v kazenskem postopku, po svoji teži včasih zdi zanemarljiva. Kar se tiče kazenskega prava smo v postopkih sicer nevezani na morebitne vzporedne prekrške, a včasih lahko temeljito porušijo tudi kakšen sicer jasen odnos med obema.

Moram priznati, da sem glede prihajajočega referenduma, milo rečeno, malce v dilemi. Najprej, vprašanje zavrniti novelo > Zakona o vodah ali jo dopustiti, tako se zdi, ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjali na preprost način, ki je značilnost referenduma. Da ali ne, preprosto ni odgovor na relativno kompleksno problematiko, ki jo odpirajo te zakonske spremembe.

Načelno telefonske klice, s katerimi mi poskušajo sporočiti, da je že čas, da se odpravim na posebne, „samo zame“ ukrojene diagnostične preglede, da sklenem prav posebno ugodno zavarovanje ali da sprejmem, ne vem, kakšno oh in ah nagrado, praviloma hitro zaključim. Pri tem poskušam biti vljuden, ker si sam niti predstavljati ne znam, kako mukotrpno delo mora to biti. Načelno sam namreč ne kličem ljudi, če že ni treba, da bi pa kaj takega opravljal za svoj ljubi kruhek, pa me navdaja prav s posebno grozo. Domnevam namreč, da se večina klicev zaključi najmanj z zavrnitvijo, bolj verjetno pa s čim bolj sočnim, kar premore naš in še kak tuj jezik. Ljudje, ki opravljajo to delo, morajo po mojem imeti zelo veliko mero potrpljenja, trdo kožo in verjetno močan želodec.

Če rečem, da bo leto 2020 leto, ki ga bomo hoteli čim prej pozabiti, se mi bodo verjetno mnogi v tej misli pridružili. Če sem še na začetku leta v svojih pisanjih, ki so se morala dotikati razmer, s katerimi smo se, zaradi epidemije, soočali, tako v zasebnem, kot službenem življenju, bil previdno optimističen, se je ta naravnanost počasi spreminjala v negativno smer. Ta trend se žal nadaljuje.

Zgornji naslov v ženskem spolu verjetno poznamo vsi. Pisateljica Jessica Fletcher, ki jo je nepozabno zaigrala Angela Lansbury (gospa ima danes častitljivih 94 let) v majhnem mestu Cabot Cove v zvezni državi Maine in občasno na kakšnem obisku drugje, se stalno sooča s skrivnostnimi umori. Podobno kot pri Sherlocku Holmsu, pristojni policisti niso prav brihtne sorte in praviloma izberejo na prvi pogled krive in seveda najbolj očitne storilce. Mimogrede, pri vsaki kriminalki je zlato pravilo, da tisti, ki se vam na prvi pogled zdi storilec, gotovo ni pravi. V navedeni kriminalki se seveda na koncu vedno izkaže, da je storilec popolnoma druga oseba, gospa potrdi svojo pronicljivost in vsi uživamo v misteriju zgodbe.

Ko sem zadnjič pripravljal recenzijo Kantorowitzevega dela Boj za pravno znanost, ki je izšlo v mali knjižici Pravnih obzorij, sem moral malo obnoviti svoje znanje in pobrskati po literaturi, ki se ukvarja s pravno filozofijo. Razen klasične Teorije prava Marijana Pavčnika in Arthurja Kaufmanna (ter kar nekaj drugih, ki so v moji knjižnici) je dober vir in nasploh zabavno branje knjiga The Short History of Western Legal Theory L. M. Kellya.

Ne vem, zakaj, a pred kratkim sem se spet spomnil na intervju, ki ga je imel v osemdesetih letih za nemško televizijo takratni partijski funkcionar Stane Dolanc. Nemški novinar ga je takrat vprašal, kaj meni o prihodnosti Jugoslavije in Dolanc mu je odvrnil, da če bo kdo napadel Jugoslavijo, bodo narodi že stopili skupaj in se ubranili. Vprašanje, ki je sledilo, je bilo, če gledamo iz današnje perspektive prelomno: "In kaj, če vas nihče ne napade?" Novinar odgovora ni dobil in vprašanje je obviselo v zraku. Danes vemo, kaj je sledilo - Jugoslavije ni napadel nihče, prav zlahka smo za njeno uničenje poskrbeli sami.

Knjiga Jamesa Whitmana, na katero se zadnje čase sklicujem, je po mojem resnično pomembna v smislu razkrivanja izvora posameznih še zdaj veljavnih institutov. Uvid v njihovo genezo je pomemben zato, da razumemo tudi morebitne probleme, ki v zvezi s tem nastajajo. In ti se nedvomno pojavljajo, saj je tematika nepristranskosti sojenja v zadnjem času še posebej pereča.

Domneva nedolžnosti ima poleg pozitivnopravnih podlag in izpeljav, kot sem napisal že zadnjič (kolumna V dvomu), v svojem jedru bistveno etično utemeljitev. Pri razmisleku ni treba pretirano globoko prodreti v to jedro, da ne bi v tem prepoznali starega načela, znanega kot zlato pravilo: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« To pravilo se pojavlja na tak ali drugačen način skozi zgodovino in ga pozna večina verskih naukov, izraženo pa je nenazadnje tudi v najbolj znani sekularni izpeljavi – Kantovem kategoričnem imperativu.

Verjetno nisem edini, ki se mu je med študiranjem kazenskega prava kot ena izmed osrednjih posebnosti te pravne panoge v spomin vtisnil in dubio pro reo – v dvomu za obdolženega. Če na kratko povzamem smisel tega izreka: sodišče v primeru premalo zanesljivo dokazanih dejstev, ki naj bi obtoženca obremenjevala, ta šteje za neobstoječa oziroma jih razlaga v korist obtožencu.

Včasih, ko sem predaval o slovenski ustavni ureditvi človekovih pravic, sem pogosto uporabljal primer, ki pravzaprav ni zrasel na mojem zelniku, temveč sem ga pobral od dr. Mira Cerarja. Prepoved mučenja, ki jo opredeljuje Ustava RS v 18. členu, je namreč takšna, da je, za razliko od nekaterih drugih določb tega poglavja Ustave, ni mogoče niti začasno razveljaviti. Spada torej med absolutne, kar je seveda bralcem tega portala znano. Sam primer gre nekako takole: ste policist na letališču Brnik in ujamete terorista, ki pove, da je na letalu nastavil bombo, ki bo eksplodirala in pobila vse potnike. Ali smete uporabiti mučenje oziroma ali ga lahko pravno upravičite, da bi prisilili zajetega, da pove, kako bombo demontirati in jo napraviti neškodljivo? Debata, ki se ob tem navadno razvije, zajema bistvena vprašanja, ne samo ustavne in splošne pravne ureditve, temveč tudi vprašanja morale in drugih elementov človekovega bistva.

Poklici, ki so povezani s določenimi pritiski, so že po naravi bolj izpostavljeni konfliktom in reakcijam tistih, na katere je pritisk usmerjen – spomnite se samo risalnih žebljičkov na sedežih učiteljev in učiteljic ter podobnih bolj ali manj duhovitih stvari. Temu se seveda posameznik izogne, če si izbere poklic, ki takšnih situacij zaradi narave dela ne pozna. Nekateri poklici omogočajo, da se skorajda v celoti izključiš iz medčloveške interakcije. Če nočeš težav, se je še najbolje ukvarjati s takšnim delom. Z ljudmi so pač vedno križi in težave.

Včasih mi kdo, predvsem zaradi te kolumne, malce zbadljivo navrže: »Ti, ki rad pišeš, boš to že zlahka naredil ...« in podobno. In čeprav gre največkrat za kolege, ki so pisanja, zlasti pravnih besedil, precej vajeni, ni mogoče preslišati podtona – da sami najbolj ne uživajo v tem. To ni nikakršna velika skrivnost – tako kot v drugih poklicih delo ne pomeni nujno zasebnega zadovoljstva, je tudi pri poklicih, ki so vezani na ustvarjanje pisnih besedil, pisanje praviloma povezano z naporom in ne užitkom. 

Začeti bi moral pravzaprav z opozorilom, da besedilo v nadaljevanju ni namenjeno utemeljevanju stališča za ali proti evtanaziji, bolj presenečenju nad tem, koliko spoznanj se nam lahko razkrije pri odkrivanju tistega dela naše življenjske poti, ki predstavlja njen konec – smrti. Nanje sem naletel pravzaprav naključno, ob prebiranju zbornika Človek in končnost: Institucionalizacija konca življenja med znanostjo in življenjskim svetom. Gre namreč za vprašanje t. i. delirantnih pojavov v procesu umiranja, kot se glasi tudi naslov avtorice razprave Angelike Feichtner (1).

