c S
Sumljivost instituta priznanja krivde
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
11.09.2019 Predobravnavni narok in možnost, da obdolženi prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje, ki sta bila v kazenskem postopku uvedena z novelo ZKP-K in se začela na sodiščih izvajati leta 2012, sta kmalu po uvedbi – bolje rečeno, še preden sta se začela dodobra izvajati – že imela številne kritike. Razlogov je gotovo več, a v ozadju vseh se po moji oceni skriva odpor do tega, da bi se kazenske zadeve lahko urejale zunaj strogega formalizma sodnega postopka.

V končni fazi gre po mojem mnenju za težave pri sprejemanju izhodišča, da je tudi kazenski postopek nenazadnje spor med dvema strankama – posameznikom in državo. To izhodišče se je, tako ali drugače, zaradi sodne prakse in zakonodaje, v obrisih začelo oblikovati s sprejetjem novega koncepta družbene ureditve. Tako je razvoj zunaj dometa dela rednih sodišč pogosto prehiteval notranjo evolucijo sodne prakse, ki je temeljila na dodobra ustaljenem sistemu, izhajajočem iz aktivnega položaja sodišča v kazenskem postopku. Dodatne težave izvirajo iz tega, da so bile rešitve, ki jih je našel zakonodajalec, nedosledne in z mnogo odprtimi vprašanji, zaradi česar je predvidljivost izidov slovenskih sodnih postopkov – spet gre za mojo lastno oceno – bistveno manjša kot v primerljivih državah. To seveda povzroča cel kup težav.

Pri institutu priznanja krivde si zlahka predstavljam, da se je ob marsikateri kavici napihovalo razsežnosti, posledice in obseg zaradi uvedenih sprememb nujnega pojava. Imenujmo ga, recimo, predsodni stik med strankami – tožilstvom in obdolžencem oz. zagovornikom. Pa ne da bi bil ta nekaj novega – samo dobil je večjo legitimnost. Ker zadeve niso bile zapeljane tako, kot bi bilo treba, (kar, mimogrede, kritiziram že od začetka in je mogoče prebrati v že objavljenih kolumnah), namreč z obveznim zastopanjem obdolženega z zagovornikom pred vsemi kazenskimi sodišči, ne glede na višino kazni, so bili prizori neposrednih pogajanj pred narokom za marsikoga nenavadni in posledično pogosto sprejeti z odporom. Še zlasti, če človek s sodnimi postopki na prvi stopnji ni najbolj praktično seznanjen oziroma če nima neposrednega stika s prakso na tej ravni. Tako se morebitni neposredni stik med obdolženim in tožilcem lahko zdi zelo nenavaden.

A te zadeve je treba jemati v kontekstu. Praksa mora najti rešitve za pomanjkljivosti. V praksi je namreč popolnoma običajno, da obdolženca zanima, kakšna kazen mu grozi ter ali ima kaj možnosti, da si jo zmanjša, in zato bo sam iskal tak stik – vprašati nenazadnje ni greh. Motivacija v obliki »korenčka« je skrita v samem Kazenskem zakoniku. V primeru priznanja na točki, ko se obdolženec prvič izreka o krivdi, se lahko izreče kazen tudi globoko pod minimalno mejo, predpisano za posamezno dejanje, in to brez pretiranih argumentacijskih naporov (glej II. odstavek 51. člena KZ-1). Sodišče v tem primeru ne sme izreči višje kazni od tiste, ki jo je predlagal tožilec (glej VI. odstavek 285č. člena ZKP). Kdo potem ne bi stopil pred narokom do tožilca in ga kaj povprašal?

Ker pri nas operacionalizacija dela na katerem koli področju nikoli ni prav v ospredju, seveda nihče ni predvidel, da bodo dogajanja na hodniku pred sodnimi dvoranami pri kom vzbudila občutke, ki bodo nato povzročili dvome o legitimnosti predobravnavnega naroka in še zlasti priznanja krivde. Slednje je namreč tudi zaradi tega postalo precej hvaležna tema za znanstvene članke in še kaj, nazadnje tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča Up-186/15-25. Averzije do tega instituta, ki veje iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavne sodnice prof. dr. Katje Šugman Stubbs v tej zadevi, ni mogoče spregledati in je konsistentna s njenimi prejšnjimi strokovnimi prispevki. O tej odločitvi malce kasneje.

