c S
O grbavcu, človeku brez noge in kljusetih
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
08.05.2019 Tale sprememba, ZKP-N, me v delu, ki zadeva uvedbo vsebinske pritožbe oškodovancev zoper sodbe, glede na posledice spominja na tisti stari vic o hudiču na pokopališču. Za tiste, ki ga ne poznajo, zgodba gre takole: Grbavec mora zvečer domov iz gostilne čez pokopališče. Ura je pozna, odbila je polnoč, sam je tudi malce majav in se tako med nagrobniki počasi prebija proti domu. Naenkrat v soju mesečine opazi na večjem nagrobniku strašljivo postavo z žarečimi očmi, netopirskimi krili in špico na koncu repa – sam Nečisti se mu je prikazal. Gromko ga vpraša: »Kaj imaš na hrbtu?« Grbavec mu preplašeno odgovori, da, pač, grbo. »Daj sem!« (mu z izrazito mariborskim naglasom, ker se stvar odvija na Pobrežju) reče hudič in šviis, grba čudežno izgine, pokončni grbavec pa jo pobriše s pokopališča, kolikor ga noge neso. Pa pripoveduje naslednji dan ves zravnan ob šanku (tisti čas, ker je spil le dva kozarca) to zgodbo. Pivski bratec, ki mu je na Galipoliju (ja, tako je star vic) odneslo nogo, zvito pomisli, če bi mogoče hudir še njemu hibo odpravil. In jo ubere,  malce alkoholno  podprt, opolnoči na britof. In glej ga vraga, spet čepi zlodej na nagrobniku. Tudi njega vpraša, a malce drugače: »Kje imaš grbo?« Presenečeno odvrne naš junak: »Jah, nimam je!« pa mu zlodej reče: »Tu maš zdaj!« in šviis, na hrbtu ubožca zraste grba.

O tem, kdo igra vlogo Nečistega, tukaj ne bi razglabljal, ker imam rad mir. A občutek tistih, ki moramo te spremembe upoštevati, se ne razlikuje kaj dosti od tistega, ki ga je imel potem možakar z eno nogo (in nato še grbo – ker to berejo sami resni ljudje, s katerimi ni heca, raje pojasnim poanto). Podobno kot pred kratkim, ko smo na sestankih ponovno razpravljali o tem, komu moramo kaj vse vročati. In pri oškodovancih lahko samo upamo, da se med njimi ne bodo znašli kakšni zablodeli turisti iz Kitajske, ki so se spoznali z našimi pogostimi klienti. Prevajanje, pošiljanje, uh, to bo še luštno. Ah ja, pa število strokovnih sodelavcev se je zmanjšalo, nič takega ... (sarkazem!)

Zgodba te spremembe je nekako takšna – začelo se je z zamislijo, da bi iz pristojnosti sodišč umaknili preiskavo, končalo pa s tem, da se je v postopek dodalo še nekaj opravil, opozoril, logistike itd. In seveda možnost pritožbe oškodovanca, ne več samo zoper odločbe o stroških, temveč pravo vsebinsko pritožbo, ki sicer pripada (recimo temu) »osnovnim« strankam v kazenskem postopku. Seveda se zavedam, da je vse to povezano s povečano vlogo žrtve itd. ter s prenašanjem ustrezne evropske zakonodaje (vse lepo opisano v poročilu k sprejetju sprememb) in nenazadnje sodb Ustavnega sodišča U-I-5/17 in Up-320/14 z dne 14. 9. 2017, a slutim težave.

