Ne boš imel vedno tistega, kar hočeš, vedno pa boš imel tisto, kar potrebuješ.

Björn Natthiko Lindeblad (1961 - 2022)

“Če se z navedenimi pravili ne strinjate, se lahko izključite, če pa se strinjate, se lahko registrirate ko uporabnik sistema IUS-INFO in nadaljujete z delom.
Sistem vas bo nato spraševal, katere nastavitve bi želeli imeti. Nikar se ne prestrašite, če ne veste natančno, kaj pomeni katera od posameznih nastavitev! Preprosto pritisnite na tipko ENTER in nadaljujte, nastavitve lahko kasneje vedno spremenite v sekciji NASTAVITVE."

Po vznemirljivem izletu na obnebje kitajskega in indijskega duhovno-filozofskega nauka je odbila ura, da se vrnemo h krščanskemu miceliju, ki z neskončnim prepletom vsemogočih bivanjskih nitk in korenin ustvarja še en pomemben kompleksni spiritualni ekosistem, nekakšno podgobje za gozdne duše. Domala vse religije, pravni sistemi in filozofski nauki rastejo iz iste vrednotne podlage, kar je sijajno dokazal in globalno razširil švicarski duhovnik in profesor Hans Küng s projektom svetovnega (pra)etosa elementarne humanosti, slonečega na prvinskih življenjskih pravilih kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov.

Gospod Justus Lipsius iz 16. stoletja slovi kot flamski filolog, filozof, humanist, profesor in pisatelj, ki je obudil antični stoicizem in ga prikrojil krščanstvu. Z njegovim imenom se ponaša zajetna stavba v Bruslju, kjer sta nekoč zasedala Svet Evropske unije in Evropski svet, danes pa poleg administrativnega osebja gosti predvsem konference, seje, sestanke in groteskna zaslišanja.

Dragi Dedek Mraz,

ker sem v bataljonu rdeče-belih možicljev v kičastih nakupovalnih centrih zgrešil tvojega pristnega zvezdniškega polbrata Božička – tvoj prvi krščanski bratranec Miklavž pa mi je itak prinesel le bridko šibo, ho, ho, ho, se hecam, - se tako kot pred triindvajsetimi leti zopet obračam kar nate (PP, št. 25/95). Pozni čas pisanja in tvoja naslovljena visokost nista v ničemer povezana z mojim svetovnonazorskim prepričanjem ali veroizpovedjo. To omenjam, ker nekateri cinično ignorirajo Božič v imenu ateizma, toda s tem najbrž ne dokazujejo svoje domnevne načelnosti, marveč se le (nesmiselno?) odpovedujejo starodavnemu družinskemu prazniku.

Še pomnite Teofrasta (372 – 287 pr. Kr.), ljubljenega Aristotelovega božanskega govorca, ki je petintrideset let vodil Peripat in po vzoru večnega mentorja častil univerzalnost? Pozorno je opazoval človekovo naravo, ki naj bi jo krnilo najmanj trideset šepavih značajev, denimo licemernost, prilizljivost, robavtstvo, uslužnost, izprijenost, blebetavost, nesramnost, nergaštvo, topoglavost, skopost, bahaštvo, ošabnost, obrekljivost in zapoznela norost.  Če zarobljenec sreča dostojno ženo,  daje filozof za primer, “se razgali in pokaže očetovo dedino”, pregorečnež zvečer pristopi k očetu in mu pove, da ga mati že čaka v spalnici, nevzgojeni pa pride h komu, ko je ravno zaspal, in ga zdrami, da bi z njim malo pokramljal.

Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Te bom tokrat predpostavljal, da se osredotočim na tisto, kar je bistveno. Ne glede na politično pripadnost me v Sloveniji vedno znova preseneča neverjetna samozavest vsakokratnih zakonodajalcev, kadar gre za odstranitev varoval in zožitev pravic, ki smo jih pridobivali desetletja. Kaj desetletja, stoletja. S tem pa tudi prepotentno prepričanje, da se sami ne bodo znašli na neprijetni strani tovrstnih posegov.

