c S
Pravo in umiranje
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
17.04.2019

Začeti bi moral pravzaprav z opozorilom, da besedilo v nadaljevanju ni namenjeno utemeljevanju stališča za ali proti evtanaziji, bolj presenečenju nad tem, koliko spoznanj se nam lahko razkrije pri odkrivanju tistega dela naše življenjske poti, ki predstavlja njen konec – smrti. Nanje sem naletel pravzaprav naključno, ob prebiranju zbornika Človek in končnost: Institucionalizacija konca življenja med znanostjo in življenjskim svetom. Gre namreč za vprašanje t. i. delirantnih pojavov v procesu umiranja, kot se glasi tudi naslov avtorice razprave Angelike Feichtner (1).

A če začnem na začetku … Vprašanje evtanazije, ki v zadnjem času pridobiva pomen, ker se pojavljajo resne iniciative za pravno ureditev tega načina zaključka življenja, za pravo seveda ni novo. Tako začetek kot konec življenja sta v vsaki pravni ureditvi povezana tudi z ključnimi vprašanji pravne teorije in pravne filozofije – eno odmevnejših monografij na to temo je spisal skorajda ikona sodobne pravne filozofije Ronald Dworkin. Njegova razprava o abortusu, evtanaziji in svobodi posameznika Life Dominion je dobro znana in se poglobljeno ukvarja tudi z vprašanjem evtanazije z različnih vidikov ter s koncepti, povezanimi z avtonomnostjo in dostojanstvom človeka. Poglobljene literature na to temo je mogoče najti še kar nekaj, pogosto sta v njej združena pristopa pravne in medicinske znanosti.

Osebno se mi zdi, da je dinamika uveljavljanja pravne ureditve evtanazije zanimiva, že zato ker je za pravno urejanje precej hitra. Zgodovinsko še niso tako zelo davne pravne ureditve, v katerih je bil kazniv celo poskus samomora (ironično, pogosto v državah, ki same niso imele pretiranih pomislekov pri smrtni kazni). Preteklo je komaj kaj več kot nekaj desetletij od časa, ko so prevladovale ureditve iz prejšnje trditve, pa imamo v evropskem prostoru že pravne rede, v katerih je institut evtanazije podrobno urejen ter tudi praktično vpeljan in operativen. Pri nas se v zadnjem času največ omenjata Švica in Nizozemska.

Konceptualno imam sam zadržke iz preprostega, skorajda profanega razloga – pravo sem vedno  jemal kot nujno nepopoln način regulacije človeškega življenja – sledeč pač Radbruchovemu motu, da se mora pravnik v popolnosti zavedati tako nujnosti kot tudi globoke vprašljivosti svojega poklica. Pravna ureditev ima tako po mojem mnenju vedno isti izvor, tj. človeškost, ki izvira tudi iz značilnosti naše vrste – sposobnosti, da se moti. Tisti znameniti errare humanum est, s katerim pogosto opravičujemo svoje napake, je – to sem nekoč tukaj že zapisal – edinstvena lastnost človekovega bivanja. Pravo in pravna ureditev morata zato imeti varovalo, ki omogoča bolj ali manj uspešno vrnitev v prvotno stanje, recimo razveljavitev nekega pravnega posla, nenazadnje tudi kakšne zaporne kazni, izrečene zaradi takšne ali drugačne pomote. Zato sem bil vedno nasprotnik smrtne kazni – ne ker bi bil vzdignjen nad željo, da se kakšnega posameznika eliminira, temveč ker se vse prevečkrat zgodi, da do takšnega konca pride zaradi pomote.

Pri evtanaziji imam zato enak zadržek – zlasti na področjih, ki so težavna zaradi zmožnosti odločanja, vnaprejšnjih odločitev itd., imam namreč slab občutek v želodcu. Po drugi strani pa imam tudi močne zadržke glede prepovedi takega delovanja, ker zelo cenim avtonomijo posameznika. In nenazadnje je tu ta velika neznanka našega smrti – ali je res konec ali vendarle obstaja še kaj prek tega?

Tukaj je pravzaprav stična točka z na začetku omenjeno razpravo, ki se ukvarja s določenimi fenomeni v procesu umiranja. Ti, vsaj sodeč po razpravi, nakazujejo, da že po biološko-psihološki plati proces običajnega umiranja ni le dogajanje v smislu, da nekdo pač s stikalom prekine življenje.

Sam seveda ne premorem dovolj medicinskega ali psihološkega znanja, a dejstvo je, da avtorica opisuje simptome, ki jih v paliativni medicini jemljejo kot zaplete in medicinsko nujne primere. Izkušnje iz hospicev pa na drugi strani govorijo o tem, da ne gre zgolj za stresno dogajanje za pacienta, ki bi mu bilo treba pomagati z ustrezno (praviloma medikamentozno) terapijo.  Po oceni avtorice gre lahko tudi za spremembe, ki so normalen sestavni del naravnega procesa umiranja in za umirajočega ne pomenijo stresnega, temveč prav nasprotno – pomirjujočega dogajanja. Tako se nekatera stanja, ki so na začetku zaznana kot delirantna, pogosto pokažejo kot vrsta obsmrtnih vizij oziroma, kot jih imenuje avtorica razprave, »pojavov ob smrtni postelji« (Sterbebett Phänomene).

Pri opisu primerov teh pojavov se seveda marsikomu naježi koža – kot recimo to, da pride tik pred smrtjo do trenutkov čiste mentalne jasnosti, ki je bila pred tem pogosto tedne in celo mesece odsotna. Avtorica opiše primer pacienta, s katerim zaradi obsežnega tumorja v možganih že dneve ni bilo več mogoče komunicirati. A naenkrat je, po izpovedi medicinske sestre, odprl oči, jasno izgovoril njeno ime in se zahvalil, da je bila prisotna. Povedal ji je še, da je zdaj čas, da odide, ker ga tam (pri čemer je pokazal v prostor) čaka njegov sin, potonil v globoko nezavest in zelo kmalu umrl. Enako so opisani primeri vizije oseb, ki so jih pacienti očitno imeli radi, in komunikacije z njimi. V neki študiji so tako s pomočjo 75 zaposlenih v hospicih v obdobju zgolj tridesetih dni zaznali kar 363 podobnih fenomenov. Poleg tega avtorica navaja še spreminjanje zaznav, raztapljanje časovnih in prostorskih omejitev, mešanje sanj in stvarnosti. Avtorica ugotavlja, da so ti fenomeni praviloma delovali transformativno in privedli do pomirjene smrti. Opozarja, da je treba pri delirantnih stanjih v tej fazi umiranja pozorno preučiti, ali je v to dogajanje resnično treba poseči z zdravili.

Če verjamemo v kaj ali ne, opisano vendarle kaže, da je proces umiranja bistveno bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, in da še zdaleč nimamo odgovorov na vprašanja, v kolikšni meri poseči v dogajanje.  In to je vprašanje, na katerega bomo nekega dne prav vsi našli odgovor. Zato je pri takšnih pravnih posegih v to zaključno fazo našega življenja potreben resnično temeljit premislek. Ko enkrat nastopi smrt, žal ni več mogoče ničesar popraviti.

Razen če gre za zombije, bi rekel moj sin – da ne bomo končali s pretirano nagrbančenim čelom in temnimi mislimi ...

(1) Angelika Feichtner: Delirante Phänomene in Sterbeprozess, v: Mensch und Endlichkeit, Die Institutionalisierung des Lebensendes zwischen Wissenschaft und Lebenswelt,  Nomos Verlagsgesellschaft, Baden Baden, 2018.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.