Pred nekaj tedni je eden od »mojih« pripravnikov, Rok Pograjc, uspešno opravil državni pravniški izpit. Za tiste, ki tega niso »dali skozi« in prebirajo tole kolumno, mogoče podatek, da gre za zadevo, ki za vsakega pravnika pomeni pomembno prelomnico. Na eni strani gre za nujo, ker šele uspešno opravljen izpit omogoča resnično samostojno delo pravnika – bodisi odvetnika ali drugega poklica v pravosodju –, na drugi strani pa je pomemben, celo hudo naporen preizkus naučenega, tako na fakulteti kot tudi v praksi.

Avgusta letos je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu sprejela Smernice za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb po opravljeni glavni obravnavi. Nastale so na podlagi pobude nevladne organizacije prej navedeni komisiji zaradi ravnanja sodnice pri razglasitvi sodbe v kazenskem postopku, v katerem se je obdolžencema očitalo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

Na nek način lahko razumem, zakaj se problematizira in postavlja pod vprašaj sodstvo, tako glede načina in vsebine dela, kot tudi čisto po personalni plati – torej glede sodnikov samih. Pa vendarle se mi zdi, da ima v Sloveniji to pogosto globlje podlage, kot zgolj zaznavanje nekaterih objektivnih težav.

Nekoč, od takrat se mi zdi, da so pretekla že stoletja, sem se znašel v situaciji, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev, ki bi lahko imela precej hude posledice ne samo zame, ampak tudi za našo, takrat zelo mlado državo. Ena tistih stvari, ko te v maniri kakšnega umetniškega filma fokus lastne perspektive porine v stanje globokega spoznanja o teži in predvsem samoti lastnega bitja. V tistem trenutku se je pisarna, v kateri je še sekundo prej bilo precejšnje število pametovalcev izpraznila in ukaz, ki sem ga moral dati, je odzvenel v popolni samoti. Na srečo, tudi zaradi tega, ker je šlo za, recimo temu vojaške zadeve, so se stvari izšle, tudi s precejšnjo pomočjo samokritičnega vedenja naslovnikov tega mojega dejanja.

Ne, ne, ne mislim na meseno verzijo tega izraza, temveč na tisto, ki jo SSKJ opredeljuje kot /pojav, da se nekdo odpoveduje načelom, idealom zaradi materialnih koristi/. Potem, ko je njena prvotna različica dobila tudi v sodbah sodišča EKČP svojo legalnost, je očitno vedno bolj običajno, da se tudi njena izpeljava vsaj legitimira, ne vidim pa dosti možnosti, da se v prihodnosti tudi ne bi legalizirala.

Čisto mogoče je, da se motim, a vendarle se mi zdi, da je eden ključnih problemov danes dejstvo, da ne znamo podpreti tistih stebrov, na katerih stoji neka skupnost. Že mogoče, da je to zaradi tega, ker se sledi zdaj že spoznani ideji neoliberalizma, skriti v izjavi Margaret Thatcher, da družba sploh ne obstaja, a domnevam, da so razlogi tudi drugje.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo v javni razpravi pojavil pojem fašizem. V slovenski družbi, ki ima do komunizma, zaradi zgodovinske izkušnje, bistveno drugačen odnos, je uporaba tega izraza vezana na močnejši negativni učinek. Odnos do komunizma kot ideologije in socialistične družbeno politične ureditve, kot njegove emanacije v naši polpretekli zgodovini, pač ne nosi s seboj mobilizacijskih učinkov, ki bi si jih kdo želel.

Ne morem se prav odločiti ali sem postal že star ali pa samo čas tako hitro teče, a dejstvo je, da se je pogled na nekatere stvari v mojem času, tako spremenil, kot da bi preteklo nekaj stoletij …

Od človeka, ki je večino svoje poklicne poti in pravzaprav večino svoje mladosti preživel v takšni ali drugačni povezavi z represivnimi organi, verjetno ne bi pričakovali, da bi imel kakšne večje težave s prepovedmi, ki jih država postavlja kot meje obnašanja posameznikov. A jih, kljub temu, da se sedaj ukvarjam pretežno z ugotavljanjem krivde in določanjem  kazni za kršitev prepovedi, vendarle imam.

Med mano in mojim očetom je obstajala vedno precejšnja konceptualna razlika o tem, kje je najbolje iskati svojo poklicno pot. Oče, ki je bil strojni inženir je prisegal na gospodarstvo in svoje prihodnosti, tudi v časih, ko to ni bilo najbolje, ni nikoli videl v javnem sektorju. Pri meni, ki sem praktično v najzgodnejši mladosti “padel” v  strukturo državne uprave, pa je prav nasprotno – javni sektor je bil tisti, ki mi je najbolj ustrezal.

Pravzaprav nisem čisto prepričan, če je v sedanji histeriji sploh mogoče opozarjati na določene zadeve, ki jih, vsaj takšno je moje osebno prepričanje, nihče noče videti ali pa vsaj upoštevati.

Kot pravnik ali pa v svoji funkciji sodnika sem po naravi stvari vedno znova soočen s primeri, ki močno postavijo na preizkušnjo moje lastno dojemanje sveta in ljudi. Pošteno povedano, je dilema manjša, kadar opravljam svoj poklic, ker se moje delo tiče meni praviloma popolnoma neznanih ljudi. Ker pa pravnik nikoli ni samo povezan s svojim delom, temveč kot neka posebna žival, pogosto v zvezi s svojim poklicem, izpostavljen tudi lastnemu družbenemu okolju, se kar hitro zgodi, da te nekdo ulovi in te vrže v ponovno spraševanje o tem, kaj in v kakšni meri pravo ureja.

Pravo je družbeni temelj, na katerem slonijo red, pravičnost in stabilnost. Pravniki, sodniki, tožilci in drugi pravni strokovnjaki imajo moč, da odločajo o usodah posameznikov, pravnih subjektov in včasih celotnih družb. Moč temelji na znanju, a moramo se zavedati, da je pravna praksa brez sočutja nevarna in lahko tudi uničujoča. Sočutje daje pravniku uvid, da v pravnih določbah in sodbah ne vidi le strogega upoštevanja zakonov, temveč tudi življenja, ki jih odločitve neposredno zadevajo. Ko pravo postane orodje brez sočutne in moralne podlage, obstaja velika nevarnost, da ne služi več pravičnosti, temveč postane breme in tudi vir nepravičnosti.

December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.

Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

V zadnjem času je umetna inteligenca postala vroča tema v skoraj vseh poklicih, pravniška profesija pa pri tem ni izjema. Med številnimi AI orodji izstopa ChatGPT, ki obljublja revolucijo na področju pravnega svetovanja, raziskovanja in priprave dokumentov. Ampak ali je ta tehnologija resnično pripravljena prevzeti del naših nalog ali pa skriva pasti, ki jih ne smemo prezreti?

Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):

Čeprav so predvolilne ankete napovedovale zelo tesen izid, je na ameriških volitvah prepričljivo zmagal Donald Trump, pa tudi v Kongresu so se okrepili republikanci. Takšen izid je številne pahnil v depresijo, spet druge pa v delirij. Ne le v ZDA, tudi pri nas v Evropi. Evropa je sicer sebično računala na zmago Kamale Harris. To nam bi omogočilo vztrajati v statusu quo. S Trumpovo zmago pa ohranjanje obstoječega stanja ni več mogoče. Kaj potemtakem čaka Evropsko unijo po Trumpovi zmagi?

Postati profesor prava ni samo karierni cilj, ampak življenjska pot, ki zahteva predanost, vztrajnost in globoko spoštovanje do pravne znanosti ter njenega pomena v družbi. Naš poklic obsega mnogo več kot zgolj poučevanje. Vključuje raziskovanje, objavljanje znanstvenih člankov, sodelovanje pri pravnih reformah, mentoriranje študentov in mlajših kolegov ter nenehno učenje. Vse to z namenom, da oblikujemo nove generacije pravnikov, prispevamo k pravni teoriji in praksi ter pomagamo izboljšati pravne sisteme, v katerih delujemo.

Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.

Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

V eni od začetnih kolumn sem že omenila pismo bralca po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji, češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem, s katerimi se je treba raziskovalno ukvarjati. Res se včasih v Sloveniji zdi, da je mednarodno kazensko pravo neka eksotika in visokoleteča teorija, za katero vsi upamo, da znanja o njem nikoli ne bomo potrebovali. Mednarodna hudodelstva so namreč sama po sebi najhujša kazniva dejanja, ne le z individualnega vidika, ampak tudi z vidika družbe oziroma sistema, v katerem so izvršena, tudi glede posledic. Statistično gledano mednarodna hudodelstva res niso najpogostejša kazniva dejanja v (sodni) praksi. Zagotovo je mala tatvina pogostejša. Česar se gre vsekakor veseliti. Ampak kot pri vsakem eksotičnem pojavu odpade rutinsko delo in je potrebnega zelo veliko znanja ter iznajdljivosti.

Pravočasen začetek postopkov zaradi insolventnosti je eden ključnih izzivov sodobnega insolvenčnega prava. Teorija je enotna v stališču, da je določitev jasnega trenutka za začetek postopkov izjemno pomemben cilj. Brez pravočasnega začetka postopkov je zaradi hitrega zmanjševanja stečajne mase gospodarske družbe, ki postane nelikvidna in/ali prezadolžena, praktično nesmiselno razpravljati o vprašanju ex post teh postopkov. Noben postopek zaradi insolventnosti namreč ne more ustvarjati dodatnega premoženja. Nepravočasnost začetka postopka torej onemogoča učinkovito uporabo instrumentov insolvenčnega prava in insolvenčno pravo degradira na raven razkošnega pogreba, ki ga nihče noče, se mu vsi izogibajo, a morajo zanj na koncu vsi drago plačati.

Piše se leto 2026. Miha, ki je bil še do včeraj Mihec, si je za prvo srednješolsko žepnino zaželel novo uro. Rolex. Nedosegljive sanje. Razen na nekih sheinih in temujih, kjer take ure, resda brez zapisa znamke, stanejo manj kot desetaka. Tako mu je ostalo še več kot pol žepnine. Frajer je za podoben nakup navdušil še gimnazijske sošolce. Prav kmalu se je pol razreda ponašalo z vrhunsko robo za res malo denarja. Navdušenje je bilo nepopisno.

Ko se Ustavno sodišče pri svojem delu sreča s kakšno za pravniško skupnost posebej relevantno temo, tu in tam opozorim nanjo tudi v svoji kolumni na IUS-INFO. Portal je sijajno središče pravniške skupnosti, ki se na ta način lahko med seboj podrobneje obvešča o aktualnih temah in dilemah s svojega področja. Nazadnje sem tako pisal o odločitvi Ustavnega sodišča glede določitve načina izvršitve zaradi neizvršitve odločbe o sodniških plačah. Danes pa je v ospredju odločitev tega istega sodišča glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine.

Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.

Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

Nedavno sem se udeležila izjemno dobro organiziranega posveta civilnih sodnikov. Odlični predavatelji so obravnavali aktualna vprašanja civilnega materialnega in procesnega prava ter tudi prava EU in ustavnega prava. Ker pri svojem delu uporabljam različne teste ustavnosodne presoje, me je še posebej pritegnilo predavanje doc. dr. Katje Drnovšek. Predavateljica je predstavila ugotovitve svoje doktorske disertacije z naslovom »Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku«.[1] Ustaljeno ustavnosodno presojo je kritično ovrednotila, predstavila pa je tudi alternativne pristope, s katerimi naj bi se učinkoviteje lotevali izzivov v praksi.

Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.

Klasična pravna teorija državo že dolgo opredeljuje kot politično skupnost ljudi, živečih na zaokroženem ozemlju, kjer se izvaja učinkovita oblast, ki jo priznavajo in spoštujejo tudi druge države. Z vidika mednarodnega prava govorimo o suvereni enakosti držav v mednarodni skupnosti. To je temeljno načelo, ki v mednarodnih odnosih zagotavlja kolikor mogoče pravičen red. Enak princip velja tudi v Evropski uniji, seveda če se mu država sama ne odpove.

Živimo v časih, ko osebna čast in dobro ime, za kar se je še razmeroma nedavno tega celo dvobojevalo s sabljami in samokresi, in to tudi v (in med samimi) politiki,[1] (pre)pogosto nista vredna niti tistih par kapljic črnila, ki se sicer porabi za izpis teh misli na papir. A včasih, ko medijska krajina seveda še ni bila podvržena dandanašnji digitalni vseprisotnosti, se je osebno čast, predvsem pa vsakršen poseg v posameznikovo dobro ime, jemalo »jako« resno. In ker je prav lansko leto preteklo natanko sto let od smrti resda priznanega literata in narodnega buditelja dr. Ivana Tavčarja, je prav, da se v današnji kolumni dotaknem tudi kakšne od njegovih senčnih plati. Vsak od nas je namreč (zgolj) človek, ne pa matematična enačba, in tako je izračun naše dejanske vrednosti v družbi, sploh seveda ex post, pogosto odvisen od kombinacije več vidikov, več pogledov z različnih zornih kotov. Dr. Tavčar pa je po drugi strani hkrati tudi tisti prvak takratnih slovenskih liberalcev, ki je bil v času (prve in brž ko ne najpomembnejše) emancipacije slovenstva še v okviru habsburške monarhije v pomembni, če ne celo v dokaj prevladujoči meri soodgovoren za pojav t. i. »farških gonj«, ki so se odvijale predvsem v takratnih (tiskanih) medijih.

Danes, 5. septembra, goduje Mati Terezija, svetnica našega časa in zgled neizmerne ljubezni do revnih. Letos mineva 27 let od njene smrti. Mati Terezija pooseblja sočutje in ljubezen do revnih. Njeno življenje je izzvalo norme, zaradi katerih so najbolj ranljivi ljudje v družbi pogosto zanemarjeni. Najbrž se sprašujete, zakaj pišem o materi Tereziji. Ker je danes njen god, pa čeprav na prvi pogled med njenim delom in pravom ni očitne povezave? Toda če razmišljamo o etiki, pravičnosti in človekovih pravicah, uvidimo, da njeno delo in pravo temeljita na spoštovanju dostojanstva in zavezanosti k pravičnosti. V današnji kolumni bom razmišljala, kako pravo in delo matere Terezije sobivata in se dopolnjujeta.

Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?

V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se lahko vsak dan zgodi, da iz povsem uravnoteženega poslovnega razmerja nastane upniško-dolžniško razmerje. Pri tem seveda ni nujno, da je težava nastopila zaradi strank tega poslovnega odnosa, vzrok lahko tiči kjerkoli v (včasih precej dolgi) verigi poslovnih dogodkov. Velikokrat gre za t. i. domino efekt, ko finančna nedisciplina enega subjekta lahko povzroči težave tudi drugim (sicer nepovezanim) podjetjem.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

Spoštovanje sodb sodišč je eden ključnih elementov pravne države v formalnem in sociološkem smislu. V formalnem smislu spoštovanje sodb prispeva k pravni varnosti. V sociološkem smislu pa ustvarja zaupanje v pravo. Ko umanjka eno ali drugo, smo na poti k eroziji vladavine prava. Vse opisano velja še toliko bolj, kadar imamo opravka s spoštovanjem sodb najvišjih sodišč in še posebej Ustavnega sodišča. A kaj, ko živimo v času, ko zavest o tem ni več nekaj samoumevnega, niti med pravniki.

V prvem delu te kolumne smo se seznanili predvsem z usodo nesojenega Mariborčana Wilhelma von Tegetthoffa, ki je z avstrijsko floto kljub njenemu številčno in oborožitveno izjemno podrejenemu položaju v bitki pri Visu leta 1866 dosegel monumentalni uspeh in za skoraj pol stoletja ustavil italijanske apetite po naši strani Jadrana. Vendar ga v družbenih, vojnih in političnih vihrah 20. stoletja niti to nesporno dejstvo ni obvarovalo pred poskusi izbrisa različnih strani, drugačnih svetovnih nazorov in raznih prepričanj. Še več, prizaneseno ni bilo niti že sicer (zaradi uradnih ravnanj preveč uradnih avstro-ogrskih uradnikov) fizično načetemu »ponosu« spečega leva na vrhu spomenika, posvečenega tej slavni bitki. Ta namreč že več kot sto let z naknadno pridodanim izklesanim geslom ITALIA VINCITRICE[1] ter dopisom NOVEMBRE 1918 v tej njemu tuji državi zre na drugo morje. A to vse ne more zmanjšati pomena von Tegetthoffovih dejanj kot tudi ne ravnanj še dveh mož, ki sta nastopila svojo vojaško dolžnost za njim, eden na kopnem, drugi pa na morju.

