c S
Sodnik pod masko
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
29.04.2020 Dve kolumni nazaj sem pisal o tem, da se pripravljam na prvo obravnavo, natančneje povedano predobravnavni narok v novih okoliščinah varnostnih ukrepov zaradi pandemije. Temu je sledil še eden, ker pač imam trenutno srečo in se mi kaj več pripornih zadev ni nabralo oz. mi jih je uspelo rešiti pred tem. Izkušnja je zanimiva že zaradi tega, ker je pravzaprav v veliki meri otežena običajna človeška interakcija, ki nikoli ni samo verbalna, temveč tudi vizualna.

Mogoče je potrebno najprej omeniti določeno specifiko dela sodnika. Verjetno v državnem aparatu ni dela, ki bi imel v organizacijskem smislu takšno specifiko, kot je delo sodnika. S preostalim javnim sektorjem ga sicer druži stabilen dohodek, ne glede na to, ali zboliš ali si kako drugače nesposoben zagotoviti izvajanje svoje dejavnosti. Z zasebnim sektorjem pa, da delo, ki ga ne opraviš počaka nate, tudi če pride do takšnih prekinitev. Zaradi instituta naravnega ali zakonitega sodnika zadeve, ki so ti bile dodeljene – delijo se namreč po določenem ključu –  pač ni tako enostavno prenesti na drugega. Tako imaš določeno kvoto zadev, ki ti je bila dodeljena, tempo in način, kako jih boš izvedel, pa je, znotraj okvira procesnih zahtev iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prepuščen sodniku. Namesto tebe jih načeloma ne more nihče drug.

Prav zaradi tega dejstva, noben od sodnikov ni prav zadovoljen s to situacijo, ker se vsi zavedamo in to lahko dobesedno vidiš, da čas, ki smo ga načrtovali za izvedbo narokov, dobesedno polzi med prsti. Že tako ali tako je zaradi sistema kazenskega procesa v Republiki Sloveniji položaj takšen, da je čas, ki ga imaš na razpolago, da privedeš zadevo do pravnomočne odločitve krajši, kot v primerljivih državah. Tudi ob zamrznitvi rokov (o tem bo po ukrepih po mojem še zelo zanimiva sodna praksa), nove zadeve prihajajo nepretrgoma, ker pač storilci kaznivih dejanj nimajo tovrstnih ukrepov. Da ne govorim o tem, da bo ta kriza vsekakor prinesla nekaj zadev, ki izvirajo prav iz okoliščin današnjega časa. Tako je že bilo po prejšnji gospodarski krizi, saj je bil, vsaj kolikor sem sam zaznal, ugotovljen porast kaznivih dejanj poslovne goljufije, ki dostikrat izvirajo prav iz težav, ki jih imajo z likvidnostjo v gospodarstvu. V takih težavah je kratek korak do tega kaznivega dejanja. Eno je gotovo, zadev ne bo manj.

Skratka, če smo mogoče prve tedne lahko naredili, zaradi izpada osrednjega dela sodniškega dela, nekaj več pri spremljajočih odločitvah, za katere ni potrebna obravnava, je verjetno marsikdo od nas (zase lahko to trdim) že zaskrbljen, kako bomo uspeli pokriti ta izpad. Skorajda prepričan sem, da bo postalo bolj običajno, da se bodo obravnave vlekle tudi v ure, ki so do sedaj bile izjema, verjetno bo sledila tudi kakšna ukinitev, začasna ali stalna, sodnih počitnic ali mogoče celo dodan kak delovni dan. Sam drugačnih možnosti pravzaprav ne vidim več, ker se je znotraj zakonskih možnosti sicer izkoristilo že skorajda vse – od posebnih predobravnavnih sodnikov do „fast track“ sojenj. Vse kar je več, je stvar politike.

