c S
Vojna in spoznanje dobrega
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
16.09.2020 Ena izmed boljših knjig, ki mi je prišla v roke v zadnjem času je avtobiografsko delo Daniela A. Sjursena Duhovi Bagdada: Vojaki, civilisti in mit o Valu (Ghost Riders of Baghdad: Soldiers, Civilians and the Myth of the Surge (*1)). Možakar je zanimiv, ker je, sicer vzoren diplomant vojaške akademije West Point, postal odločen kritik ameriškega vojaškega posredovanja po svetu. Avtor je sicer po činu major, veteran vojne v Iraku in Afganistanu, celo nekdanji predavatelj zgodovine na West Pointu in, da ne bo pomote, ob tem še relativno mlad možakar v tridesetih letih (rojen leta 1983).

Razen navedene knjige septembra izide njegovo delo Patriotsko nestrinjanje – Amerika v dobi neskončne vojne (Patriotic dissent – America in the Age of Endless War), ki pa jo že piše kot civilist, s precejšnjim vplivom v določenem spektru ameriške družbe, zlasti zaradi predavanj in družbenih omrežij. Sjursenova pripoved o doživetem v Iraku je mešanica prizorov sodobnega načina bojevanja, kjer morajo vojaki, razen izkazovanja vojaške prisotnosti, opravljati še humanitarno delo v okolju, ki se kulturno močno razlikuje od domačega, ob nepoznavanju in nerazumevanju zgodovinskih in verskih kontekstov, v katerih morajo nastopati. Ob izgubi vojakov pod svojim poveljstvom, skrbi za njihovo varnost in težnji, da ne samo opravijo svoje vojaške naloge, temveč tudi preživijo, pri avtorju počasi vzklije zavedanje o brezmiselnosti njihovega početja in vprašljivosti ameriškega pristopa, tako v Iraku, kot tudi Afganistanu.

Razmišljanje o nesmiselnosti vpletenosti ZDA v vojaške konflikte po svetu in kritika trajne vojne, v kateri se nahajajo zadnjih dvajset let, je del močno razburkane politične klime v tem času pred predsedniškimi volitvami v ZDA. Paradoksalno pa je, da na ravni politične agende obeh ključnih strank, kar ni ravno izpostavljeno, da večinoma glede vojaškega delovanja ZDA v tujini obstaja pri obeh (bolj ali manj zadržana) podpora. Vendar pa je tudi nesporno, da je Trumpova izvolitev posledica tudi tistih glasov, ki so verjeli v njegove obljube, da bodo pod njegovim vodstvom ZDA prenehale s  tem početjem.

V zvezi s tem je kar nekaj prahu dvignila Trumpova izjava pred kratkim, da mu zmanjšanje vojaške prisotnosti v tujini preprečujejo določene politične sile, kar je ponovno izpostavilo vprašanje o moči t.i. vojno industrijskega kompleksa, na katerega je opozoril že Eisenhower v svojem znamenitem govoru ob odhodu iz funkcije leta 1961. V tej zvezi se največkrat omenja pojem »globoke države«, ki v ZDA pomeni predvsem to, da povezava politike zaradi konstantnega vpliva oboroževalne industrije in celo prehajanja ključnih funkcionarjev na vodilna mesta teh koncernov (in pogosto ob zamenjavi oblasti nazaj), preprečuje kakršnekoli bistvenejše premike v pristopu na tem področju. Enako ali podobno velja tudi za ustanove finančnega kapitala, ki pa deluje vsaj na bolj subtilen način, a z nič manj slabimi posledicami.

Dogajanje v ZDA se seveda dotika tudi nas – pri vseh disfunkcijah ZDA smo posredno ali neposredno vpleteni. Bodisi da pošiljamo svoje vojake na bojišča po svetu, kjer se »varuje demokracija«, in nabavljamo orožje, da bi ustrezno služili v zvezi NATO, bodisi da sodelujemo pri potezah, ki jih ZDA vlečejo in diktirajo na gospodarskem in finančnem področju. Če rečejo »hop«, pač skočimo, kaj dosti drugega nam pač ne preostane. Koliko bi bilo mogoče delovati drugače, je bolj teoretično kot praktično vprašanje. In ne gre za defetistično izjavo, dejstva in delovanje naše države in politike to samo potrjujejo.