Bivši ameriški predsednik in sedanji predsedniški kandidat Trump je 26. julija letos na predvolilnem srečanju konzervativno skupino krščanskih volivcev na Floridi javno nagovoril, da naj gredo na volitve in volijo (zanj) le še tokrat, kajti potem bo zadeva urejena tako, da jim čez štiri leta ne ne bo več treba voliti. Potem, ko so se seveda na to izjavo kritično odzvali njegovi kritiki in mu očitali nezaslišano napoved ukinitve ameriške demokracije in uvedbo lastne diktature, je Trump javno zanikal antidemokratični namen svoje izjave. Čeprav se ob takšnih primerih soočamo z zanimivim vprašanjem antidemokratičnih izjav v ustavni demokraciji, pa se ob tovrstnem diskurzu v nadaljevanju predvsem sprašujem, ali se državljani lahko po demokratični poti odrečejo ustavni demokraciji in uvedejo avtokratični oziroma avtoritarni politični sistem.

Pravne fakultete in ustanove, ki zagotavljajo pripravništvo mladih pravnikov, imajo odgovornost prenašati pravno znanje pa tudi etične vrednote in medosebne veščine. Izobraževanje in prva leta dela bi morali vključevati tečaje o poklicni etiki, čustveni inteligenci in skrbi za stranke, ki bi nadgradili pravna pravila in spodbujali razumevanje odvetnikove vloge v družbi in pomena etične prakse.

Nedavno sem na enem od slovenskih medijskih portalov prebrala kolumno, v kateri je avtorica opisovala, katere spominke in s tem spomine hrani. To je navdih za mojo današnjo kolumno. Da sem pravi hrček na tem področju, je seveda jasno.

Kot napovedano, v julijski kolumni se vračam v strokovne vode. Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je v zgodovini svojega nastajanja kar posrečena mešanica slovenskih posebnosti in evropske uravnilovke, kjer pravila veljajo za velike in majhne (sisteme) držav članic. Vsaka sprememba zakonodaje obvezno vsebuje tudi pregled ureditve določenega instituta v drugih državah članicah. Te so različne, nekatere države članice prenesejo evropsko ureditev in posebnosti rešujejo s prakso pristojnih organov, spet druge posebnosti iz svojega zakonodajnega okvira vključijo v samo zakonsko besedilo. Kot že rečeno, ZJN-3 je mešanica obeh ureditev, zanimivo pa je, da se evropski »vpliv« najbolj kaže na Portalu javnega naročanja, kjer so obrazci povsem podrejeni evropski vsebini, slovenski uporabniki pa pri njihovem izpolnjevanju pač uporabljamo bližnjice.

Splošna in nemara celo strokovna javnost sta povsem prezrli nov zakonodajni trend, ki se je v Sloveniji razbohotil zlasti v času aktualne oblasti. Zakonodajni predlogi so bili že v preteklosti – ne glede na barvo oblasti – pripravljeni vse prej kot optimalno, tako nizkega nivoja, kot ga lahko spremljamo danes, pa slovenska parlamentarna realnost še ni doživela. Neredko gredo stvari že tako daleč, da samo še zakonodajnopravna služba Državnega zbora (ZPS) ostaja kot edini glas javnega razuma.

V slovenskem pravnem okolju velja stereotip, da smo pravniki slabi matematiki in da zelo slabo razumemo ekonomijo in statistiko. Sam sem sicer prepričan, da to ne drži in da je pravo zaradi svoje abstraktnosti zelo podobno matematiki. Številni pravniki so tudi odlični matematiki. Po drugi strani pa menim, da je v formalnem izobraževanju pravnikov še vedno premalo poudarka na ekonomskih in poslovnih vsebinah, kar pogosto vodi v pomanjkanje znanja o osnovnih konceptih ekonomije in predvsem poslovnih financ.

Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Konec junija sem se srečala na prijetnem klepetu z bivšimi študenti prava. Srečanje še danes odzvanja v meni. Nekateri so mi zaupali, da zapuščajo odvetništvo. Začudenje na mojem obrazu je izzvalo, da so začeli naštevati razloge.  Njihove pritožbe so dajale občutek, da zanje odvetništvo nima smisla, da jim daje občutek izoliranosti, splošno mnenje pa je, da je odvetništvo pretežko, z malo ali nič možnosti za izpolnjujoče in zdravo življenje.

Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

30. maja je Ustavno sodišče izdalo dopolnilno odločbo in sklep U-I-8/24. Z njo je na eni strani vsaj začasno razrešilo problem protiustavno sramotno nizkih plač slovenskih sodnikov. Na drugi strani pa je svoj epilog dobilo tudi nadvse zavržno ravnanje drugih dveh vej oblasti, ki odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 6. 2023 U-I-772/21, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost sodniških plač, kljub poteku roka za njeno uresničitev vse do danes nista implementirali. Rezultat, ki ga je tokrat doseglo Ustavno sodišče, je brez dvoma hvalevreden. Toda ali je bila pot do njega pravno prepričljiva?

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.

Včasih morda res ni najboljše, če si preveč izobražen. Ker nisem pristranski samo do prvin prava, temveč tudi do področja zgodovine, zlasti do obdobja tik pred (pred)prejšnjim fin de sièclom in tam nekje do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, me vseeno marsikateri časovno gledano niti ne toliko nedaven družbeni pojav še vedno malodane presune. Ni kaj, tudi sam prepogosto vsaj v podzavesti podležem mantri, da je moderni človek pač zenit stvarstva in da so današnje šege in navade edino merilo sodobne civilizacije (vobče). Pa še zdaleč ni tako. V zgodovini nikakor. Marsikdo bi se pridušal, da še danes ne, in to ne samo za nas, ki imamo to srečo, da smo se rodili na vseeno dokaj privilegiranem ozemlju »bližnjega zahoda«. A čeprav se štejem za razmeroma razgledanega, ravnodušnega, in kar zadeva pogled nazaj in naprej, dokaj uravnoteženega opazovalca družbene stvarnosti, me je ob prebiranju pravnega prispevka izpred nekoliko več kot stoletja vseeno presunila naslednja trditev pravnika (četudi je bila izrečena sredi tedaj še prve »velike vojne«): »Die Militärbehörde kann selbständig über den Körper des Soldaten verfügen!«

Ker zakonodajalec in Vlada nista izvršila lanske odločbe Ustavnega sodišča o protiustavno nizkih plačah rednih sodnikov, se je z dopolnilno odločbo Ustavno sodišče včeraj odločilo za neobičajno radikalno potezo. Stopnjevalo je sankcije in samo določilo začasen delni način izvršitve izplačila povišanih plač do zakonodajalčeve celostne uskladitve protiustavnega stanja z Ustavo. Takšna odločitev je ob intenzivnih razpravah med sodniki in sodnicami zorela dalj časa. Sprejeta je bila s petimi glasovi proti trem, pri čemer nas je šest podalo svoja ločena mnenja, preostala dva sodnika pa sta se jim pridružila. Poleg vprašanja ustavno skladne ravni plač rednih sodnikov, ki je samo po sebi pomembno vprašanje, ta odločitev obenem odpira nekatere še bolj temeljne dileme ustavnega prava v zvezi s spoštovanjem odločitev ustavnih sodišč. Nanje sem se osredotočil v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, ki ga povzemam v nadaljevanju. Prepričan sem, da bosta ta primer in ta odločitev Ustavnega sodišča v prihodnje našla pot v predavalnice pravnih fakultet in učbenike ustavnega prava.

Občutek za sočloveka v družinskem pravu omogoča pravično in človeka dostojno ravnanje v okviru zakonodaje, ki ureja družinske odnose. Prav tako postavlja v središče človeške odnose, čustva in dobrobit vpletenih strani.

V tednu pred prvomajskimi počitnicami smo se z družino odpravili na krajši dopust v London. Prvič po letu 2017 in prvič s hčerko. V teh letih se je zgodilo veliko, pri nas doma prihod hčerke, na svetovni ravni pandemija, v Londonu nekaj napadov s kislino, zamenjava vladarja, brexit … V najinem nekdanjem hotelu sta v vmesnem času menda (glede na novice) prebivala tudi ruska agenta, povezana z afero Novičok. To – poleg potrebe po konkretnem zajtrku – je vsekakor narekovalo izbiro drugega hotela. Za hčerko je bilo to prvo potovanje z letalom, in ker je nekaj časa možnost letenja odklanjala, sem bila res srečna, da smo ga izpeljali brez težav. Na mojo srečo na splošno trpežno prenaša prevoze ter z navdušenjem sprejema vse novo in doživeto. Razen čakanja … Seveda s pravo kombinacijo in odmerki znamenitosti, počitka, hrane in igral. Sama sem to potovanje pričakala z navdušenjem in z resničnim olajšanjem, da smo se dejansko nekam premaknili z letalom – da je to po pandemiji še mogoče. Večkrat se mi je namreč zdelo, kot da nikoli več nikamor ne bomo šli.

Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.

Manj kot dva tedna nas loči od volitev v Evropski parlament. Volilna kampanja je že na vrhuncu. Volivke in volivci, upam, da nas bo slednjič svoje glasove oddalo čim več, že lahko natančno spremljamo besede in dejanja pretendentov za evropski parlamentarni stolček. To je mogoče tako na evropski kot na nacionalni ravni. Na prvi se kopja lomijo med t. i. vodilnimi kandidati, ki se potegujejo za položaj predsednika Evropske komisije. Na drugi pa poteka nacionalna predvolilna kampanja. Ugotovimo lahko, da evropske volitve dejansko postajajo vse bolj evropske, vseeno pa med nadnacionalnim in državnim nivojem še vedno obstaja precejšnje razhajanje.

Prisilna poravnava primorskega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo, predelavo, veleprodajo in maloprodajo rib in drugih ribjih izdelkov, je v medijih sprožila val negodovanja iz več razlogov. Prvič, ker je šlo za finančno prestrukturiranje gospodarske družbe, ki je bila leto pred začetkom postopka prisilne poravnave medijsko izpostavljena zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev, drugič, ker je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi uspelo pridobiti (v resnici obdržati) celotni poslovni delež prestrukturirane družbe, in tretjič, ker je bila gospodarska družba, ki je domnevno izkoriščala delavce in imela težave s solventnostjo, prejemnica državnih subvencij v znesku 2,5 milijona iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.[1]

Nekateri pojavi v človeški družbi so večni, le njihove pojavne oblike se spreminjajo. Ta ugotovitev (na našo žalost) velja tudi za pregovorno »zeleno« zavist in vse njene izrazne oblike, vključno z intelektualno ozkosrčnostjo, t. i. vrtičkarstvom. In čeprav naj bi temeljni postulati odraslosti narekovali, da se človek najpozneje z nastopom emancipacije (tudi) od pravnoposlovne nadoblasti staršev napoti na pot osebne zrelosti in iskanja modrosti, kar samo po sebi zapoveduje vsaj zmožnost kritičnega mišljenja in tudi kar se le da razsodnega sprejemanja (proti)argumentov, pa že iz svojih bridkih izkušenj s stvarnostjo marsikdo od nas ve, da prepogosto ni tako. Povedano drugače, premnogo nas je (zlasti intelektualcev), ki navkljub v trenutno danih okoliščinah skoraj neomejeni možnosti doseganja intelektualne širine še vedno ostajamo »prekleto« ozki v svojem mišljenju, dojemanju in pojmovanju, pri svojem »vrtičku«. In čemu to? Ker je vztrajanje pri že doumetem varno, znano, precej manj tvegano, skratka domače. Je »moje!« In bog ne daj, da si kdo drzne kakorkoli posegati v ta moj sveti vrtiček! Zagotovo pa to nikakor ne more biti razvoj …

Ob 20-letnici našega vstopa v Evropsko unijo (EU) smo lahko te dni slišali in prebrali več javnih govorov in intervjujev, v katerih bivši in sedanji politiki, profesorji in drugi intelektualci ugotavljajo, da je bila odločitev Slovenije za članstvo v EU prava.  Tudi sam sem v eni od svojih kolumn na tem spletnem mestu (Zakaj EU, 18. 10. 2021) že temeljiteje pojasnil, zakaj si moramo prizadevati za obstoj in razvoj EU ter za naše konstruktivno članstvo v tej nadnacionalni evropski skupnosti. Tokrat želim v tem kontekstu na kratko izpostaviti še eno vprašanje oziroma dimenzijo: vprašanje suverenosti naše države.

V svetu, kjer se družbene, ekonomske in politične razmere nenehno spreminjajo, se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi in namenu prava. V osnovi ima pravo vlogo temeljnega stebra družbe, ki ureja medsebojne odnose, zagotavlja red in varuje temeljne človekove pravice in svoboščine. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali pravo resnično služi ljudem, ali pa je postalo orodje v rokah peščice, namenjeno za ohranjanje obstoječega stanja moči in privilegijev.

Ustavno sodišče se je v odločbi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 prvič soočilo z izjemnim pomenom prakse Sodišča EU (SEU) za ustavna procesna jamstva v slovenskem kazenskem postopku. SEU lahko z razlago direktiv EU daje obdolžencem v kazenskem postopku širši obseg pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ustaljena ustavnosodna presoja pa se mora temu prilagoditi.

V ZDA se politične razmere približujejo vrelišču. Država je razdeljena in nič kaj drugače ni s tamkajšnjo akademsko sceno. Postala je vse bolj politično aktivistična. To velja celo za najboljše pravne fakultete. Kljub temu pa te po svoji kakovosti ostajajo take, kot so bile že pred desetletji. Najboljše. To pa zato, ker so v primerjavi z evropskimi precej manj dogmatične, učijo na življenjskih (pravnih) primerih in ob upoštevanju celotnega konteksta študente silijo v oblikovanje najboljših argumentov, zakaj je neko pravno stališče prepričljivejše in zato pravilnejše od drugega.

Ko sem v svoji (sploh) prvi kolumni podal razmišljanje, da mora biti pravnik nekdo, ki je na podlagi karseda poglobljenega predznanja kvalitativno singularen v svojem razmišljanju glede določene dileme, ki jo narekuje vsakdanjik, predvsem pa praksa, si nekako nisem mogel predstavljati, da bo ta moja teza dokaj hitro predmet resne(jše)ga preizkusa. Bistvo in raison d'etre prava je in mora biti vsaj po mojem intimnem oziranju predvsem v njegovi (pravični) praktični aplikaciji. Povedano drugače, s pravom naj se raje ne peča predvsem tisti, kdor se prepogosto skriva za besedo »načeloma«. A besede so prepogosto izredno poceni valuta, življenje pa se po drugi strani neredko »kar zgodi«, v smislu seveda, da ti jo še prerado … zagode. In včasih moraš izrečeno, čeprav z dodanim izdatnim pelinom, tudi znati »pojesti«.

Pred začetkom pisanja tega prispevka sem bil trdno prepričan, da je izraz »legalizirana kraja« rezerviran zgolj za temo, o kateri nameravam pisati danes. Ob googlanju sem kaj kmalu ugotovil, da sem v zmoti in da se ta besedna zveza uporablja v mnogo različnih kontekstih, povezanih s pravnim urejanjem zelo različnih pravnih področij. Zato naj že uvodoma pojasnim, da moj današnji zapis ne bo obravnaval legalizirane kraje na splošno, temveč se bo osredotočil na »kraljico vseh kraj« – prisilno poravnavo.

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

Zdi se, da vse življenje iščemo neko ravnovesje. Glede na delo, ki ga opravljam, to zajema tudi moje delo. Skoraj vedno. To velja najprej za delo na abstraktni presoji zakonske ureditve.

Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je eno najspornejših in etično zahtevnih vprašanj v naši družbi. V središču razprave je temeljno vprašanje o pravici posameznika do samoodločbe – pravici, da o svojem življenju odločamo sami, tudi ko gre za njegov konec. Po svetu se zakonodaja glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja razlikuje, od popolne prepovedi do sistemov, ki pod določenimi pogoji takšno pomoč dovoljujejo.

Ko je bila sprejeta zakonska ureditev, po kateri je mogoče legalizirati objekte, ki so bili iz tega ali onega razloga zgrajeni »na črno«, je veliko lastnikov pričakovalo, da bodo lahko sčasoma in z nekaj stroški uredili (pravno) stanje svoje nepremičnine in v njej še naprej bivali – brez sence pravno (papirnato) neurejenega statusa.

V prejšnji kolumni sem primerjal davčno-socialna položaja samostojnega podjetnika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je v njej tudi zaposlen. Izračuni jasno pokažejo, da je položaj družbenika v d. o. o. pomembno boljši od položaja samostojnega podjetnika. Tokrat bom predstavil razlike v posledicah neplačevanja obveznih socialnih prispevkov.

To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.

