c S

O spolnih napadih z zlorabo položaja

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
25.02.2009 Vedno znova, ko sodim primere iz iz sedanjega 173. ali 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), sem postavljen v položaj, ko se čudim, kako slabo razumemo sebe in kako težko ravnamo z živaljo v sebi. Saj ne rečem nič, vsi smo ljudje, vendar je naša človeškost primarno sestavljena ravno iz sposobnosti, da v primerih, ko iz nas privre divja zver, slednjo zaustavimo in jo s hladnim in bridkim jeklom razuma pošljemo nazaj v njen pekel. Pri tem moramo seveda, vsaj čez čas, tudi sprejeti in ponotranjiti spoznanje, da je odločitev pravilna in črpati energijo prav iz lastne samozavesti.

Ne bom rekel, da smo vsi opazili to, a na nekem izvenobravnavnem senatu smo ugotavljali, da se povečuje pogostnost teh kaznivih dejanj, zlasti tistih, ki zadevajo spolne napade na osebe, ki so storilcem zaupane v varstvo in oskrbo. Ta pravna formulacija je pravzaprav zelo široka in pokriva celo vrsto oseb v življenju žrtve. A njihova skupna lastnost je da so žrtvi blizu, da je slednja od njih odvisna in zaradi tega še posebej izpostavljena.

Pri nekaj sojenjih za tovrstna kazniva dejanja sem ugotovil, da je mogoče dokaj hitro najti nekatere značilnosti, ki so jim skupna in, ki, tako sem prepričan, izhajajo iz sedanjega stanja v družbi. Takšne posplošitve so sicer nevarne, a vseeno.

Kar se tiče partnerskih razmerij, pa naj bodo ta zakonska ali izvenzakonska, so ta uklenjena v stresno vsakdanjost, zlasti z vedno hitrejšim tempom življenja, pritiski na delovnem mestu in pogosto utemeljena zgolj na navidezni komunikaciji med partnerji. V takšnem okolju, ki je tudi zaradi razvoja družbe, ki nima za osnovo sprejemanja hierarhije znotraj družine, temveč enakopravnost partnerjev, se mnogi, seveda najbolj pogosto moški partnerji ne znajdejo najbolje. Vsi s(m)o zaenkrat še vedno vklenjeni v določeno patriarhalno idejo družine, kjer je moški poglavar družine in to bo verjetno trajalo še par generacij.

Moški torej, vsaj na podzavestni ravni, pričakuje podrejanje ostalih članov družine in njihovo lojalnost ter zaupanje v vodenje. Predvsem seveda od najbližnjega pripadnika družine, svojega partnerja. Prav to pa se v zadnjih desetletjih spreminja. In to hitro. Ženski partnerji prevzemajo iniciativo, postajajo znotraj odnosa močnejši in pogosto tudi ekonomsko učinkovitejši. To je seveda enkratno v smislu doseganja končne enakopravnosti med spoloma, a katastrofalno vpliva na še vedno globoko kulturno in drugače determiniranega moškega partnerja. Po domače povedano, pri vsej borbi za enakopravnost spolov je nekdo pozabil na moške. S posledicami pa se soočamo ravno preko teh kaznivih dejanj.

Zelo pogosto izvedenci povedo, da je pri obtoženih bila podana omejena sposobnost reševanja sprotnih problemov med npr. zakonskimi partnerji. Le kako bi bila ta mogoča, če pa večina moških še vedno živi v prej navedeni patriarhalni determiniranosti. Kako naj kralj rešuje težave kraljestva s pogovorom s podložnikom? Zaradi okolja je prisiljen to početi, a tu se sooči s težavo, saj ima ženski spol občutno bolj razvite komunikacijske sposobnosti. Pogosto se zato kot posledica takega delovanja pojavi delna ali celo popolna impotenca, nič drugega kot biološka reakcija na prisiljenje moškega v vlogo, ki ji (še) ni kos. Rezultat je umikanje in posledično omejenost prav tiste komunikacije, ki bi lahko težavo odpravila. Po domače, ded utihne in gre v oštarijo.

Če pride do tega, je še v redu, pa naj zveni še tako cinično. Huje je, če preprosto zamenja lik tistega, ki bi naj bil „njegova ženska“, torej tista, ki ga gleda navzgor, ga občuduje, spoštuje, ceni njegovo dominantno vlogo. Prva oseba ženskega spola, ki vsaj navidez izpolnjuje značilnosti te erotične iluzije se vedno najde znotraj že obstoječe skupnosti. Hčerka, pastorka, vnukinja, ali podobno. K njej se usmeri vsa ta divja, primarna nakopičena moč, ki v zaslepljenosti živalskega gona napačno razume signale, ki jih takšna dekleta dajejo. Že pasivnost se šteje za predajanje in stvari stečejo. Zaradi posebne intenzivnosti prejšnje frustracije, še bolj izrazito in bizarno.

Avstrijski Fritzl je samo najbolj znan in seveda tudi ekstremen primer, a obstajajo mnogi drugi, po intenzivnosti manjši, a v bistvu isti. Izražanje pretirane naklonjenosti, razvajanje, kupovanje daril, ukvarjanje z ljubezenskimi zadevami npr. pastorke so pogosto kamenčki, ki se zakotalijo v plaz, ki se konča s spolnim napadom. Mene zato ne čudi, da pri teh storilcih izvedenci psihiatrične stroke pedofilskih nagnjenj ne najdejo.

Ko se prebira obtožnica seveda ni tega pojasnila, dejanje je opisano zgolj s tistim, kar tvori znake kaznivega dejanja- podrobnosti bom seveda izpustil, in z ničemer drugim. Pri obravnavi pa se razkrivajo zgodbe, ki kažejo vso odtujenost partnerjev, napačno razumevanje med njimi, izobličene odnose v družini, kot bi rekli „jad in bedo“ moderne družbe. Se mi je že zgodilo, da je celoten senat požiral solze, ko je poslušal kakšno oškodovanko ali pričo, pa ne samo zaradi storjenega dejanja, temveč ker je bila neposredno podana zgodba, ki bi jo lahko prav preprosto prestavili v dramo „Les miserables“. Za tiste, ki živimo v udobnosti izobraženega srednjega razreda, sposobni (upam) racionalne refleksije naše animalične nravi, pravi kulturni šok.

Potrebno je tukaj poudariti, da seveda odsotnost sposobnosti obvladovanja takšnih procesov moških ne odrešuje niti ne opravičuje teh kaznivih dejanj. Jih pa na določen način pojasnjuje. A takrat, ko so dejanja storjena, je že prepozno. Prepozno je takrat, ko se začne dogajati približevanje bodočega storilca žrtvi izven vloge in razmerja, ki ga ima v družinski skupnosti. Daleč prepozno je celo takrat, ko moški utihne in gre v gostilno.

A to ni več stvar sodnikov.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.