c S
Koronavirus in pravo
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
18.03.2020 V tem času, tako nenavadnem zaradi epidemije in spremljajočih dogajanj, je še najbolj mogoče prepoznavati tako pomen prava kot tudi njegovo nenaravnost. In nenazadnje razumeti, zakaj je pravo tako trdno povezano s človeško družbo, da imamo rek, da kjer je družba, tam je tudi pravo (ubi societas, ibi ius).

Narava je namreč s koronavirusom spregovorila na način, ki je lasten živalskem svetu (ta izraz uporabljam ob podmeni, da človek prav tako sodi vanj) in ta nima takšnega urejevalnega mehanizma, kot je pravo. Bolezen, ki jo prinaša človeku virus COVID -19, najbolj prizadene prav tiste, ki so zaradi starosti šibkejši, tako kot v naravi prehrambena veriga zagotovi, da najšibkejši ne preživijo zaradi svoje omejene sposobnosti obrambe pred vsakdanjimi nevarnostmi. Lev bo pač ujel gazelo, ki je šibkejša od drugih v čredi, na kakšno drugo oslabelo žival pa se bodo hitro spravili kakšni drugi plenilci in tako poskrbeli, da, kot je že toliko nazaj pojasnil Darwin, bodo preživeli le najmočnejši. Vmešavanje v to dogajanje je „nenaravno“, ker ruši ravnovesje, ki se vzpostavlja s tem mehanizmom. A pravo ima ravno ta namen - varuje tiste posameznike v družbi, ki bi jih sicer naravna razporeditev moči najbolj prizadela, tudi zaradi tega, ker se tisti, ki bi jim narava sicer dala prednost, zavedajo, da vse mine, tudi njihova moč.

Ne trdim, da je sedanja epidemija korektor naraščanja človeške populacije na tem planetu, čeprav obstaja določena korelacija. Že zaradi tega, ker večje kot je število prebivalstva, in bolj kot je možno vzpostaviti med ljudmi neposredne stike, večja je tudi možnost, da se virus širi. Korona virus se lahko za svoj „uspeh“ nesporno zahvali dejstvu, da je danes mogoče hitro potovati na različne konce sveta in da je prebivalstvo dokaj nagneteno v večjih mestih. Uspešna distribucija virusa, če uporabim ta izraz, je zato zagotovljena. Enostavneje povedano, omejena inkubacijska doba in potek bolezni, v času, ko so zgolj pluli z jadrnicami ali s konji potovali po svetu, sta pogosto  poskrbela, da virus poti ni preživel.

Nenazadnje, vsaj kolikor sem sam pobrskal po spletu, imamo verjetno še kar srečo – lahko bi se pojavili bistveno bolj nevarni virusi, recimo Ebola ali Marburg, a ti so prav zaradi omejenih možnosti potovanja in povezav v Afriki, zaenkrat ostali na tem nesrečnem kontinentu. Po drugi strani, če pomislimo na to, da je virus Marburg doživel svoj evropski trenutek leta 1967 v takratni Jugoslaviji in Zvezni republiki Nemčiji, odstotek smrtnosti pa je pri njem bistveno višji (nekje nad 30 odstotki), je nujno vprašanje, kako bi se izteklo z njim v sedanjih okoliščinah globalnih potovanj in bivanj v velikih mestih. Zanimivo delo na tem področju je knjiga Reida Wilsona: Epidemija, ki je izšla pred kratkim, leta 2018, in ki se ukvarja prav z (ne)pripravljenostjo na panedemijo na globalni ravni. Še najbolj je knjiga zanimiva zaradi tega, ker navaja, da se že leta opozarja na to možnost, pa se je do sedaj dostikrat le odmahnilo z roko, češ bomo že kako.

