“Če se z navedenimi pravili ne strinjate, se lahko izključite, če pa se strinjate, se lahko registrirate ko uporabnik sistema IUS-INFO in nadaljujete z delom.
Sistem vas bo nato spraševal, katere nastavitve bi želeli imeti. Nikar se ne prestrašite, če ne veste natančno, kaj pomeni katera od posameznih nastavitev! Preprosto pritisnite na tipko ENTER in nadaljujte, nastavitve lahko kasneje vedno spremenite v sekciji NASTAVITVE."

Po vznemirljivem izletu na obnebje kitajskega in indijskega duhovno-filozofskega nauka je odbila ura, da se vrnemo h krščanskemu miceliju, ki z neskončnim prepletom vsemogočih bivanjskih nitk in korenin ustvarja še en pomemben kompleksni spiritualni ekosistem, nekakšno podgobje za gozdne duše. Domala vse religije, pravni sistemi in filozofski nauki rastejo iz iste vrednotne podlage, kar je sijajno dokazal in globalno razširil švicarski duhovnik in profesor Hans Küng s projektom svetovnega (pra)etosa elementarne humanosti, slonečega na prvinskih življenjskih pravilih kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov.

Gospod Justus Lipsius iz 16. stoletja slovi kot flamski filolog, filozof, humanist, profesor in pisatelj, ki je obudil antični stoicizem in ga prikrojil krščanstvu. Z njegovim imenom se ponaša zajetna stavba v Bruslju, kjer sta nekoč zasedala Svet Evropske unije in Evropski svet, danes pa poleg administrativnega osebja gosti predvsem konference, seje, sestanke in groteskna zaslišanja.

Dragi Dedek Mraz,

ker sem v bataljonu rdeče-belih možicljev v kičastih nakupovalnih centrih zgrešil tvojega pristnega zvezdniškega polbrata Božička – tvoj prvi krščanski bratranec Miklavž pa mi je itak prinesel le bridko šibo, ho, ho, ho, se hecam, - se tako kot pred triindvajsetimi leti zopet obračam kar nate (PP, št. 25/95). Pozni čas pisanja in tvoja naslovljena visokost nista v ničemer povezana z mojim svetovnonazorskim prepričanjem ali veroizpovedjo. To omenjam, ker nekateri cinično ignorirajo Božič v imenu ateizma, toda s tem najbrž ne dokazujejo svoje domnevne načelnosti, marveč se le (nesmiselno?) odpovedujejo starodavnemu družinskemu prazniku.

Še pomnite Teofrasta (372 – 287 pr. Kr.), ljubljenega Aristotelovega božanskega govorca, ki je petintrideset let vodil Peripat in po vzoru večnega mentorja častil univerzalnost? Pozorno je opazoval človekovo naravo, ki naj bi jo krnilo najmanj trideset šepavih značajev, denimo licemernost, prilizljivost, robavtstvo, uslužnost, izprijenost, blebetavost, nesramnost, nergaštvo, topoglavost, skopost, bahaštvo, ošabnost, obrekljivost in zapoznela norost.  Če zarobljenec sreča dostojno ženo,  daje filozof za primer, “se razgali in pokaže očetovo dedino”, pregorečnež zvečer pristopi k očetu in mu pove, da ga mati že čaka v spalnici, nevzgojeni pa pride h komu, ko je ravno zaspal, in ga zdrami, da bi z njim malo pokramljal.

Tako v zasebnem kot poslovnem življenju pogosto poskušamo sogovornike prepričati v svoj prav. Ob tem se zanašamo na domnevo, da več argumentov vodi v večjo prepričljivost. Združimo ključne razloge s podpornimi, pogosto šibkejšimi, ki bi še dodatno podprli naše stališče in »nedvomno« dokazali naš prav. Po logiki racionalnega sklepanja in v skladu z Bayesovim izrekom naj bi vsak dodatni argument, tudi šibkejši, pozitivno prispeval k verjetnosti, da je neko stališče pravilno. Pravila racionalnega sklepanja nas torej učijo, da je v podporo našemu stališču koristno poiskati čim več argumentov, saj se bodo posamezni argumenti (sicer z različnimi utežmi) med seboj seštevali in bo rezultat z našega stališča tako optimalen. Več naj bi bilo bolje.

