Glede na dogajanje, ki sem ga v zadnjem času spremljal iz poklicnih in napol poklicnih razlogov (kritike sodnega odločanja v določenih primerih, odločitev Ustavnega sodišča Up-995/15, prispevek Zvjezdana Radonjiča: Sporno delo drugostopenjskih sodišč v Pravni praksi št. 35), po moji oceni še vedno hodimo v krogih oziroma kot mački okoli vrele kaše, ker poskušamo glede odločanja v kazenskih zadevah na vsak način in vse pretege v celoti ohraniti instrukcijsko maksimo. Pogosto se zavije v tančico navidezne kontradiktornosti šele v fazi postopka, ko so že karte podeljene in je ta karta edino, kar še daje možnost šibkejši stranki. Da ne govorim o tem, da je za zagotavljanje te kontradiktornosti edini garant sodnik, ki se mu nalaga, da se aktivno (ne tako redko celo kot edini) resno ukvarja z dejstveno podlago primera. Sistem torej samega sodnika postavlja v neke vrste kognitivno disonanco, pri kateri je nujno močnejša misel, ki se mu ponuja prek obtožnega akta – in ta, kot vemo, večinoma zmaga.
Prva reakcija na to stanje je tako tipična, da je v luči trenutnih dogodkov in svetovnega dogajanja že skoraj smešna – iskanje prislovičnega Herkula, ki v sebi združuje vse moralne in strokovne ideale, ki je popolnoma predan svojemu delu v strokovnem, javnem in zasebnem življenju. Če mi je dovoljeno malce humorja – bil naj bi dobesedno genialna devica z izkušnjami za delo v javni hiši. Izmišljamo si vedno nove načine, kako bi do takšnega ideala prišli – od spremembe postopkov, dodatnih izobraževanj, preizkusov, kontrol, organov nadzora, poročil. O tem nastajajo dolgi ustrezni in neustrezni traktati, ki včasih bolj spominjajo na boj s svojimi lastnimi strahovi, dvomi in predsodki kot na kaj drugega. Gre za na raven sodnega odločanja preslikano tezo o tem, da je vse, kar v bistvu potrebujemo, nek poseben človek, ki je nadvse strokoven in usmerjen v višje cilje. Skrajna vera v profesionalizem kot ena izmed tistih zablod, ki jih je na površje naplavila nova doba – o čemer recimo piše Thomas Frank.
Ta ideal je sicer zlahka vzdrževati, saj prispeva tudi k naši, sicer popolnoma človeški, nečimrnosti. Če naj bi iz te funkcije logično izhajale takšne kvalitete in naj bi bilo to prepričanje mojega okolja, zakaj bi jim odrekal takšen pogled? Ne nazadnje, takšna je zgodovinska in tradicionalna podoba sodnika. Po mojih osebnih izkušnjah je sicer – pretežno gledano – pri sodnikih stremljenje k idealu, predstavljenemu v prejšnjem odstavku, ponotranjeno. A stremljenje in realizacija ideala sta dve zelo različni zadevi.
Ekskurz:
Na tem mestu se ne morem upreti daljšemu citatu iz dela Thomasa Darnstädta o sodnih zmotah, ki se začne z navedbo nemškega profesorja Winfrieda Hassemerja, da »kazenskopravna znanost stoletja gradi zgradbo kazenskega prava – tukaj podre celo krilo, ga ponovno zgradi v novi obliki, zazida okna in vrata, odpre med dvema sobama nov prehod in zgradi most, ki vodi k zgradbi zraven« (slovenski ZOPNI). Darnstädt nadaljuje: »A tako je nastal pravi grad duhov, in v njem strašijo mnogi duhovi, za katere se je že mislilo, da so izumrli. Dušebrižniki, ki so si postavili za cilj, da bodo kot kazenski sodniki postali koristen član skupnosti; sodniki, ki vidijo rdeče in poskušajo z drakonskimi kaznimi ponovno vzpostaviti red na ulicah; tolažniki in psihiatri, ki skrušenim žrtvam resničnih ali domnevnih kaznivih dejanj poskušajo pomagati [...] A vendarle tudi v tem gradu duhov bivajo moški in ženske, ki z dosti energije in včasih tudi hrabro poskušajo držati hišo pokonci, ki imajo dejansko predstavo o pravičnosti in ki z veliko discipline opravljajo svoje delo.« (Thomas Darnstädt: Der Richter und sein Opfer: Wenn die Justiz sich irrt (Sodnik in njegova žrtev: Ko se pravosodje zmoti). Tudi Nemci imajo torej tovrstne probleme ...