Evropska unija je kot nekakšna pravljična utvara, ki je pozabila, da je nastala iz pepela druge svetovne vojne, bolj zaradi tega, ker si ni upala nasprotovati Marshallovemu planu, kot iz lastne želje, da bi se tako zelo različne države povezale v novo zvezo, ki danes od daleč spominja na zvezno državo, čeprav to ni. Evropa je bila že v času generala Georga C. Marshalla poslušna in prestrašena in zdi se, da je tako ostalo vse do danes.

Začenja se novo študijsko leto in tudi sama se ponovno pripravljam na predavanja. Čeprav predavam že vrsto let, so zadnja leta moje priprave precej drugačne, kot so bile nekoč. Včasih sem pripravila vsebino, predstavitev in pravne primere, o katerih sem želela govoriti, potem pa sem stopila pred študente in predavala. Veliko je nastajalo sproti. Če sem videla, da nekaj ni dovolj jasno, sem razložila drugače, dodala primer, se ustavila ob vprašanju študenta ali pa nas je razprava odpeljala nekoliko stran od načrtovanega. Danes je vse to še vedno del mojih predavanj, le pot do izgovorjene besede je drugačna.

V poplavi referendumov, ki nas bo kot posledica trpkih političnih obračunavanj med dvema starima poloma slovenske politike zadela to jesen, je tudi zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi. Nasprotniki zakona trdijo, da aktualna oblast z njim uvaja politično policijo. Ali imajo prav?

Danes o temi, ki je že dolgo iskala črke, najprej na mojem, potem pa tudi na vašem zaslonu: ali pravice brez dolžnosti sploh lahko obstajajo in obratno, ali lahko zahtevamo pravice, če nimamo dolžnosti?

Če je že človeška neumnost neumorna, je pripadajoča domišljija preprosto brezmejna. In če v naših medsebojnih, sosedskih, kaj šele na splošno družbenih odnosih nekaj »ne štima«, se kmalu najde dežurni krivec. Čemu bi namreč kritičen pogled vsaj za kratek čas najprej usmerili vase, če pa je vsega slabega venomer lahko kriv nekdo »drug«. Včasih pa samo napačna knjiga ali časopisi, ki jih ta bere, recimo.

Ker smo v času pisanja te kolumne ravno zaključili 17. srečanje Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, sem nameraval pisati o katerem od zanimivih predavanj, ki so jih pripravili odlični predavatelji. Tudi na tem mestu se jim zahvaljujem, da svoj čas in znanje delijo z nami.

Dovolil si bom napisati stavek, da je ključni problem slovenskega sodstva, da nikakor ne zmore državotvornosti.

Že starodavne izkušnje in še posebej makiavelizem nas učijo, da je neko pleme ali narod najlažje premagati, če ga pomehkužiš. Velik del današnje demokratične Evrope se je zaradi razvite tehnologije, izkoriščanja revnejših ljudstev, potrošništva, prevlade težnje po ugodju ter nenazadnje zaradi napačnega razumevanja ali zlorabe strpne ter miroljubne ideologije in politike v precejšnji meri pomehkužil. Nekoliko provokativno vprašanje je torej, ali nas »dosežena« stopnja pomehkuženosti že tudi ogroža v našem demokratičnem obstoju.

Spomnimo se zlajnane sintagme, da bo Slovenija nova Švica. Ni postala. Niti ni Švica več dobra primerjava. Ni del Evropske unije, nima skupne valute, ima drugačno institucionalno in pravno kulturo. Bolj relevantni sta Avstrija in Bavarska. Obe sta, kot Slovenija, del Srednje Evrope, s sorodnim pravnim redom in podobnimi kulturnimi vzorci. Pa vendar slovenska produktivnost in bruto domači proizvod zaostajata.

Ne boš imel vedno tistega, kar hočeš, vedno pa boš imel tisto, kar potrebuješ.