Velikokrat me sprašujejo, kako zmorem živeti, še vedno predavati in opravljati poklic odvetnice in mediatorke brez svojega glasu, ko že sedem let mojega glasu ni slišati. Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč in je globoka. Želim si slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo. Zmorem živeti in opravljati poklic univerzitetne profesorice prava, odvetnice in mediatorke, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom.

Po novem letu nas zasujejo prazniki ljubezni. Valentinovo, gregorjevo, materinski dan, dan žena, 40 mučenikov. Zvončki in žafrani so, takoj po odhodu snega, že začeli cveteti v gredici. Ti prazniki v mojem razpoloženju prinašajo pomlad. In čeprav v nižinah čakam pomlad ter sem tudi v garderobi trenutno v obdobju, ko sem že naveličana temnih barv in hrepenim po barvah, pa si res še vedno želim, da na smučiščih ne bi potrebovali toliko truda za vsaj minimalno pripravo smučarskih prog in da bi bil sneg vsaj še nekaj časa. Letos smučiščem narava res ni bila naklonjena. Mi smo sicer trenutno na ravni slovenskih družinskih smučišč. Hčerka je ravno samostojno zvozila na Soriški planini, kjer (in na Kobli, kjer na mojo veliko žalost ni več smučišča) sem s tatom tudi sama naredila prve zavoje. Bilo bi res super, da bi še lahko malo izkoristili njeno trenutno navdušenje za šviganje na belih strminah.

Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?

16. februarja je demokratični svet pretresla novica, da je v ruskem zaporu, še severneje od severnega tečajnika, umrl Aleksej Navalni. S tem je Putinov režim, vsem na očeh, likvidiral še zadnjega, odkritega, vsaj v simbolnemu smislu zares nevarnega nasprotnika, ki je preteklih dvajset let nastavljal ogledalo kremeljskemu samodržcu. Na eni strani je smrt Navalnega dokaz popolne brezobzirnosti, vseobsežne moči putinizma, na drugi strani, in hkrati, pa gre tudi za potrditev šibkosti moskovskih avtoritarcev. To zadnje dejstvo je v dveh krasnih stavkih, ki ju je v svojem nekrologu povzel portal Politico, nekoč zelo jasno artikuliral Navalni sam. Na novinarsko vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se režim odločil, ne samo da ga zapre, temveč da ga ubije, je preprosto odgovoril: »Če se je to zgodilo, pomeni, da smo nenavadno močni, saj so se odločili, da me bodo ubili. Zato morate izkoristiti to moč in se ne smete predati.«

V zadnjih tednih sem prek različnih medijev opazil pobudo oziroma iniciativo Start:up Slovenije, kjer strokovnjaki z različnih področij vladi predlagajo, da je treba v slovensko zakonodajo uvesti novo pravno obliko gospodarske družbe, ki jo predlagatelji imenujejo vitka delniška družba. Takšna družba naj bi bila po njihovih besedah prilagojena zagonskim in hitro rastočim podjetjem in bi morala biti mešanica družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe. Omogočati bi morala ustanovitev gospodarske družbe z majhnim osnovnim kapitalom in plačilo zaposlenih z delnicami gospodarske družbe. Po drugi strani sem zasledil, da je Ivo Boscarol na Ustavno sodišče vložil pobudo za začetek ocene ustavnosti 5., 6. in 7. odstavka 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj torej meni, da je ureditev, ki posamezniku dovoljuje ustanovitev le ene družbe z omejeno odgovornostjo vsake tri mesece oziroma pridobitev poslovnega deleža v eni d. o. o. vsake tri mesece, neustavna. Iz obeh primerov lahko razberemo, da se v okviru korporacijskega prava vedno znova lahko pogovarjamo o temeljnih konceptih pravne ureditve gospodarskih družb.

Težko je najti koga, ki še nikoli ni slišal za alkoholnega »mačka«, bržkone povzročenega tudi spričo prekomernega pitja piva prejšnji večer. Marsikdo med nami je ta fenomen že podoživel na lastni koži, v analih justice pa se najde kak »junak«, ki je zaradi tega nezaželenega jutranjega pojava kako pivovarno celo tožil.¹ A vse do nedavna še nikoli nisem slišal za primer, da bi kdo bil tožen zaradi mačka – v pivu. A ker je življenje vse tisto, kar se živemu človeku pripeti, medtem ko ta snuje druge, bolj smele načrte, velja ta maksima tudi za pravo, tožbe, pravde in pravnike. Če parafraziram sedaj skorajda že mitskega dr. Iana Malcolma, življenje zatorej vedno najde svojo pot, pa čeprav to včasih zaide (tudi) v tvoj polič piva.

Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.

V svoji zadnji lanski kolumni sem pisala o programu takrat bližajoče se GV Konference kazenskega prava in kriminologije, ki je bila 28. in 29. novembra v Portorožu. Navdušena sem, da nam je uspelo, da smo kazenskopravni in kriminološki zanesenjaki spet združili moči v večjem številu, izmenjali poglede in ideje, obudili nekatere malo že zbledele stike ter navezali nove, predvsem pa dobili tudi nove ideje za delo ali pisanje.

Ustavno sodišče je junija lani odločilo, da so plače sodnikov prenizke, zakonodajalcu pa naložilo, da neustavnost odpravi do 3. januarja letos. To se do tega datuma ni zgodilo. Danes ne pišem o plačah, temveč o ugledu sodnikov. Seveda višja plača lahko vpliva na ugled posameznika, a ta je bolj kompleksen in vključuje tudi strokovnost, zavzetost pri delu, etično ravnanje in druge vidike. Višja plača lahko prispeva k boljšemu ugledu, vendar je pomembno tudi, kako se posameznik vede in kako uspešno opravlja svoje delo. Višja plača sodnikov v določeni meri vpliva na njihov ugled, saj se dojema kot priznanje za njihovo odgovorno in strokovno delo. Hkrati pa je ugled sodnika odvisen tudi od neodvisnosti, integritete, poštenosti ter strokovnosti pri opravljanju sodniških nalog. Višja plača sama po sebi morda ne zagotavlja višjega ugleda, če niso prisotni tudi drugi ključni elementi strokovnega in etičnega ravnanja. Ugled sodnikov je pomemben za pravično delovanje pravosodja, ki se gradi na strokovnosti, nepristranskosti in integriteti pri obravnavanju sodnih primerov. Pomembno je, da sodniki vzdržujejo visoke standarde etičnega ravnanja, da ohranjajo zaupanje javnosti v sodstvo.

Nihče ne more zanikati, da zadnjih nekaj let živimo v zelo aktivni »sezoni« razvoja umetne inteligence (UI). To ni bilo vselej tako. UI je imela izrazite sezonske vzpone in padce. Sezonam napredka in navdušenja so sledile sezone zatišja, včasih tudi razočaranja. Toda zadnje leto, zlasti odkar so v OpenAI dovršili generativno UI ter jo v obliki klepetalnega robota (ChatGPT) poslali v splošno javnost za čim širšo komercialno rabo, pa je navdušenje nad tehnološkim prebojem UI na vrhuncu. Z njim pa tudi potreba po regulaciji. V tej kolumni si zato poglejmo, zakaj, kdo in kako, če že, naj regulira UI.

V prvi letošnji kolumni se vračam na svoje področje – javno naročanje. Morda sem v zadnjem času bolj pozorna, a zanimivo je, da je praviloma prva reakcija sogovornikov, ko omenim javna naročila, odklonilna. Dolgo časa nisem čisto razumela, zakaj ima javno naročanje takšen negativen predznak. Morda zato, ker so v javnosti znani le primeri, ko je bilo javno naročilo oddano netransparentno ali ko je bilo ugotovljeno, da so si ponudniki dobesedno razdelili predmet javnega naročila (se še spomnite roza diskete?). Vsa tista javna naročila, kjer je bil postopek izpeljan skladno z zakonom, kjer je bila pogodba podpisana in izvedena brez težav, zapletov in aneksov – o teh ne govorimo. Pa zakaj tudi bi? Takšno ravnanje se pričakuje in zato mu ne posvečamo posebne pozornosti.

Precej dolgo časa sem tuhtal, s katero tematiko naj se podam v boj za čim več klikov bralcev pod tole mojo uvodno kolumno. Čeprav mi je težko očitati, da sem popolnoma nevešč pisnega izražanja tudi o najzahtevnejših temah našega družbenega vsakdana, mi vseeno pisanje razmeroma krajših razmišljanj o vsakdanjiku ni nekaj, kar bi lahko kakorkoli označil za docela »domače«. A le če počneš tudi tisto, česar te je »prekleto« strah, ti je to v pomoč, da dejansko napreduješ in se še vedno razvijaš v nečem, kar je tvoj poklic, kar je vsaj včasih tudi tvoje resnično poslanstvo. Konec koncev je prav pravniški poklic v svojem inherentnem bistvu namenjen predvsem temu, da se vedno znova (na)učiš nekaj novega. Vsaj moral bi biti. Zato naj bo občasen skok v neznano že sam po sebi popotnica vsakemu pogumnemu pravniku, zlasti, seveda, ko je govora o vse bolj prisotnih, predvsem pa venomer spreminjajočih se digitalnih izzivih.