A če se vrnem k pravu, neposredna nevarnost, ki nam grozi, ne glede na socialni položaj, je tista, ki povečuje sprejemljivost pravnega urejanja na vseh mogočih področjih. Naenkrat se nam zdijo sprejemljivi ukrepi, ki omejujejo in urejajo tako področje osebne svobode (prepoved zbiranja v večjih skupinah, ukinitev možnosti potovanj), kot tudi delovanja trga; vse več je zahtev do države, da poseže na druga področja in uredi zadeve in dobesedno pomaga pri preživetju – od zagotavljanja zdravstvene oskrbe do neposredne ekonomske pomoči. Socialni darvinizem, ki se je še ne tako daleč nazaj ponujal kot odlična rešitev, naenkrat nima več prave privlačnosti. Nekako so potihnili glasovi, ki so grmeli nad predrago državo in njenim „vmešavanjem“ v naravno dogajanje stvari. Nevarnost, ki grozi, je pač skorajda otipljiva - vsakodnevno smo seznanjeni s številom okuženih, umrlih, o področjih, kjer se je virus pojavil, vidimo, da zadeva prehaja meje in ji ni mar, kdo stakne bolezen, naj bo to Tom Hanks ali kak vrhunski igralec košarke, še politiki nosijo maske in celo obolevajo. In kar je še najpomembneje, pobegniti pravzaprav nimaš kam.

Paradoks zadeve je, da je nevarnosti, ki jih odvrača pravo, ogromno, le da jih redko tako neposredno zaznavamo. Bolj, kot je oddaljena in zakrita, bolj se nam zdi neka ureditev nesmiselna ali nepotrebna, bližje in bolj odkrita kot je, bolj terjamo, da nekdo stvar že končno (na pravičen način) uredi. Ko vse stvari potekajo v redu in ni težav, to pogosto pozabimo.

Nekaj je gotovo dejstvo; ko bo epidemija izzvenela, stvari ne bodo več, kot so bile. Že sama okoliščina, da se je gospodarstvo v svetovnem merilu, kot sem nekje prebral, zaustavilo s škripajočimi zavorami, je takšna, da si ne znam predstavljati, kakšne učinke bo imela. Po več desetletjih, ko sta postajala vedno bolj samoumevna globalizacija in potovanje po celem svetu, je v ospredje spet stopilo vračanje za meje lastne države. Vsaj nekaj časa po mojem ni pričakovati, da se bo to vrnilo v stare tire, če ne zaradi drugega zato, ker bo izpad dohodkov za vse precejšen in to ne glede na to, kje je kdo zaposlen. Če se k temu ne bo stopilo nasproti, se bojim, da bomo soočeni s posledicam, ki si jih ne znamo prav predstavljati.

Dovolj povedno je že, da se v ZDA, deželi, ki temelji na socialnem darwinizmu, popolnoma resno razmišlja o tem, da bi vsakemu Američanu nakazali okoli 1.000 dolarjev neposredne finančne pomoči, ukrep, kot ga v zgodovini te države še ni bilo. Da ta predlog prihaja z republikanske strani - prvi ga je predlagal nekdanji predsedniški kandidat Mitt Romney, podobno izjavo pa dal Steven Mnuchin – ustreznik našemu ministru za finance, je skrajno nenavadno. A če so že ZDA reagirale na tak način, bo verjetno podobne ukrepe potrebno sprejeti tudi drugod in o marsičem, kar si še pred kratkim nismo znali predstavljati, bo potrebno začeti razpravo.

Bratranec me bo spet gnjavil, da se ponavljam, ko bom (spet) napisal, da živimo v zanimivih časih. A kaj, ko je res. Zame osebno že zato, ker sem zaradi uvedbe ukrepov iz 83. in 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS), nenačrtovano doma in ker še otroci ne gredo v vrtec in šolo, žena pa dela od doma, preživljam z njimi, zame nenavadno dosti časa. Otroci so kar simpatični, žena pa zelo prijazna in luštna gospa, moram reči (vem, da je ta vic sedaj že star, a se mu preprosto nisem mogel upreti).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.