Björn Natthiko Lindeblad (1961 - 2022)

Živimo v času, ko tehnologija o nas ve vedno več. Telefon ve, kje hodimo, spletni iskalnik, kaj nas zanima, družbena omrežja, pri katerih vsebinah se ustavimo, algoritmi pa iz naših preteklih odločitev sklepajo, kaj bomo verjetno storili jutri.

Prejšnji teden se je na Bledu odvil tradicionalni strateški forum. Gre za ugleden dogodek, ki privabi pisano množico državnikov, politikov, diplomatov, gospodarstvenikov, akademikov in drugih vplivnih posameznikov, ki jih zanimajo mednarodni odnosi. Tudi tokratni forum je bil posvečen vprašanju prihodnosti. Obiskovalci pa smo dobili občutek, da se je marsikdo in marsikaj, pač, zataknil v preteklosti.

Avgustovsko kolumno sem zaključila z obljubo strokovne teme v naslednjem mesecu in zato septembrska tema: javno naročanje (po novem?).

Umetnost. Ko iz sebe ustvariš nekaj, kar naj bi kljubovalo večnosti. A če svet ne ceni, kar mu lahko nudiš, se temu sploh lahko še reče – umetnina?

Počasi se zaključujejo šolske počitnice in s tem se počasi poslavlja tudi poletje. Jesen je tradicionalno obdobje za številna strokovna srečanja in med njimi seveda tudi tradicionalno srečanje Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki bo letos potekalo 22. in 23. septembra 2026 v Hotelu Slon v Ljubljani.

Na tem svetu smo vsi ljudje različni. Vsak je svet zase. Pa vendar še vedno govorimo o človeški vrsti ter o tem, da živimo v istem svetu. Naša intuicija nas opozarja, da je resnični svet različnost v enosti, česar na naši čutno-razumski ravni nismo sposobni dodobra spoznati oziroma ozavestiti, zato smo različnih okusov, pristranski in nasploh polni predsodkov. Zaradi tega se tudi nenehno razvrščamo na naše in vaše. Na tiste, ki so nam bolj všeč in s katerimi delimo iste vrednote, ter na one druge. In kako je s tem v politiki, etiki in pravu?

V slovenskih medijih je sredi poletja odjeknila novica, da so na bazenu v Mariboru ženski v burkiniju zavrnili kopanje.[1] Pri tem so se novinarji sklicevali na 14. in 41. člen Ustave, se pravi na pravico do enakosti pred zakonom in pravico do svobode vesti ter s tem sprožili burno polemiko o tem, kakšnih pravic oziroma krivic so deležni pripadniki islamske veroizpovedi v Sloveniji.

Ne bodite negostoljubni do tujcev, da se ne izkažejo za angele v preobleki.
- moto knjigarne Shakespeare and Company v Parizu

Dobre ograje delajo dobre sosede.
- Robert Frost, Mending Wall, 1914

Osebe z invalidnostjo pogosto slišijo dobronamerne besede: »Vi ste res navdih.« »Neverjetni ste.« »Ne vem, kako zmorete.« Takšni komplimenti so skoraj vedno izrečeni z najboljšim namenom in izražajo občudovanje. Pa vendar se za njimi skriva vprašanje, o katerem razmišljamo redkeje.

Nekoč se mi je priznani pravnik pritoževal, da niti med počitnicami ne more izklopiti prava. Čeprav daleč stran, nekje med borovci in pesmijo škržatov, je bila glava še vedno v pisarni. Med paragrafi, pravnimi mnenji, študentskimi prošnjami, neprebranimi diplomskimi in magistrskimi nalogami. Pa še javne pravne zadeve so bile vseprisotne in niso nikdar usahnile. Nauk je bil, da za pravo in pravnike ni nikdar pravih počitnic.

Že večkrat sem si drznil tudi javno ponoviti bržkone izposojeno misel, češ da ne izobrazba, kaj šele položaj (prirojen ali pridobljen) ne jamči za plemenitost človeka. Si ali nisi. Žal tako je. In nič nam tako nazorno ne prikazuje to dejstvo kot pa prav kak izbran primer obnašanja naših oblastnikov v preteklosti.

