c S
Primer Jeffreyja Epsteina
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
14.08.2019 Baje je Woody Allen nekoč rekel: »Sicer ne vem, kakšno je vprašanje, a odgovor je gotovo seks.« In pri marsičem, kar je v ospredju moderne družbe, gre za vprašanja, ki so tako ali drugače povezana s to primarno platjo naše narave. Nenazadnje, gre za fizično emanacijo nečesa, kar je primarno povezano s temeljnimi potrebami in zanimanji vsake živalske in s tem tudi človeške vrste. In čeprav mi bo kdo pripisal pretirano freudovsko naravnanost, je nekje v ozadju marsikatere, ne samo kazenskopravno pomembne deviacije, temveč tudi pravno neregulirane družbene prakse, vprašanje prav tega vidika naše narave.

Pri tem absolutno upoštevam, da gre v večini primerov, če ne celo v celoti, pravzaprav za vprašanje moči in nadvlade – a tudi to je, če pogledamo živalski svet,  z začetno temo tesno povezano. Borba med praviloma moškimi predstavniki živalskih vrst za prednost pri samicah je pravzaprav čisti dokaz te teze. Vse, kar nas loči od tega vedenja, je tanka plast razumsko utemeljene civiliziranosti in prava kot njenega ključnega dela.

A da se osredotočim na temo … Smrt ameriškega milijarderja Jeffreyja Epsteina odpira prav to vprašanje – koliko so takšni ekscesi povezani z vprašanji družbene moči in kakšni psihološki fenomeni se skrivajo za tem. Nenazadnje, če je kdo dal iztočnico za razmišljanje o tem, je to prav sedanji predsednik ZDA. Verjetno je številnim znano, da je njegovo kampanjo bremenila izjava, ki pravzaprav v moških slačilnicah in podobnih krajih ni tako nenavadna. Da spomnimo, med drugim je dejal:

»Veš, lepota me avtomatično privlači – začnem jih kar poljubljati. Je kot magnet. Kar poljubim. Sploh ne čakam. In če si zvezda, ti to tudi dopustijo. Lahko počneš karkoli. Lahko jih zgrabiš za p.... Lahko storiš karkoli.«
(You know I'm automatically attracted to beautiful—I just start kissing them. It's like a magnet. Just kiss. I don't even wait. And when you're a star, they let you do it. You can do anything. Grab 'em by the pussy. You can do anything.) - Vir: Wikipedia

Čeprav je bilo glede tega mnogo zgražanja in moraliziranja, vendar če kdorkoli v moškem svetu trdi, da ni še nikoli slišal podobne izjave, čisto preprosto – laže. Ne nujno izjave s takšnimi besedami, a čisto na splošno je pri moškem spolu takšen način gledanja vgrajen, najkasneje v fazi pubertete. To stališče na tak ali drugačen način ponuja vsa sodobna kultura, pa če sem štejemo reklame za Axe ali džihadistično propagando o tistih 72 devicah, ki te čakajo tam gor, potem ko se v kaki veleblagovnici razstreliš na kose. Zadnje tako ni nič drugega kot najbolj ekscesna upodobitev prej omenjenega primera reklame za Axe.

Tudi če bi sedaj – kar se na Zahodu že dogaja – poskušali s umetnimi posegi razbijati to razmišljanje, se bodo še vedno našli čisto samonikli poskusi, kako to razmišljanje ohranjati v veljavi. Če mi ne verjamete, poiščite na YouTubu posnetke pod geslom »golddigger pranks«. Gre za posnetke skrite kamere, na katerih neki fant v običajnih oblekah pristopi do dekleta in jo povabi na pijačo/kosilo/sprehod/zmenek. Ko ga tako tarča običajno zavrne, se sprehodi do nekaj metrov oddaljenega ferrarija, lamborghinija ali česa podobnega in zanimanje tarče takoj spremlja 180-stopinjski obrat – enostavno povedano, povabilo takoj postane sprejemljivejše in fant dekletu zanimivejši. Komentar verjetno ni potreben.

Jeffreyji Epsteini tega sveta tako čisto po pravilu ponudbe in povpraševanja skrbijo, da tudi ljudje, katerih izpostavljanje ali pojavljanje v javnosti, kot v zgornjem primeru, ni mogoče, pridejo do želenega. Imajo dovolj sredstev, da lahko poskrbijo za lokacije in načine, kako zadevo zapeljati tako, da bo »obrodila sadove«. Če pogledamo samo omenjeni primer; zasebna letala, eksotične lokacije (konkretno zasebni otok na Deviških (sic!) otokih), tajne operacije prevozov in molčečnost, bodisi kupljena ali izsiljena, vse to zahteva enormne količine denarja. Psihologom in antropologom prepuščam, zakaj so tovrstne združbe in storitve praviloma povezane z dekleti, katerih starostna meja je občutno pod mejo, pri kateri bi še lahko do določene mere predpostavljali sposobnost soglašanja s tovrstnimi aktivnostmi.

