c S

Misli po zaključenem primeru

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
02.12.2009 Za mano je (končno in končano) velik proces, kot bi to imenovali Američani.  Posledice pa začenjam čutiti šele sedaj… V celoletnem razmišljanju o vprašanjih, ki se ti ob takšnem primeru porajajo, tistem nezavedno zavednem občutku nedokončanosti, ki te spremlja na vsaki poti v službo, ki se v vsakem prostem trenutku nekje, prav potihoma prikrade v misli in te potem odtuji od tistih, s katerimi uživaš prosti čas, je določena hinavska sila, katere vpliv in posledice neposredno ne zaznamo. Šele, ko se misli polagoma otresejo te sile, vidiš, koliko ti je to vzelo energije in verjetno, mnogo kasneje, koliko si zato plačal.

Obstajajo službe, ki so jim takšne zadeve stalnica, ki predstavljajo breme, ki ga v današnji družbi zaradi izrazite orientiranosti k zaznavnemu, vidnemu, materialnemu, ne priznavamo več kot nekaj, kar predstavlja posebno kvaliteto in pezo hkrati. Z zanikanjem intelektualnosti in orientacijo na zunaj zaznavno, postane to nekaj, kar sploh nima ustrezne ocene.

Danes je »norma« merilo tudi v zadevah, ki zahtevajo premislek in čas. Izraz norma mi je bil vedno tako zaznamovan s tovarniško halo in proizvodi, ki jih je na tekočem traku potrebno spraviti v neko obliko, da je sam v moji karieri na globlji ravni nikoli nisem sprejel. Normo se da doseči na različne načine, nekateri niso nič drugega kot prelaganje problema na kasnejši čas ali celo na kolega. Recimo združevanje spisov ali intenzivno iskanje razloga za lastno izločitev. In želja po tem, da zadevo rešiš po možnosti brez glavne obravnave ali celotnega postopka – z ustavitvijo ali čem podobnim. Ne iskanje po rešitvi neke zadeve, temveč iskanje rešitve za dosego kvantitativnega pokazatelja – norme. Ne več vsebina in bistvo sodnega odločanja temveč zgolj lepa embalaža lažne uspešnosti.

V tem pehanju za zunaj vidnim, ostane tako resnična vrednost sodnikovega dela prav v primerih, ki nikakor ne prispevajo k dvigu pokazateljev normirane storilnosti temveč predstavljajo nekaj, kar to navidezno storilnost v bistvu zavira. A te vrednosti dela in plačane cene zanjo, ne vidimo in, družba usmerjena v materialno, je ne priznava.

A moja tema ni norma, temveč tisto, kar sem opazil pri ukvarjanju s kompleksnejšim primerom in kar sem povedal na začetku. Leto dni in še nekaj je bil vsak dan označen z vsaj kratko mislijo bodisi o tem, kakšen bo naslednji korak, bodisi o tem, kaj pravzaprav se je zgodilo. Označen z nihanjem od ene teze do druge, in novimi vprašanji od obravnave do obravnave. Vse do odločitve in ponovno takrat, ko sem spravljal ugotovljeno na papir v obrazložitvi sodbe in se ponovno potopil v vse, kar sem prebral in slišal, videl in mislil do trenutka, ko sem spis končno zaprl in ga oddal.

Še kar nekaj časa bo trajalo, da bodo nove misli odplaknile ostaline tega leta. Na njihovo mesto že stopa naslednji zapleteni primer in razmišljanje o njem, s podobnimi dilemami in vprašanji. Takšno je pač naše delo.

Takšen primer te nauči marsičesa in ti pokaže marsikaj. Razkrije ti slabosti lastnega pristopa k delu, pristopa, ki si ga v sodniški službi ustvariš skoraj popolnoma sam, saj pripravništva za to ni. Razkrije ti, kakšno je resnično bistvo sodniškega dela – tisto, ki presega običajno rutino vsakdanjih zadev, ki se jih da dokaj lagodno zaključiti. Zgradi ti tudi določeno samozavest.

Konec ti pokaže tudi, kako je zadeva vplivala na ljudi okoli tebe. Vzporedno s vodenjem postopka se je najprej tkala posebna vez s člani senata, edinimi, ki so smeli in morali vedeti za vse dileme in vprašanja obravnavanega primera. Z njimi deliš vso skrivnost odločitve in razlogov zanjo, ki jih v obrazložitvi včasih ne moreš zajeti in posebno izkušnjo dolgih razpravnih dni. Na koncu se zaveš, da so tudi ti, mogoče še bolj kot sam, to leto živeli s primerom.

Nenazadnje, to leto so s primerom živeli tudi tisti, s katerimi delim svoje življenje. Tudi ti so morali prenašati nenadno miselno odsotnost, ko je primer vdrl v vsakdanje življenje, ali prilagoditi svoje vsakdanje urnike zahtevam postopka, prekiniti dopust zaradi nepričakovane preložitve obravnave in podobno.

Tega dela na enem samem primeru, ti nihče ne more resnično plačati. Največjo ceno mojega dela, vsaj tako mislim, plača moja partnerka. Značilnost mojega dela je namreč tudi, da dilem ne smeš deliti z nikomer razen s člani senata, tudi vprašanja si smeš postavljati samo znotraj tega sveta in določena vprašanja lahko razrešuješ samo s poklicnimi kolegi. Tudi sicer je značilnost intelektualnega dela, da v mislih ne moreš preprosto »štemplati« kartice in zapustiti tovarne, temveč delo nosiš s seboj in to ima na zasebne odnose čisto neposreden vpliv. Gotovo je ena težjih stvari prav to, da ostajaš zaradi tega včasih tujec v lastnem domu.

A vsaj za zdaj, za kratek trenutek kakšnega meseca dni, bo delo spet označevala rutina vsakdanjih primerov. Dnevi doma bodo lažji in nad mano ne bo visel, kot pravi moja, temen oblaček misli.

In danes, ker je poseben dan, ga bom posvetil samo nama: Vse najboljše, Barbara!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.