Verjetno nas večina začne prvi podopustniški dan s priklopom na elektronsko pošto in z ocenjevanjem »škode«, ki je v času odsotnosti nastala. Kot vse vas, je tudi mene čakala kopica neprebranih sporočil, nedokončanih nalog in dogovorov, ki sem jih pred odhodom lahkomiselno odložil na čas po dopustu. Vmes se je zgodilo tudi dovolj stvari, o katerih bi se bilo treba izreči, napisati kakšen odziv ali vsaj oblikovati stališče. Po nekaj urah sem imel občutek, da že z vsem močno zamujam, čeprav sem se z dopusta šele vrnil in tudi pojmovno vsega tega še nisem mogel opraviti.

Odgovornost do ustave je najvišja stopnja obče družbene odgovornosti v državno organizirani družbi. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je lahko za posameznika na osebni ravni pomembnejša kakšna druga vrsta odgovornosti, npr. do družine, prijateljev, boga, verske ali lokalne skupnosti ali delovnega kolektiva. Toda če posameznik postane izvoljeni predstavnik ljudstva, minister, sodnik ali kak drug funkcionar, se s tem poklicno in prvenstveno zaveže zvestobi ustavi, zato njegovo morebitno nespoštovanje ustave nikakor ne sme biti tolerirano.

Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nemci so to pomensko izjemno jedrnato strnili v okorno zvenečo besedo »verschlimmbessern«, ki pomeni poslabšati stvar z dobronamernim poskusom izboljšanja. Gre za sestavljenko iz besed verschlimmern (poslabšati) in verbessern (izboljšati).

Samo nekaj let je tega, ko sem zastopal v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja investitorja, ki je hotel svojo bodočo nepremičnino ogrevati s toplotno črpalko. V postopku sem naletel na težavo, da to ni bilo dovoljeno, ker je občinski prostorski načrt določal, da je obvezna priključitev na plin. Na območju gradnje je bila določena obvezna priključitev na plin in uporaba plina. Občina je tik pred tem vložila milijone v izgradnjo plinskega omrežja ter z odlokom nato silila vse, da se priključijo na ta plin. Razlog naj bi bil v varstvu okolja in ne v zgrešeni občinski investiciji, ki nikakor ni uspela zbuditi dovolj zanimanja pri lastnikih nepremičnin. Investicijo je občina reševala s prisilo in, kot je navadno pri teh stvareh, uporabila ali morda kar zlorabila svoja oblastvena upravičenja tako, da je določila obvezno priključitev na ta sistem.

Zadnje čase se večkrat zalotim, da ob pogledu na družbena omrežja ne vidim več samo fotografij. Vidim pravna vprašanja. Vidim otrokovo dostojanstvo. Vidim vprašanje privolitve. Vidim bodočega odraslega človeka, ki bo nekoč morda moral živeti z digitalno sledjo, ki je ni ustvaril sam.

Še vedno živimo v dobi pregovornega navdušenja nad umetno inteligenco (UI). UI uživa podporo njenih razvijalcev, investitorjev in nas uporabnikov, ki si z njo lajšamo svoj vsak dan na poti do večje učinkovitosti.

Če obljubite, da ne boste nikomur povedali, vam zaupam veliko skrivnost: sodne počitnice in dopust so tik pred vrati. Še parkrat grem spat, pa se bom zbudila (skoraj) na obali – mož je namreč rezerviral parcelo 30 korakov od plaže. Ok, mogoče jih je 15, ampak ne bomo dlakocepili, a ne.

Ah, ponovno o zgodbah, ki jih piše življenje zunaj in znotraj parlamentarnih hodnikov. Sedaj Slovenci, kljub (neutemeljenim) očitkom, vseeno nismo neka docela neizkušena devica, ko je govora o intrigah in intrigancah parlamentarnega »lajfa«.

