Če je verjeti verskim zapisom vseh mogočih ver, so ljudje celo v časih, ko vse te kakofonije informacij in podobnega intelektualnega hrupa ni bilo, morali odhajati v puščavo ali druge vrste samoto, da bi doživeli pravo razodetje. Če je bilo to potrebno takrat, kaj bi potrebovali šele danes!
Tako se recimo vsakodnevni refleksiji izmika tudi razmišljanje o vrednostni podstati mojega dela. Praviloma v vsakdanji praksi niso v ospredju vrednote, ki jim je zavezano sodnikovo delo, temveč predvsem praktični problemi in težave, ki so lahko precej banalni. Vrednostna podstat pravnega delovanja je zaradi teh težav odrinjena v ozadje in ni neposredno zaznavna. V ospredje stopi praviloma šele pri argumentiranju odločitev, pa še to bolj zaradi tega, ker je treba pojasniti vrednostno ozadje zakonskih določb. K tej zadržanosti do globljih vrednot sodnikovega dela v kazenskem pravu prispeva tudi načelna zapoved o tem, da naj se sodnik izogiba moraliziranju. Meja med moralnim dojemanjem in pravno utemeljitvijo naj bi bila jasna, saj se s tem dokazuje objektivnost presoje sodišča do obdolženčevega dejanja. Zato je jasno, da je sodišče do vrednot zadržano, ker jih pogosto dojemamo kot bolj čustveno in s tem subjektivno komponento človekovega življenja – prav tisto, česar naj sodišča ne bi izkazovala.
K razmisleku o tem me spodbudila pripomba kritičnega bralca, ki je moja pisanja označil za rokovnjaška. Čeprav sam ni podal kakšne boljše argumentacije od tega, da so mu bolj všeč bolj dodelane kolumne kolegov na tem portalu, domnevam, da ga je zmotila – vsaj tako je razbrati iz njegovega pisanja – pragmatičnost in s tem nekakšna banalnost mojih izvajanj. In v tem smislu bi mu lahko celo pritrdil: čeprav že zaradi kratkosti teh prispevkov vsi ostajamo nekako na površini, pa moja razmišljanja izvirajo bolj iz problemov, ki jih doživljam v praksi. S takšnim izhodiščem se lahko ustvarja videz robatosti in nedodelanosti, vendar ne smemo pozabiti, da delo na kazenskem področju že samo po sebi pomeni neposredno srečevanje tudi z najtemnejšimi platmi človeške družbe. Ta senca hočeš nočeš pade tudi na tiste, ki smo vpleteni v obravnavo teh dejanj. Perspektive in razumevanja so tako zelo različni. Če dam športno primerjavo: kadar spremljamo tekmo po televiziji, je to ena stvar, kadar jo igramo, spet druga – pri televizijskem prenosu nihče ne zazna bolečine ob udarcu v golen ali vonja po soigralčevem znoju, psovk in vsega, kar spada v realnost tekme. Ali zadaha po česnu pri soigralcu v gledališki predstavi, če morda ne želite športnih primerjav.
Prof. dr. Marijan Pavčnik, akademik in zdaj ustavni sodnik, je pred kratkim izdal knjigo Iskanje opornih mest (IUS Software - GV Založba, Ljubljana 2017), ki je zbirka njegovih razprav, člankov in krajših zapisov. V prispevku o neodvisnosti sodnikov primerno pravi: »Idealno je, če civilizacijsko izročilo, pravna kultura, uravnotežen politični sistem, strpna družbena klima, pravno izobraževanje ipd. prispevajo k temu, da se sodnik razvije in razvija v razumnika, ki je – prosto po Cankarju – v areni življenja (poudarek M. J.), to je v razumnika, ki s to areno diha in se nanjo pretehtano in z občutkom za mero in s pravo mero odziva.«
Sodnik razumnik, kot razumem to navedbo, je vključen v realnost družbenega življenja in z njo diha. Zato njenih banalnih plati ne more zavestno zanikati ali zanemarjati. Poudarek je prav na sodniku kot razumniku, čigar lastnost je tudi, da se na sebi lasten, tj. intelektualni način odziva na izzive realnega življenja. Eno brez drugega pravzaprav ni mogoče, če hoče ohraniti to lastnost.
Naj se vrnem na začetek. Čeprav se zaradi zahtev sodnikovega praktičnega dela zdi, da pri njem prihaja do izraza zgolj njegova strokovna ali celo obrtna plat, vedno poteka tudi soočanje z vrednostnim ozadjem prava – ne samo tistimi vrednotami, ki v pravu nastopajo v tolikšni meri, da jih včasih štejemo za pravno specifične. Le da neposredno zavedanje tega ne stopa v ospredje. Morda bi mi kdo lahko očital, da vrednot nisem ustrezno sistematično ločil ali uvrstil v zgradbo pravnega reda ali misli, a kot sem že navedel, ta zapis za to nima dovolj prostora niti mu ni namenjen.
Kot opozarja prof. Pavčnik, so že samo oblikovanje premis, njihova povezava in silogistični sklep kot srž pravnega odločanja tudi vrednostna dejanja. Zavedanje, da si integriran v splošni sistem vrednot, ne le izvajalec specifične, neosebne in vrednostno prazne tehnike, pa je nujen del razumevanja prava. Poletno razmišljanje me je utrdilo v prepričanju, da sem temu ostal zvest. Ne popolno, a v sprejemljivi, razumni meri, ki je značilna za človeka – vse drugo bi bilo neznosna aroganca. Nihče ni nezmotljiv.
Poletje je prekratko za kaj več …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