Beseda primitivno označuje nekaj, kar je na nizki, začetni ali preprosti stopni razvoja (npr. primitivno ljudstvo, primitivna umetnost ali primitivno orodje), po drugi strani pa, v slabšalnem pomenu, označuje neizobraženost, nekulturnost in grobost. Primitivna (politična) vladavina zato pomeni dve različni stvari. Po eni strani lahko označuje najzgodnejše in najbolj preproste oblike vladanja v začetnih oblikah človeških skupnosti, po drugi strani pa preproste, nekulturne in grobe vidike vladanja, ki so prisotne tudi v sodobnih razvitih in kompleksnih družbah. Če torej govorimo o primitivni demokraciji v današnjem tehnološko razvitem in kompleksnem svetu, mislimo predvsem na demokracijo, v kateri prevladujejo neizobraženost, nekulturnost in grobost. Takšna demokracija je na poti v svoj razkroj. V sebi nosi namreč izrazito težnjo po fizični prevladi močnejšega, kar vodi v avtokracijo oziroma avtoritarnost. Aktualno dogajanje v svetu nam kaže, da je moderna demokracija, osnovana na razsvetljenski liberalni doktrini ter dograjena s socialnimi in drugimi korektivi, vedno bolj ogrožena prav zaradi lastnega primitivizma.

Na začetku leta so poslanci koalicijskih strank v zakonodajni postopek vložili (drugi) predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Predlog ZPPKŽ obravnava temo, za katero tako na evropski^[1] kot na slovenski ravni trenutno ni splošnega konsenza – težko si pa tudi predstavljam, da bo dosežen v bližnji prihodnosti. Posameznikovo načelno stališče glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je namreč izrazito tesno povezano z različnimi osebnimi okoliščinami, zlasti starostjo, vero, političnim prepričanjem, poklicem in invalidnostjo. Predlog mi vzbuja mešane občutke, ki bi jih v tej kolumni želel deliti z vami. Namen kolumne torej ni podrobno vsebinsko predstaviti predlog zakona (ta je sumarno predstavljen na straneh 12–16 predloga ZPPKŽ), ampak opozoriti na nekatera vprašanja, ki so se meni – in verjetno tudi komu drugemu – porodila že v času lanskega posvetovalnega referenduma ter me spremljajo tudi ob letošnjem predlogu zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Od vseh pravnih področij mi je najljubše avtorsko pravo, ker varuje zelo dragoceno dobrino – ustvarjalnost. V tem se ljudje razlikujemo od živali in od umetne inteligence. Ustvarjalni posameznik je nagrajen z avtorsko pravico, ki je po Geigerju »otoček izključnosti v oceanu svobode«.[1] Toda avtorska pravica ne more biti varovana na enak način kot druga lastnina. Lastnik zemljišča naroči geodeta, ki mu njegove meje določi do centimetra natančno. Avtor pa ne more naročiti strokovnjaka, ki bi vnaprej z gotovostjo povedal, v katerih primerih bo lahko uporabo avtorskega dela prepovedal, kdaj ne bo šlo za uporabo tega dela oziroma kdaj bo uporaba dopustna brezplačno kot citat, karikatura ali pastiš. Da nadgradim Geigerjevo prispodobo: valovi svobode butajo ob otoček izključnosti in brišejo njegove meje.

