c S
Pismo sodnika z domače fronte
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
01.04.2020 Ko sem prejšnji teden nastopil dežurstvo, se nisem mogel upreti misli na tisto angleško komedijo o starejših možakarjih v Veliki Britaniji v času druge svetovne vojne. Tako imenovana domača fronta (Home front) je bila oznaka za delo vseh tistih, ki so v času tega svetovnega spopada opravljali naloge, ki so služile normalnemu delovanju države v posebnih okoliščinah vojne. Zdravi, odrasli moški so se pač bojevali na fronti, ostali državljani pa poskušali skrbeti za to, da država ni čisto obstala. V zadnji podobni zadevi mi je bilo na določen način lažje, bil sem bistveno mlajši, dali so mi orožje, pokazali kam in v koga moraš streljati in to je bilo to. Tale zadeva je prav zaradi tega, ker nimaš orožja in ne veš, kam ga uperiti, na določen način težja, vsekakor pa zelo nenavadna.

Sodišča pač, tako kot marsikaj v državi, tudi v času pandemije ne morejo preprosto nehati delovati, to je jasno. Dežurstva preiskovalnih sodnikov so tako ali tako običajen način dela, a tudi t.i. razpravljajoči sodniki na prvi stopnji imamo dežurstva zaradi rokov in načina odločanja v nujnih zadevah. Tako imenovani zunajrazpravni senat (tudi zunajobravnavni ali izvenobravnavni senat ali IO senat – slišal sem že vrsto imen), ki ga Zakon o kazenskem postopku (ZKP) označuje kot „senat iz šestega odstavka 25. člena“, odloča namreč v številnih zadevah, kjer so praviloma krajši roki. Samo po sebi to pomeni, da med vikendi pač ni mogoče zakleniti sodnije in počakati na ponedeljek, enako pa seveda velja tudi med tednom. Pristojnost tega senata se v zadnjih letih vztrajno širi in je tako tudi odločanja ter pisanja vedno več.

Dežurstvo v teh senatih je na Okrožnem sodišču v Ljubljani tudi med tednom posebna dogodivščina in pravzaprav je bolje, da za teden, ko si v senatu, ne razpisuješ obravnav. Če se namreč zadeve zapletejo (in po Murphyevih pravilih se), lahko potegneš delo do večera ali dlje. Recimo, če se pri kakšni večji „realizaciji“, kot policisti imenujejo prijetje osumljencev v neki organizirani akciji, pripre večje število oseb, sledijo v 24 urah pritožbe, ki jih je potrebno reševati. Sam imam rekord šest pritožb v enem dnevu in si tega „dosežka“ ne želim več preseči. Odločiti je potrebno v 48 urah in v tem času moraš preštudirati spis, pripraviti poročilo za senat in napisati odločbo. Enostavneje povedano, prebrati moraš spis (pogosto več sto strani), preučiti argumente tožilstva, obrambe, formalne in vsebinske lastnosti sklepa, s katerim je preiskovalni sodnik ali sodnica odredila pripor, nato sklicati senat, povzeti in predstaviti svoje ugotovitve in po odločitvi senata napisati sklep z obrazložitvijo. V kakšni večji zadevi je ta lahko dolg več deset strani.

A to je zgolj ena od zadev – odloča se še o marsičem drugem, od nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogom za odreditev pripora ali uvedbi preiskave do odločanja o pritožbi zoper podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Gre za precej različnih zadev in načinov reševanja, zato jih na tem mestu nima smisla naštevati. Lahko povem le, da se je število primerov zadev, o katerih odloča ta senat, odkar sem sodnik, povečalo za najmanj 25 odstotkov. Ker se vse odvija hitro in ker so tudi odvetniki in obdolženi prisiljeni svoje pritožbe ali odgovore podajati praviloma v 24 urah, je dokaj običajno, da moraš kot sodnik poročevalec, najprej sploh razbrati „kaj je pesnik hotel reči“. Odločitve tudi niso nepomembne, prav tako so včasih zelo odmevne, bodisi če senat kak pripor odpravi bodisi če odločitev o priporu potrdi. O marsikateri takšni odločitvi je svoje povedalo tudi Ustavno sodišče. Skratka, zadeve nikakor niso enostavne.

Tale zadeva s koronavirusom, že tako naporno delo, seveda ne olajša. Predvsem zaradi tega, ker terja sodelovanje več oseb in drugič zaradi nenavadnih lastnosti virusa, ki se obdrži na površinah kar nekaj časa. Kolikor nam je bilo prenešeno, se na papirju obdrži več ur, na kartonu (in t.i. „spis“ je pravzaprav mapa iz kartona z več listi) celo do 24 ur, kar pomeni da je potrebno s spisi ravnati dobesedno v rokavicah. Spis namreč gre skozi kar nekaj rok, same vloge pa se praviloma  pošiljajo v „papirni obliki“. Rok 24-ih ur dobi v okoliščinah te epidemije, tako tudi drugačen pomen. Pri temu mi osebno ne pomaga dejstvo, da se pri študiju spisa že od nekdaj prijemljem za različne dele glave, skorajda toliko kot Slavoj Žižek, če pa je kakšna vloga še posebej „kreativna“, pa imam tako ali tako ves čas potrebo, da bi si pulil lase.

Potrebno je povedati, da se preostalo osebje resnično zelo trudi ter nosi rokavice in po potrebi maske. Celo naša čistilka Đuli nekajkrat na dan prebriše kljuke, ki si jih, zaradi večkratnega obiskovanja pisarne vsakokratnega poročevalca, dobesedno podajamo. Kot so nekdaj govorili - „šta se mora nije teško“ in tako delamo naprej in upamo na najbolje.

Tukaj se na določen način pokažejo pomanjkljivosti vztrajanja na avstro-ogrskem načinu sodnega delovanja, pri katerem pri nas še vztrajamo. „Spis“, na katerem v pretežni meri temelji delovanje kontinentalnega kazenskega sodstva (o tem recimo lepo piše Mirjan Damaška v knjigi Obrazi pravosodja in državna oblast), je v sedanji obliki za moderno dobo anahronizem, v dobi pandemije pa dobesedno nevaren. Prej ali slej bo tako potrebno zadevo temeljito reformirati in vpeljati elektronsko različico. Sedaj je verjetno prava priložnost, sploh, ker se po moji oceni, zadeva ne bo prav kmalu zaključila.

Kot pravijo Nemci – nuja prinaša iznajdljivost (Not macht erfinderisch) in če sem še dve kolumni nazaj pisal o tem, kako sem s svojo strokovno in strojepisko povezan v skupini z aplikacijo Viber, se podobni načini medsebojnega komuniciranja že razvijajo. Tako bo verjetno kmalu na razpolago tudi kakšna uradna različica videokonference, vsaj za delovanje zgoraj navedenega senata.

Prihodnji teden moram izpeljati tudi predobravnavni narok v neki priporni zadevi in si sedaj malce razbijam glavo s tem, kako zagotoviti razmeram ustrezno izpeljavo. Srbska ideja, po kateri zaradi ukrepov ob epidemiji vodijo obravnave po aplikaciji Skype, je zanimiva, a za podobno izvedbo sami še nimamo pogojev. Pa ne, da ne bi kaj podobnega že počeli. Nenazadnje, niso več tako redke izvedbe narokov po sistemu videokonference, kjer opravimo zaslišanja ali celo obravnave, medtem, ko se priča ali obdolženi nahajajo v tujini. Delati podobno doma, v Sloveniji, bi bilo verjetno celo lažje, pa še pravosodnim policistom bi prihranili vožnje pripornikov na sodišče. Video oprema je seveda draga, a zdi se mi bolje uporabljati slednjo, kot da smo v sedanjih razmerah skupaj v dvorani z maskami – velik pomen ima pri sojenju namreč tudi opazovanje obrazne mimike in sam si stežka predstavljam, da bi imel pred sabo z masko zakrite obraze. Podobni sistemi, kjer se sodnik nahaja v posebni pisarni, ostali pa so povezani preko videokonference so znani, še zlasti v primeru, ko se opravlja tisti del postopka, ki je nekako ustreznica našemu predobravnavnemu naroku. (Če si kdo želi pogledati, kako to zgleda v praksi, lahko npr. v aplikaciji Youtube vnese „Judge John Jay Hurley“ - njegovi primeri so tudi sicer precej zabavni). Z ustrezno adaptacijo sistema pa bi lahko zadostili celo načelu javnosti glavnih obravnav.

Pandemija je lahko tako tudi priložnost, zato ostajam pozitiven – zaenkrat na srečo ne pozitiven glede testa za okužbo. In ta teden vsaj nisem dežuren in tako lahko pišem svoje odločbe doma. Škoda, da v domači hiši ni na razpolago podobnih ukrepov, kot jih imata Zakon o kazenskem postopku ali Zakon o nalogah in pooblastilih policije - „ta mala“ dva bi potrebovala nekaj podobnega. Sem poskusil s prepovedjo približevanja v delovnem času, pa mi nekako ne uspeva. Mi senat – beri žena, vedno razveljavi odredbo ...


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.