c S

Popačenje prava

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
09.04.2008 Pa ga bomo dobili! Čisto pravo, novo kaznivo dejanje, samo za nas, sodnike namreč. Bodoči Kazenski zakonik, ki bo kot kaže, kljub vsem pomislekom strokovne javnosti sprejet kakršen pač je, uvaja kaznivo dejanje /Protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja/. Po navedbah predlagatelja tradicionalno kaznivo dejanje, ki ga poznajo vse civilizirane države Evrope, pri čemer se eksplicitno našteva Nemčijo, Dansko in Španijo.

Nenavadno je, da se tukaj obrazložitev predlagatelja, kljub temu, da gre za uvajanje nečesa evropsko tradicionalnega, tudi konča. Kar je seveda opazila tudi služba za zakonodajo Državnega zbora in v pripombe napisala »kljub temu, da gre za pomembno novo kaznivo dejanje, je obrazložitev člena zelo skromna, saj je v njej navedeno le, da takšno kaznivo dejanje poznajo tudi druge države. In še opozarja, da je zlasti sporen tisti del določbe, ki kot znak opredeljuje »popačenje prava«, saj gre za povsem neznan, neobičajen, težko opredeljiv in tudi zelo težko razumljiv pravni pojem«. Toliko o dogajanju iz Državnega zbora.

Mene pa kot osebo, ki se tako po malem ukvarja tudi z filozofijo in teorijo prava, prav uvedba tega »popačenja prava«, pardon, predlaganje tega pojma, neznansko veseli. In ker se predlagatelji sklicujejo na nemški kazenski zakonik, sem si to določbo tudi poiskal. In se malo pozanimal, kako je tamkaj to kaznivo dejanje opredeljeno in kaj zanj značilno.

Nemški kazenski zakonik v § 339 govori o izkrivljanju prava (Rechtsbeugung) . Prosti prevod tega paragrafa se nekako glasi: »Sodnik, drug nosilec javne funkcije ali razsodnik, ki pri vodenju ali odločanju o pravni zadevi v škodo ali v korist ene stranke zakrivi izkrivljanje prava, se kaznuje z kaznijo zapora od enega do petih let.«

V primerjavi z našim predlaganim kaznivim dejanjem lahko torej slednje dejanje storijo tudi drugi in ne samo sodniki. Že glede tega je slovenska zasnova malce sporna. Zlasti če pomislimo na to, da bo v kazenskem pravu sedaj kontradiktoren postopek in bo gospodar preiskave državni tožilec. Razen tega se seveda postavlja vprašanje ali to kaznivo dejanje velja samo za sodnika posameznika. Kaj pa potem senati? Kdo tam odgovarja? Samo predsednik senata ali tudi sodniki porotniki… ali sosodnik ali pa pri senatu samih sodnikov – gre za sostorilstvo??

Dobro, nemška sodna praksa je vsaj glede senatnega sojenja opredelila, da tisti sodnik, ki glasuje proti izkrivljanju prava ni sokriv. Za sodnike porotnika pa seveda v slovenskem predlogu ni jasno ali kaj odgovarjajo ali ne.

A pustimo zdaj to in se vrnimo k »popačenju prava« . Ne vem kaj je narobe s pojmom, ki bi mi bil bližji in je vsaj po mojem bolj primeren in sicer »zlorabi pravo«. Nemško pravo pod zgoraj navedenim pojmom »Rechtsbeugung« namreč razume zavestno napačno uporabo prava, pri čemer pa je stališče Zveznega sodišča, da stori tako kaznivo dejanje sodnik, ki se zavestno in grobo oddalji od prava in zakona (Sodba BGH Az. 5 StR 92/01; BGHSt 47, 105-116). Po objektivni teoriji je dejanski stan tega kaznivega dejanja izpolnjen takrat, kadar sodnik objektivno napačno uporabi pravo in gre pri tem za očitno kršitev prava, torej, da pravna dejanja ali razlaga prava sploh niso utemeljena. Po subjektivni teoriji pa le takrat, kadar je uporaba prava v zavestnem nasprotju s prepričanjem sodečega. Tudi sicer pa je nemška kazenskopravna teorija v precejšnji dilemi do kod je mogoče poseči z opisom tega dejanja, ne da bi se poseglo v samostojnost sodnika .

Razen tega je zanimiva še ena posledica predlaganega kaznivega dejanja, v kolikor se bo tudi pri nas sledilo nemški pravni praksi. Kot pravo, ki ga lahko sodnik »izkrivlja« v nemški teoriji navajajo tako zakonsko pravo, kar pri nas sicer zajame že prvi del opredelitve (krši zakon) a tudi običajno pravo, pravo, ki sta ga opredelili stranki v pogodbenem razmerju (tudi splošne pogoje poslovanja) pa celo nadpozitivno pravo. To pa je vsekakor dobrodošlo, saj bi v Sloveniji tako tudi uradno dobila mesto t.i. »Radbruchova formula«.

Po stališču nemške teorije v skladu z navedeno formulo sodnik stori to kaznivo dejanje tudi takrat kadar sicer uporabi pozitivno pravo, torej veljavno (navadno zakonsko) pravo, vendar pa to pravo »niti ne teži k pravičnosti in je bila pri njegovi postavitvi zavestno zanikana enakost, ki tvori jedro pravičnosti« (M.Pavčnik: Teroija prava 2001, str. 525-526). Gre torej za pozitivno pravo, ki mu moramo odreči sploh naravo prava, vsaj tako meni nemška teorija.

Neverjetno torej, da ob vsej teoretični zanimivosti tega kaznivega dejanja, predlagatelj pospremi 288.čl KZ s pompoznim naslovom »protizakonito, pristransko in krivično (sic) sojenje« zgolj z zgoraj navedenim citatom o tem, da to (tradicionalno) dejanje pač potrebujemo, ker ga imajo tudi drugi.

Drugi odstavek predlaganega kaznivega dejanja pa verjetno tudi potrebuje podrobnejše ukvarjanje. Ker se na naših sodiščih nepretrgoma odvija »opiranje na dejstva, za katera se ve, da ne obstojijo« (kar je po drugem odstavku tudi izvršilni način). Namreč vsakič ko se uporabi pravna fikcija, za katero vemo, da je pravno dejstvo, ki velja kot resnično, čeprav vemo, da ne obstaja.

Me pa zanima, če se bo kdaj našlo tudi kakšno kaznivo dejanje »popačenja« prava za poslance, ko se bo zavestno zlorabljalo pravno obliko za dosego političnih ciljev.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.