Večino sodišču pridruženih mediacij preživim z zakonci ali bivšimi zakonci, ki so v postopku mediacije zaradi razveze zakonske zveze, s strankami, ki so že razvezane, vendar še vedno sredi pravnih ali čustvenih bojev z bivšimi partnerji zaradi skrbništva, stikov in preživnine skupnih otrok. V skoraj dvajsetih letih dela v vlogi odvetnice in mediatorke na področju družinskega prava sem spremljala neštete življenjske zgodbe, pogosto zaznamovane s travmo, izdajami, razočaranjem in bolečino. V ospredju večine zgodb pa je velikokrat nezmožnost odpustiti in pustiti preteklost za sabo.

Pisalo se je leto 2018, ko je Vrhovno sodišče na svoji spletni strani objavilo nepodpisano sporočilo za javnost, v katerem je oznanilo, da bo spoštovalo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo. Ob tem je hkrati javno naznanilo, da se Vrhovnemu sodišču zdi argumentacija ESČP v zadevi Pro plus proti Sloveniji, št. 47072/15, neprepričljiva. Ker je to moralo pomeniti, da Vrhovno sodišče te sodbe ne bo spoštovalo (če spoštuje samo tiste sodbe, ki ga prepričajo), se je ostro in enotno odzvala tradicionalno zadržana slovenska pravna stroka, oglasili pa so se celo nekateri vrhovni sodniki.

Preteklost ni ogledalo sedanjosti, je pa marsikdaj njen (pogosto dokaj neprijeten) odsev. Šele ko je vse mimo, nas neredko udari pregovorni krč »ko bi vsaj!« ali pa: ali nismo nekoč že imeli podobne dileme, reševanje katere je kljub izdatnemu vloženemu trudu in vsem izžetim prizadevanjem že zaradi napačnega izhodišča obrodilo klavrne rezultate. In tu so prav pretekle (slabe) izkušnje še kako dragocena valuta. Če jih seveda (še) pomniš; a gorje, če jih pozabiš. In tako je več kot (čisto) historično naključje, da so že v bolj davnih časih naše politične odločevalce zaposlovala zlasti vprašanja v tesni povezavi z zdravstvenim sistemom. A takrat so bila to vprašanja vsebinske, ne strukturne narave. To je zgodba o naši zakonski prepovedi ženitve, če si bil okužen s »sifilido«, gonorejo ali nečim, čemur se ne brez kančka pomenljivosti reče mehki šanker,[1] ki je pred domala natančno 90 leti veljala manj kot (normativno) leto.

V zadnjih nekaj dneh smo kar velikokrat slišali, da se pogodbene vrednosti projektov, ki se financirajo iz državnega (ali občinskega) proračuna, krepko dvigajo in dosegajo zneske, ki si jih navadni državljani najbrž sploh ne znamo predstavljati. Ja, namenoma sem uporabila prvo osebo množine – tudi sama namreč spadam med davkoplačevalce, zato je kakšen cent teh zneskov plačan tudi iz mojega (davčnega) žepa.

Med stroko in politiko mora biti v demokraciji prisotno nenehno sodelovanje, hkrati pa tudi jasna razmejitev delovanja. V strogo politični sferi, ki jo predstavljajo npr. parlament, vlada in šef države mora imeti stroka pomembno mesto, toda odločitve morajo sprejemati politiki. V drugih družbenih sferah so v vsakdanjih interakcijah in v okviru raznih skupnosti odločitve pretežno sprejemane upoštevaje običajne, moralne in druge ne-politične norme (npr. v družini, društvu ali verski skupnosti) ali pa so sprejemane pretežno po strokovnih merilih (npr. v šolstvu, znanosti in deloma gospodarstvu). Stroka sama po sebi ni namenjena (demokratičnemu) vodenju družbe, politika, ki ne upošteva stroke pa je izrazito slabovidna in družbo prej ali slej pripelje v hude zagate in konflikte. Za razliko od demokracije, v avtoritarnih sistemih stroka ni avtonomna in še manj neodvisna. Ne le humanistika in družboslovje, pač pa tudi umetnost ter naravoslovne in tehnične znanosti in stroke se morajo podrediti politični diktaturi. V slednji je lahko zemlja tudi ploščata in ena rasa ali narod vreden več od drugih. Tudi zato je demokracija, kljub številnim pomanjkljivostim, še vedno (naj)boljša politična ureditev.