Realnost sodniškega dela je seveda drugačna. Ne trdim, da je takšno vsakodnevno dogajanje pri sodniku na prvi stopnji (razen seveda, če pripada specializiranemu oddelku, kjer je to redno na sporedu), a vedno se pojavi kakšna zadeva, katere spis obsega več strani, kot jih je marsikdo od kritikov skupno prebral med študijem. Zgodi se dovolj pogosto, da ti podre ne samo načrte za naslednje dneve, temveč tudi morebitne sanje o dopustu in celo bolniški odsotnosti. Že ravnanje s takšnim spisom je ena sama logistična mora, da ne govorim o vsem preostalem, zlasti glede dostopnosti spisa nasprotni strani. Mogoče bi bilo bolje, da bi že začeli pri tej točki – če že moramo razmišljati minimalistično in brez poseganja v temeljne postulate. Kot sem na tem mestu že pisal, o tem, kaj naj bi kazenski spis vseboval (in zlasti, česa ne), obstajajo tudi odločitve Vrhovnega sodišča. Zato dovolj o tem.
Zakonska ureditev, ki bi lahko ob ustrezni praksi bistveno prispevala k izboljšanju poteka kazenskega postopka v njegovem ključnem delu – glavni obravnavi, obstaja, vendar je v okviru trenutno prevladujoče paradigme, kjer po vložitvi obtožnice vajeti v svoje roke praviloma vzame sodnik, potisnjena v ozadje. Določba šeste točke prvega odstavka 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pravi, da obtožnica vsebuje »obrazložitev, v kateri so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov in stališče tožilca o navedbah obrambe«, bi lahko že zdaj pomenila začetek resničnega spreminjanja paradigme, če bi se v praksi razumela kot jasna zahteva tožilstvu: da določno in popolnoma navede, katera dejstva bodo dokazovali in s katerimi dokazi se bodo (tako posamična dejstva in tudi kot celota) dokazovala. Že s tako razdelanim in jasnim dokaznim namenom stranke, od katere je pravzaprav odvisen celoten pregon, bi bila preizkus obtožbe kot tudi ustrezna priprava obrambe ne samo olajšana, ampak tudi bistveno bolj transparentna.
Kritike, ki so bile v zadnjem času namenjene sodišču, so – takšna je vsaj moja ocena – rezultat te nejasne meje, ki bi v smislu ugotavljanja tega, »kaj se je v resnici zgodilo«, jasneje določala vloge strank, še zlasti stranke v postopku, ki zatrjuje, da je prav določeni obdolženec storil kaznivo dejanje. Vse prevečkrat sem v praksi srečujem prav s pomanjkljivostmi na tem področju – pri kvaliteti in količini dokazov, na katerih temelji obtožba. A dokler za to odgovarja sodnik, ni mogoče pričakovati, da bo pri tem zavzel tudi ustrezno nevtralno držo. Samo hrabrost in strokovnost pač nista dovolj – ustrezno držo morata omogočati tudi pravni sistem in vrednotno okolje, v katerem sodnik deluje.
* Kar je ironija že sama po sebi, saj ta izraz pomeni ne samo slikico z ustreznim humornim napisom, temveč prav element kulture ali sistema, ki se prenaša recimo temu iz roda v rod ...Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
