c S
Neusmiljeni sodnik Stephan Zantke in njegova knjiga
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
03.07.2019 Algoritmi, ki ponudijo v spletnih trgovinah v branje literaturo, za katero nekako presodijo, da ti bo ustrezala, so prav zanimivi. Tako sem pred kakim mesecem iskal Alexyjevo Theorie der Grundrechte (Teorija temeljnih pravic), ko mi je Bezosova pošast ponudila knjigo, na naslovnici katere je bila slika sodnika. Po celotni višini naslovnice se razteza slika možakarja v sodniški togi – avtor osebno, sodnik sodišča v Zwickauu, mestu v deželi Saški. Če bi že to koga v naši deželi privedlo do potrebe, da sproži ustrezne postopke pred ustreznimi komisijami, je bil naslov še bolj zanimiv: »Wenn Deutschland so scheiße ist, warum sind Sie dann hier? – Ein Strafrichter urteilt« (oziroma v prostem prevodu: »Če je Nemčija tak drek, kaj počnete potem tukaj? – Sodbe kazenskega sodnika«; https://www.m-vg.de/riva/shop/article/15133-wenn-deutschland-so-scheisse-ist-warum-sind-sie-dann-hier/).

Avtor, kazenski sodnik Stephan Zantke, ki je medtem v nemških medijih že pridobil oznako »neusmiljeni sodnik« in izpeljanke, ki niso čisto prevedljive, je v nemški javnosti postal znan zaradi po svoji vsebin pravzaprav nič kaj pomembnega kazenskega postopka. Šlo je za postopek zoper domnevno sirskega prosilca za azil Abdula K., ki je po več kaznivih dejanj z elementi nasilja, storjenih v obdobju med letoma 2015 in 2017, stopil pred senat sodišča v Zwickauu. Ker je pri svojih dejanjih ob stiku z domačini te pogosto zmerjal z nacisti, »posranimi Nemci« in tudi sicer govoril o »posrani Nemčiji« (Scheißdeutschland), mu je, kot napiše v svoji knjigi, čisto iz človeškega, osebnega zanimanja postavil vprašanje, ki je zdaj naslov njegove knjige. Kot je bilo razkrito kasneje, ni edini sodnik, ki je postavil to vprašanje, in glede na to, kar je predstavljeno v knjigi, tudi ne zadnji. A razlika je bila, da je Zantkeja tisti dan pri delu spremljal novinar revije Bild in temu se je zdelo, da bi ta izjava utegnila imeti ustrezen učinek na bralce. Tako je postala naslov v omenjeni reviji in prinesla s sabo tudi določene posledice. Ker je senat Abdulu K. izrekel tudi relativno visoko kazen dveh let in pol zapora, ki je predlog tožilstva presegala za dvakrat, je to imelo za neposredno posledico veliko priljubljenost Zantkeja na desnem političnem polu, pripisali pa so mu tudi simpatizerstvo s stranko AfD. Sam to navezo sicer zavrača.

A če se vrnem k knjigi, ki sem jo, seveda, moral kupiti. Čeprav je naslov iz omenjenega primera in ima skoraj gotovo povezavo s tem, da njegovo ozadje dodatno prispeva k komercialni uspešnosti Zantkejeve knjige, je vsebina relativno benigen prikaz desetih kazenskih primerov. Izbral jih je, kot sam pravi, deloma zato, ker so kruti, ker kažejo, kje so praznine pravnega sistema, in ker puščajo več vprašanj kot odgovorov. Gre za zgodbe človeka, ki že leta išče odgovore na to, kaj je tisto, kar poganja človeka, pojasni.

Če pustimo kontroverznosti ob strani, se primeri, ki jih opisuje, ne razlikujejo kaj dosti od primerov, ki jih sam obravnavam tukaj, le kontrasti so večji. Verjetno, glede tega se Zantke kaj dosti ne izreka, so tudi primeri, ki od tega odstopajo in v knjigi prav zaradi tega odklona ne ponazarjajo  običajnega dela. Takšni sta recimo zgodbi o  »Malem naciju« in »Rdeči Loli«.  Prva je zgodba o mladoletnem Miku T., meter in sedeminosemdeset centimetrov visokem, še ne štirinajstletnem neonacistu, ki je vse do 14. leta teroriziral Zwickau, dokler – kar je za našo ureditev nenavadno – ni ob napolnjenem štirinajstem letu končno prišel do sodišča, ki je nato vsaj za nekaj časa z ukrepi prekinilo njegovo delovanje. Druga je zgodba z drugega političnega pola, zgodba o Loli, ki je kot šestnajstletnica, pankerica in pripadnica levega ekstrema po več dejanjih vandalizma in nasilništva končala pred sodiščem, ker je v spopadu med levimi in desnimi ekstremisti zalučala granitno kocko, ki je zadela mimoidočega sprehajalca in ga hudo poškodovala. Ti dve zgodbi po mojem mnenju odstopata, ker vsaj zaenkrat podobnega neposrednega nasilja, ki bi izviralo iz političnih prepričanj, pri svojem delu nisem imel prilike kaj dosti spoznati. Prav tako ne očitnih težav, ki jih imajo s tujci.

So pa seveda podobnosti. Če se pri tujcih omejim samo na težave z identifikacijo – za zgoraj navedenega Abdula K. se je izkazalo, da ne gre za begunca iz Sirije, ampak najverjetneje osebo iz Libije. Ker ni bil v priporu, je po izreku sodbe poniknil in verjetno spet poskusil spremeniti identiteto. V prihodnosti bodo s tem lahko resnično velike težave, ki jih zaznavamo tudi tukaj. Pa seveda vprašanje mamil, alkohola in spolnega nasilja. Tukaj je tako, kot bi bral zgodbe iz slovenskih logov – če sem malo sarkastičen, bi rekel, da v tem razvoju v ničemer ne zaostajamo za Nemčijo. In še nekaj izzivov imamo očitno skupnih: težave sodnikov z zastaranji in trajanji postopkov, zlorabo postopkovnih pravic, nepremišljenostjo zakonodaje, pa tudi s izgorelostjo pri delu in podobno.

A če se vrnem na začetek: knjiga mi je padla v oči pravzaprav zaradi tega, ker me resnično zanima, kako bi se na takšne izjave in objave sodnika odzvali v Sloveniji. Sam uradnih reakcij primerljivih nemških ustanov na Zantkeja nisem našel, zelo verjetno pa je, da bi pri nas bile. Nisem namreč prepričan, da bi lahko sam napisal podobno knjigo in se še »namalal« v togi na naslovnico. Da sploh ne govorim o podobni izjavi izza pulta.

A pri tem me pravzaprav najbolj zanima, koliko se pri razumevanju omejitev dometa osebe sodnika opiramo na tuje vzore. Ker vendarle ne more biti vedno tako, da je lahko Jupitru nekaj dovoljeno, nekemu volu pa ne. Uporabljati bo treba podobne vatle in gledati prek lastnega plota. Takšna je pač prihodnost; pred dvema dnevoma sem zjutraj zasliševal pričo v Göteborgu na Švedskem in popoldne imel razpravo v Gradcu, ne da bi zapustil prostore svoje dvorane – s pomočjo videokonference. Treba bo upoštevati, da na neki način postajamo – kar ni omejeno zgolj na Evropo – del širšega razumevanja sodstva in njegovega delovanja.