Naj mi bralec ne zameri, ker to kolumno pišem tri tedne pred samim delavskim praznikom, vendar je navdih pač ena od stvari, ki jih posameznik ne more obvladovati. V tej kolumni bi želel deliti svoje misli o generacijskih razlikah, ki so pri odnosu do dela očitne.

France Prešeren je napisal pesem Čez tebe več ne bo, sovražna sreča:

V današnjem svetu se pravo vse bolj prepleta s hitrim pretokom informacij, površnimi interpretacijami in instantnimi mnenji, ki jih oblikujejo mediji, družbena omrežja in politični diskurzi. To pomeni, da so pravniki pogosto izpostavljeni pritiskom, ki jih spodbudijo k poenostavljanju kompleksnih pravnih vprašanj, pri čemer se pogosto izgubita analitična globina in metodološka doslednost. V takšnem okolju je še posebej pomembno, da se pravnik zavestno izogne pastem razpršene zavesti in površne medijske ali feljtonske logike, ki prepogosto zanemarjajo bistvo pravnih konceptov in temeljnih načel. Stremeti mora k znanstvenemu pristopu, ki mu omogoča poglobljeno razumevanje tistih pravnih področij, ki jih obravnava, ter graditi svoje stališče na preverjenih metodoloških in znanstvenih temeljih.

Žal se slej ko prej vsakdo sreča s tisto verjetno najbridkejšo izkušnjo – smrtjo nekoga bližnjega. Ob vseh povsem intimnih občutkih pa svoje »zahteva« tudi birokracija. Pravkar zapisane besede nikakor niso mišljene slabšalno – pravni red v okviru pravne države terja urejena razmerja, saj le tako lahko zagotavlja pravno varstvo posamezniku.

Razhajanje med slovenskim družbenopolitičnim mehurčkom in evropsko javno zavestjo je vse večje. V Delu so ga opisali z besedami, da »geopolitični premiki v evroatlantskem prostoru puščajo državljane Slovenije relativno hladne, saj v Sloveniji med prebivalstvom ni zavladala oborožitvena histerija«. Slovenci drugače od povprečnega Evropejca vztrajajo, da bi se »EU morala bolj posvečati gospodarstvu, prehrani in energetiki«. Skratka, za našo državo vse ostaja business as usual.

V teh dokaj turobnih marčevskih dneh nadaljujemo razmišljanje o pravnem institutu, ki je bil v dveh ločenih državah, komajda vzniklih s pogorišča prve svetovne kataklizme, in potem vse do njunega propada urejen do pike enako, a v praksi pogosto uporabljen sila drugače. In če smo si v prejšnji kolumni podrobneje pogledali slovenske izkušnje z institutom ločitve od mize in postelje med obema vojnama, je danes na vrsti prikaz (dokaj) zanimivih praks, ki so se v zvezi s tem vprašanjem v taistem času razvile na oni strani Karavank, tj. tam v deželah malo »čez«.

Slovenska pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni nasprotuje možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven.

Čeprav naslov morda zveni otročje, gre za nadvse resno in pomembno zadevo. Gre namreč za človeka. Ta stavek, ki so ga filozofi in drugi misleci premodelirali že v najrazličnejših verzijah in jezikih, namreč z eksponentnim uveljavljanjem t. i. umetne inteligence (UI) postaja ena najpomembnejših misli in danosti naše prihodnosti. Seveda le, če želimo ohraniti svojo človeškost in človečnost. Kdor je do tega indiferenten ali pa je ideji o preseganju ali nadomeščanju človeka z nečloveško inteligenco in njeno strojno manipulacijo morda celo naklonjen, se z menoj ne bo strinjal. Kdor pa je in ostaja humanist v smislu skrbi in spoštovanja do človeka, ne glede na vse človeške pomanjkljivosti (ki jih res ni malo), bo verjetno kmalu uvidel, da bo treba obstoj in spoštovanje človeškosti kot takšne čim prej izrecno zagotoviti tudi na najvišji pravni ravni: tako na ravni posameznih držav kot na ravni mednarodne pravne ureditve. Ustave in konvencije je treba dopolniti z načelom, da morata politika in pravo ostati človeški proizvod – da bosta od človeka za človeka.