Ko sem leta 2006 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in začel svojo raziskovalno pot kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem kar nekaj časa iskal tisto pravo temo, temo, s katero bi se želel dolgoročno raziskovalno ukvarjati. Svetovali so mi, da bi morda poskusil z insolvenčnim pravom. Sprva se mi ideja ni zdela ravno dobra, saj o tej temi nisem vedel dobesedno nič, a po daljšem premisleku in spoznavanju osnovne znanstvene literature sem ugotovil, da gre za izjemno široko in zanimivo področje, ki »živi« na presečišču prava in ekonomije. Že med opravljanjem pravniškega državnega izpita in kasneje ob zaključevanju doktorata sem se poigraval z idejo, da bi morda opravil še strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja. Tega se iz različnih razlogov nisem nikoli lotil.

V zadnji izdaji revije Pravnik sem predstavil svoje razmišljanje o pomenu teorije in prakse za študij prava. Ker verjamem, da je tematika zanimiva tudi v širši perspektivi delovanja pravnikov, bom izhajajoč iz nekaterih svojih ugotovitev v navedeni reviji v nadaljevanju ponovil in dodal še nekaj misli na to temo. Pri tem bom izhajal iz inteligentne in duhovite misli Alberta Einsteina, ki se glasi: »Teoretično sta teorija in praksa ista stvar. Praktično pa nista.«¹

Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.

Pred dvema dnevoma smo praznovali prihod Svetih treh kraljev. V nekaterih deželah to ni samo krščanski praznik, temveč so ti trije dobri možje tudi edini, ki razveseljujejo otroke z darili. V Španiji naznanijo prihod Svetih treh kraljev številne povorke, ki delno spominjajo na pustne karnevale, le maske so bolj prefinjene. Ker je parada zvečer, maske vključujejo različne svetlobne učinke. Meni so od ene takšnih parad najbolj ostali v spominu hodci na hoduljah z belimi svetlečimi oblačili, ki so spominjali na nezemeljska bitja. Tako kot je to običaj na karnevalih, člani povorke otrokom mečejo bonbone, ti pa jih lovijo in zbirajo v vreče.

Ena od najdragocenejših lekcij, ki sem se jih do zdaj naučila, je, da je treba biti pozoren na jezik, ki se uporablja v pravu. Jezik je pomemben. George Orwell je v eseju Politics and the English Language že leta 1946 poudaril, da med tem, kar rečemo ali napišemo, in tem, kar mislimo, obstaja vzročno-posledična povezava. Zapisal je tudi, da »zaradi površnosti svojega jezika lažje razmišljamo neumno«. Opozoril je, da če ne bomo dobro premislili o jeziku, ki ga uporabljamo, bodo znane besede in fraze »namesto vas mislile vaše misli«. Danes se bolj kot kadar koli prej zavedamo, kako močno lahko jezik vpliva na misli.

Čas, ko pošiljamo in prejemamo lepe želje, ko se dnevni utrip nekoliko umiri in si vzamemo čas za vse tiste stvari, ki jim v preostalih 360 dneh ne posvečamo toliko pozornosti. Včasih pri tem spregledamo tudi sebe in svoje bližnje. In vedno znova si obljubimo, da bo v prihajajočem letu drugače! Nekatere obljube držijo, na nekatere pozabimo že v prvih dneh januarja.

Začelo se je leta 2007, ko mi je bilo ponujeno pisanje kolumn na največjem pravniškem portalu IUS-INFO in danes, po dolgih 16 letih, ga zaključujem. Čas je povsem pravi za »zgodovinski« pregled, ne nazadnje se poslavljamo od še enega leta, ravnokar pa je pri GV Založbi izšla tudi moja štirinajsta knjiga – najodmevnejših kolumn zadnjih deset let, V vrtincu pogledov. Vas zanima, kako in zakaj se je vse pred leti sploh začelo?

Dne 27. in 28. novembra je na Sodišču EU potekal t. i. Forum des magistrats oziroma forum nacionalnih sodnikov. Gre za dogodek, ki ga za nacionalne sodnike organizira Sodišče EU z namenom, da se med sodniki vzpostavi tudi neformalen dialog za izmenjavo mnenj o aktualni sodni praksi tako Sodišča EU kot nacionalnih sodišč. K razmišljanju za današnjo kolumno me je spodbudila delovna seja na forumu o pojmu neodvisnosti sodstva v pravu EU, ki se je dotaknila tudi vprašanja materialne odvisnosti nacionalnih sodnikov in razmerja tega načela do prava EU. To vprašanje je trenutno še posebej aktualno za slovenske sodnike, saj se 3. januarja 2024 izteka rok za implementacijo ustavne odločbe U-I-772/21, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo RS.

Mednarodni dan invalidov se vsako leto obeležuje 3. decembra od leta 1992, ko ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila z resolucijo 47/3. Namen obeleževanja dneva je spodbujati razumevanje problematike invalidnosti in dajati podporo za dostojanstvo, pravice in blaginjo oseb z invalidnostjo. Ta dan opozarja in nagovarja za večjo ozaveščenost o koristih za družbo kot celoto, ki jih prinaša vključevanje oseb z invalidnostjo v vse vidike političnega, družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja.

Prejšnji teden sem na javni konferenci s sogovorniki razpravljal o tem, ali naj odločanje o skupni zunanji in varnostni politiki Evropske unije (EU) v prihodnje v večji meri kot do zdaj temelji na odločanju s kvalificirano večino. V javni razpravi, ki jo je organizirala Nova univerza, je bilo glede takšne možnosti med povabljenimi razpravljavci (profesorji ter bivšimi in sedanjimi politiki) v glavnem zaznati previdnost in zadržanost. Zdaj lahko namreč pri (naj)pomembnejših odločitvah na teh področjih vsaka članica EU uveljavlja pravico do veta in tako prepreči odločitev, ki ne upošteva njenih vitalnih interesov. Ali naj torej naša država podpre dodatne omejitve pravice do veta in omogoči hitrejše in učinkovitejše odzivanje EU na mednarodne krizne situacije? Ali pa naj vztraja pri ohranitvi tistega dela svojih suverenih pravic, ki ji tudi v takšnih primerih omogočajo, da svojih najbolj temeljnih zunanjepolitičnih stališč in interesov ne prilagaja evropskim stališčem, če so ti izrazito v nasprotju z interesi Slovenije?

Priznam, da si nisem mislila, da bo današnja kolumna tako suhoparna, v mislih sem imela namreč čisto drugo temo. Tudi prijazni glas iz domačega okolja mi je svetoval, naj izberem kaj bolj veselega, prazničnega. Kljub temu sem se odločila, da napišem nekaj besed o povsem nepotrebnem dodatnem administrativnem bremenu, ki ga je delodajalcem naložila država.

Svojo zadnjo kolumno letos posvečam tradicionalni kazenskopravni konferenci GV. Letos bo že petnajsta po vrsti potekala 28. in 29. novembra v Portorožu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."

Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?

Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.

K pisanju te kolumne me je spodbudila novica, ki sem jo zasledila na Facebooku, ki mi omogoča, da ostajam tudi v stiku z dogajanjem v moji Baški grapi, in ki mi jo je kasneje seveda besno delila tudi moja mama. Novica, da bo s koncem septembra v Podbrdu prenehal delati zdravnik, da se pričakuje, da bi ambulanto prevzel nov zdravnik, v vmesnem času pa imajo občani možnost, da si izberejo osebnega zdravnika v drugih ambulantah tolminskega zdravstvenega doma. Slednje je, domnevam, verjetno najbolj zaželeno in bi predstavljalo še dodaten argument za dokončno ukinitev zdravstvene postaje v Podbrdu.

Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Sklep glede sodišču pridružene mediacije v družinskih sporih, ki sem ga sprejela pred leti, ko sem še zmogla po stopnicah hoditi v stavbe sodišč, se glasi, da kontradiktorno okolje ni primerno za družinske zadeve. Pred kratkim sem se kot pooblaščenka v družinskem sporu z električnim skuterjem udeležila sodne obravnave na enem izmed naših sodišč. Med čakanjem na hodniku pred sodno dvorano sem se spomnila, kako sem pred leti prišla do tega sklepa.