Sedim na terasi s pogledom na morje in namesto da bi v miru užival ob zvokih čričkov, sedim za prenosnikom in tipkam tole kolumno. Nisem pozabil, da rok za oddajo kolumne praktično sovpada z začetkom dopusta, ravno obratno, že tri tedne prej sem si izdelal prav soliden načrt vseh stvari, ki jih moram pred dopustom počistiti z mize.

Slovenija je v močnem pravno-političnem nihanju. Marsikje iz ene skrajnosti v drugo. Vlada napoveduje in že sprejema nekatere skrajne pravne in politične ukrepe, ki so reakcija na nekatere skrajne poteze prejšnje vlade, ki so bile reakcija na skrajne poteze prejšnje vlade itd.

O digitalizaciji sodstva se govori že desetletja. Če je bilo slovensko sodstvo pred desetletji skorajda pionirsko v evropskem merilu, je po desetletjih še vedno le korak naprej, nekako tako kot rajnka Avstro-Ogrska monarhija v primerjavi z angleško industrijsko revolucijo. Pri nas še vedno orjemo s konji, drugod že nekaj let uporabljajo vsaj parne stroje, če ne celo sodobne traktorje.

Misli stroja so postale misli človeka.
Človek misli, da misli,
a misli stroj.
Požrl ga je in ga nadomestil z zobatimi mislimi.
Človek pa še vedno misli, da misli.[1]

V Sloveniji se z javnim denarjem dela zelo sproščeno. Aneksi, podražitve ter druge malverzacije »za naše« in »njihove« javne projekte niso noben problem. So utečena praksa.

V pravu smo navajeni, da avtoriteto pogosto povezujemo z glasom. Odvetnik govori pred sodiščem, profesor predava v predavalnici, mediator vodi dialog med sprtimi stranmi. Govor ni zgolj sredstvo komunikacije, temveč pogosto tudi simbol strokovne moči, prepričljivosti in legitimnosti. Toda kaj se zgodi, ko glas izgine? Oziroma natančneje, ko ne izgine misel, temveč zgolj njen tradicionalni zvočni nosilec?

Triglavu, temu braniku večnosti, slovenske, sem nekaj izbranih besed »izgubil« že januarja, ko je šlo za domala pozabljeno povest o dokaj žalostni usodi obeh (Njegovega Visočanstva) ladij istega imena. Tokrat pa je na vrsti kratka črtica o tem, kako se je, vsaj na ravni medijske agitacije, nekaj kratkih let po vojni, ki je dokaj neslavno potopila tudi SMS Triglav (I.), vnela pravcata propagandna bitka, ki bi se – zlasti, če bi zmanjkalo prepotrebne barve – lahko kaj kmalu utegnila prevesiti tudi v kak pravi, pravcati oborožen spopad. In vse našteto prav za – sam vrh Triglava.

Ko se dolgo časa ukvarjaš z določenim, morda celo ozko strokovnim, področjem, se zna zgoditi, da večino časa vidiš le drevesa, gozd pa je le megleno ozadje ne povsem centrirane slike.

Letošnja volilna kampanja, volitve v državni zbor ter povolilno sestavljanje vladne koalicije so nam nazorno pokazali, da se tudi slovenska politika hitro in uspešno prilagaja novi bizarni realnosti, ki ji v demokratičnem delu sveta diktira tempo predvsem ameriški predsednik Trump.

Samostojni podjetniki v letu 2026 na zakonodajnem področju doživljajo pravo malo renesanso. Najprej je v davčni položaj podjetnikov posegla odhajajoča vlada z znamenitim novembrskim Zakonom o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR). Novoizvoljeni Državni zbor pa je potrdil Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ponovno posega v vprašanja davčno-socialnega položaja podjetnikov. Aprila 2026 pa je skupina poslank in poslancev v Državni zbor vložila še predlog Zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika.