Bliža se 20. marec in z njim začetek koledarske pomladi. Tudi kurenti so uspešno opravili svoje delo in že odgnali zimo, kot kažejo temperature, kar neizbežno pomeni tudi konec smučarske sezone. Osebno sem jo letos izkusil s smučanjem tako na slovenskem Voglu kot v italijanskih Dolomitih.

Kot otrok sem bila z vidika poškodb precej dolgočasna. Niti ene resnejše si nisem nakopala. Očitno sem med lanskimi novoletnimi prazniki to želela nadoknaditi. Z družino smo drsali na drsališču na Jezerskem in sem padla vznak na led. Domnevno. Ker se od padca do CT glave v UKC Ljubljana ne spomnim ničesar. Pretres možganov.

Pravni sistemi temeljijo na predpostavki, da je treba zakone uporabljati objektivno, s čimer se zagotavlja doslednost sodnih odločitev in krepi legitimnost sodnih postopkov. Objektivnost ne izključuje potrebe po sočutju in empatiji, zlasti kadar odločitve vplivajo na temeljne pravice ljudi in njihova osebna življenja. V zadnjih letih so se akademiki ukvarjali z vprašanjem vloge človeških čustev pri pravnem odločanju. Nekateri zagovarjajo bolj sočuten pristop, ki upošteva posamezne okoliščine in človeški vpliv pravnih odločitev.

Umetna inteligenca (UI) tradicionalno sproža tri vrste razprav. Ena je tehnološka. To je tista, ki se ukvarja z izgradnjo strojnih in programskih sistemov, ki poganjajo UI. Druga razprava je uporabniška in se dotika vseh mogočih načinov, kako bi UI lahko olajšala naš vsakdan, še posebej profesionalni, in prispevala k večji storilnosti. Tretja pa se dotika potrebe po regulaciji UI, da bi omejili vse vrste tveganj, ki jih prinaša nova tehnologija. Tokrat pa želim opozoriti še na en, nemara ključen vidik, ki je zaenkrat še v ozadju. Ta obravnava ustavne posledice umetne inteligence.

Ah, ljubezen. To čustvo, ki tako rado omreži, pogosto pa docela izklopi vsakršno razsodnost, je lahko vir neizmerne radosti, sreče ter blaženosti. A še kako »gorka« ljubav se lahko (zlasti) sčasoma sprevrže v svoj neposredni antipod, in sicer včasih tudi brezobzirno sovraštvo, stud in odklon.

Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.

Če je kdo mislil, da bo človeštvo po dveh svetovnih in številnih regionalnih vojnah ter po totalitarizmih 19. stoletja (fašizem, nacizem, komunizem itd.) dokončno prepoznalo vrednost demokracije in se v vedno večji meri odrekalo avtoritarnim političnim sistemom, je bil očitno v zmoti.

Vsak izmed nas je bil že ničkolikokrat stranka upravnega postopka. V teh postopkih se točno zavedamo, da tudi zgolj enourna zamuda na naši strani pomeni izgubo materialne pravice ali izgubo pravice opraviti določeno procesno dejanje. Prav tako točno vemo, da imamo na drugi strani upravni organ, ki zaradi zamude njemu določenega roka neposrednih škodljivih posledic ne bo imel. To pa ne pomeni, da le-teh nima stranka, ki utemeljeno pričakuje, da bo organ odločil v zakonsko določenem roku. V tej kolumni bi želel obravnavati vprašanje, ali je takšna ureditev res primerna ali bi morali vsaj pri določenih zadevah ubrati drugačen pristop.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 razveljavilo izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na pritožnika in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Odločba se sicer ukvarja tudi s hrambo in uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, vendar me v tej kolumni zanima predvsem drugi, razveljavitveni del odločbe, ki bo verjetno dvignil veliko prahu zaradi organizacijskih, časovnih in drugih posledic v združenih kazenskih postopkih.