A po drugi strani, človek pač mora gledati pozitivno, je ta nastrojenost vsaj predvidljiva. Razumevanje takšnega stanja se lahko vključi v lastne načrte in prilagodi okoliščinam. Kot vse na tem svetu je delovanje v neki skupnosti ali družbi vedno na neki način povezano s tem, ali vztrajati pri nečem, kar sicer ni najboljše, a je vsaj predvidljivo, ali se spustiti v negotovost z upanjem na nekaj boljšega.

Sjursenovo delo na nek način pokaže to večno dilemo, ko ugotavlja, da je invazija na Irak leta 2003 dodobra pretresla in podrla državno strukturo – javni sektor, npr. bolnice, oblastna podporna struktura, vse se je sesulo samo vase in se še leta, zaradi neprestanih konfliktov, ni vzpostavilo nazaj. Libija je še eden izmed takšnih primerov, našlo pa bi se jih zlahka še več. Na družabnih omrežjih najdete kar nekaj t.i. memov, ki kažejo stanje pred »prihodom demokracije« ter potem, in nujno postavljajo vprašanje, ali je sedaj kaj bolje. Rušenje starega v celoti pogosto pripelje do težav in to smo v zgodovini spoznali tudi v naši državi.

So pa takšni dogodki vedno priložnost za nova razmišljanja o smotru države in človeškega sožitja. Če gledamo zgodovinsko o razvoju misli o državi (in s tem o pravu), so takšni dogodki pogosto privedli do novih pogledov na  smisel države in prava. Hobbsov Leviathan je recimo nastal v zgodovinskem kontekstu državljanske vojne v Združenem kraljestvu in je po svojem smislu visoka pesem o vzdrževanju miru in preprečevanju konfliktov, ki sicer obstajajo v »naravnem stanju« človeka. Ta kontekst je imel večji vpliv, kot kaj drugega. Heglova Filozofija duha je nastajala v kontekstu bitke pri Jeni in ta bitka je tudi vplivala na njegove zamisli o smislu države. Enako je mogoče pripisati nekaterim drugim ključnim dogodkom tako na pravnem kot humanitarnem področju, recimo Konvencije o človekovih pravicah gotovo ne bi bilo brez izkušenj druge svetovne vojne, Rdečega križa ter povezanih mednarodnih ureditev ne brez izkušnje bitke pri Solferinu in takšnih zadev je še mnogo.

Razlika je seveda, ker je šlo za intimno doživete trenutke ključnih akterjev. Izkušnja, ki prebije ustaljenost ravnanj, mora očitno imeti določeno intenziteto, da bi jo lahko spremenili v ustrezno delovanje. Sjursen v svojih predavanjih recimo pravi, da je sprejemanje ravnanja ZDA in lahkotnost uporabe vojaške sile mogoče pripisati tudi dejstvu, da so se ZDA po vietnamski vojni odrekle nabornemu sistemu in je tako izkušnja vojaških spopadov in njihova nesmiselnost ostala pridržana osebam, ki jim je bojevanje poklic. Ta pa izključuje odpor, ki se pri »navadnih« ljudeh, ki niso zapisani vojaški tradiciji in poklicu, v primeru očitne nesmiselnosti spopada pojavi avtonomno. Nič čudnega torej, da (tudi v Evropi) ne moremo prebiti ustaljenih okvirjev. Sit lačnemu pač ne verjame.

Vsakemu, ki količkaj pozorno spremlja mednarodne dogodke, je jasno, da lahko v kratkem pričakujemo ponovno vojaško dogodivščino ZDA z nujnimi posledicami tudi za našo državo. Kakšne intimne izkušnje, ki bi vodila v novo kakovost družbene misli, vsaj na tak način, si ne želim. A spet, na to nimamo nobenega vpliva – zgolj upanje.

-----------
(1) Val označuje povečanje števila ameriških vojakov v Iraku leta 2007


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.