V osnovi je, zaradi omejitev, ki jih postavlja dokazovanje, šele tu čas in kraj, ko vsi udeleženi, (razen sodišča, ki pove svoje ob razglasitvi sodbe) povedo, kakšna so njihova stališča in zaključki odigrane, recimo temu igre.
Sam temu delu namenim resnično veliko pozornost, delno tudi zaradi tega, ker navadno končnih besed ni potrebno povzemati na zapisnik, ampak jih stranke diktirajo same. Res je, da zaradi tempa diktiranja stvar malce razvodeni, saj ne omogoča razvitja vseh retoričnih veščin, a vendar. Vsaj nekaj sledu znamenitih govorov, po katerih so bili znani pravniki v zgodovini in tudi v sistemih, ki imajo kot redno obliko predvideno stenografiranje ali snemanje, kljub temu ostane. Seveda ne na vsaki glavni obravnavi, a vendarle je tega dovolj. Pravo zame je namreč še vedno (tudi) umetnost, slednjo pa lahko uživaš le, če pravniku pustiš govoriti.
Recimo, pri zaključni besedi tožilca je kaj hitro opaziti, če je sodeloval pri zadevi že od začetka ali celo cel čas postopka (kar je bolj izjema kot pravilo, navadno se jih zamenja kar nekaj). Če je tožilec še celo sam sestavil obtožnico, se to še kako odraža v končnih besedah. Izvajanja so bolj odločna, poudarki, na katerih temelji obtožnica primerno artikulirani in pogosto bo tudi predlagana kazen ali predlagan varnostni ukrep, kar je sicer neobvezna sestavina tožilčeve besede. Seveda je marsikaj odvisno tudi od tožilca samega. Sam resnično cenim prispevek, ki ga takšen angažiran tožilec ima prav pri zaključni besedi. Prav lepo je videti, da so nekateri tožilci (in tožilke) kljub večletni praksi še vedno zagreti, da dokažejo svoj prav in obtožnico, katere gospodar so, tudi primerno utemeljujejo. Seveda bi bilo popolnoma neresnično trditi, da so vsi tožilci takšni. Res, prav nič lepo ni slišati zgolj lakonično ugotovitev, da "državno tožilstvo meni, da je obtožba v celoti dokazana in se predlaga sodišču, da se obtoženega obsodi" , kar sem tudi že imel "čast" slišati.
Na drugi strani je zagovornik - odvetnik že zaradi narave svojega poklica bolj angažiran, in so zato praviloma v zaključni besedi bolj "udarni". Seveda je njihov posel dosti težji, saj je obtožba v prednosti vsaj glede tega, da obstaja "utemeljen sum", da je obtoženi storil kaznivo dejanje, kar sploh daje "vstopnico" na sodišče. Bolj izjema kot pravilo je končna beseda, ki bi gradila na poudarjanju olajševalnih okoliščin, da bi se vplivalo na višino kazni. Te se navajajo zgolj "podredno", če sodišče ne bo sledilo primarni zahtevi zagovornika - da se obtoženega oprosti obtožbe. Tudi pri končni besedi zagovornika so razlike med posameznimi odvetniki. Nekateri z nekaj stavki grdo "razsujejo" obtožnico, spet drugi govorijo dolgo, a ne povedo kaj ključnega.
Tukaj se namerno ne ukvarjam z končno besedo obtoženega, ker so slednje le redko dovolj jasno oblikovane, žal. Še največ skupaj spravijo povratniki, ki se že naučijo, kaj naj bi veljalo povedati, tisti, ki pa bi resnično lahko povedali kaj v svojo obrambo, pa vse preveč pogosto ne spravijo skupaj kaj več kot par stavkov. Žal zato, ker zlasti, če v postopku ne sodelujejo z zagovorom (kar je seveda njihova pravica), sodišče nima možnosti, da bi neposredno zaznalo, kaj obtoženi sploh meni ali kakšne so mogoče stiske ali druge olajševalne okoliščine na njegovi strani.
Ključen razlog, zakaj tako rad prisluhnem končni besedi, razen prej navedenega užitka, ki izvira iz samega nastopa strank, pa je seveda razzlogovanje strank. Vsakemu je jasno, da je potrebno sodbo obrazložiti in da je potrebno v tej obrazložitvi posebej pojasniti katera dejstva se šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, presojo verodostojnosti protislovnih dokazov in odločilne razloge za reševanje pravnih vprašanj. Načelno bi sicer mogoče bilo do teh zaključkov priti tudi brez končnih besed, a stranke prav v njej podajo svoje videnje dokaznega postopka in ugotovljenih dejstev, iz svoje strani osvetlijo kakšno stvar in seveda ponudijo tudi argumente za takšno ali drugačno rešitev. Prav to pa je srž vsakega pravnega postopka - slišati obe plati, tudi v kazenskem pravu. Če je v končni besedi tožilec natančno predstavil svoje argumente za utemeljitev svoje verzije dogodka in če je enako kvalitetno zagovornik predstavil svoje, potem sem pri odločanju o tem v bistveno boljšem položaju. Najbolj nadležno je namreč, če poskušaš svojo odločitev argumentirati z izničevanjem nasprotnih trditev, ki si jih sam postaviš. Tako ima posvečanje končnim besedam iz moje strani tudi čisto egoističen namen.
O končni besedi sem se spravil pisati pravzaprav tudi zaradi tega, ker me je zadnjič zagovornik med, niti ne tako dolgo in zelo dobro zastavljeno končno besedo, vprašal, če lahko nadaljuje. Ne vem, kje je dobil občutek, da je to narobe ali da je predolg.
Če bodo spremembe ZKP šle v smeri večje vloge strank in sodišča ne bodo vezana na "materialno resnico" bo tem "plaidoyerjem" tako ali tako namenjena še večja pozornost in bomo sodniki še več poslušali.
Meni prav. Postopku to koristi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