In čisto ném
z zlim vetrom grem,
sem mu igrača,
in me
zdaj sem, zdaj tja,
kot mrtev list obrača.[1]

             - Paul Verlaine

Pisalo se je leto 2000. V Ljubljani se je snovala nova desna opozicijska koalicija. Razvpiti komedijant jo je na kabaretnem, pol uradnem dogodku tovarišev nekdanje partije razglasil za koalicijo pička.

V času, ko ima vsak svojo resnico prilagojeno trenutku, je pravo eno izmed zadnjih zatočišč, ki si sploh še upa govoriti o resnici v ednini. Tudi znotraj prava ta gotovost vztrajno bledi. Pravnik, še posebej odvetnik, je danes razpet med dve vlogi: med odvetnika resnice in resnico odvetnikov. Eno kliče k poklicni samodisciplini, spoštovanju dejstev, zvestobi postopku in zakonu. Drugo pa vedno glasneje k prilagoditvi pripovedi, k oblikovanju resnične zgodbe, ki mora predvsem zmagati.

Navadno se izogibam preveč dnevnoaktualnim temam. Hipno, instantno, bežno in ihtavo zame ni zanimivo, raje imam malce bolj poglobljen razgled. Konec koncev se mi le pozna, da nisem popolnoma svež ali neizkušen jurist, pa da ne bo pomote, kot vse v življenju, tako v dobrem kot včasih tudi slabem. A vendar me včasih kakšen utrinek sedanjosti vseeno premami, da tudi o tem spišem še kakšno misel več, pa čeprav tokrat ponovno o meni dokaj ljubih parlamentarnih zadevah.

Pri spoštovanju se mi zdi, da se zadnje čase vse bolj zatika. Spoštovati dano besedo. Spoštovati stisk roke. Spoštovati starejše – ne toliko njihovih let, bolj izkušnje, ki jih imajo. Spoštovanje napak – svojih in tujih. Spoštovanje drugih in drugače mislečih, pa čeprav se z njimi (absolutno) ne strinjamo, je ključ ohranjanja vsaj minimalnih medsebojnih odnosov.

Napredek je bistvena sestavina življenja. Tu smo zato, da se razvijamo, da napredujemo. Toda kaj sploh je napredek? Ali drugače: ali je vsak napredek smiseln? Vsi napredujemo v šoli, pri igrah, v službah, pri razumevanju medsebojnih odnosov in drugih aktivnostih. Toda ali je napredek v znanju zemljepisa, zgodovine ali matematike po vrednosti enak napredku v veščinah laganja ali prisvajanja tujih stvari? Ali sploh napredujemo v pravih smereh ali pa z marsičem, kar počnemo, zapravljamo dragoceni življenjski čas in dejansko celo nazadujemo?

Na aprilski Sodniški šoli insolvenčnega prava sem imel uvodno predavanje o vlogi upnikov pri poplačilu terjatev — o tem, ali upniki s svojimi pravicami v insolvenčnem postopku dejansko dosegajo boljše rezultate.

Znanstvena in kulturna diplomacija sta že zdavnaj postali samoumevni del mehke moči države. Sta pomembni orodji, s katerima države gradijo medsebojno razumevanje, širjenje vrednot in vpliva, ne da bi aktivirale klasičnih vzvodov oblasti. Tretja veja oblasti, ki je sicer najbolj neodvisna in zavezana vladavini prava, je v mednarodnem prostoru skoraj nevidna.

Si upamo kot družba seči dlje in popolnoma prepovedati elektronske medije za otroke ter za vse, tako  za otroke in kot tudi za odrasle, še vsa družabna omrežja? Nekaj zgledov za to je že v tujini. Avstralija je omejila dostop za otroke, EU pripravlja ukrepe, ki bi omejili dostope za otroke. Kitajska ima sicer svoja omrežja, vendar nič manj zasvojenosti z njimi.

Ko govorimo o glasu, pogosto mislimo na nekaj samoumevnega. Na zvok, ki pride iz nas, ko želimo izraziti misel, voljo ali čustvo. Toda glas ni le fizična danost. Je pravno relevantno sredstvo izražanja, temelj človekovega dostojanstva in eden ključnih načinov uresničevanja osebnostnih pravic.