Po ugotovitvah številnih socioloških in psiholoških raziskav na »pripravljenost« močno vplivajo ekonomske razmere. Sam bi dodal še projekcije življenja, ki ga nudi sodobna ponudba duševne hrane za mase. In prav tej so mladostniki najbolj izpostavljeni. In ne samo oni. Ravno pred kratkim mi je precej premožen znanec zaupal, bolje rečeno ves ogorčen povedal, da mu je neki oče ponujal svojo, sicer polnoletno hčerko za možitev – pa da se razumemo, niti znanec niti ponujeno dekle ne pripadata kakšni veri ali kulturi Orienta, gre za domače ljudi. Logika je bila preprosta: znanec je premožen in samski, lahko bo nudil ugodne premoženjske razmere, to, da je mojih let, pa očitno ne moti Velikega duha. Koliko podobnega se skriva v družbeni praksi, lahko samo domnevamo.

In prav to je pri samomoru Jeffreyja Epsteina najbolj problematično. Z njegovo smrtjo – čeprav sedaj vrhovni državni tožilec William Barr zatrjuje drugače – je postalo skorajda nemogoče, da bi se dogajanje, tako tisto, ki je zanimivo s kazenskopravnega stališča, kot tudi tisto, ki te meje presega, razjasnilo. Sam sem si tudi iz poklicnega interesa obetal, da bom videl, kako se bodo tega lotili čez lužo. Izkušnje iz podobnih primerov v Sloveniji so namreč pokazale, da procesno in pogosto tudi materialnopravno gledano, te stvari nikakor niso enostavne. Prednost, in to ni mišljeno cinično, je, da je v primerih, ko gre za mladoletna dekleta, stara 14 let ali več, večja verjetnost, da bodo v času kazenskega postopka polnoletna in tako dokazno ne bo omejitev, kot jih sicer poznamo v primerih, ko gre za žrtve takih dejanj, mlajše od petnajst let (glej npr. določbo petega odstavka 331. člena ZKP).

Zaradi zahtev postopka je izvajanje dokazov z zaslišanjem mladoletnih prič naporno, ne samo za oškodovanko, ki jo je treba zasliševati »obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno zdravje« (glej četrti odstavek 240. člena ZKP). Naporno je tudi za druge udeležence postopka, nenazadnje za sodnika, ki mora v našem sistemu, kjer ima pač aktivno vlogo, pokazati dovolj občutka, da se uskladita interesa po razjasnitvi stvari in varovanju osebne integritete žrtve. Eno je to, kar je napisano v zakonu, nekaj drugega pa to, kar se dogaja v dvorani – in to je ena izmed stvari, ki te jih nihče ne more naučiti. Včasih je treba postaviti vprašanja, ki jih v normalni komunikaciji ne odpiramo (ker so družbeni tabu), vendar so pomembna ne samo za ugotovitev tega, kaj se je zgodilo, temveč tudi za pravno kvalifikacijo dejanja. To pomeni, da se jim ne moreš preprosto izogniti in ugotovitve opreti na neke druge vire. Zadrege vseh prisotnih so, to lahko povem, precejšnje.

Kot vsaka stvar, ki smo jo tudi sami počeli v mladosti, konkretno prav v obdobju med 14. in nekako 20. letom, je za priče retrospektiva pogosto mučna, ker je čas prinesel tudi življenjska spoznanja, ki bi marsikatero od posledic verjetno odvrnila. To pa pomeni tudi, da so v pričanju elementi, ki lahko stvari bolj zameglijo kot razjasnijo. Ne bi rad bil konkretnejši, a včasih se pokaže, da so bili blišč in obeti takšne ali drugačne koristi podlaga motiva za ravnanje, ki je oškodovanko izpostavilo nevarnosti, ter da ji le nekaj let kasneje takšna neumnost ne bi prišla na pamet. To seveda ne opravičuje obdolženca in sodišču je lažje, če se te zadeve povedo odkrito, ker je jasno, da kazenskopravna zaščita izhaja iz podmene o izkustveni nebogljenosti žrtve. Toda po drugi strani je razumljivo, da poskuša vsak, ki se neke pogosto banalne neumnosti sramuje, to na določen način prikriti, kar pa nikoli ni dobro za konsistentnost pričanja.

Če k temu dodamo, kar bo gotovo značilno za obravnavani primer v ZDA, da življenjske izkušnje povedo tudi, da lahko imaš težave v prihodnosti, se lahko še tako dobro zastavljen primer kaj hitro sfiži. Če sem bil mogoče premalo jasen, ekonomska (in verjetno tudi politična) moč takšnih razsežnosti, kot se kažejo v primeru Epsteina, lahko povzroči tudi pri oškodovankah in drugih pričah prepričanje, da se pretirano izpostavljajo nevarnosti. Nenazadnje se upravičeno postavljajo vprašanja, ali je šlo resnično za samomor (sploh ker so nekatere okoliščine resnično nenavadne), pozabiti pa tudi ni mogoče, da se je pokojni leta 2008 že »izmazal« in prejel 18 mesecev ameriške različice »vikend zapora«, pa čeprav naj bi bilo žrtev več deset (podatki se gibljejo od 60 do 80 žrtev). Kumulativni učinek teh okoliščin na oškodovanke si lahko zgolj predstavljamo, gotovo pa motivacije za pregon ne povečuje. Vse prevečkrat v modernem času se je namreč pokazalo, da pravo, kot sredstvo proti goli moči, poklekne pred ekonomsko močjo in ekonomistično logiko sodobne družbe. Kakšno sporočilo dajemo s tem odraščajočim, pa nam primer Epsteina pokaže na najbolj grob način.