c S
V novo desetletje
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
08.01.2020 Pravzaprav bi se moralo v vsako novo leto, še zlasti pa v novo desetletje (prosim, ne začeti s tem, kdaj se matematično začne), stopiti s pozitivno mislijo. Štetje časa, ki tako neusmiljeno polzi skozi naše roke, medtem ko se ukvarjamo z vsakdanjimi problemi, ki jim pripisujemo tako veliko težo, bi moralo s seboj nositi tudi občutek zadovoljstva z vsem, kar nam je uspelo uresničiti in kar nam pomeni neko vrednoto. Da si, ko se ozreš nazaj, lahko mirno rečeš: lepo je bilo in tako bo tudi v prihodnje.

Nisem prav prepričan, ali je pri mojem delu to trditev mogoče postaviti. Kaj bi lahko pomenilo takšno zadovoljstvo? Da je storilce kaznivih dejanj doletela zaslužena kazen? Da so bile moje odločitve pravno pravilne in prestale preizkus »instanc«? Da mi je uspelo zaključiti ustrezno in z zloglasno »normo« skladno število zadev?

Ne vem, ali je v kazenskem pravu mogoče ustvariti takšne občutke. Kakorkoli že obrnemo, soočati se z dejanji, ki smo jih opredelili kot kazniva, jih umestili v kazenski zakonik in zanje določili kazenske sankcije, ni nekaj, kar bi lahko na tak ali drugačen način nudilo zadovoljstvo. Tudi če si izrekel strogo kazen za ustrezno hudo kaznivo dejanje, to ne more in ne sme biti podlaga satisfakcije. Kazenski sodnik ob tem pravzaprav ne sme doživljati tovrstnih občutenj, ostati mora kot »čemerni lev«, ki mu tovrstne zadeve ne smejo priti do srca. In ker smo namen kaznovanja določili predvsem kot sredstvo za potencialno rehabilitacijo storilca, je to pravzaprav tudi vse, kar je za sodnika pomembno. Če javnost in žrtve iz tega črpajo notranje zadovoljstvo, ni nič narobe, a sodniku mora ta občutek ostati zunaj dosega. Enako pravzaprav velja tudi za tiste sodbe, s katerimi se prepreči, da bi se nekega storilca po nedolžnem obsodilo. To je nenazadnje prvi cilj kazenskega postopka, če določilo 1. člena ZKP jemljemo resno. A če takšno odločitev spremlja kak čustveni odziv, sta to bolj občutek nujnosti kot pa notranje satisfakcije in rahlo razočaranje nad tistimi, ki so v sistemu kazenskega prava »usekali mimo«.

Samo domnevam lahko, da je v civilnem pravu za odtenek drugače, ker se tam vendarle razrešujejo spori med strankami – morda kakšna sodna poravnava omogoči, da se vsi udeleženi, vključno s sodnikom, počutijo dobro, ker se je neki spor končal tako, da so zadovoljni vsi. Toda tudi tam se verjetno kaj takega ne zgodi prav pogosto. A »civilistom« vsaj ni treba imeti opravka s takšnimi posegi v osebnost in človekove pravice, kot je odvzem prostosti.

Jheringov vzklik, da naj v boju vsak najde svojo pravico, pač ne velja za sodnike. Ta boj je v domeni strank, ki zatrjujejo svoj prav in se zanj zavzemajo v sodnih postopkih. »Zmaga« je v takšnem sporu tisto, kar je nedvomno lahko podlaga za notranje zadovoljstvo. Tudi v kazenskih postopkih, pa naj gre za tožilca ali zagovornika obdolženega. Kot velja v vsakem športnem dvoboju, jo osvoji tisti, ki je boljši. Tisti, ki skrbi, da stvari potekajo po pravilih, ostaja brez »medalje«.

Že v 90. letih prejšnjega stoletja je nekdo, čigar ime sem žal pozabil, napisal v sobotni prilogi Dela odličen članek, v katerem je navedel, da je po vsakem sodnem sporu nekdo jezen na sodnika. Tudi v sarkastičnem sodniškem humorju je mogoče naleteti na izrek, da si pravzaprav dobro sodil, kadar sta obe stranki nezadovoljni. Razlog, da je sodniški humor pogosto sarkastičen, je prav v opisani razsežnosti. Če kdo, potem se tisti, ki se ukvarjamo s tem delom, zavedamo omejitev, ki jih s sabo nosi pravo. V kazenskem pravu je jasno, da zaslužena kazen ne doleti vsakogar, in včasih ti na mizo prileti zadeva, za katero veš, da se bo končala tako, da cilji, ki jih zasleduje pravo, ne bodo doseženi. Recimo, kadar je zadeva že zastarala ali pa zaradi različnih razlogov obtoženega sploh ne bo mogoče videti pred sodiščem.

Seveda ni mogoče takoj reči, da nekega osebnega zadovoljstva v tem poklicu ni. Sodnik na svoje delo ne more gledati, kot na, če citiram mafijskega botra Sollozza iz Botra – »just business« (samo kot posel). Že zahteve, ki se postavljajo za ta poklic, predstavljajo na osebni ravni nekaj parametrov (sam jih pogosto kritiziram), ki takšno gledanje presegajo. A te omejitve same ne morejo biti razlog za osebno zadovoljstvo.

Zadovoljstvo sodnika torej ostaja neki »je ne sais quoi« (sam to težko opredelim). Skriva se v občutku, ki te preveva, ko stopiš pred obravnavo v prazno sodno dvorano, in v pričakovanju, kaj bo obravnava prinesla. V preučevanju spisa, vodenju obravnave, odkrivanju sporočil, ki jih dajejo predloženi dokazi in izpovedi strank, niansah, ki se ob tem razkrivajo, in prepoznavanju tistih ključnih elementov, na katere boš odprl svojo odločitev. V občutku zadovoljstva, ko v obrazložitvi sodbe lahko skladno nanizaš argumente, ki tvojo odločitev utemeljujejo, in v zavedanju, da je – kot mi je nekoč na začetku rekla kolegica – sodba »vodotesna« in odločitve ne bo mogoče izpodbiti. In seveda v občutku, da je bila odločitev pravilna in boš za njo lahko stal tudi čez leta. Zmaga brez poraza nekoga drugega, bi lahko rekel.

Tokrat nameravam ostati pozitiven do bridkega konca. Kajti če bi začel o tistem, kar bi moralo podpirati ta – če dobro razmislim – resnično nenavadni poklic (recimo pekuliarna kompenzacija, da malo zakompliciram), bi bila kolumna predolga. Zato se raje dvakrat ugriznem v tipkovnico.

Zato za začetek leta preprosto: »Gremo dalje!«


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.