O tem, kako „navdušen“ sem nad obravnavo kaznivih dejanj goljufije (211. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)), poslovne goljufije (228.člen KZ-1) in kar je še podobnih reči sem nekoč že pisal – predvsem zaradi tega, ker je v teh primerih vedno mogoče pričakovati cel register ukrepov za zagotovitev navzočnosti, ki jih omogoča Zakon o kazenskem postopku (ZKP), preden se s sojenjem sploh začne. A tudi sicer je tako, da tudi glede možnosti, ki jih ZKP omogoča, vsaj takšen je moj subjektivni občutek, praviloma ni pričakovati, da boš zadevo zaključil hitreje. Po naravi stvari namreč se bo glavni akter postopka še dalje zanašal na to, da bo prepričljivost, ki je bila osrednji del njegovega delovanja, prinesla tudi zanj ugoden rezultat v kazenskem postopku.
A tokrat me je k razmišljanju privedla zanimiva kombinacija v nekem primeru, ki se je pravnomočno zaključil in je vseboval v svoji osnovi zanimivo srečanje med osebo, ki ji, recimo temu tako, kazniva dejanja goljufije niso bila tuja, in drugimi osebami, katerih zgodbe se kdaj pa kdaj najdejo v drugih poglavjih KZ-1 - ali pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 ali pa izsiljevanja po 213. členu KZ-1.
Če si pogledamo najprej tiste, ki „spravijo koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pustijo v zmoti in ga s tem zapeljejo, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti“ ali poslovno različico tega dejanja, me preseneča predvsem dvoje na strani oškodovancev – da v Sloveniji obstaja relativno velika količina gotovine, ki jo ljudje vlagajo v takšne ali drugačne „poslovne“ podvige, čeprav je že na daleč vidno, da so stvari čisto preveč dobre, da bi bile tudi resnične – 50-odstotni donosi v mesecu ali dveh in še mnogo več. In za takšne zadeve so ljudje pripravljeni tvegati po več tisoč evrov.
Da ne gre vedno za naivnost oz. da goljuf - imenujmo ga tako zaradi lažjega pisanja - in oškodovanec pogosto delujeta na določen način z istim motivom, mi je nekoč prostodušno dokazal nek oškodovanec z izjavo, „da se mu je sicer zdelo, da gre za piramido (mislil je na denarno verigo, katere organizacija je tudi kaznivo dejanje po 212 čl. KZ-1), a je mislil, da je še dovolj pravočasno vstopil vanjo, da bi iz nje še „potegnil“ nekaj dobička. Na drugi strani pa ne morem pozabiti nesrečneža, katerega je goljuf opetnajstil, da mu bo „oplemenitil“ vložen denar in mu izmolzel kar 240.000 evrov, nato pa ga, potem, ko se je že izkazalo, da je šlo za goljufijo in so zadevo obravnavali policisti, prepričal, da je prodal osnovno sredstvo, ki ga je sicer uporabljal za svoje preživljanje in istemu tipu izročil še nadaljnjih 65.000 evrov. Ti so pričakovano dobili krila – in da je stvar še bolj tragikomična – še na glavni obravnavi je oškodovanec zatrjeval, da goljufu še vedno zaupa. No, ja ...
Na drugi strani ulice ali bolje rečeno v okolju družbenega življenja, ki ga tisti, ki berejo ta prispevek, verjetno ne poznajo ali pa se z njim ne srečajo pogosto, deluje recimo temu, paralelna ekonomija, katere del je tudi neke vrste bančna dejavnost. Redno poslovanje bank ima s slednjo kar precej podobnosti, kar, če se malo pošalim, nekako potrjuje rek Bertolda Brechta, da kaj pa je sploh rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo.
Tako recimo, se kreditna sposobnost nekega „klienta“ izkazuje s tem, da zanj zastavi svoje ime nek znanec tistih, ki denar posojajo – ne v smislu poroštva, čeprav je tudi to možno, temveč, podobno kot izpisek, ki ti ga za dvig kredita izdela računovodstvo delodajalca ali tri in več plačilnih list, ki jih potrebuje legalna različica, izraz plačilne sposobnosti bodoče „stranke“. Dogovorijo se obresti, rok plačila in implicitno ali eksplicitno tudi posledice, ki bodo nastale, če se denar ne bo vrnil. Pri banki vemo, da na koncu lahko pride do rubeža premoženja, ki bo izveden tudi z možnostjo državnega „monopola fizičnega prisiljevanja“. No, izvedba take „izvršbe“ pri teh posojilodajalcih se praviloma uvršča v zgoraj navedena dejanja 310. ali celo 213. člena KZ-1. In seveda, obresti so, brez EURIBORA, švicarskih frankov in podobnih legalnih ali pol legalnih reči, take, da je takšno posojilo, milo rečeno, skrajna možnost.
Tudi izraz obresti se pogosto ne uporablja, temveč paralelni ekonomski izrazi, kot so „nagrada“ ali pa da bo po koncu posla posojilojemalec „častil“ posojilodajalca z določenim zneskom - tudi iz razloga, ker recimo muslimanska vera ne dopušča posojanja denarja za obresti. Seveda je v tem smislu potrebno omeniti, da na učinkovitost izterjave že pred posojilom opozarjajo določeni znaki „osebja“, bodisi njihova precej kvadratna in korpulentna oblika ali pa že vnaprej znana pripadnost kakšni od narodnosti naše rajnke države ali njenih sosed s dodano besedico „mafija“ (v smislu; sposodil si je denar od (vstavi poljubno narodnost bivše države) mafije). In lahko tako mirno rečemo, da gre za oderuhe (izrazov je v praksi seveda veliko več – kamatarji, zelenaši itd.)
No, in ko se srečajo goljuf iz prejšnjih odstavkov in oderuhi iz prejšnjega, lahko pride do zanimivih situacij. Tako so v nekem primeru slednji „posojilojemalca“, ker jim je bil znan njegov sloves spraševali, če je res prepričan, da si od njih želi sposoditi denar, in ta, verjetno zaradi tega, ker je bil preveč zatopljen v izvajanje svoje umetnosti prepričevanja, podtona tega vprašanja ni razumel. Nadaljnje dogajanje je dobilo svoj epilog v kazenskem postopku.
Take zadeve, kjer položaj oškodovanca in storilca nista ostro zarisana in ločena, niso prav pogoste, in odpirajo tudi zanimive teoretične razprave. Priznam pa, da mi je pri tej po glavi hodilo bolj to, kako vrč hodi po vodo toliko časa, dokler se ne razbije - ali pa ga razbijejo - pa naj si vsak razlaga to kakor hoče ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
