c S
Mučiti ali ne, to je zdaj vprašanje ...
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
28.08.2019

Včasih, ko sem predaval o slovenski ustavni ureditvi človekovih pravic, sem pogosto uporabljal primer, ki pravzaprav ni zrasel na mojem zelniku, temveč sem ga pobral od dr. Mira Cerarja. Prepoved mučenja, ki jo opredeljuje Ustava RS v 18. členu, je namreč takšna, da je, za razliko od nekaterih drugih določb tega poglavja Ustave, ni mogoče niti začasno razveljaviti. Spada torej med absolutne, kar je seveda bralcem tega portala znano. Sam primer gre nekako takole: ste policist na letališču Brnik in ujamete terorista, ki pove, da je na letalu nastavil bombo, ki bo eksplodirala in pobila vse potnike. Ali smete uporabiti mučenje oziroma ali ga lahko pravno upravičite, da bi prisilili zajetega, da pove, kako bombo demontirati in jo napraviti neškodljivo? Debata, ki se ob tem navadno razvije, zajema bistvena vprašanja, ne samo ustavne in splošne pravne ureditve, temveč tudi vprašanja morale in drugih elementov človekovega bistva.

Po pravici povedano pa nisem vedel, da obstaja resničen primer, ki je analogen zgoraj opisanemu. Nanj sem naletel pri prebiranju učbenika Temelji filozofije (Grundzüge der Rechtsphilosophie) avtorjev Herberta Kalba in Jürgena Wallnerja. Primer gre nekako takole:

Študent prava (sic!) Magnus Gäfgen je 27. septembra 2001 ugrabil enajstletnega Jakoba von Metzlerja, sina znanih bankirjev, in zanj zahteval odkupnino. Malo po predaji denarja ga je policistom uspelo prijeti in ga zaslišati, vendar pa ni hotel izdati, kje je otrok. Ker so izhajali iz tega, da je žrtev še živa, da pa se verjetno nahaja v življenjski nevarnosti zaradi pomanjkanja hrane in vode, je bil podpredsednik frankfurtske policije postavljen v položaj, v katerem je kriminalistom, ki so osumljenega zasliševali, naročil, naj mu zagrozijo z, kot navajata avtorja, »povzročitvijo občutnih telesnih bolečin«, če ne bo izdal, kje je otrok. Iz strahu pred bolečino je Gäfgen povedal, kje je, žal pa ugrabljenemu ni bilo več pomoči, saj ga je umoril kmalu po sami ugrabitvi in so tako našli le njegovo truplo.

Kot navajata avtorja, je podpredsednik frankfurtske policije Wolfgang Daschner sprejel odločitev po svoji vesti, a hkrati – ker je pravna ureditev v takih primerih vendarle jasna – kršil pravne norme, ki tovrstno početje prepovedujejo, saj gre nedvomno za grožnjo z uporabo mučenja. Kriminalista in Daschner so bili nato v kazenskem postopku, v katerem so jih obtožili storitve kaznivega dejanja »prisiljenja v uradnem položaju« (Nötigung in Amt), spoznani za krive, vendar so jim zaradi okoliščin, opisanih zgoraj, izrekli pogojno obsodbo na denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 60 EUR. Samo kot opomba: mučenje, ki ga storijo uradne osebe, pri nas ureja oziroma prepoveduje 135. člen KZ-1, izsiljevanje izjave pa 267. člen KZ-1.

Realnost življenja in dela na tem področju je pač taka, da hitro prehiti domišljijo. Podobna vprašanja kot na začetku omenjeni primer terorista odpira drama Ferdinanda von Schiracha Teror, ki je v gledališčih doživela že precej uprizoritev, med drugim tudi v Sloveniji. Dilema je namreč podobna: izbira med tem, ali z raketo zrušiti letalo, na katerem je 164 potnikov in ki ga terorist, ki ga je ugrabil, namerava strmoglaviti na nogometni stadion v Münchnu, na katerem je 70.000 ljudi, ali dopustiti, da se to zgodi.

Pri vseh navedenih primerih gre za vprašanja, ki so na ravni pravnih norm v bistvu enoznačna, ker je takšna modaliteta pravnih sporočil – ta v bistvu naslavljajo adresate na ravni treh normativnih modalitet: prepovedi, zapovedi in dovolitve. Za nianse in moralne dileme tako ni kaj dosti prostora, kar pa ne pomeni, da slednje lahko razveljavijo pomen norme. Sodobna družba, vsaj tako se zdi, ravno zaradi tega, ker se pojavljajo tako številna in za ustaljeno pojmovanje neobičajna ogrožanja varnosti pravno zavarovanih dobrin, pogosto ne more najti rešitev, ki bi bile javno sprejemljive in hkrati ustrezale relativni preprostosti pravnega načina komuniciranja. Terorizem je v pravni stroki zaradi izrazite nevarnosti, ki jo pomeni, takšna vprašanja postavil v ospredje; po moji oceni prav zaradi tega, ker storilcev ni mogoče obravnavati ne po recimo vojnem pravu in ne čisto v skladu z obravnavanjem klasične kriminalitete. Podobno lahko rečemo tudi za vprašanja kibernetske (ne)varnosti, pri kateri so lahko posledice grozovite, storilci pa pogosto v starostni dobi, ki polnih kazenskopravnih posegov ne dopušča, vsaj ne v okviru sedanjih civilizacijskih konceptov.

Še najbolj mi je ta tragikomična dilema prišla pred oči, ko sem malo po dogodku 11. septembra na televiziji gledal prispevek, v katerem je profesor prava – na žalost mi je ime ušlo iz spomina – razlagal, da bi bila povzročitev bolečine (kar je mučenje par excellence) pri osumljencih terorističnih dejanj sprejemljiva, če bi jim recimo pod nohte zabadali sterilne igle. Tudi tukaj je očitno, kako se hudič skriva v detajlih. Na nezavedni ravni je bil poudarek, tako sem prepričan, da naj bodo igle sterilne, samo izraz stiske govorca, ki je gotovo vedel, da je to, kar govori, v globokem nasprotju s splošno sprejetim stališčem modernega prava, da mučenje ni dopustno. Sterilnost igel je pri tem popolnoma nepotrebna okoliščina, ker je že sama povzročitev bolečine, pa naj bo namen takšen ali drugačen, srž prepovedi.

Na tej točki se tudi jasno pokaže, zakaj pa je pomembno, da je odločanje o krivdi in kazni v kazenskem postopku treba določno razlikovati – kršitev norme in krivda kot taka morata biti jasno ugotovljeni in nesporni. Pri izreku kazenske sankcije pa se lahko in morajo upoštevati okoliščine, ki so privedle do dejanja ali so bile podane ob ali po dejanju. Tukaj razumevanje človeškosti lahko pride bistveno bolj do izraza, tako kot v prej opisanem primeru policistov. Prav iz tega razloga menim, da bi moralo biti tudi v slovenski ureditvi reševanje teh vprašanj jasno ločeno, podobno kot je pri ureditvi predobravnavnega naroka z narokom za izrek kazenske sankcije. A to je spet neka druga zgodba.

Vsekakor imam v prihodnje na zalogi konkreten primer za predavanja. In ker mojega »oboževalca« Rudija jezi kazuistika, me to še bolj veseli.