Besedna zveza moralna avtoriteta je po Leksikonu morale in etike(*1) izraz za individualen ali skupinski subjekt z nravstvenimi lastnostmi, ki so v določenem družbenem okolju zaželene. Po širšem pojmovanju se ta subjektivnost ne navezuje nujno na človeka oziroma določeno osebo, temveč ima lahko temelj tudi v drugih moralno relevantnih institucijah in pojavih, vključno s pravom. Za nas je pomembno predvsem razumevanje, da je lahko oziroma naj bi bila neka oseba moralna avtoriteta.
Kakorkoli že obrnemo, je pomen moralne avtoritete v svoji osnovi ožji od pojma avtoriteta, ki pomeni ugled ali veljavo nekega subjekta. Veže se zgolj na njeno moralno, ne pa tudi druge razsežnosti ugleda, ki lahko izvira iz drugačne superiornosti oziroma premoči, na primer psihične, gospodarske, politične ali navsezadnje intelektualne. Vlado Sruk v navedenem delu najbolj poudarja pomen ločevanja med racionalno in iracionalno avtoriteto – cilj prve je, da iz vsakega individua poskuša, kot pravi, »zgnesti« samozavedno, samodejavno, izvirno osebnost – racionalna avtoriteta je vplivanje na podlagi spoštovanja, pristnega prepričanja, duševne moči in poštenosti, izhaja iz razumne uvidevnosti, iz tehtnih premislekov in ustreznih dokazovanj. Cilj iracionalne avtoritete pa je podrejanje ljudi in manipuliranje z njimi, povezana je s samovoljo. Racionalna avtoriteta v nasprotju z iracionalno ni sama sebi namen, usmerjena je navzven, teži k skupnosti samostojnih, neodvisnih ljudi.(*2)
Jasno je, da v kontekstu razumevanja funkcije predsednika Republike Slovenije prihaja v ospredje predvsem pravna oziroma ustavna omejenost njegove avtoritete. Ko poslušamo kandidate, ki se predstavljajo, je vidno, da pogosto ne razumejo niti vloge niti omejitev, ki jih ta funkcija v naši ustavni ureditvi ima. Te ustavne omejitve imajo sicer tudi zgodovinske razloge, ki niso bili najbolj racionalni – omejevanje moči ustavodajalcu takrat neljubega predsednika, kar občasno pomeni težavo. Kljub temu pa ni mogoče reči, da je njegova avtoriteta zgolj moralna.
Večja težava je v tem, kakšen vpliv imajo na oblikovanje avtoritete predsednika države demokratični procesi. Ti za izbiro nosilcev javne oblasti namreč niso najustreznejši, če iščemo osebe, katerih ugled in veljava bi bila podana po objektivnih kriterijih. A zgodovina je pokazala, da boljšega načina od moderne demokratične ureditve (za zdaj?) ni. Skratka, če nekoga izvolimo na volitvah, to še ne pomeni, da je bila naša izbira pravilna in smo našli osebo z ustrezno veljavo. Mislim, da tega glede na zadnje izkušnje na svetovni ravni ni treba posebej pojasnjevati. Izbiramo med podobami, ki jih kandidati ponujajo, in kot pri vsakem nakupu v naši potrošniški družbi nas pogosto bolj prepriča embalaža kot pa njena vsebina. Kaj smo v resnici »kupili«, spoznamo šele pozneje.
Obstaja tudi resnejši vidik avtoritete voljenih oseb. Če smo do izbranega funkcionarja oziroma izvrševanja njegove funkcije pasivni, potem negiramo tudi avtoriteto, ki jo tej funkciji podeljuje pravni red. Preprosto povedano, spoštovanje avtoritete same institucije moramo od njenega nosilca zahtevati, če se pokaže, da smo se pri izbiri zmotili in oseba ni tisto, kar je ponujala ob volitvah. Pot je torej dvosmerna.
Kot opozarja Sruk, ljudje že od nekdaj radi izrabljajo avtoriteto kot izgovor za lastno duševno lenobo pa tudi moralno neodgovornost. Za njo se lahko skrijejo, ker ne znajo, nočejo, ne morejo ali ne upajo misliti s svojo glavo.(*3) Pri izvoljenih funkcionarjih in še zlasti pri predsedniku naše države, ki že po ustavni zasnovi ne more predstavljati samo dela prebivalstva (pa čeprav večinskega), temveč vedno njegovo celoto, je tako nujno spoznanje, da je njegova avtoriteta močna toliko, kolikor smo močni sami.
Če hočemo ali ne, je predsednik države naš odsev v ogledalu, njegova avtoriteta pa odsev naše volje. Ta je lahko »zgolj« moralna ali pa celovita – odločitev je naša.
P. S.: Ne vem, zakaj, a vedno, kadar razmišljam o političnih funkcionarjih v naši državi, mi na pamet pride oznaka, ki je v Štoparskem vodniku po galaksiji Douglasa Adamsa pripisana Zemlji: »pretežno neškodljiva«. Zdi se mi, da imamo najraje tako izbiro.
(1) Vlado Sruk: Leksikon morale in etike, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor 1999.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
