Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.

Film Zelena milja je zgodba, ki se vrti okoli obsojenca na smrt Johna Coffeyja, ki ga je zaigral nepozabni Michael Clarke Duncan. Poleg njega nastopajo še Tom Hanks, Sam Rockwell in Doug Hutchinson. Film je prejel kar nekaj oskarjev in se ga gotovo splača pogledati.

Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.

Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.

O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Do prekrškov, po pravici povedano, imam malce nenavaden odnos. Njihova narava in pomen sta se v času, ko se ukvarjam s pravom, vsaj kolikor lahko ocenim, precej spremenila. Najprej na področju samega izrekanja glob „na kraju samem“, akterjev prekrškovnega postopka, vsekakor pa glede višine denarne kazni, ki se lahko izreče. Prav slednje včasih privede do tega, da se kazen, izrečena v kazenskem postopku, po svoji teži včasih zdi zanemarljiva. Kar se tiče kazenskega prava smo v postopkih sicer nevezani na morebitne vzporedne prekrške, a včasih lahko temeljito porušijo tudi kakšen sicer jasen odnos med obema.

Moram priznati, da sem glede prihajajočega referenduma, milo rečeno, malce v dilemi. Najprej, vprašanje zavrniti novelo > Zakona o vodah ali jo dopustiti, tako se zdi, ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjali na preprost način, ki je značilnost referenduma. Da ali ne, preprosto ni odgovor na relativno kompleksno problematiko, ki jo odpirajo te zakonske spremembe.

Načelno telefonske klice, s katerimi mi poskušajo sporočiti, da je že čas, da se odpravim na posebne, „samo zame“ ukrojene diagnostične preglede, da sklenem prav posebno ugodno zavarovanje ali da sprejmem, ne vem, kakšno oh in ah nagrado, praviloma hitro zaključim. Pri tem poskušam biti vljuden, ker si sam niti predstavljati ne znam, kako mukotrpno delo mora to biti. Načelno sam namreč ne kličem ljudi, če že ni treba, da bi pa kaj takega opravljal za svoj ljubi kruhek, pa me navdaja prav s posebno grozo. Domnevam namreč, da se večina klicev zaključi najmanj z zavrnitvijo, bolj verjetno pa s čim bolj sočnim, kar premore naš in še kak tuj jezik. Ljudje, ki opravljajo to delo, morajo po mojem imeti zelo veliko mero potrpljenja, trdo kožo in verjetno močan želodec.

Če rečem, da bo leto 2020 leto, ki ga bomo hoteli čim prej pozabiti, se mi bodo verjetno mnogi v tej misli pridružili. Če sem še na začetku leta v svojih pisanjih, ki so se morala dotikati razmer, s katerimi smo se, zaradi epidemije, soočali, tako v zasebnem, kot službenem življenju, bil previdno optimističen, se je ta naravnanost počasi spreminjala v negativno smer. Ta trend se žal nadaljuje.

Zgornji naslov v ženskem spolu verjetno poznamo vsi. Pisateljica Jessica Fletcher, ki jo je nepozabno zaigrala Angela Lansbury (gospa ima danes častitljivih 94 let) v majhnem mestu Cabot Cove v zvezni državi Maine in občasno na kakšnem obisku drugje, se stalno sooča s skrivnostnimi umori. Podobno kot pri Sherlocku Holmsu, pristojni policisti niso prav brihtne sorte in praviloma izberejo na prvi pogled krive in seveda najbolj očitne storilce. Mimogrede, pri vsaki kriminalki je zlato pravilo, da tisti, ki se vam na prvi pogled zdi storilec, gotovo ni pravi. V navedeni kriminalki se seveda na koncu vedno izkaže, da je storilec popolnoma druga oseba, gospa potrdi svojo pronicljivost in vsi uživamo v misteriju zgodbe.

Ko sem zadnjič pripravljal recenzijo Kantorowitzevega dela Boj za pravno znanost, ki je izšlo v mali knjižici Pravnih obzorij, sem moral malo obnoviti svoje znanje in pobrskati po literaturi, ki se ukvarja s pravno filozofijo. Razen klasične Teorije prava Marijana Pavčnika in Arthurja Kaufmanna (ter kar nekaj drugih, ki so v moji knjižnici) je dober vir in nasploh zabavno branje knjiga The Short History of Western Legal Theory L. M. Kellya.

Ne vem, zakaj, a pred kratkim sem se spet spomnil na intervju, ki ga je imel v osemdesetih letih za nemško televizijo takratni partijski funkcionar Stane Dolanc. Nemški novinar ga je takrat vprašal, kaj meni o prihodnosti Jugoslavije in Dolanc mu je odvrnil, da če bo kdo napadel Jugoslavijo, bodo narodi že stopili skupaj in se ubranili. Vprašanje, ki je sledilo, je bilo, če gledamo iz današnje perspektive prelomno: "In kaj, če vas nihče ne napade?" Novinar odgovora ni dobil in vprašanje je obviselo v zraku. Danes vemo, kaj je sledilo - Jugoslavije ni napadel nihče, prav zlahka smo za njeno uničenje poskrbeli sami.

Knjiga Jamesa Whitmana, na katero se zadnje čase sklicujem, je po mojem resnično pomembna v smislu razkrivanja izvora posameznih še zdaj veljavnih institutov. Uvid v njihovo genezo je pomemben zato, da razumemo tudi morebitne probleme, ki v zvezi s tem nastajajo. In ti se nedvomno pojavljajo, saj je tematika nepristranskosti sojenja v zadnjem času še posebej pereča.

Domneva nedolžnosti ima poleg pozitivnopravnih podlag in izpeljav, kot sem napisal že zadnjič (kolumna V dvomu), v svojem jedru bistveno etično utemeljitev. Pri razmisleku ni treba pretirano globoko prodreti v to jedro, da ne bi v tem prepoznali starega načela, znanega kot zlato pravilo: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« To pravilo se pojavlja na tak ali drugačen način skozi zgodovino in ga pozna večina verskih naukov, izraženo pa je nenazadnje tudi v najbolj znani sekularni izpeljavi – Kantovem kategoričnem imperativu.

Verjetno nisem edini, ki se mu je med študiranjem kazenskega prava kot ena izmed osrednjih posebnosti te pravne panoge v spomin vtisnil in dubio pro reo – v dvomu za obdolženega. Če na kratko povzamem smisel tega izreka: sodišče v primeru premalo zanesljivo dokazanih dejstev, ki naj bi obtoženca obremenjevala, ta šteje za neobstoječa oziroma jih razlaga v korist obtožencu.

Včasih, ko sem predaval o slovenski ustavni ureditvi človekovih pravic, sem pogosto uporabljal primer, ki pravzaprav ni zrasel na mojem zelniku, temveč sem ga pobral od dr. Mira Cerarja. Prepoved mučenja, ki jo opredeljuje Ustava RS v 18. členu, je namreč takšna, da je, za razliko od nekaterih drugih določb tega poglavja Ustave, ni mogoče niti začasno razveljaviti. Spada torej med absolutne, kar je seveda bralcem tega portala znano. Sam primer gre nekako takole: ste policist na letališču Brnik in ujamete terorista, ki pove, da je na letalu nastavil bombo, ki bo eksplodirala in pobila vse potnike. Ali smete uporabiti mučenje oziroma ali ga lahko pravno upravičite, da bi prisilili zajetega, da pove, kako bombo demontirati in jo napraviti neškodljivo? Debata, ki se ob tem navadno razvije, zajema bistvena vprašanja, ne samo ustavne in splošne pravne ureditve, temveč tudi vprašanja morale in drugih elementov človekovega bistva.

Poklici, ki so povezani s določenimi pritiski, so že po naravi bolj izpostavljeni konfliktom in reakcijam tistih, na katere je pritisk usmerjen – spomnite se samo risalnih žebljičkov na sedežih učiteljev in učiteljic ter podobnih bolj ali manj duhovitih stvari. Temu se seveda posameznik izogne, če si izbere poklic, ki takšnih situacij zaradi narave dela ne pozna. Nekateri poklici omogočajo, da se skorajda v celoti izključiš iz medčloveške interakcije. Če nočeš težav, se je še najbolje ukvarjati s takšnim delom. Z ljudmi so pač vedno križi in težave.

Včasih mi kdo, predvsem zaradi te kolumne, malce zbadljivo navrže: »Ti, ki rad pišeš, boš to že zlahka naredil ...« in podobno. In čeprav gre največkrat za kolege, ki so pisanja, zlasti pravnih besedil, precej vajeni, ni mogoče preslišati podtona – da sami najbolj ne uživajo v tem. To ni nikakršna velika skrivnost – tako kot v drugih poklicih delo ne pomeni nujno zasebnega zadovoljstva, je tudi pri poklicih, ki so vezani na ustvarjanje pisnih besedil, pisanje praviloma povezano z naporom in ne užitkom. 

Začeti bi moral pravzaprav z opozorilom, da besedilo v nadaljevanju ni namenjeno utemeljevanju stališča za ali proti evtanaziji, bolj presenečenju nad tem, koliko spoznanj se nam lahko razkrije pri odkrivanju tistega dela naše življenjske poti, ki predstavlja njen konec – smrti. Nanje sem naletel pravzaprav naključno, ob prebiranju zbornika Človek in končnost: Institucionalizacija konca življenja med znanostjo in življenjskim svetom. Gre namreč za vprašanje t. i. delirantnih pojavov v procesu umiranja, kot se glasi tudi naslov avtorice razprave Angelike Feichtner (1).

Pred nekaj tedni je eden od »mojih« pripravnikov, Rok Pograjc, uspešno opravil državni pravniški izpit. Za tiste, ki tega niso »dali skozi« in prebirajo tole kolumno, mogoče podatek, da gre za zadevo, ki za vsakega pravnika pomeni pomembno prelomnico. Na eni strani gre za nujo, ker šele uspešno opravljen izpit omogoča resnično samostojno delo pravnika – bodisi odvetnika ali drugega poklica v pravosodju –, na drugi strani pa je pomemben, celo hudo naporen preizkus naučenega, tako na fakulteti kot tudi v praksi.

Avgusta letos je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu sprejela Smernice za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb po opravljeni glavni obravnavi. Nastale so na podlagi pobude nevladne organizacije prej navedeni komisiji zaradi ravnanja sodnice pri razglasitvi sodbe v kazenskem postopku, v katerem se je obdolžencema očitalo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

Na nek način lahko razumem, zakaj se problematizira in postavlja pod vprašaj sodstvo, tako glede načina in vsebine dela, kot tudi čisto po personalni plati – torej glede sodnikov samih. Pa vendarle se mi zdi, da ima v Sloveniji to pogosto globlje podlage, kot zgolj zaznavanje nekaterih objektivnih težav.

Nekoč, od takrat se mi zdi, da so pretekla že stoletja, sem se znašel v situaciji, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev, ki bi lahko imela precej hude posledice ne samo zame, ampak tudi za našo, takrat zelo mlado državo. Ena tistih stvari, ko te v maniri kakšnega umetniškega filma fokus lastne perspektive porine v stanje globokega spoznanja o teži in predvsem samoti lastnega bitja. V tistem trenutku se je pisarna, v kateri je še sekundo prej bilo precejšnje število pametovalcev izpraznila in ukaz, ki sem ga moral dati, je odzvenel v popolni samoti. Na srečo, tudi zaradi tega, ker je šlo za, recimo temu vojaške zadeve, so se stvari izšle, tudi s precejšnjo pomočjo samokritičnega vedenja naslovnikov tega mojega dejanja.

Ne, ne, ne mislim na meseno verzijo tega izraza, temveč na tisto, ki jo SSKJ opredeljuje kot /pojav, da se nekdo odpoveduje načelom, idealom zaradi materialnih koristi/. Potem, ko je njena prvotna različica dobila tudi v sodbah sodišča EKČP svojo legalnost, je očitno vedno bolj običajno, da se tudi njena izpeljava vsaj legitimira, ne vidim pa dosti možnosti, da se v prihodnosti tudi ne bi legalizirala.

Čisto mogoče je, da se motim, a vendarle se mi zdi, da je eden ključnih problemov danes dejstvo, da ne znamo podpreti tistih stebrov, na katerih stoji neka skupnost. Že mogoče, da je to zaradi tega, ker se sledi zdaj že spoznani ideji neoliberalizma, skriti v izjavi Margaret Thatcher, da družba sploh ne obstaja, a domnevam, da so razlogi tudi drugje.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo v javni razpravi pojavil pojem fašizem. V slovenski družbi, ki ima do komunizma, zaradi zgodovinske izkušnje, bistveno drugačen odnos, je uporaba tega izraza vezana na močnejši negativni učinek. Odnos do komunizma kot ideologije in socialistične družbeno politične ureditve, kot njegove emanacije v naši polpretekli zgodovini, pač ne nosi s seboj mobilizacijskih učinkov, ki bi si jih kdo želel.

Ne morem se prav odločiti ali sem postal že star ali pa samo čas tako hitro teče, a dejstvo je, da se je pogled na nekatere stvari v mojem času, tako spremenil, kot da bi preteklo nekaj stoletij …

Od človeka, ki je večino svoje poklicne poti in pravzaprav večino svoje mladosti preživel v takšni ali drugačni povezavi z represivnimi organi, verjetno ne bi pričakovali, da bi imel kakšne večje težave s prepovedmi, ki jih država postavlja kot meje obnašanja posameznikov. A jih, kljub temu, da se sedaj ukvarjam pretežno z ugotavljanjem krivde in določanjem  kazni za kršitev prepovedi, vendarle imam.

Med mano in mojim očetom je obstajala vedno precejšnja konceptualna razlika o tem, kje je najbolje iskati svojo poklicno pot. Oče, ki je bil strojni inženir je prisegal na gospodarstvo in svoje prihodnosti, tudi v časih, ko to ni bilo najbolje, ni nikoli videl v javnem sektorju. Pri meni, ki sem praktično v najzgodnejši mladosti “padel” v  strukturo državne uprave, pa je prav nasprotno – javni sektor je bil tisti, ki mi je najbolj ustrezal.

Pravzaprav nisem čisto prepričan, če je v sedanji histeriji sploh mogoče opozarjati na določene zadeve, ki jih, vsaj takšno je moje osebno prepričanje, nihče noče videti ali pa vsaj upoštevati.

Kot pravnik ali pa v svoji funkciji sodnika sem po naravi stvari vedno znova soočen s primeri, ki močno postavijo na preizkušnjo moje lastno dojemanje sveta in ljudi. Pošteno povedano, je dilema manjša, kadar opravljam svoj poklic, ker se moje delo tiče meni praviloma popolnoma neznanih ljudi. Ker pa pravnik nikoli ni samo povezan s svojim delom, temveč kot neka posebna žival, pogosto v zvezi s svojim poklicem, izpostavljen tudi lastnemu družbenemu okolju, se kar hitro zgodi, da te nekdo ulovi in te vrže v ponovno spraševanje o tem, kaj in v kakšni meri pravo ureja.

Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce, je za znanstvenike popolnoma neprimerno, saj je njim odgovor jasen. Vsi običajni ljudje se ob tem vprašanju rahlo nasmehnemo in se v pravi družbi spustimo v zabavno debato, ob kateri bi se našim osnovnošolskim učiteljicam biologije vsi lasje postavili pokonci!

Na nekem idiličnem hrvaškem otoku je izpostava sodišča s celine, vključno z zemljiškoknjižnim  oddelkom. V njem delata dva referenta – Ivan in Slađana.¹ Ivan se trudi, da bi bili postopki za stranke čim bolj učinkoviti in čim manj stresni. Slađana pa se drži črke zakona, ki je na Hrvaškem lahko precej svojevrstna.

Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.

Pri vprašanjih življenja in umiranja ter vprašanju, čigavo je življenje, strokovne kompetentnosti, prepričljivosti in verodostojnosti ne zmorem umestiti v sebi, teže in dometa pravnih mnenj, teorije, stališč ali sodb Evropskega sodišča kritično preveriti na konkretnem problemskem polju in pri tem razumeti ter prepričljivo utemeljiti, zakaj kaže nekaterim stališčem slediti bolj kot drugim. Golo povzemanje stališč pravnih teoretikov, sodb in pravnih teorij, ki bi ustrezala mojim prepričanjem, ideološkim nazorom, z resnim argumentiranjem, nima nič skupnega z mojim pravnim vedenjem o življenju in umiranju. Ali imamo bolniki pravico odločati o svojem življenju in tudi o njegovem koncu, sem se spraševala ob ponovnem gledanju dokumentarne oddaje Družbeni fenomeni: Evtanazija. Strinjam se z dr. Božidarjem Voljčem, ki je v oddaji dejal, da je treba o razlikah v stališčih pro et contra razpravljati s potrebno strpnostjo, s kulturo dialoga in se izogibati medijsko všečnim pretiranim argumentacijam, ki bi dajale vtis, da je slovenska družba razcepljena tudi na teh etičnih področjih.

Akademska literatura o uporabi umetne inteligence pri sodniškem odločanju je vse bolj obsežna. Avtorji v njej izpostavljajo prednosti in ovire za uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju in pri tem na eni strani poudarjajo olajšanje sodniškega dela in možnost večje učinkovitosti, hkrati pa opozarjajo na potrebo po sodniških izkušnjah, predvsem v zapletenih in nevsakdanjih primerih (gl. npr. Cofone, Reiling). V tej kolumni, ki bo objavljena v dveh delih, želim s kritičnega vidika na kratko predstaviti pogled na uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju, ne le na teoretični ravni, temveč predvsem na podlagi praktičnih problemov, ki jih izzove uporaba te tehnologije na sodiščih.

V prvem filmu, ki sem ga gledala na televiziji in sem ga vsaj približno razumela, mi je med vsemi liki najbolj ostal v spominu sodnik. Tisti angleški, s čudnim pokrivalom, ki je sedel visoko nad vsemi ostalimi in grmeče predaval o pravici in kazni za tiste, ki se ne držijo dogovorjenih ali zapisanih pravil.

Kot izhodišče te kolumne izpostavljam dve zadevi, povezani z umetno inteligenco. Prva je zdaj že marsikomu znani ChatGPT – jezikovni model, ki ga proizvaja umetna inteligenca in ki napoveduje velike spremembe v našem intelektualnem in drugačnem delovanju. Kot verjetno že veste, nam ta model s pomočjo umetne inteligence v nekaj sekundah ali minutah napiše besedilo na katerokoli temo, pri čemer je vsebina takšnega besedila že zdaj (ta in drugi modeli se bodo seveda še razvijali) boljša od besedila, ki ga je sposobna napisati večina ljudi. Druga takšna zadeva je nedavna novica o 37-letnem moškem, ki je javno pojasnil, da goji resnična čustva do svoje virtualne spremljevalke – klepetalne robotke (t. i. replike), ki z uporabo umetne inteligence uporabnikom nudi romantično druženje (vir: Business Insider, New York, 9. 2. 2023). Kam nas takšne reči vodijo in kaj se lahko iz njih naučimo?

To ni kolumna o poskusu navezave stika z onstranstvom oziroma z duhom. Čeprav, če dobro pomislim, primerjava niti ni slaba. Včasih se namreč prav tako počutim, ko skušam navezati stik in dobiti kak odgovor. Gre za vprašanje stika s prodajalcem storitev ali blaga (v nadaljevanju poenostavljeno prodajalcem) zaradi kakršnega koli vprašanja v zvezi z nabavo, uporabo, itd. teh storitev ali blaga v najširšem možnem smislu. Na primer, ker me zanima, ali je neka pretočna storitev kompatibilna z našim televizorjem, ali lahko uporabim že kupljeno programsko opremo tudi na drugem računalniku, ali lahko čevlje določene velikosti prestavijo v drugo, meni bližjo poslovalnico. Pri tem imam včasih res občutek, da kličem duhove ali pa lovim lasten rep.

V svoji prvi kolumni bom združila dve temi, ki tako ali drugače krojita moje zasebno in poklicno življenje – otroci in javna naročila. Verjamem, da veste, v katero sfero spada kdo!

Čeprav sta nacionalno pravo in pravo Evropske unije (v nadaljevanju: pravo EU) formalno ločena pravna vira, lahko nacionalno pravo v pravu EU igra pomembno vlogo. Nacionalno pravo je lahko za pravo EU relevantno kot neformalni pravni vir oziroma kot iztočnica za interpretacijo pravnega pojma v pravu EU, kot formalni pravni vir v primerih, ko mora Sodišče EU razsoditi na podlagi nacionalnega prava, ter celo kot dejansko vprašanje.

»Ko se učiš, uči. Ko dobiš, daj.” – Maya Angelou

Ko smo v družbi, veliko raje govorimo o svojem poklicu, o svojih nazivih in pridobljenih seminarskih znanjih. Tako težko pa načnemo pogovore o tem, kdo zares smo, o željah, kakšne misli švigajo skoz glavo ta hip, tiste, ki se zjutraj prve porodijo in nas zvečer zadnje zazibljejo v spanec. Radi govorimo o hiši in čistih oknih, avtomobilih, dragocenostih v naših domovih. Zanimajo me vsebine, ki so v nas, imetja, ki imajo vrednost. Materialne in vidne stvari imajo ceno in s časom so brez vrednosti.

Civilizirana družba kot družba višje stopnje omike, urejenosti, pravičnosti in ne nazadnje solidarnosti zanesljivo potrebuje tako pravno kot socialno državo. Družba, ki ni pretežno pravično ter kulturno pravno urejena in svojim članom ne nudi vsaj zadostne mere blagostanja, v resnici ni (dovolj) civilizirana. Oceno o tem, koliko smo v luči takšnega merila v Sloveniji, Evropi in svetu (ne)civilizirani, prepuščam bralcu. Dejstvo pa je, da sta pravna in socialna država, ki nam zagotavljata človekove pravice, solidarnost ter miroljubno in varno sobivanje, medsebojno pogojeni. Zato je pomembno, da razumemo, da lahko ustavno načelo socialne države uspešno uveljavljamo le, če uspešno razvijamo tudi ustavno načelo pravne države, ki v svojem širšem (integralnem) pomenu zajema tudi koncept vladavine prava. In zakaj socialne države dejansko sploh ne more biti brez pravne države?

Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!

Ko mi je bila prvič ponujena priložnost, da bi občasno pisala kolumno, sem jo na mah zavrnila. Zdaj sem si premislila. Včasih se moram brcniti in poskusiti kaj izven lastne cone udobja. Pa naj bo tudi moje 40. leto razlog za to odločitev.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

V bližnji preteklosti je bilo mogoče z navdušenjem opazovati razvoj projekta uvedbe pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, na kar v Sloveniji čakamo že več kot trideset let. Projekt, vsekakor državotvoren, saj je njegov namen izgraditi državo do konca, je nastajal izven formalnih političnih okvirov pod pokroviteljstvom Državnega sveta in Predsednika republike, pri čemer obe instituciji lahko štejemo med nestrankarsko politiko. Angažiranih je bila cela kopica najrazličnejših strokovnjakov, veliko tudi pravnih strokovnjakov, skorajda vsak, ki kaj ve o lokalni samoupravi z enega ali drugega vidika. A zdaj se zdi, da je bilo vse zaman!

Vse več evropskih ustavnih demokracij se sooča z izzivi omejevanja moči vsakokratnih državnih oblasti. Vladavina prava se v šibkih ustavnih demokracijah spreminja v pravo vladavine. Da se državne oblasti v šibkih ustavnih demokracijah znebijo svojih civilnodružbenih in političnih nasprotnikov, se v slabi veri vse prevečkrat poslužujejo tudi sicer zakonitih mehanizmov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Kako se v zadnjih letih na vprašljive prakse iz domačih pravnih redov odziva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)?

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!

»Neparticipacija volivcev je torej pravo politično DEJANJE: nasilno nas sooči s praznostjo današnjih demokracij. Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar.« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007, str. 173) In to velja še naprej. Velja za vse.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Pred nekaj dnevi (1. 12. 2022) so v okviru tradicionalne okrogle mize pravniki iz izbrane deseterice najvplivnejših slovenskih pravnikov s pomočjo moderatorja dr. Marka Pavlihe razpravljali o temi z naslovom: Lepa beseda lepo mesto najde. Ker se srečanja nisem mogel udeležiti, izkoriščam to kolumno, da napišem nekaj svojih misli o prijaznosti, ki je z navedeno temo tesno povezana.

Agresija Ruske federacije na Republiko Ukrajino traja že več kot devet mesecev. Nenehne kršitve prepovedi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost ter kršitve drugih človekovih pravic so postale del vsakdana. Številni evropski odločevalci v drugih delih Evrope so zaradi dolgotrajne agresije vse bolj utrujeni, še bolj kot Ukrajinci. Vse več si jih želi mirovnega dogovora, tudi za ceno nekaznovanosti storilcev hudodelstev in izgube območij v vzhodni Ukrajini. Ali se lahko ponovijo evropske napake iz leta 1938?

Zaradi umora v družinskem krogu na svetu vsako uro umre pet žensk. Storilci so večinoma najožji družinski člani. Kovidna kriza je stanje le še poslabšala.  Ali še kdo ne ve, da 25. novembra obeležujemo dan boja proti nasilju nad ženskami in otroki? Ne le ta dan, kar ves mesec je namenjen ozaveščanju o nasilju, pa tudi o vseh možnostih, kamor se žrtve lahko obrnejo po pomoč. Pa je z leti nasilja kaj manj? Se vam zdi, da so postopki učinkoviti? Ali nismo kar vsi sleherni dan priča nasilja? Bo kdaj drugače? Kdo je torej kriv in ali nam iskanje krivcev sploh lahko pomaga? Mrtvim nikakor. Včasih pa »ubijajo« že besede. Z njimi se običajno vse začne.

»Razlastitveni upravičenec lahko v primeru 'dejanske razlastitve' uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku. Seveda pa morajo biti za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene uporabe tuje stvari izpolnjeni pogoji, ki jih določa 198. člen OZ.« (VSRS, sklep št. III Ips 46/2014).

Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.

Razpravljanja o spremembi Ustave Republike Slovenije glede volitev (ali pravilneje imenovanja) sodnikov se zdaj nadaljujejo na Ustavni komisiji Državnega zbora (DZ). Poleg uvedbe zaključka postopka imenovanja sodnikov pri predsedniku/-ci republike namesto DZ je na mizi še vedno dodatni (kompromisni) predlog, da se ob tem sodniki imenujejo v triletni poskusni mandat. Takšno ureditev naj bi poznala tudi Nemčija, kar je nedvomno upoštevanja vredno dejstvo. Kljub temu argumentu pa ostajam do poskusnega sodniškega mandata skeptičen.

Zdravstvene težave ne poznajo ideoloških barv. Slej ko prej enako prizadenejo vsakogar. Večina ranljivega prebivalstva se na Slovenskem zaradi različnih zdravstvenih, socialnih in drugih težav težko prebija iz meseca v mesec. Odrinjeni na obrobje družbe ostanejo daleč od pozornosti države. Čez teden dni bomo na referendumu odločali o zamiku uveljavitve že sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi. Kako smo kot država padli tako nizko, da dolgotrajne oskrbe nismo uveljavili že vsaj pred desetletjem in več ter da še naprej zanikamo človekovo dostojanstvo najbolj pomoči potrebnim?

Kdaj je človek pravzaprav star? So to določena leta ali zgolj počutje in izgled? Smo sami lahko dovolj kritični do svojih ravnanj ali znamo preceniti sposobnosti, ki nam z leti morda uhajajo izpod nadzora? Kako je z vožnjo po določeni starosti? So vozniki povsem (samo)kritični ali bi morali odgovornost prevzeti tudi njihovi družinski člani, predvsem pa zdravniki? In kje so starostne meje za adrenalinske športe, kje odgovornost za številne poškodbe in (ne)nujne zdravstvene posege? Jih kdo postavlja in resnično preverja? Se kdo zaveda, da je riziko nekaterih športov v starosti res prevelik?

Tale naslov, priznam, je star že več kot dve desetletji. Leta 2001 smo, tedaj še kot nadobudni študenti prava, organizirali strokovni seminar, na katerem smo razpravljali, kdaj in s kakšnimi argumenti naj se spreminja ustava. Povod za študentsko strokovno srečanje je bila odločitev zakonodajalca, potem ko je bilo na mostograditeljski način v parlamentu zbrano zadostno število glasov, da s spremembo ustave preprosto povozi odločitev Ustavnega sodišča in namesto večinskega volilnega sistema, ki je bil izbran na referendumu, v ustavo zapiše proporcionalni volilni sistem.

Institucijam javne oblasti in njihovim odločitvam je legitimnost po prepričanju Ronalda Dworkina mogoče priznavati le toliko časa, dokler ustrezajo načelu integritete. V tem primeru si zaslužijo spoštovanje »tudi« na temelju ideje o bratstvu (angl. fraternity), ne zaslužijo pa si spoštovanja »zgolj« na temelju ideje o bratstvu, če ob tem ni hkrati upoštevano načelo integritete.

Film Zelena milja je zgodba, ki se vrti okoli obsojenca na smrt Johna Coffeyja, ki ga je zaigral nepozabni Michael Clarke Duncan. Poleg njega nastopajo še Tom Hanks, Sam Rockwell in Doug Hutchinson. Film je prejel kar nekaj oskarjev in se ga gotovo splača pogledati.

Nemčija je že desetletja tradicionalno največji trgovinski partner slovenskega gospodarstva. Čez slaba dva meseca bo v nemškem pravnem redu začela veljati nova pravna ureditev o obveznem skrbnem pregledu v dobavnih verigah večjih gospodarskih družb glede varstva človekovih pravic in okolja. Nova ureditev bo tako začela veljati tudi za marsikaterega slovenskega izvoznika, ki posluje kot (ne)posredni dobavitelj večjih nemških podjetij.

Na Sindikat Sonce Slovenije in Inštitut Ustavnik se večkrat obrnejo delavke ali delavci, ki prosijo za pravno razlago glede zakonitosti sklepanja pogodb za določen čas. Ugotoviti gre, da se ta institut delovnega prava še naprej prepogosto uporablja nezakonito, dejansko zlorablja. Seveda – v škodo delavk in delavcev.

V minulih dneh smo lahko brali: »Za hudo prometno nesrečo kriv 82-letnik, dve osebi v smrtni nevarnosti«, in: »Nesrečo povzročil 86-letnik, ki je na avtocesti polkrožno obrnil, udeleženih pet vozil, dve osebi umrli, dve hudo poškodovani«, pa tudi o starejšem vozniku, ki je z avtomobilom zapeljal naravnost v lokal, tam poškodoval nekaj ljudi, kasneje pa v bolnišnici umrl.

V letošnji ne zgolj topli, temveč tudi »demokratično-praznični« jeseni bomo po izbiri predsednika-ca naše republike glasovali tudi na naknadnih zakonodajnih referendumih, med drugim tudi glede (ne)uveljavitve novele zakona o RTV SLO. Ljudje bomo povedali, ali soglašamo z »depolitizacijo« javne RTV, kar bo povsem politično glasovanje. Ob tem pa je treba opozoriti tudi na nekatere pravno-strokovne dileme omenjenega zakona, ki postavljajo pod vprašaj njegovo ustavnost.

Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.

Ponavljajoče se krize so v zadnjih desetletjih preoblikovale razmerja moči v mednarodni skupnosti. Evropske ustavne demokracije ostajajo vse bolj osamljene pri uresničevanju standardov vladavine prava tako v domačih pravnih redih kot v mednarodnem pravu. Dohitevajo jih neliberalne demokracije oziroma avtokratski režimi, ki evropske diplomate privabljajo s skoraj neomejenimi viri fosilnih goriv. Evropske ustavne demokracije so kljub naukom iz ruske agresije na Ukrajino našle zaveznike v avtokratskih režimih, ki bodo morda že jutri njihovi nasprotniki. Kratkoročne in nepremišljene odločitve pričajo o zmedi v evropski zunanji in varnostni politiki.

Skoraj ne mine mesec, da ne bi izvedeli za kak škandal. Mnogi so povezani tudi z naivneži, ki vedno znova nasedajo goljufom vseh vrst. Seveda po oškodovanju mnogi molčijo in tiho prebolevajo izgube, o katerih pred tem niso niti razmišljali. Pred leti so nas mediji svarili pred sektami, ki izvabljajo denar v zameno za srečo in radost, ki sta bili seveda zelo kratkotrajni. Če sploh. Ob zadnjih TV-oddajah namreč kar nisem mogla verjeti podatkom o dajanju hipotek in najemanju visokih kreditov za tiste, ki so znali lepo govoriti in izvabljati denar, za njimi pa se je nekega dne izgubila prav vsaka sled. Živijo v toplih krajih, zagotovo tudi na račun naivnih žrtev. Kako ljudem dopovedati, da takih dobrotnikov in sejalcev sreče preprosto ni? Kako ozavestiti vse nesrečne, bolne in revne, da ne bi še bolj zboleli, seveda ne zgolj telesno, pač pa tudi psihično? Vse, kar se sliši nenaravno in preveč obetavno, namreč »smrdi« ali vsaj zaudarja po prevari.

Sodišče Evropske unije je nedavno v zadevah C-156/21 in C-157/21 temeljne vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji razglasilo za del ustavne identitete EU. V skladu s tem členom Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. Prav pluralizem, ki je conditio sine qua non EU, pa je v zadnjih letih najbolj na udaru, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, zares na nivoju evropskega kontinenta kot celote.

V ustavnem redu RS so STARŠEVSTO, OTROCI in DRUŽINA posebej izpostavljene ustavne kategorije (zlasti 53. do 56. člen Ustave RS). A ne običajne ustavne kategorije. To so (podobno kot invalidnost, invalidi, delavci invalidi, otroci s posebnimi potrebami itd.) POSEBEJ USTAVNO VAROVANE KATEGORIJE. V teoriji in doktrini. V praksi, žal in prepogosto, ne.

Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.

Spet smo v tednu otroka in ponovno lahko opozorimo na kršitve, ki se jim dogajajo. Pri nas in drugod. Jih krize vseh vrst le še poglabljajo? Jih odrasli v svoji sebičnosti sploh še vidijo? Kljub temu da se vlade trudijo, da bi težave vsaj zmanjšale, so za krivice najbolj odgovorni prav otrokom najbližji; starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji socialni delavci … Jih opazijo ali kdaj celo ustvarjajo, najmanj pa poglabljajo? Kje sploh začeti, ko pa je področij veliko – preveč? Kaj pa politika? Se lahko vsaj posuje s pepelom?

Pravna država (vladavina prava) je neločljivo povezana s sodobnim konceptom (pretežno) liberalne demokracije. Povedano na kratko: ni demokracije brez pravne države in ni pravne države brez demokracije. Toda, to ne pomeni, da je pravna država kot takšna demokratični koncept, pač pa pomeni, da lahko pravna država (pre)živi le v demokratičnem okolju in da se v (zgolj) določene sfere prava vključujejo tudi demokratične prvine. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se pravo demokratiziralo v preveliki meri?

Ustavno sodišče tudi nikoli ni ujeto v samoprevaro ali samozanikanje. Ustavno sodišče se nikoli ne pretvarja ali spreneveda. Nojevska drža mu je tuja. Odgovorno in marljivo je zavezano k varovanju in razvijanju pravne države – kot vladavine prava – in ustavnosti v ustavni demokraciji (… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, torej »temeljski«). Brezkompromisno in odločno, neomajno. Na krilih dokazov o dejstvih in objektivnih dejstev. Predvsem pa se Ustavno sodišče nikoli ne zlaže.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Prizadevanja za samostojno institucijo varuha otrokovih pravic segajo najmanj v leto 2008. Obstajajo pa še starejša. Takratna Pahorjeva zmaga na parlamentarnih volitvah je vodila v sestavo koalicijskega sporazuma, v katerem je bil naveden tudi povsem samostojen in neodvisen varuh otrokovih pravic. Zaveza se niti tedaj niti kasneje ni uresničila, zato ne preseneča nov poskus njegove ustanovitve. Sedaj ga je predlagal državni svetnik Tomaž Horvat, o njem pa sta 14. 9. 2022 razpravljali Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu RS.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Bolonjska reforma (iz leta 1998–1999) je seveda oznaka za reformo visokošolskega izobraževanja v Evropski uniji. Ime je dobila po slavni Alma mater studiorum, kjer se je ob koncu 11. stoletja rodila prva univerza moderne dobe. Ideja bolonjske reforme je bila povečati sodelovanje med akademskimi institucijami, poenotiti njihove načine študija, omogočiti samodejno medsebojno priznavanje izobrazbe, dvigniti kakovost študija in zagotavljati njegovo kakovost v okviru Evropske unije. Ob tem naj bi univerze EU postale bolj konkurenčne najboljšim svetovnim univerzam in v tem smislu študij skrajšale ter teorijo bolj približale praksi. Mar večina slovenskega pravnega izobraževanja temu maha v slovo?

Pandemija koronavirusa (Covid-19) nas je tudi na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja intenzivno soočila z novo realnostjo, ki jo omogočajo sodobne tehnologije. Predavanja, seminarji, vaje in celo izpiti – na daljavo. Prek spleta. Prav tako tudi sestanki, strokovni posveti, znanstvene konference ipd. Zdaj vemo, da to kljub (fizičnemu) povratku v študijske učilnice in službene pisarne ostaja pomembna dopolnilna komunikacijska možnost. Toda danes tehnologija omogoča še mnogo več. Ali bo predavatelje prava v prihodnje lahko nadomestil robot oziroma umetna inteligenca?

Vlade evropskih držav v zadnjih tednih hitijo s sprejemanjem različnih ukrepov, da bi ublažile posledice vojne, inflacije in drugih prihajajočih težav. Njihovi ukrepi žal prihajajo veliko prepozno. Vse od ruske okupacije polotoka Krim pozimi 2014 so bila tveganja za evropsko energetsko suverenost visoka. Kako večini prebivalstva pomagati, da dostojanstveno preživi zimo?

Mitja Vilar je v mojih očeh genij. V skromnem človeku iz Šmarja - Sapa prepoznamo optimalno kombinacijo srca, zdravega razuma, znanja in intelekta. Ogromno zadev odlično razume, jih zmore in uspe tudi tako pojasniti, zato brez pravega predaha, zlasti pa brez zadržka, ponuja dobre in hitre rešitve za aktualne in velike probleme.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.

Ko je govora o odgovornosti, se marsikdo sprašuje, ali nam je ta položena v zibelko in jo imajo nekateri zato več ali si jo moramo pridobiti; beri: dobesedno prigarati. Besedo sicer radi precej pogosto uporabljamo, ne da bi se sploh zavedali kako težka je njena dosledna uresničitev v praksi. 

Številne ustavne demokracije se v zadnjih letih srečujejo s poskusi različnih interesnih družbenih skupin za znižanje obstoječih družbenih standardov na področju uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko vsakokratna ustavna demokracija doseže določen standard varstva človekovih pravic, ali jih lahko njeno najvišje sodišče stvarno prepričljivo in upravičeno zniža?

Ne, mi tega ne smemo spraševati. Ne, njim o tem ni treba govoriti. Ne, nam se na ta spraševanja ne sme odgovoriti. Ne, oni na ta vprašanja ne smejo odgovoriti. Zato tudi o tem uradno ne obstaja nobena informacija javnega značaja. Tako piše v njihovih odločbah. V vseh, teh, ki jih imam tu, pred seboj.

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Pred dobrim mesecem je v Združenih državah Amerike v visoki starosti osemindevetdesetih let preminila Staša Furlan Seaton, hči Ane Furlan in Borisa Furlana, medvojnega intelektualca, povojnega dekana Pravne Fakultete Univerze v Ljubljani in dvakrat obsojenega na smrt v dveh različnih totalitarnih režimih. Njeno življenje simbolizira trpljenje v vojnem in povojnem času ter hkrati opozarja na banalnost zla v slovenski družbi tako nekoč kot v sedanjosti.

Vsako leto izbiramo prostovoljce leta in se čudimo, kako je mogoče, da jih je toliko in opravijo milijone ur brezplačnega dela. Ste vedeli, da je v Sloveniji vsaj 300.000 prostovoljcev, kar je okoli 15 odstotkov vsega prebivalstva? Ali veste, koliko ur brezplačnega dela opravijo? Kar 11 milijonov ur! En sam človek bi za to delo porabil okoli 1300 let. Imamo 2150 prostovoljskih organizacij in društev. Številke nas vedno znova osupnejo in ko mislimo, da smo že prav vse slišali, izvemo za novo hrabro in plemenito dejanje ter posameznika, ki ga je opravil. Pa so vedno vsi tudi pošteni ali se najde kdo, ki izkoristi dobroto ljudi in koga prav grdo ogoljufa? 

Prejšnji petek je Ustavno sodišče nesoglasno, s 6:3, odločilo o vprašanju zakonske zveze istospolnih parov in vprašanju skupne posvojitve s strani istospolnih parov. Obe vprašanji, glede katerih je večina odločila v prid vključenosti, sta vsebinsko tesno povezani, zato sem v obeh prispeval eno, skupno ločeno mnenje. Predstavljam ga v nadaljevanju, večinska odločitev z vsemi ločenimi mnenji pa je dosegljiva na gornji povezavi.

Sodobne demokracije zaznamujejo globoki nesporazumi (deep disagreements) med navadno dvema poloma družbe, ki ju radi imenujemo liberalni ter konservativni. Ti globoki nesporazumi, ki pogosto prerastejo v resne spore, so po pravilu vrednostne narave, torej vključujejo ne le racionalne, temveč predvsem tudi idejno ter čustveno obarvano dimenzijo. Pogosto postanejo tudi nasilni, pri čemer njihova rešitev prek različnih sodnih teles na žalost ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve. Tako se zdi, da bi trenutne civilizacijske načine reševanja sporov morali v prihodnje nadgraditi.

»Morda je smisel življenja res ležanje na plaži in čivava na straži. Država ščiti javne uslužbence, ne pa državljanov« (Mitja Vilar). »Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos« (Zoran Predin).

Pred nekaj dnevi (29. junija) je minilo pet let od sprejema arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško. Kot je splošno znano je Slovenija to odločbo že izvršila (implementirala) v tisti meri, kolikor je to lahko storila sama, Hrvaška pa razsodbe iz znanih razlogov noče pripoznati in implementirati. V zadnjih mesecih Janševe vlade so mediji pisali o tajni diplomaciji med obema državama ter o dogovoru o skupnem ribolovu, ki naj bi ga v tajnosti skupno pripravljali vladi obeh držav. Ta sporazum doslej ni ugledal luči dneva, pri čemer je seveda sprožal hipotetična vprašanja povezana z mejo na morju. Na splošno pa ostaja odprto vprašanje, kako naj Slovenija po petih letih hrvaškega zanikanja veljavnosti arbitražnega sporazuma ravna v prihodnje.

Ob naslovu ste zagotovo pomislili na politike, morda poslance, celo člane vlade, predvsem nekatere ministre in še na marsikoga. A teh nisem imela v mislih, pa čeprav igrajo pomembno vlogo v naših življenjih. Le kdo so torej ti pomembni ljudje? Vsi smo jih že srečali in zagotovo se marsikoga od njih še vedno spominjamo. Kako ne, ko pa smo se zaradi njih veselili, kdaj jezili, morda celo jokali, zaradi sebe in njih uspeli ali celo ne. Bili so pravični in pošteni, kdaj nekateri prav nasprotno. Kdo jih ni imel "čast" spoznati? Dolgo so se izobraževali, a kasneje kdaj pošteno zatajili... Kdo torej? Ste morda vsaj malo pomislili na učitelje?

Avtonomija

»Običajno ljudje, ko so otožni, ne storijo ničesar. Samo jokajo nad svojim stanjem.Toda, ko se razjezijo, storijo spremembo." (Angl.: “Usually when people are sad, they don't do anything. They just cry over their condition. But when they get angry, they bring about a change.”) Malcolm X.
Tokrat bom premišljeno krajši, kot običajno. Vseeno pa bom ponovil že tolikokrat ponovljeno - ker očitno ne uspem, pa tudi ne želim obmolkniti.

Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?

Vera v zdravnika se veča z boleznijo.

Baurzhan Toyhibekov

Ste že slišali za Vivino akcijo Moj zdravnik? Poteka že 26. leto zapored in v njej prav in zgolj pacienti izbirajo najboljše zdravnike, sprva so le med družinskimi, pediatri in ginekologi, letos pa v kar dvanajstih kategorijah. Med njimi so enkratni, srčni, navdihujoči in posnemanja vredni ljudje, ki svoj poklic jemljejo kot izjemno poslanstvo. Žarijo ob mislih, da naredijo vse za svoje bolnike. Njihov delavnik se ne konča po osmih urah. Za bolnike skrbijo tudi v prostem času. Zato so nekaj posebnega. Zakaj pa niso vsi taki? Zakaj je toliko nezadovoljnih pacientov? Upravičeno?

V letošnjem super-volilnem letu nas poleg že narejenega koraka z državnozborskimi volitvami čakata še drugi in tretji volilni korak: izbrali bomo še novega-o predsednika-co Republike, opravili pa bomo še tudi demokratični izbor na lokalni ravni. V tej kolumni se sprašujem, kakšnega-o predsednika-co Republike bi potrebovali glede na dosedanje tridesetletne državniške izkušnje, pa tudi, kaj terja konkretna politična situacija v Sloveniji glede na politično razmerje sil. Končno se zdi izbor predsednika-ce pomemben tudi za razvoj Slovenije glede na njen položaj v regionalni povezavi Evropske unije ter globalnem svetu.

Prva kovidna odločba ustavnega sodišča, št. U-I-83/20 (glej kolumno), je bila pospremljena s štirimi odklonilnimi ločenimi mnenji. Odličnimi. V njih je bilo med drugim argumentirano prepričanje, da javne izjave, gola mnenja in razmišljanja ene ali dveh uradnih predstavnic javnega zdravstva ne pomenijo znanstvenih dognanj in dokazanega prepričanja »stroke.« Slovenske. Evropske. Svetovne. In o tem ne more biti razumnega dvoma.

Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.

Svobodna gospodarska pobuda ustvarja temeljne pogoje za družbeno ekonomski razvoj in blaginjo. Sodobne ustavne demokracije lahko po drugi strani razumno omejujejo podjetniško svobodo iz različnih razlogov v javnem interesu. Evropska komisija je pred nekaj meseci podala nov predlog za spoštovanje človekovih pravic in okolja v gospodarstvu. Njen predlog je v zadnjih mesecih še okrepila praksa evropskih gospodarskih družb v kontekstu agresije na Ukrajino.

Pred dobrimi desetimi dnevi je Evropska komisija izdala svoje deseto in tako jubilejno letno poročilo o stanju sodstva v EU (t. i. Justice Scoreboard). Dokument je v javnosti na svoji spletni strani pokomentiralo Ministrstvo za pravosodje, ki je na splošno ugotovilo nadaljevanje napredka slovenskega sodstva glede na okvir EU. Minister je obenem poudaril pomembnost t. i. zunanjega, neobremenjenega pogleda na stanje v slovenskem sodstvu. Takšno ogledalo je vsekakor potrebno, tu pa se ustavljam le pri določenih, za nas bolj kritičnih kazalnikih. Politika bo seveda hvalila »svoj resor« in iz poročila poudarila tisto najboljše, sam pa sem kot opazovalec bolj pogledal v njegovo drobovje in našel tudi kazalnike, ki niso tako bleščeči.

V teh dneh je bil za generalnega sekretarja WHO ponovno izvoljen več kot le kontroverzni in genocida legitimno osumljeni dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus Tedros. Bil je – zelo demokratično in prepričljivo - edini kandidat. Pričakovano in logično, tudi glede na svetovno družbeno realnost, je bil izvoljen tako rekoč soglasno. V izvršnem svetu WHO je ponovno pristala tudi ga. Vesna Kerstin Petrič, ki je v Sloveniji vodja Direktorata za javno zdravje na MZ.

V drugem odstavku 43. člena ZDR-1 je določena posebna zakonska obveznost, ki jo ima delodajalec do delavca in zadeva prost dostop do delovnega mesta in poslovnih prostorov: »Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov.« Za spremembo te določbe je zahtevan pisni dogovor med delavcem in delodajalcem. Ni dovolj gola enostranska zahteva delodajalca, ali enostranski sprejem splošnega akta delodajalca.

V predvolilnem času je bila standardna tema razpravljanja med političnimi strankami tudi pravna država. Seveda je to pomembna tema, saj gre za eno ključnih vrednot ustavne demokracije in pravzaprav rdečo nit prava ter sam vrh celotne piramide nekega pravnega sistema. V pravu ima pojem pravne države relativno začrtano vsebino v najvišjem pravnem aktu, njegovih nadaljnjih izpeljavah v posameznih členih in navsezadnje v judikaturi Ustavnega sodišča. V politiki pa gre za bolj porozen pojem, ki je podvržen tudi številnim zavajanjem in manipulaciji govorca z občinstvom.

Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih dveh mesecih pretresla institucije evropskega sodelovanja in tudi domače pravne rede. Svet Evrope in Evropska unija sta se ažurno, skrbno in jasno odzvala na kršitve mednarodnega prava. A evropske družbe, vključno s slovensko, se vsakodnevno soočajo s težkimi izzivi nadaljnjega sobivanja, sodelovanja in strpnosti. Izzive lahko zasledimo na področju normativnega varstva, pluralizma in gospodarstva.

Več kot mesec dni je minilo od začetka samovoljne in nezakonite ruske agresije na Ukrajino. Civilno prebivalstvo še vedno beži pred napadi in umira v nediskriminatornem obstreljevanju. V zadnjih tednih lahko opazujemo umik številnih gospodarskih družb z ruskega trga. Kakšni so razlogi za njihov odhod? Kakšne so obveznosti gospodarskih družb do varstva človekovih pravic pri poslovanju?

»Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo« (Konfucij). »Vladati pomeni pravilno ravnati. Če vi prevzamete vodstvo v pravilnem ravnanju, kdo bi si upal napak ravnati … Če želi vaša visokost dobro, bo ljudstvo dobro. Krepost vladarja je kot veter, krepost malega človeka je kot trava. Trava se mora upogniti, ko veter zaveje preko nje« (Konfucij).

V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?

Ne bom pisal o pričakovanju jeseni in zime, četudi devetdeset odstotno vem, kaj naj bi nas takrat pričakalo. Tudi o volitvah ne bom pisal, četudi zanesljivo vem, kdo vse, kako in zakaj laže, blefira in se spreneveda. Bom pa nekaj napisal na temo neposredne grožnje za zlom, popolno odpoved pravne države – kot vladavine prava, etike, morale in razumnosti. Zaradi delovnih in socialnih sodišč in zaradi vodstev šol. Tega mi je zelo žal.

O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.

V letih 2020-2021 smo na MZ, NIJZ, pa JAZMP, MF ULJ, IJS, Vlado RS, SPSV… naslovili in naslavljali vloge za posredovanje informacij javnega značaja. Vloge so vsebovale (1) zaprosilo za pojasnila in odgovore na bistvena kovidna vprašanja in (2) zaprosilo za posredovanje informacij javnega značaja. Vselej smo prejeli isti, copy-paste odgovor: »vloga se zavrne, ker informacije ne obstajajo.«

Ljudje smo vsakodnevno razpeti med družinsko življenje in družbo. Družinsko življenje pogojuje naše javno življenje kot tudi javno življenje pogojuje naše družinsko življenje. Nekdanje nedemokratične režime so v začetku devetdesetih let nadomestile mlade ustavne demokracije, ki niso bile uspele izpolniti obljub o svobodi. Kako torej razumeti pojem svobode v sodobnih demokracijah?

S pomanjkanjem družinskih zdravnikov, kjer naj kar 130.000 prebivalcev Slovenije ne bi imelo svojega osebnega zdravnika, se zdi, da je tovrsten problem na primarni zdravstveni ravni izbil sodu dno. Tudi v tem vidiku je naš tako opevani javni zdravstveni sistem daleč od tega, kar naj bi bil oziroma je nekdaj bil. Nekaj, kar bi morala biti pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je očitno postala neke vrste privilegij. In tu bi morali zvoniti vsi alarmi!

»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Premnogi med nami, še posebej laiki, a moram priznati kdaj pa kdaj tudi pravniki, so preprosto zmedeni, katera od pravnih pravil, sprejetih v boju zoper epidemijo, formalno veljajo v danem trenutku. Če smo torej še pravniki pogosto v negotovosti, pomislimo na starejše občane. Pa t