V predlogu je bilo tako izrecno navedeno, sprememba v tej smeri pa tudi sprejeta, ne samo to, da se lahko oškodovanec lahko pritoži iz vseh pritožbenih razlogov, posebej je poudarjeno, da sme oškodovanec izpodbijati tudi obsodilno sodbo, vendar le v delu, s katerim je sodišče odločilo o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, in v delu glede stroškov postopka. Kot navajajo pripravljavci zakona, se tako oškodovancu omogoča pritožba tudi v primeru, ko sodišče odloči o njegovem premoženjskopravnem zahtevku tako, da ga napoti na pravdo, saj presodi, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo (drugi odstavek 102. člena ZKP) oziroma da se bi zaradi tega preveč zavlekel postopek (prvi odstavek 100. člena ZKP). Oškodovanec, še vedno povzemam tekst predlagalcev, bo lahko s pritožbo uveljavljal neutemeljenost napotitve na pravdo, zlasti kadar bo menil, da je premoženjski zahtevek dovolj določen, premoženjska škoda ali korist pa celo element kaznivega dejanja. Navedeno spodbuja sodišča, da vsebinsko odločijo o premoženjskopravnem zahtevku, kadar so za to podani zakonski pogoji.

Oookej, bi dejala današnja mladež – takole je. Glede odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v principu nimamo večjih zadržkov, kadar je zadeva jasna po višini – v temelju tu ni nekih večjih težav –, glede preostalega se lahko pogovarjamo. Dejstvo je, da sodniška praksa v primerih, pri katerih je znesek zajet v konkretnem opisu dejanja, tudi če to zajema kakšno manjšo matematiko, kaj je recimo bilo plačano in tako dalje, prav tako ni problematičen. Ko pa se obravnava kakšna serija 50 vlomov in se med ukradenimi kozarčki marmelade, kolesi in podobnim najde kakšna ogrlica, ki jo je pred davnimi leti dala teta Ljubica in je zelo vredna ter je nekomu prirasla k srcu, takrat je v okviru postopka tudi meni pod »učko« začel utripati živec. Da primerov, ko se zadeva zapelje v kroge gospodarskih goljufij in recimo davčnih zatajitev, o pramenih sivih las, ki se začnejo pojavljati v laseh naših gospa, niti ne omenjam. Sam vsaj s tem zaradi pleše nimam težav.

Lepo je slišati, kako predlagatelj zakona želi »spodbujati sodišča, da vsebinsko odločijo o premoženjskopravnem zahtevku, kadar so za to podani zakonski pogoji«, vendar se spet zdi, da se nekako tipično slovensko poskuša doseči cilje. Določba 100. člena ZKP – »če se s tem ne bi preveč zavlekel postopek« – ni nastala zato, ker bi kakšna sodniška sekta (let's join the party) na skrivaj   poskušala škodovati tistim, ki so bili s kaznivim dejanjem prizadeti. Razumeti je treba, da je pogost razlog za odločitev, da se nekoga napoti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, preobremenjenost rednega kazenskega postopka, ne pa osebna kaprica sodnika. Posledice so jasne in skoraj lahko jamčim, da ne nujno pozitivne. Gotovo se bo dodatno razvila sodna praksa določb od 100. člena do 111. člena; ne bi stavil na to, da kakšna sodba več ne bo prišla nazaj, ker bo treba dopolniti dokazni postopek (kljub določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP). Skratka, preden se bo zadeva v praksi razčistila, bo še zelo pestro, v delovnem smislu pa bo ob vsem še malo povečalo breme sodnika. A koga navsezadnje to zanima …

Skorajda se bojim dati kakšno primerjavo, ki izvira iz slovenske folklore, o udrihanju po kljusetu, ki  že zdaj težko prenaša svojo pezo. Kajti v glavah nekaterih se v tehle hlevih skrivajo sami iskri žrebci in kobile, in če se le dovolj dolgo tolče po durih, bodo gotovo iskrivo leteli na plan.

Da bi pa kdo kaj sena prinesel ali kako verigo snel, ah, kaj bi to ...

...

„Disclaimer:“

Kadar uporabljam sarkazem, me – nenavadno in tega ne razumem najbolje – vrže v razpoloženje, ki v ospredje mojih misli potiska arhaizme. Vzrok neznan. Ker vem, da bo na moj e-naslov gotovo prišel »pozdrav« oboževalca Rudija, ki mi očita antiintelektualizem prispevkov, ga že na tem mestu lepo pozdravljam.