Trenutno je to najbolj izraženo pri podpori kandidatom za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, čeprav ne gre zanemariti podobnega dogajanja niti pri zadnjih imenovanjih vrhovnih in višjih sodnikov. Skupno vsemu temu je prenašanje vprašanja primernosti za tako ali drugačno funkcijo na javne forume, v nasprotju z dolga leta uveljavljeno formalno institucionalno potjo med Sodnim svetom in Državnim zborom oz. v nekaterih primerih še predsednikom države.
Dejstvo je, da je navedena formalna pot kljub občasnim dvomom o njeni ustavnopravni primernosti zadoščala. Dolga leta je ostajala praviloma brez odziva v javnosti. Javnost je bila – in je v veliki večini primerov še vedno – seznanjena, da so imenovani sodniki prisegli pred predsednikom Državnega zbora, v Uradnem listu RS je bil objavljen ustrezen akt, in to je bilo to. Malce več pozornosti so pritegnili postopki izvolitve sodnikov Ustavnega sodišča in predsednika Vrhovnega sodišča, a v javnosti se ob tem ni razvila za povprečnega posameznika pretirano zanimiva razprava.
Kot je opozoril dr. Novak (ESČP: Iskanje fantomskih kandidatov), je bil pri iskanju ustreznih kandidatov za sodnike Evropskega sodišča omajan ugled sodelujočih institucij, sami kandidati pa postavljeni v neugoden ali vsaj neprijeten položaj. Podobno je bilo v zadnjem času zaznati napetosti med Državnim zborom in Sodnim svetom tudi pri imenovanju višje sodnice v Celju.
Toda pustimo institucionalno pot ob strani, ker njene spremembe (ki se baje obetajo) ne obetajo tiste novote, ki bi pomenila večjo spremembo za kandidate. Sprašujem pa se, ali javna podpora kandidatom za Evropsko sodišče za človekove pravice pomeni prve korake k precej bolj javnim kampanjam za izvolitev – tudi sodnikov rednih sodišč.
Teh elementov do zdaj ni bilo. Skoraj popolni avtomatizem pri izvolitvi v Državnem zboru in predvsem (očitno) nezanimanje javnosti ali celo politike takšnih prijemov nista zahtevala. Tudi glasovanja so bila očiten odraz zaupanja strokovni oceni Sodnega sveta – sam sem recimo, kolikor se spominjam, prejel več kot 60 poslanskih glasov.
Izražanje javne podpore kandidaturam ima samo en možni namen, in sicer vpliv na odločevalce, kar je seveda popolnoma legitimno. Vendar to hkrati pomeni, da se poskuša doseči vpliv tudi zunaj formalno postavljenega telesa, ki je namenjeno strokovni oceni. V presoji strokovnosti bi bila podpora seveda mogoča s priporočilom, ki bi ga kandidat priložil vlogi. A tukaj ne gre za to. Gre za vpliv na politični del postopka – na poslance Državnega zbora. Niti če takšno podporo dajejo priznani pravni strokovnjaki ali njihova združenja, ne gre za potrditev strokovnosti, temveč interesov, ki jih podporniki imajo in jih štejejo za ključne. Takšna podpora pa je lahko za kandidata dvorezni meč, zlasti v slovenski družbi, ki tako rada ocenjuje in razvršča posameznike (praviloma) na leve in desne. Pri tem tudi ni pomembno, ali v končni posledici odloča Državni zbor ali predsednik države – oba sta odvisna od mnenja javnosti in ga tudi upoštevata. In tako, kot je lahko izražena podpora, je lahko izražena tudi kritika, saj gre zgolj za dve plati iste medalje.
Tak razvoj je bil pravzaprav pričakovan. Temeljna sprememba miselnosti je v tem, da se je zanimanje javnosti od podlage sodnega odločanja – torej zakonodajnega postopka in zakonov v zadnjih letih – začelo vendarle obračati k samim »izvajalcem« te zakonodaje. Spoznanje, da ni dovolj samo spremeniti zakone, temveč da je treba upoštevati tudi, kako bodo o njihovi vsebini odločala sodišča, je postavilo v ospredje vprašanje, kdo so ti sodniki in kakšno je njihovo delovanje. Tak interes se kaže tudi z zahtevami po objavi sodb in snemanju glavnih obravnav. Bodisi zaradi strokovnih bodisi taktičnih analiz je delo posameznega sodnika očitno postalo bistveno bolj zanimivo. In tukaj poti nazaj ni, posledica pa bo tudi precej več ukvarjanja s sodnikovo osebo v celoti, in ne samo z njegovim strokovnim delovanjem.
Ne trdim, da bo tak razvoj hiter, je pa vsekakor zelo verjeten. Že pri sodnikih Ustavnega sodišča se v javni razpravi, zlasti glede na zadnje odločitve, začenja močneje izpostavljati njihov svetovni nazor in ni izključeno, da bodo pri imenovanju naslednikov ti poudarki precej bolj pomembni kot doslej. Enako velja za sodnike rednih sodišč.
Takoj ko v zorni kot vstopijo ta vprašanja, se odnos odločevalcev do kandidatov in tudi odnos kandidatov do odločevalcev spremenita – to je nujno. V anglosaškem sistemu, zlasti v ameriškem pravu, so analize ravnanja sodnikov skorajda rutina, ki izhaja tudi iz pravnega realizma, v katerem je bilo pravo tako ali tako opredeljeno kot »sklepanje o tem, kako bodo odločali sodniki« – če poenostavljeno povzamem ta pristop. In analize kažejo, da takšni medsebojni vplivi obstajajo (o tem npr. Lawrence Baum: Judges and Their Audiences: A Perspective on Judicial Behavior).
Navsezadnje se spreminja tudi odnos do iskanja služb nasploh – pridnosti in znanja ne povezujemo več z zadržanostjo, temveč spodbujamo bolj ekstrovertiran pristop in prikazovanje lastne osebe. Nekdo, ki bi v preteklosti veljal za »važiča«, tako postane »samozavesten, odprt in energičen«, to pa seveda zahteva večji poudarek na javnem nastopanju, izpostavljanju ipd.
Kot sem navedel v uvodu: ta trend bo imel posledice tako pri imenovanju na sodniško funkcijo kot pri njenem izvajanju. Kakšne bodo, za zdaj ni mogoče reči.
Vsekakor pa bo zanimivo spremljati nadaljnji razvoj.
P. S.:
Po vsej verjetnosti je treba za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice najti nekoga, ki ustreza gospodu Spocku iz Zvezdnih stez – sodnika, ki ravna brez upoštevanja lastnih čustev ali interesov v splošno dobro.[1] Tej primerjavi, ki jo podaja navedeni avtor, se kot trekkie preprosto ne morem upreti.
[1] Lawrence Baum: Judges and Their Audiences: A Perspective on Judicial Behavior, Princeton University Press, 2008, str. 46 (elektronska izdaja Scribd).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