A da se vrnem na samo tehniko izvedbe predobravnavnega naroka oz. glavne obravnave. Prva stvar je že priprava in pospravljanje – beri dezinficiranje dvorane ter zaščitna sredstva - maske, ki jih mora zagotoviti sodna uprava – s stroškovnega stališča bo to v rednih postopkih po mojem precejšen zalogaj. Kar se udeležencev tiče, zagotavljanje distance med njimi je problem sam po sebi – prvič velikost dvorane, drugič, razdalje med posamezniki preprosto ni mogoče zagotoviti iz različnih razlogov. Tako si mislim, da bi marsikateri pripornik raje videl, da bi bil pravosodni policist na večji razdalji od njega in to ne ravno iz sanitarnih razlogov, a tu so pri tujcih še sodni tolmači, ki običajno sedijo ob obdolžencu in simultano prevajajo dogajanje. Da o odvetniku niti ne govorimo. Prav tako ne o zadevah, kjer je več obtožencev, pogosto celo več kot deset. Te zadeve sploh ni in ne bo mogoče obravnavati, ne da bi jo razdelili na več postopkov. Da je to dodatno in zamudno delo, verjetno ni potrebno pojasnjevati. Nadalje, po naravi stvari ti posamezniki pogosto prihajajo iz različnih koncev Slovenije in je tako nujno, da se v eni točki srečajo osebe iz raznih krajev, se družijo pogosto več ur in se nato spet razidejo v svoje kraje nazaj. To je že po definiciji zadeva, ki se hoče s trenutno veljavnimi ukrepi preprečiti. Dokler gre zgolj za nujne zadeve to še nekako gre, a v običajnih razmerah in z običajno velikim številom ljudi iz različnih krajev v sodni stavbi zna biti zanimivo. Sploh, ker zna ena sama okužba v zaporih, povzročiti precej težav. A glede na to, da ukrepi trajajo že toliko časa in postajamo, vsaj tako se mi zdi, nekako bolj sproščeni, so to pomisleki, ki so bolj na teoretični ravni.

Kar mi je bilo resnično nenavadno, je dejstvo, da so bile vse osebe praktično neprepoznavne in, kot sem pričakoval, je zelo nenavadno voditi ter spremljati obravnavo, kjer ti je odtegnjen bistven del komunikacije. Obraz je pač tisti, ki ga pri človeku prvega opazimo in si tudi ustvarimo določen vtis. Kako pomemben je ta del našega telesa v družbeni komunikaciji, je dobro znano in predmet številnih zanimivih raziskav. Sploh v današnji družbi, ki je tako vizualno opredeljena. Zakrinkan obraz je vedno predstavljal neko posebno alienacijo od ostalih. Oseba, ki nosi krinko ali masko, poskuša tako bodisi odtegniti dostop do sebe bodisi poudariti svojo neosebno delovanje – spomnimo se npr. maske krvnika. In ko sodiš v dvorani, kjer vsem prisotnim manjkata dva ključna elementa obrazne triade (oči, nos, usta), je občutek res nenavaden. Ko si s tem neposredno soočen, šele vidiš, kako pomemben del komunikacije predstavlja obrazna mimika.

Po svoje bo tako sojenje pod maskami zanimiv eksperiment. Ni namreč nujno, da osebni stik in popolna komunikacija privedeta tudi do ustreznih rezultatov. Malcolm Gladwell, kanadski novinar, ki se precej ukvarja z različnimi deviacijami v družbi, je pred kratkim napisal knjigo Govoriti s tujci (Talking to strangers), v kateri na različnih primerih ugotavlja, da osebni stik in komunikacija, ob vsej izkušenosti, pogosto ne privedeta do resničnih oz. pravilnih spoznanj o tem, kaj je v resnici neka oseba storila ali kakšni so njeni nameni. Ob znanih primerih vohunov in teroristov še najbolj izstopa njegov zaključek o tem, kako je Neville Chamberlain napačno presodili Hitlerjeve resnične namene in to pripisuje prav neposrednemu stiku med njima. Za razliko to Chamberlaina pa je Churchill prav zaradi tega, ker je osebni stik z Hitlerjem izrecno zavračal, njegove namene bolje prepoznal, ker je sklepal predvsem iz tega, kar je pisal in govoril množicam. Podobno, vendar v obratni smeri ocenjuje, da se je zgodilo tudi preiskovalcem v zadevi Amande Knox, varuške, ki so jo v Italiji obsodili za kaznivo dejanje umora, nato pa jo oprostili. Izhaja, da je prav nenavadno vedenje ob komunikaciji s preiskovalci spravilo zadevo na napačen tir. Gladwell se je zato odločil, da ljudi nikoli več ne bo najemal na podlagi osebnega pogovora, temveč zgolj na podlagi pisne komunikacije.

Ne pravim, da je njegovo razmišljanje pravilno, vsekakor pa bo delovanje pod maskami zanimivo tudi iz spoznavnega vidika. Mene osebno, priznam precej moti. Še najbolj to, da sem recimo, izrekel kazen zapora osebam, ki jih v resnici nisem „videl“, kot je to sicer običajno (in tudi obtoženi mene). V etičnem smislu tako, kljub nesporni pravni pravilnosti, čutim določeno pomanjkljivost odločitve.

Da pa ne bo vse preveč resno, tega je tako ali tako dandanes preveč - če kdo pod masko pobalinsko kaže jezik na sodišču, naj se tega ne navadi preveč. Ker enkrat bodo maske padle ...


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.