Nikar ne mislite, da česa podobnega ne bi bilo mogoče najti – znana je študija, v kateri se je ugotovilo, da je lahko usoda nekoga odvisna od tega, ali sodnika sreča pred kosilom ali po njem. Nasploh je zlasti v ZDA še vedno močno uveljavljen tako imenovani ameriški realizem, ki gradi na premisi, da je s pravom treba razumeti »prerokovanja, kako bodo sodišča v resnici delovala«, kot se glasi znani rek njenega osrednjega misleca Oliverja Wendela Holmsa. Tudi v Sloveniji pravzaprav ni tako malo razprav, znanstvenih prispevkov in podobnega povezanih z vprašanjem, kakšni so lahko vplivi na sodnikovo odločanje. Čeprav je dejstvo, da večja vezanost kontinentalnega prava na pisne pravne vire vsaj na načelni ravni manj izpostavlja sodnike takšnim vplivom, je očitno, da je vprašanje morebitnih vplivov na odločanje sodnikov dovolj pomembna tema.
Ne moremo prezreti, da razumevanje, da je sojenje precej odvisno od manj predvidljivih okoliščin, vpliva že na razpravo o tem, na kakšen način naj se sodniki volijo ali imenujejo. Kakor je razvidno iz dosedanjih razprav, gre pri tem očitno manj za odpravljanje sistemskih pomanjkljivosti ali nedoslednosti kot za to, ali se da doseči ali preprečiti pri teh postopkih tudi učinke, ki ne zajemajo zgolj strokovne in ozko osebnostne sposobnosti bodočih sodnikov. Očitno je, da se pripisuje ali pričakuje, da bi takšni zunanji vplivi lahko občutno zanihali smer ali način odločanja v sodnih postopkih.
Ne glede na alternative v zvezi s tem se mi najbolj problematična zdi pravzaprav debata sama. Na tak način se prej ali slej v javnosti vzpostavi prepričanje, da na sodnikovo bodoče odločanje manj kot njegova strokovnost vplivajo prav okoliščine svetovnega nazora, političnega prepričanja, rase, vere in podobnega. Kar je brez dvoma manj izrazito, kot bi se lahko pričakovalo, in to potrjuje tudi večina razprav na to temo. Bolj kot to se kaže, da so sodniki – pričakovano – tako kot vsi drugi ljudje podvrženi enakim napakam v mišljenju in razmišljanju, ker so vpeti v enako družbeno okolje. Ti vplivi se lahko zmanjšujejo z izobraževanjem ali pa se z izobraževanjem vsaj poveča zavedanje o problemu različnih psiholoških in družbenih dejavnikov, ni jih pa mogoče v celoti odpraviti.
Zato je bistveno bolj pomembno kot vnaprejšnje izključevanje možnosti takšnih vplivov poznejše vztrajno delo na tem področju. Iz lastne izkušnje lahko povem, da te nihče more v celoti pripraviti na položaj in okoliščine, ki jih doživiš, ko resnično začneš opravljati delo sodnika. Tako kot verjetno v marsikaterem poklicu, kjer je treba sprejemati težke odločitve in računati s trajnimi posledicami svojega delovanja. Seveda mora biti tako delovno kot tudi družbeno okolje pripravljeno sprejemati nujne pomanjkljivosti takšnih poklicev in ne z izhodišča, da gre za težave, ki se jih da odpraviti z enostavnimi in hitrimi ukrepi – to napako sodobna družba vse prevečkrat napravi.
In čeprav so pogosta razmišljanja, da je te napake mogoče primarno odpraviti predvsem z ustreznim oblikovanjem pravnih norm, ki urejajo sodne postopke, se vse prevečkrat rešitve iščejo prek institucionalnih vplivov na izvajalce same, in kot je v naravi stvari, praviloma s perspektive tistih, ki še nikoli niso bili v tem položaju ali pa je od tega minilo že precej časa. Na strani sodnika se zato takšno raziskovanje okoliščin zdi, kot da gre za opazovanje kakšne posebne vrste pande ali samoroga. In marsikdo si predstavlja, da bo doživel podoben uspeh kot Diane Fossey pri raziskovanju goril, če le naveže stik s temi skrivnostnimi bitji – sodniki. Potem pa se praviloma izkaže, da ima naš poklic zelo podobne kognitivne in socialne težave kot vsi zahtevni intelektualni poklici in kot preostala populacija v državi. Teh težav v Sloveniji ne znamo ustrezno reševati, ker jih ne znamo ustrezno ceniti.
Mimogrede, navedena študija je tudi pokazala razliko med moškimi in ženskami. Pri moškem sodniku je v primerih spolne diskriminacije 10 odstotkov manjša verjetnost, da bo odločil v tožnikovo korist, ta verjetnost pa se poveča na 12 do 16 odstotkov v tožnikovo korist, če v senatu (panelu) sedi še ženska. A raziskovalci so tudi opozorili, da se stranke, potem ko izvejo, da je v senatu ženska (oziroma da je mešana sestava), raje poravnajo. Tako bi ta rezultat lahko bil tudi drugačen.
Tega sploh ne želim komentirati. Za zdaj svoje možnosti iz prvega odstavka gradim na študiji Univerze v Marylandu, ki dokazuje, da seks izboljšuje spomin, in tezi, da tako ne bom več pozabil kake obletnice. Bomo videli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
