c S
Ob primeru Navalni
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
03.02.2021 Načelno sem zadržan, kar se tiče komentiranja konkretnih kazenskih postopkov v tujini (domačih razumljivo niti ne smem), a očitno je, da moderna družba precej gradi na njihovem pomenu in učinkih. Dejstvo je tudi, da sami sodni postopki veliko povedo o tem, kakšno je razumevanje državne oblasti in celo države same. Problem je v tem, ker se dandanes skuša vse stvari prikazati na ločnici črno – belo, prilagojeno za vsakokratno publiko, ki se jo zapira v lastne mišljenjske okvire. Znotraj teh je stežka ali nemogoče sprejemati drugačne poglede ali celo vzdrževati kritično razmišljanje. Matt Taibbi v svojem delu Hate Inc. opisuje pot, ki je privedla do takšnega položaja in zaradi katere se je pojavila, ne več razdeljenost, temveč dobesedno razklanost v ZDA. Tudi druge države niso izjema in zato podobno velja za ocenjevanje držav in njihovih voditeljev, ki se delijo po skrajno simplificirani ločnici na „dobre – slabe“ oz. „dobri - slabi“.

Podobna situacija je z osebami, ki nastopajo v javnem življenju, ali popolna glorifikacija ali popolno zaničevanje, ne da bi se poskušalo razumeti, da je vsak človek zaznamovan s temnimi in svetlimi platmi. Nobena od osebnosti, ki so zaznamovale zgodovino, ni bila zgolj zla ali zgolj dobra. Vprašanje je, če sploh lahko operiramo s takšnimi parametri, ker je marsikaj pogojeno z zgodovinskim, kulturnim in še kakšnim kontekstom, znotraj katerega so delovali. Šele mnogo kasneje, praviloma par generacij, ko ostanejo zgolj sled na platnu preteklega časa, je mogoče vzpostaviti do tega razumen kritičen odnos. Določene osebe imajo lahko namreč tako velik pomen – npr. nacionalni, religiozni ali kulturni -, da tudi ko že zdavnaj ni nikogar, ki bi osebno poznal te ljudi, njihov spomin ostaja nedotakljiv. Verjetno mi jih ni potrebno naštevati, a tudi slovenska zgodovina jih pozna.

V torek, 2. februarja 2021, je Moskovsko mestno sodišče preklicalo pogojno obsodbo Alekseju Navalnemu in mu izreklo kazen zapora. Kolikor lahko razumem iz poročanja različnih medijev, se je sodišče tako odločilo, ker se ni redno javljal pristojnim organom v času preizkusne dobe. Po hitrem pregledu ureditve takšne kazni v Kazenskem zakoniku Ruske federacije (če sem prav razumel določbe njihovega kazenskega zakonika, zlasti 53. in 73. člen) je to, če se sledi striktni črki zakona, pravzaprav nujna posledica. Sodbe sam nisem našel, da bi vedel, kateri od navedenih členov je bil pravzaprav uporabljen, a pri obeh so posledice podobne. Sodišče je bilo, ne glede na to, kaj si mislimo o siceršnji politični ureditvi, postavljeno v položaj, ko mora predvsem tehtati upravičenost nespoštovanja pogojev sodbe (in ne krivde obdolženega za kaznivo dejanje). Glede tega ostaja vprašanje, kaj je na koncu premaknilo tehtnico. Sam, za razliko od večine medijev, ne bi takoj skočil na vprašanje političnega vpliva – vprašanje je, kakšne podatke je imelo sodišče na razpolago in koliko se je bilo pripravljeno izpostaviti kritiki, da je sledilo nepreverjenim informacijam ali zatrjevanjem strank.

Popolnoma enako zato gledam na podoben primer v Združenem kraljestvu, kjer je bil Julian Assange obsojen zaradi kršitve pogojev varščine leta 2019. Zanj je bila v okviru ekstradicijskega postopka na Švedsko, zaradi očitkov kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, določena varščina v višini 240.000 funtov. Po odločitvi, da se odobri njegova izročitev Švedski, se je zatekel v ekvadorsko ambasado in s tem seveda kršil pogoje varščine. Kljub dejstvu, da so bili očitki zoper njega s strani Švedske umaknjeni in več ali manj splošnemu vedenju o njegovem bivanju v ambasadi, ki je pomenilo neke vrste samokaznovanje, to ni imelo vpliva. Dejstvo je, da je v ambasadi preživel skoraj 7 let – verjetno več, kot bi za dejanje dobil kazni zapora, a to ni prepričalo sodnika Michaela Snowa, da mu ne bi izrekel kazni 50 mesecev zapora po Zakonu o varščini iz leta 1979 (Bail Act 1976). Namenil mu je celo dokaj ostre besede, češ, da je narcis, ki sledi egoističnim interesom, in da ni niti približno prikazal upravičenosti svojega nespoštovanja pogojev varščine. Izjavo seveda povzemam po medijskih virih.

Oba primera sta podobna predvsem zaradi tega, ker ne gre toliko za vprašanje krivde po očitanih kaznivih dejanjih, temveč bolj odnosa do, imenujmo to akcesornih odločitev, sodišč. Iz samih okoliščin, zaradi katerih so nastale posledice za oba obdolžena, namreč ne moremo skočiti na utemeljenost ali neutemeljenost očitkov kaznivih dejanj in posledično etičnosti ali neetičnosti bodisi obdolžencev bodisi državnih ureditev. Takšna sklepanja so, kot to pogosto pravimo v sodnih odločitvah, „preuranjena“.

Sam do teh zadev ohranjam kritično distanco. Prvič, zaradi tega, ker se zavedam težavnosti odločanja v samih sodnih zadevah, tudi pri preklicih pogojnih obsodb ali izrekanju ukrepov „za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka“ (XVII. poglavje ZKP). Sklepanje javnosti zgolj na podlagi teh dejanj sodišč, je pogosto varljivo. Če je nekomu bil odrejen pripor, npr. še ne pomeni, da je kriv – miselni preskok, ki je za našo družbo dokaj značilen, ima lahko hude posledice ne samo za obdolženega temveč tudi za odnose v družbi sami. Drugič, zaradi tega, ker je prikazovanje okoliščin kazenskih postopkov pogosto povezano z utrjevanjem predstav o takšnih ali drugačnih državnih ureditvah in državah. Ali je to zadnje namensko ali zgolj neke vrste inercija, je seveda vprašanje. Problem je, ker lahko služi za opravičevanje mnogo bolj zloveščih ravnanj.

A o tem bo morala spet presojati zgodovina in ta premore, razen na začetku navedenih ločnic, številna bistveno bolj niansirana stališča.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.