Če ga iztrgam iz konteksta zgoraj navedenega pravnega akta, se argument glasi nekako takole: “s priznanjem določenega obsega pravic meni drugačni osebi, se zmanjšuje vrednost pravice, ki je priznana meni, s tem pa se posledično zmanjšuje moja vrednost”. Takšno razlogovanje seveda v veliki meri odstopa od sicer dokaj znanega, a pogosto pozabljenega načela, da “res inter alios acta neque nocere neque prodesse potest”, torej, da mi stvari dogovorjene med tretjimi niti ne škodijo niti ne koristijo, načelo, ki ga je mogoče do določene mere razumeti kot obseg posameznikove svobode v odnosu do drugih.
Če si pogledamo obseg in pojavnost takšnih primerov, ko se drugačnim ali različnim, nekaj priznava v odnosu na “povprečnega” pravnega subjekta v okviru njegovega življenja v posamezni državi, lahko ugotovimo, da je teh primerov kar nekaj. Kar pa je bolj zanimivo, zdi se, da se na vseh področjih opaža prisotnost zadržka, izraženega v zgornjem argumentu.
Če pogledamo, recimo temu od vrha navzdol, bi takšne primere lahko opazili recimo pri priznavanju določenih pravic narodnim manjšinam v njihovi nacionalni lastnosti, ko se jim dovoljuje uporaba narodnih simbolov, lastnega jezika in celo političnega predstavništva v državi, katere uradni jezik je jezik večinskega naroda in, kjer so politične pravice praviloma pridržane večinskemu narodu oz. državljanom. Da so se v preteklosti in delno še danes odpirala vprašanja o utemeljenosti teh pravic, tudi z uporabo zgornjega argumenta, je znano.
V zadnjem času se je pojavil v javni razpravi taisti argument, recimo pri obsegu socialnih pravic, prav pred kratkim na nek način tudi pri pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. V tem primeru je argument vsebinsko zastavljen nekako takole, da zatrjuje da »podpora brezposelnim (s pristavkom »lenim in nesposobnim«) zmanjšuje vrednost tistim, ki trdo delajo za plačilo«. Enako mesto ta argument dobi svoje mesto v debati o »fleksibilnosti trga delovne sile« - »ker moram priznavati več pravic delavcem, se zmanjšuje vrednost mojega kapitala, s tem pa tudi moja vrednost« ali »manj kot bodo me ovirale pravice zaposlenih, več bom lahko ustvaril (potrebni pristavek »in potem tudi nekaj dal« se pogosto izpusti).
Osebno ocenjujem, da je zatekanje v takšno razlogovanje odraz dilem današnjega časa in na določen način ponavljanje razumevanja, ki je v zgodovini že imelo slabe posledice. Ker se zgodovina pač ponavlja, je tudi nesmiselno, da bi se skušal truditi to vseprisotno razlogovanje utemeljevati kot nevarno. Gremo pač tja, kamor gremo.
Vseeno pa bom poudaril, da je podlaga določanja posebnih pravic drugačnim spoznanje, ki ga je poznal že Aristotel, ki je poudarjal, da samo z izravnalno pravičnostjo, po kateri enake obravnavamo enako, ne moremo doseči pravičnih rešitev oz. natančneje, izravnalna pravičnost je možna šele ob obravnavanju »neenakih neenako«, torej ob načelu distributivne pravičnosti. Ta neenakost je stvarno pogojena, njena »sanacija«, čeprav nosi s seboj pogosto čisto praktične ali zgodovinske razloge, pa odraz stanja vrednot neke družbe.
Priznavanje pravic neki manjšini je, takšno je moje prepričanje, recimo bolj praktično kot vrednotno – izbija namreč iz rok večinskega naroda, v katerega sodi manjšina, enega najbolj pogostih vzrokov za vojno, t.i. »casus belli«. Spomnimo se samo Sudetskih Nemcev ali Krajiških (in drugih) Srbov.
A če je ta primer še vezan na neke odnose med državami, je večina primerov preprosto odraz vrednot znotraj države oz. če uporabim ta izraz, odraz »ideala socialne mreže« njenih prebivalcev. Da se takšen ideal očitno spreminja (pa tudi vrednote), je danes jasno. Cinično lahko pripomnim, da je to pravzaprav pričakovati, saj se tudi časovno vedno bolj oddaljujemo od zadnje kataklizme na tem področju, s tem pa bledi tudi zgodovinska izkušnja ponižanosti in trpljenja. Zaradi te obledelosti in zaradi vseprisotnih vizualizacij sreče v potrošniški družbi, izgubljamo smisel za razumevanje drugih, njihovih stisk in drugačnosti.
Kaufmann navaja naslednjo dilemo, ki se postavlja pri današnjem dokaj utilitarističnem idealu družbe: »Kako je, če bi največji blagor največjega števila lahko dosegli samo z drastičnimi ukrepi uničevanja človeškega življenja, tako da bi svet osvobodili vseh odbijajočih ali bednih bitij: zločincev, sprevržencev, na smrt bolnih, invalidov in celo takih, ki so grdi ali zlovoljni?« (A.Kaufmann: Uvod v filozofijo prava, str.259 – po I.Tammelo: „Gerechtigkeit und negative Vorsehung”) Sam bi v smislu teme nadaljeval; če temu rečem »da«, ali bom zaradi tega kaj bolj vreden kot človek? Bi bil sploh človek?
Če bi se lahko naša družba zagrnila s »tančico nevednosti«, kot si jo je zamislil Rawls, in postavljala, ob nevednosti o lastnem statusu, premoženju, rasi, (spolni usmerjenosti) ali drugih osebnih okoliščinah, pravila skupnega življenja, kaj bi se odločila? Nadalje, zakaj so sploh morali vsi misleci, da bi našli odgovore o vsebinah družbene pravičnosti, vedno predpostavljati nekakšno prednormativno ali »naravno« stanje – od Hobbsa, Locka do Rawlsa in Habermasa z njegovim diskurzom, da naštejem samo nekatere? Zakaj moramo, da bi našli pravo vrednost nas samih, hoditi preko meja realnosti lastnega obstoja?
V bistvu je vse samo stvar par minutnega razmisleka o tem, kaj bi si sami želeli v takšni situaciji in razmerah. Pa mi sploh ni potrebno reči, kdo je prvi dal pouk o takšni poziciji. In kolikor vem, prav iz te sposobnosti naj bi črpali svojo resnično vrednost...
P.S
Bi res vljudno prosil, da se ta prispevek ne šteje kot zavzemanje za kakršnokoli vsebinsko rešitev na zgoraj navedenih primerih. Gre zgolj za težavo s prejemanjem veljavnosti zgoraj navedenega argumenta. Pri tem seveda vedno in povsod postavljam mejo prava z »neminem laedere« - torej, da tudi pravne rešitve ne smejo nobenemu škodovati.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