V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.

Današnji prispevek bo bolj ali manj namenjen mojim stanovskim kolegom – predvsem zato, ker so se verjetno tako kot jaz že znašli v nezavidljivem položaju, ko je sodnik/sodnica (v besedilu bom zgolj zaradi poenostavitve uporabljala izraz sodišče) »prijazno« razcefral/a vlogo z navedbo, da zapisane trditve niso dovolj konkretizirane.

Tokratna kolumna bo za spremembo bolj pravno naravnana. Ustavno sodišče je namreč 6. 7. 2023 na zadnji plenumski seji spomladanskega zasedanja sprejelo delno odločbo št. U-I-144/19. Pritrdilni ločeni mnenji sta podala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik dr. Matej Accetto. Gre za tretjo delno odločbo v okviru presoje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju ZKP), ki jo je sprožila zahteva skupine poslancev Državnega zbora.

Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Poplave, ki so prizadele skoraj dve tretjini Slovenije, so ponovno dokazale razsežnost podnebnih sprememb, ki skozi naravne katastrofe dosegajo prav vsak kotiček sveta. Rekordne količine vode, ki so se v začetku avgusta zlile nad Slovenijo, so nujna posledica visokih temperatur, ki že več let zaporedoma podirajo rekorde. Čeprav je meteorologija zapletena znanstvena veda, pa so osnove vremenoslovja fizikalna logika – poleti je zaradi močnega sonca na severni polobli na voljo več energije, ki pa zaradi nakopičenega CO₂ ostaja v našem ozračju in segreva kopno in vode. Višja ko je temperatura ozračja, hitreje izhlapeva voda, posledično pa je večja tudi količina dežja. To pa je še posebej problematično za našo deželo, katere pretežno gorsko podnebje zadržuje prehod oblakov ter z ohlajanjem zraka povzroča izločanje padavin nad našim ozemljem. Na severozahodnem delu naše države tako v povprečju pade do 3000 mm padavin letno (za primerjavo: najbolj deževna država na svetu je Kolumbija, kjer povprečno na leto pade 3240 mm padavin).

Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava, in ne samo golim memoriranjem zakonskih določb.

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Pravo se razvija in prilagaja. Tudi moja prva kolumna ni več povsem aktualna. Na Hrvaškem zakon še vedno zahteva, da nerezidenti v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Toda po novem zemljiška knjiga sprejema samo predloge, ki jih vložijo notarji, zato ne pride več do zagat, opisanih v kolumni. Postopki vpisa v zemljiško knjigo so sedaj hitrejši, saj zemljiškoknjižni referenti niso več obremenjeni z nepopolnimi laičnimi vlogami. Ni treba, da zapletena pravila spremenimo – zadostuje, da v njihovo uporabo vključimo strokovnjake. Pravnike?

Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Dobrodošli v obdobju, za katero upam, da bo najbolj vznemirljivo v vašem življenju. Lotevate se nečesa novega, drugačnega in zahtevnega. Spomnim se, da sem bila pred tridesetimi leti v položaju, v katerem ste zdaj vi, ko sem pred sprejemnimi izpiti sedela v predavalnici in poslušala govor takratnega dekana pravne fakultete.

Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.

365 dni, v prestopnem letu pa dan več, vsi pridno in vestno delamo, opravljamo svoje poklice, izpolnjujemo obveznosti. Seveda se vsake toliko časa zgodi, da imamo vsega preveč, da si želimo samo svojih pet minut (pa pri tem ne mislim na poznano pekovsko sladico) – kdaj pa kdaj jih imamo, včasih spet ne.

Če si na neki, čeprav posreden način vpet v vzgojno-izobraževalni proces, se zdi, da vsako leto še hitreje mine. Najbolj sem to občutila, ko sem še sama hodilo v šolo in študirala, pa tudi pozneje, ko sem delala na fakulteti. Vsako šolsko/študijsko leto se je hitreje obrnilo. In spet sedaj, ko je hčerka v vrtcu. Spet je tukaj konec leta, po koroni spet neokrnjen zaključek vrtca z mnogimi aktivnostmi, za kar sem neizmerno hvaležna. Da se otrokom spet dogaja vse, kar naj bi se jim dogajalo. Da uživajo in dobivajo izkušnje. Kolesarski in vodni dan. Letos celo prvič nastop otrok na zaključku in zaključni izlet v ljubljanski živalski vrt, saj se slednjega jaslični otroci niso smeli udeležiti zaradi prometnih pravil (do treh let se po prometni zakonodaji ne smejo voziti v vozilih, ki nimajo vgrajenega zadrževalnega sistema). S tem letnim časom je povezana tudi izbira daril za vzgojiteljice (po možnosti izvirnih, a ne t. i. praholovcev), zaključni nastopi na raznih gibalnih in glasbenih aktivnostih itd.

Vsak dan spremljamo pospešen napredek na številnih področjih življenja. Umetna inteligenca nas preseneča že na vsakem koraku. V trenutku vstopimo v oddaljene dežele, muzeje in galerije, si ogledamo jedilnike slavnih restavracij, iz oddaljenih koncev domovine in tujine prižigamo domače naprave, kontroliramo svoj dom in vrt, tesla se po nas v lokal pripelje kar sama, napišemo esej o knjigi, ne da bi jo prebrali, prevedemo besedilo iz kateregakoli jezika, spremljamo let in pristanek letala na drugem koncu sveta, roboti nas že operirajo, nadomeščajo tudi natakarje ... Ob vsem se morda zgrozimo in vprašamo, kam to vodi. Nekdo je izjavil, da je umetna inteligenca skoraj kot atomska bomba. Torej nikakor ne sme eksplodirati.

Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.

Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.

Na področju umetne inteligence se v vse večji meri sprejemajo dokumenti, ki bi jih lahko uvrstili pod »mehko pravo«. Gre za smernice delovanja, ki so jih objavili na primer Algorithm Watch, Google, IEEE, OECD, GPAI itd. Ker se t. i. »internetni velikani« teh smernic pogosto držijo, se zastavlja vprašanje njihove pravne narave. Po eni strani gre za mehko pravo, po drugi strani pa dokumenti včasih predvidevajo tudi pravno sankcijo, kar je tipično za klasične pravne norme.

Na socialnih omrežjih in v medijih je zaznati nov trend, ki je prišel iz ZDA, ki je nekoliko pričakovan: razvezani pari zdaj na spletu objavljajo »razvezne sebke« (selfije) z uporabo ključnikov #uganikdosejeločil ali #ločitveniselfi.

Eden izmed čudežev tega sveta je zagotovo (tudi) različnost. Vsak človek je drugačen od drugih. Enako velja za živali, rastline, kamnine in druge strukture. Vse čutno prepoznane strukture v naravi in družbi so raznolike. Seveda obstoje med bitji in med stvarmi številne podobnosti. Toda to ne spremeni dejstva različnosti. Tudi človeški pogledi, vrednotenja, nazori glede vsega okoli nas so različni. Še več, kot so ugotavljali že mnogi stari misleci, jih je mogoče tudi poljubno spreminjati, relativizirati, obračati na glavo. In tako pridemo do naslednjega čudeža. Kljub vsem razlikam ter posledično ob neštetih nestrinjanjih in konfliktih človeštvo za zdaj uspeva preživeti ter vsaj do neke mere urejeno družbeno sobivati. Ob tem se je vsekakor zanimivo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem pravo in koliko je tudi pravo »žrtev« te neskončno razmnožujoče se različnosti.

Pisalo se je leto 1930. Mlada kmečka gospodarica (naj bo Ana) se je s sosedovim sinom (ta naj bo Jurij) dogovorila, da se poročita. To je bil čas, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je mogoče hitro zaslužiti veliko denarja. Priložnost, ki se ji je le redkokdo lahko uprl. Tudi Ana in Jurij sta se v toplih poletnih nočeh pogovarjala (no, morda ne le to), da bi bilo dobro, če bi imela nekaj denarja, da bi lahko mirno kmetovala, kupila še kakšno njivo, nekaj gozda.

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Volilna pravica je ena od temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Osebe z intelektualno invalidnostjo ne morejo voliti zaradi predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, niso mogle vstopiti na volišče in oddati glasovnice, ker ni bilo klančine. Slepi ali slabovidni ljudje niso mogli oddati svojega glasu, saj jim je bil volilni listič popolnoma nedostopen.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpome