Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

22.2.2017

mag. Martin Jančar, sodnik

Smrt je naš posel in poslu gre dobro

Leta 2013 je bil britanski marinec Alexander Blackman pred vojaškim sodiščem spoznan za krivega umora, ker je v afganistanski provinci Helmand ustrelil ranjenega afganistanskega borca. Posnetek kamere na čeladi, ki so jo očitno pozabili izključiti, pa kaže tudi na vojakovo zavedanje, da je taka usmrtitev v nasprotju s pravili bojevanja. Borbena delovanja so prenehala, žrtev je bila hudo ranjena, Blackman pa je pristopil k njej in jo ustrelil s pištolo, ob citatu iz Hamletovega govora: »Shuffle off this mortal coil, (*1) you cunt.« (Zadnje besede verjetno ni treba prevesti.) Po dejanju je soborcem rekel: »Jasno je, da to ne bo šlo naprej, fantje. Pravkar sem prekršil Ženevsko konvencijo.«

Obsojen je bil na najmanj osem let zapora v okviru sicer obveznega dosmrtnega zapora, predpisanega za to kaznivo dejanje. Dejanje je opazovalo več soborcev in se nanj sploh niso odzvali oziroma so celo izrecno potrdili, da o dogodku ne bodo govorili. Na to dejstvo je ob razglasitvi sodbe opozoril tudi sodnik Jeff Blackett. Postopek sicer še ni v celoti končan. Obravnava tega dejanja je zanimiva zaradi odzivov – namesto jasne obsodbe dejanja je prišlo do vrste akcij v podporo obsojenemu vojaku in celo javnih protestov. Dogodek ni osamljen, saj po nekaterih informacijah poteka preiskava v najmanj 166 primerih domnevno nezakonitih usmrtitev med delovanjem britanske vojske v Afganistanu.

Podobna je zgodba izraelskega vojaka Elorja Azarie, ki je bil za kaznivo dejanje uboja obsojen januarja. Prav tako jo je mogoče spremljati na videoposnetku, ki ga je dokaj lahko najti na internetu. Posnetek prikazuje stanje po vojaškem posredovanju: ranjeni napadalec negiben leži na tleh, vojaki pa so vidno sproščeni. Prizor, ko Azaria brez naglice sname puško z rame in ustreli na tleh ležečega, daje vtis ležernosti in nikakor ne kaže na napetost, kakršna je značilna za vsak spopad. To je kljub naporom obrambe ugotovilo tudi sodišče in obdolženega spoznalo za krivega. Vendar pa je sodba sprožila tudi močne reakcije in proteste, tako da je zahteve po vojakovi oprostitvi javno podprla celo politika. Hkrati se je začela razprava o sprejetju zakona o tem, da vojaki v takih primerih ne bi bili obravnavani oziroma da bi bili izvzeti iz kazenskopravne obravnave.

Trdno sem prepričan, da je v obeh primerih obravnavo dejanja omogočila predvsem sodobna tehnologija – videoposnetki in internet. Tako dejanj ni bilo mogoče prikriti. Na spletu, predvsem na Youtubu, je razmeroma preprosto poiskati tudi posnetke z drugih bojišč s podobnimi prizori, res pa so redkejši tisti z vojaki rednih sil velesil. Vlečenje ujetih borcev nasprotne strani za avtomobilom ali neposredne usmrtitve so nekaj popolnoma vsakdanjega, nikakor ne rezervirane samo za borce Islamske države. Takšna dejanja izvršujejo tudi tisti, ki jih »Zahod« podpira ali z njimi celo aktivno vojno sodeluje (recimo pri napadih na mesto Mosul v Iraku).

Verjetno je ob tem prispevku odziv mnogih bralcev, da »naši« tega ne počnejo, pa za kogarkoli ta oznaka že velja. Tega pri nas po mojem mnenju namreč ni tako lahko opredeliti. Ob komentarjih na družbenih omrežjih je precej jasno, da v Sloveniji, ki je specifična, nikakor ni uniformnega navijaštva za sile povezave Nato (po raziskavi Gallupovega instituta je javno mnenje celo na strani Rusije). Marsikomu ne uidejo resnično nenavadna in skrb zbujajoča dogajanja v odnosu med Natom in Rusijo, zlasti kopičenje oboroženih sil na obeh straneh meja Ruske federacije. Ne smemo zanemariti dejstva, da številni v Sloveniji na dogajanje ne gledajo skozi prizmo »rdeče nevarnosti«, značilno za Zahod. Ta ima globlje temelje kot zgolj komunistično ideologijo – Rusija je tudi brez nje za Zahod sovražnik. To pa sproža številna vprašanja, ki zadevajo specifični odnos Zahoda do slovanskih narodov v Evropi. Zadeve zato nikakor niso preproste.

Zakaj to omenjam? Nick Turse, avtor knjige Ubij vse, kar leze in gre (Kill Anything That Moves), v kateri se ukvarja s številnimi vojnimi grozodejstvi ameriških oboroženih sil v Vietnamu, ugotavlja, da je k relativni lahkotnosti pobijanja civilnega prebivalstva prispevalo tudi dejstvo, da so pri usposabljanju vojakov poudarjali inferiornost Vietnamcev in ustvarjali učinek razčlovečenja sovražnika. Pri obravnavi teh grozodejstev se je neformalno uporabljalo pravilo »saj gre samo za rumenca« (kakor bi približno lahko prevedli izvirni mere gook rule); obravnave storilcev takšnih dejanj so bile zato razmeroma redke ali pa so se končale s simboličnimi kaznimi. Izhodišče tega pravila je bilo, da vojaki glede na način bojevanja (sodelovanje prebivalstva z odporom, medsebojna podobnost prebivalcev, podobna oblačila) ne morejo vedno ustrezno razlikovati med vojaško legitimnimi tarčami in civilisti. Obstoj tega neformalnega pravila je verjeten prav zaradi učinkov, ki jih je imelo, saj je le malo ugotovljenih vojnih grozodejstev dobilo ustrezen sodni epilog. Tako se je celo najbolj znani dogodek, ki so ga obravnavala vojaška sodišča ZDA – poboj do 500 ljudi v vasici My Lai, končal z obsodilno sodbo zgolj za enega od prvotno 26 obtoženih vojakov.

Verjetno je jasno, da je podoben tudi odnos Natovih sil pri dosedanjih posegih na Bližnjem vzhodu. Prav navedeni primer britanskega vojaka je pokazal, da je v odnosu vojakov do nasprotnikov v Afganistanu in Iraku pogosto zaznati ponižujoče označevanje nasprotnika ali prebivalstva (recimo Hadži, Ali Baba, mudži, če navedem samo tiste, ki jih veterani javno navajajo). S psihološkega stališča je to za vojake sicer nujno, ker olajša bojevanje (beri: ubijanje), vendar je treba paziti, da se ne sprevrže v pretirane deviacije ali celo rasizem. Pri današnjem načinu bojevanja – ko je meja med vojskovanjem in civilnim življenjem zelo zabrisana, saj boji pogosto ali večinoma potekajo v urbanem okolju, kjer živijo tudi civilisti – je psihološki napor vojakov gotovo izredno velik. To pa krepi sovražen in ponižujoč odnos do populacije držav, v katerih se nahajajo oborožene sile. Poročanje o »osvobajanju« takšnih krajev je treba jemati z veliko rezervo, o čemer se zlahka in neposredno lahko prepričamo ob poročanju z dveh sedanjih bojišč (Mosul v Iraku in Alep v Siriji).

Znani avtor Seymour Hearsh, ki je preučeval tako pokol My Lai kot dogodke v Iraku (med prvimi je pisal o zlorabah v iraškem zaporu Abu Ghreib), razkriva tudi ta odnos do prebivalstva okupiranega Iraka. V enem od intervjujev je pojasnil, da razkrivanje takšnega dogajanja zmanjšuje tudi danes pogosta praksa tako imenovanih dodeljenih novinarjev (embedded reporters). Podobno kot pri akreditiranih novinarjih, ki imajo dostop do neposrednih virov pri organih oblasti, se pri poročanju počasi pojavi konformizem, ki omogoča, da ta dostop tudi ohranjajo. Hearsh je opisal dogodek, za katerega je izvedel od enega od takšnih novinarjev. Ta je bil navzoč, ko so pripadniki enote, v kateri je sodeloval, z mitraljezi pokosili večje število civilistov. Ker je bil z vojaki na terenu kar nekaj časa, je z njimi navezal skorajda prijateljske stike. Dogodka zato ni niti objavil niti prijavil. Hearshu je pojasnil, da tega ni mogel storiti, »saj so bili sicer čisto fejst fantje«. Takšna reakcija je seveda možna zgolj ob vnaprejšnjem zanikanju človeške veljave prizadetih civilistov.

Sam menim, da je razen okoliščin bojevanja za odnos do nasprotnikov krivo zelo očitno pretiravanje v smislu moralnega ocenjevanja sovražnih bojevnikov in pretirano poveličevanje upravičenosti vojaških posegov. Danes je namreč skorajda do perverznosti razvito propagandno delovanje, ki za lažje sprejemanje pri javnosti poskuša stvari predstaviti črno-belo. Kaj pa naj drugega storijo pri publiki, katere intelektualni domet drugačnih informacij ne omogoča? Označevanje in moralno stigmatiziranje je zato pričakovano, ima pa tragikomične posledice, kadar se zgodba ne izide po pričakovanjih (tipičen primer je Alep). Pri neposredno udeleženih v spopadih komični del seveda umanjka.

Vojna je postala posel in politika je prisiljena vanj investirati vse več javnih sredstev. Temu sledi tudi ustvarjanje potrebne javne podpore. Po mojem mnenju je pri tem treba zelo paziti, da ne nasedemo poenostavljenim zgodbicam o tem, kdo je dober in kdo slab, koga in kako »branimo« in koga »osvobajamo«. Za zdaj je jasno samo to, da bomo vse te zadeve krepko plačali.

Na steni vietnamske baze helikopterske enote devete divizije ameriške armade je bilo menda napisano: Smrt je naš posel in poslu gre dobro (Death is our business and business is good).

(1) For in that sleep of death what dreams may come / When we have shuffled off this mortal coil, Must give us pause. Umreti, spati; spati, nemara sanjati – a tu se zatakne: kakšnih sanj nam da smrt spanec izmotanim iz smrtnega vrvenja - pomislek, ki življenju naših bed tako udaljša leta. (odlomek iz Hamleta, William Shakespeare, prevod Milan Jesih)

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007