Živimo v obdobju nenehnih kriz. Permakriza, če poslovenimo angleško skovanko, ki je bila leta 2022 tamkajšnja beseda leta, se v Evropi vleče že od propada pogodbe o ustavi za Evropo naprej. Odtlej smo živeli ustavno-politično krizo, finančno, ekonomsko, migrantsko, varnostno krizo, krizo temeljnih vrednot: demokracije in vladavine prava, javnozdravstveno krizo, krizo zaradi vojne v Ukrajini, kasneje v Izraelu in zdaj še v Iranu. Tega ni konca ne kraja. Grozi pa nam še morebitna kibernetska kataklizma.

V prejšnji kolumni sem pokazal, da pri enakih številkah — ista masa, iste terjatve — tri različna pravila delitve dajo tri povsem različne rezultate. Enako premoženje, enake terjatve, tri različne ideje pravičnosti. Obljubil sem, da bom pokazal, od kod ta pravila sploh pridejo. In predvsem: zakaj izbira med njimi ni tako samoumevna, kot se zdi.

Sedaj, ko obeležujem okrogel mernik dvajsetih letnikov reševanja nemalokrat precej zahtevnih strokovnih zadreg (drugih) v raznoraznih službah, je seveda čas za refleksijo. Kje sem, od kod izviram, kaj me še vedno – mika. Že dejstvo, da sem se profesionalno za dokaj nekratek čas znašel v javnem sektorju, je izvorno nezaželen sad konkretnih življenjskih okoliščin, na katere nisem imel nikakršnega vpliva.

Volitve so za nami in pričenja se proces oblikovanja nove sestave državnega zbora in nove vlade. Spodobi se, da čestitamo političnim strankam, ki so zasedle mesta v parlamentu, med njimi seveda še posebej zmagovalni stranki.

V mediaciji, pridruženi sodnim postopkom, kjer se prepiri razraščajo in rane ostajajo nevidne, tišina ni odsotnost besed, temveč prostor za soglasje. Tam, kjer sodne dvorane zamolčijo čustva in kjer Družinski zakonik (DZ) pogosto ne zadostuje za razumevanje človeške bolečine, stopi v ospredje mediator. Delo mediatorja ni bleščeče, ni kričeče. Je tiho. In ravno zato tako zelo močno. Mediacija, kot jo opredeljuje tudi Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), poudarja prostovoljnost, nevtralnost in zaupnost kot temeljne stebre postopka. Prav ti elementi ustvarjajo pogoje, v katerih lahko dialog nadomesti spor in razumevanje nadvlada potrebo po zmagi.

Predvolilni čas je tisti, ki kar vabi k branju Platonove Države, še posebej tistega dela, ki spodbuja k razmisleku o tem, kakšen naj bi bil vladar. Hotel sem prepisati odlomek iz knjige, pa knjige nisem našel, tako da sem si pomagal z iskalnikom, našel srbsko izdajo in odlomek prevedel s pomočjo umetne inteligence.

Zdajle nekdo zavija z očmi, ampak že Carly Simon je pela, da ta pesem ni o njem, v mojem primeru o njej. Pravzaprav gre bolj za razmišljanje o času, njegovem minevanju in sledeh, ki jih pušča na naših obrazih.

Iranskega ajatole ni več. To je dobra novica. Načeloval je totalitarni državi, ki je grobo obračunavala z vsemi, ki niso bili po volji njeni od, menda, boga poslani oblasti. Nenazadnje smo masakre na ulicah Teherana lahko spremljali še nedavna. Iranski podpis najdemo tudi pod Hamasom, Hezbolahom, pri Hutijevcih in še kje. Pa vendar, tokratni napad na Iran z mednarodnim pravom nima opraviti nič.

Načelo pari passu oziroma načelo par conditio creditorum odgovarja na tisočletja staro vprašanje, kako razdeliti omejen vir med več upravičencev, kadar je vsota zahtev upravičencev večja od razpoložljivega vira. Načelo par conditio creditorum ponudi zelo enostavno in robustno rešitev, ki se je od rimskega prava naprej praktično (nihče ni zares dvomil v to pravilo) uporabljala v vseh pravnih redih.

