c S
Vročanje
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
14.01.2009 Že večkrat sem se na tem mestu spotaknil na eno izmed Ahilovih pet vseh pravnih postopkov, še zlasti pa kazenskega in sicer pravilnega vročanja pisanj. Zakonsko je sicer postopek vročanja predpisan in predvidene skorajda vse podrobnosti, pa je še vedno, kljub vsemu, s to zadevo toliko težav.

V kazenskem postopku je prav vročanje obtožnice in vabil na glavne obravnave ključnega pomena. Zaradi pomembnosti teh dveh, primeroma naštetih pisanj, je predvidena osebna vročitev (118. in 119. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), kar pa v praksi predstavlja kar veliko težavo, predvsem zaradi (sicer posredno izražene) zahteve, da mora pri vročanju biti podana tudi volja prejemnika po sprejetju takšnega pisanja. Slednja pa, seveda v naših zadevah niti približno ni podana.

Hočeš nočeš si moramo priznati, da pri vročanju poštarji niso najbolj uporabni prav tam, kjer je to najbolj potrebno. Kar je sicer razumljivo, saj slednji delajo na istem terenu cel čas svoje zaposlitve in je od njih težko pričakovati, da se bodo rade volje zamerili naslovniku teh pisanj. Policija na drugi strani, kar vem iz lastnih izkušenj, ni najbolj navdušena nad vlogo poštarja, včasih iz istih razlogov. Pa tudi, vsaj če vprašate mene, njena vloga pri tem niti ni najbolj higienična in je tudi zaradi tega v 117.členu ZKP vročanje, ki ga opravijo policisti opredeljeno kot izjema.

So mi pa zadnje čase postala simpatična vročanja preko zasebnih vročevalcev. Ne bom omenjal imena podjetja, a obstaja eno, na katerega se lahko skorajda vedno zanesem, ker so njegovi zaposleni neverjetno vztrajni in jim uspe vročiti tudi tam, kjer ne uspe nobenemu. Priznam, da se zaradi tega sam pogosto odločam za vročanje preko njih, zlasti tam, kjer že na začetku pričakujem zaplete. Ne glede, da gre tu za nekoliko višjo ceno storitve kot pri vročanju preko pošte, so izkušnje pokazale, da je ta presežek vsekakor dobro porabljen denar.

Seveda kot pri vsakem delu tudi tukaj naletimo na anekdote, ki jih imam sedaj zbranih kar nekaj. Dotično podjetje namreč na obrazcu o vročanju pogosto napiše zaznamek o tem, v kakšnih okoliščinah je bilo vročeno, ali pa je bila vročitev neuspešna. To so prave majhne detektivske zgodbe, v katerih glavni igralec sicer včasih tudi ne doseže uspeha, a je dogajanje kar napeto.

Takole sem zadnjič dobil opis, da je vročevalec najprej srečal naslovljenca na vhodu, vendar, ker ga ni poznal, ni vročil. Potem mu je soseda povedala, da je to bil naslovnik, zato je odšel do njegovih vrat, potrkal nanje, verjetno kar dolgo, ker je zaradi hrupa prišla ven druga soseda in povedala, da tale že ne bo sprejel nobene pošte, ker ga neprestano iščejo. Nato ga je še čakal pred vhodom dve uri in nato, ko je videl, da ne bo prišel ven, še enkrat stopil do vrat in ker spet ni bilo odziva, nazadnje pustil pošiljko v nabiralniku. Skratka, če je verjeti navedbam vročevalca, in sam nima razloga da ne bi, je za vročanje porabil kar dosti časa in pokazal dosti vztrajnosti. In še to, čeprav sicer vročitev ni bila opravljena popolnoma na predpisan način, se mi je stranka potem le pojavila na sodišču. Pri čemer je obravnava trajala bistveno krajši čas, kot vročanje.

Ta prigoda je očitno potekla dokaj mirno, sem pa dobil poročilo tudi o vročanju, kjer je vročevalec pozival naslovljenca naj pride, da prevzame pošiljko iz hiše, ta pa mu je iz terase hiše grozil in, če se prav spomnim tudi spustil psa v dvorišče. Predstavljam si, da je moral biti vročevalec precej okreten, da se je pravočasno izmuznil. Na stranko, na žalost, še čakam in verjetno bo imel še kdo srečanje z njenim psom, preden jo bom končno ugledal pred sabo.

Skratka, očitno je pomembno ne samo kako temveč zlasti kdo opravi vročitev. Očitno je v tem primeru zasebna pobuda vendarle zelo učinkovita in, kar je pomembneje, na razpolago. Resnično pa si želim takšne možnosti tudi za vročanje državljanom Slovenije v tujini. Sedanja ureditev v 4. odstavku 124. člena ZKP je namreč popolnoma neživljenjska, o trajanju pa raje ne vprašajte. A to je že druga zgodba.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.