Predsodek pred »barantanjem« je v slovenski narodni zavesti globoko usidran kot nekaj negativnega. Za to bi bilo verjetno mogoče najti mnogo vzrokov. Zaradi tega tudi sicer nismo vešči pogajanj na drugih področjih. V vsakdanji praksi najdemo za to trditev dovolj primerov, kar ima pomembne posledice. Kot to lepo opisuje znani nemški forenzični psiholog Max Steller v knjigi Nichts als die Warheit – Warum jeder unschuldig verurteilt werden kann (prosti prevod: Nič drugega kot resnica – Zakaj se lahko vsakega nedolžnega obsodi), čeprav v drugem kontekstu – se pri predsodkih nato vse okoliščine interpretirajo v korist prvotnega stališča. Zdi se mi, da je institut priznanja krivde na predobravnavnem naroku dobesedno obremenjen s predsodkom, da sodišče zgolj legitimira izkupiček mešetarjenja med strankami in da sodniki nekritično sprejemamo ponujeno, ne da bi se pretirano ubadali s tem, ali je obdolženi, ki je priznanje podal, to dejanje tudi resnično storil ali ne.

Verjetno bi neposredna izkušnja pokazala drugačno stanje, sodniki namreč relativno pogosto zavrnejo priznanje. Pogosto glede na okoliščino, da so obtožnice praviloma preizkušene v ugovornem postopku, v katerem senat treh sodnikov (t. i. izvenobravnavni senat) presoja med drugim tudi o tem, »ali je podanih zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljen kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe« (glej 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP) in torej obstaja že ob pravnomočnosti obtožbe relativno visoka verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. »Podprtost z drugimi dokazi v spisu«, kot jo terja določba tretje točke 285.c člena za sprejetje priznanja krivde, je tako skorajda imanentna pravnomočni obtožnici.

V 16. točki obrazložitve prej navedene odločitve Ustavnega sodišča je navedeno, kako naj bi glede priznanja ravnal sodnik, in sicer določa, da naj bi obdolženca »izprašal o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita«, pa tudi opozarja na to, »da mora biti pozoren, če obdolženi navaja tudi okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici ali da priznava drugo kaznivo dejanje, kot je v obtožnici«. Ne dvomim, da bo to odprlo nova vprašanj v sodni praksi – recimo, kaj bi se zgodilo, če bi obtoženi navajal okoliščine, ki bi njegovo dejanje opredelile kot umor, obtožen pa je uboja, če pomislim samo na en potencialni primer. Pa tudi vprašanje, kako zahtevo po takem izpraševanju (profesorica dr. Šugman Stubbs v ločenem mnenju to označuje kot »pogovor«) umestiti v pravico obdolženca, da na vprašanja ne odgovarja, in kakšne posledice potegniti, če na nekatera vprašanja odgovori, na nekatera pa ne. Vse to so vprašanja, ki se mi, tako »na prvo žogo«, porajajo ob tej odločitvi. Gre za zadeve, ki bodo ob zdaj že več kot sedemletni praksi tega instituta terjale nove praktične rešitve in posledično tudi negotovost.

Ustavno sodišče pa bi po moji oceni lahko šlo korak dlje in dalo jasno odločitev v neki drugi točki – v prej navedeni 16. točki so navedli, da »presoja vsebine priznanja mora biti še toliko bolj skrbna, kadar se sodniku, tako v tem primeru, porajajo pomisleki o obdolženčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora svojega ravnanja«. Iz čiste higiene – kajti nenazadnje gre za izjavo obdolženca, ki ima pomembne pravne posledice – bi bila mogoče boljša rešitev, da bi se določilo, da priznanja krivde v primerih, ko je že v obtožnici opredeljeno ravnanje v okoliščinah bistveno zmanjšane prištevnosti, ne bi bilo mogoče sprejeti in bi se, tako kot je to v postopku za izrek varnostnega ukrepa pri neprištevnih storilcih, postopek vodil pred senatom. Ta vidik storilčevih sposobnosti namreč resnično ni nekaj, kar bi prima facie ugotavljal sodnik posameznik. Samo po sebi pa se razume, da če sodnik oceni, da oseba ni sposobna podajati ustreznih izjav volje, priznanja krivde ne sme sprejeti.

Sam sicer nisem naklonjen prelaganju vsega truda v kazenskih zadevah na pleča sodišč. Po mojem mnenju smo v tem pogledu že dosegli kritično točko. Prav tako ocenjujem, da mora imeti obdolženec tudi dovolj manevrskega prostora za motive, ki niso nujno kesanje in moralno flagelantstvo; morda gre lahko zgolj za legitimno željo, da so kazenske posledice zanj manjše. Vedno je tudi treba imeti pred očmi, da lahko tožilec kadar koli umakne obtožnico. Tudi če je sodišče še tako gotovo o krivdi obtoženega, je dela konec. To miselno ni majhna zadeva in včasih se je treba vrniti na to preprosto resnico. Potem se tudi vloga sodišča lahko vidi drugače in lažje sprejme, da ni vedno potreben zamuden in nenazadnje zahteven spoznavni proces rednega postopka, da o preostalem niti ne govorim.