Prihodnji teden bodo informativni dnevi za vpis na fakultete za novo študijsko leto. Ob tem (in na splošno v zadnjem času) se sprašujem, kako mladim, posebej tistim na začetku njihove poklicne poti, približati vrednost in samoiniciativnost do dela. V praksi opažam, da številni mladi pravniki že med študijem dvomijo, ali ima njihov trud sploh smisel. Vprašanja, ali bom sploh lahko kaj spremenil, ali se splača vložiti toliko energije v nekaj, kar se zdi nepomembno in nisem odločevalec, postajajo vse pogostejša.

V Sloveniji se skoraj že pol leta vsa politika in gospodarstvo borita z zvišanjem omrežnine. Ta se je zgodila izpod peresa Agencije za energijo, ki je do sprejetja predloga menda prišla na podlagi neodvisne strokovne presoje, kot se za agencije spodobi. Tega slovenska vlada (ki je novo ureditev omrežnine sprva podpirala, zdaj pa ji vehementno nasprotuje) očitno ne razume. Prav zato jih je upravičeno dobila po prstih iz Bruslja.

Naj na začetku najprej jasno zapišem, da članek ne bo strokovna analiza niti razlogov niti posledic, še manj pa kritika Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1).

Leto je pravkar naokoli in mesto pregovorno »veselega« decembra je že zasedel precej bolj puščobni januar, poln predvsem raznoraznih »novih« zaobljub in zapriseg. In če so bile moje dosedanje kolumne namenjene predvsem refleksiji o bolj prezrtih vidikih naše preteklosti s pravnimi pridihi, naj bo tokratni prispevek posvečen zlasti njenim bolj pomenljivim ostankom. Že od samega začetka, ko sem prejel prijazno povabilo za mesečno zapolnitev tega prostora s svojimi razmišljanji, sem si namreč zadal nalogo, da vsak prispevek na koncu pospremim še s kakšno resnično časnikarsko objavo iz razmeroma nedavne preteklosti, da bi s tem napisanemu dodal še neki kontekst, včasih morda zgolj dotik »surove« resničnosti nekdanjega časa. Koliko sem bil pri tem uspešen, seveda lahko presodi le bralec sam. Sem pa pri tem iskanju pogosto naletel na »odkruške« minulih časov, ki jih doslej žal še nisem imel priložnosti uporabiti, škoda pa bi jih bilo kar tako zavreči. Kar sledi, je tako pregled zgolj nekaterih utrinkov iz preteklosti, ki nas učijo, da je zgodovina v praksi neredko precej večja spremenljivka od popolnih domislic, ki so plod človekove domišljije. Hkrati pa bomo spoznali tudi, da je zgodovina še kako človeška tudi po neki drugi plati. Je namreč še kako »krvava« pod svojo včasih izredno tesno kožo.

Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je prejšnji teden (15. 1. 2025) v javnem nastopu dejal, da je človeštvo odprlo Pandorino skrinjico težav (Pandora's box of ills), med katerimi so v ospredju uničujoči konflikti, naraščajoča neenakost, podnebna kriza in tehnologija, ki je ušla izpod nadzora in bi lahko ogrozila naš obstoj. Ker je generalni sekretar Združenih narodov glede mednarodnih razmer zagotovo ena najbolje informiranih oseb na svetu in ker gre za človeka z veliko znanja in izjemno bogatimi življenjskimi in političnimi izkušnjami, bi mu pravzaprav morali verjeti in biti plat zvona po celem svetu. Toda njegov glas odzvanja v prazno. Karavana gre dalje. Vojne in konflikti se množijo in širijo, prav tako ostale omenjene in druge težave človeštva. Kaj nam to pove o nas samih (o ljudeh in človeštvu) in kam nas to vodi?