V teh vrsticah se mi je že večkrat zapisala (bržkone) sposojena misel, da je uradna sklenitev »večne« zveze dveh posameznikov – vsaj po razpoložljivih dognanjih znanosti in področne stroke (ali strok) sodeč – še vedno daleč najslabša pogodba, kar jih premore civilistika. Pa spet brez zamere. A vsakdo, ki je poročen, je že po sami sili tega dejstva lahko le neizprosen optimist. Še zlasti, če ima tak par za povrh skupni naraščaj.

Državnozborske volitve so praktično pred vrati. Manj kot samo vsebino programov različnih strank in notranjepolitične vidike bi rad izpostavil nekaj drugega. Nahajamo se v specifičnem zgodovinskem trenutku. Mednarodnopolitične okoliščine že dolgo niso bile tako zaostrene. Vprašanje je, če je Slovenija pripravljena.

Parlamentarne (državnozborske) volitve so pred vrati in pričela se je volilna kampanja, ki se v skladu z zakonom zaključi z dnem, ko nastopi volilni molk. Ta se prične 24 ur pred dnem glasovanja in traja vse do zaključka glasovanja. Razprava o tem, ali je volilni molk smiseln, se je v preteklosti odprla že večkrat.

V pravni stroki pogosto govorimo o pravnih normah, institutih in postopkih, kakor da bi obstajali v sterilnem, od ljudi ločenem prostoru. Na številnih pravnih področjih se takšna abstrakcija zlahka ohranja: pogodbe se razdrejo, odškodnine se izplačajo, gospodarske družbe se preoblikujejo, življenje pa teče naprej, pogosto brez vidnih posledic.

Pred več kot sto leti je Fran Milčinski, ki ni bil le pravnik, napisal delo, ki kar ne izgubi svoje večne aktualnosti. Šaljivost je pač doma v naših krajih. Morda tudi sedaj ne pojenja, samo da se v zadnjih mesecih rada kaže v bliskovitih spremembah davčne zakonodaje namesto v koruznih hlebčkih in tekmovanju s Tepančani. Ena skupna točka pa vendarle veže stoletje razlike: poseben občutek za matematiko.

Ravno sem odkorakala svoj dnevni sprehod. No, nisem! Zadnjih nekaj dni sem se borila z običajno sezonsko nadlogo – prehladom. Malce za šalo, malce zares: to sem si lahko »privoščila«, ker so mi bili tudi sodni urniki naklonjeni, nisem imela nobenih razprav ali »zadev v rokih«.

V pričakovanju parlamentarnih volitev 22. marca se je v Sloveniji na nek način ustavil čas. O, ko bi se res. (Ne)dogajanje zadnjih tednov priča o tem, da slovenska politika našo državo s polno paro potiska celo nazaj. Medtem pa se svet, ki je dokončno padel s tečajev, na naše politične petelinje boje pač ne ozira. Razumljivo. Toda skrbeti bi nas moralo vsaj to, da tudi v Evropski uniji (EU) naša država postopoma, a vztrajno drsi v drugi plan.

Kaj se zgodi, ko vam tehtnica vsako jutro pokaže natančno pet kilogramov preveč? Prvih nekaj dni ste verjetno slabe volje, nato pa se prilagodite. Veste, kje ste. Napaka je sistemska, predvidljiva in – kar je ključno – obvladljiva. V vedenjski ekonomiji temu pravimo pristranskost (bias). Kaj pa, če je tehtnica nepredvidljiva? En dan vam ulije lažno upanje in pokaže tri kilograme premalo, naslednjič vas brez opozorila »kaznuje« s sedmimi kilogrami preveč. Takšni tehtnici ne boste nikoli zaupali. Njena težava ni v napačni nastavitvi, temveč v variabilnosti. To je šum (noise).