Kdo je boomer in zakaj sam (še) nisem boomer

Boomer (otrok blaginje) je posameznik, ki je bil rojen v povojnih baby boom letih (približno v letih 1946–1964). Tej generaciji sledi generacija X, ki jo sestavljajo ljudje, rojeni v obdobju 1965–1980. Njim sledijo milenijci oziroma generacija Y (rojeni v letih 1981–1996) in zoomerji oziroma generacija Z (rojeni v letih 1997–2012). Fantje in dekleta, rojeni od leta 2013 in vse do zadnjega dne preteklega leta, so del generacije alfa, medtem ko bodo otroci, rojeni v letih 2025–2039, generacija beta.

December je mimo. V svoji prejšnji kolumni sem se dotaknila cikla Ericha Kästnerja Die 13 Monate in posebej pesmi o novembru. Vmes je na tečaju nemščine prišla na vrsto pesem o decembru. V novembrski kolumni sem razmišljala o tem, za kakšno možnost se bo pesnik odločil – ali bolj optimistično ali bolj realistično –  in si po tihem želela prve, vendar se je pesnik odločil za bolj realistično podobo. V nadaljevanju prilagam celotno pesem v nemškem jeziku:

Zadnje čase velikokrat slišimo: »Nimam nobene volje za delo. Enostavno nič me ne zanima, pritegne. Ne da se mi vlagati gromozanskega truda v študij, da si pridobim veščine, izkušnje in podobno, kar pričakujejo v življenjepisu delodajalci.«

Z novim letom je vselej takole. Prehod je evforičen. Nato pa pride streznitev. Čeprav imamo priložnost oziroma – kot bomo videli v nadaljevanju – zares dolžnost delati novo in drugače, se vsi skupaj zavedamo, da je to vsako novo leto teže. Z vsakim novim letom je na naših ramenih namreč eno staro leto več. Z njim pa vsa bremena, ki smo si jih naložili. Tako posamezniki kot država. In v tej kolumni se bomo ukvarjali s slednjo.

Zaključek leta naj ne bi bil sam sebi namen, to naj bi bil čas za refleksijo in razmislek o vsem, kar smo dosegli, in o tistem, kar nas (morda) še čaka. In temu primerno je bil v prejšnji kolumni govor o precej strmi in ovinkov polni poti, ki smo jo morali Slovenci skupaj z drugimi narodi tedanjega avstrijskega cesarstva prebroditi od leta 1848 pa vse do dejanske uveljavitve (sploh) prve avstrijske ustave moderne dobe, ki je (tudi) v teh krajih[1] začela veljati pred domala natanko 157 leti, točneje 21. decembra 1867.

Občutja (občutki, razpoloženja) so ključna sestavina naših življenj. Občutja ali občutki bolečine, ugodja, osamljenosti, (ne)izpolnjenosti, (ne)sreče, (ne)pravičnosti, ljubezni... in celo občutki pravnosti ali protipravnosti odločilno zaznamujejo naš vsakdan. Saj veste, nekdo ima lahko le malo premoženja, družbenega ugleda in prijateljev, pa se vseeno počuti zadovoljnega ali srečnega. In po drugi strani, kaj nam pomaga, če smo bogati, zdravi in celo ljubljeni s strani nekaterih oseb, občutimo pa notranjo praznino, dolgčas ali celo brezizhodnost in smo torej v nekakšni depresiji ali letargiji? Kaj nam pomaga, če nam uradna statistika kaže, da kriminal upada, imamo pa občutek ogroženosti, ko hodimo po mestnih ulicah ali parkih? In kaj nam pomaga, če nas pravno obsodi še tako kvalificiran sodnik, mi pa sodbo občutimo kot krivično ali protipravno?

Premagati raka ni le zmaga nad boleznijo, temveč tudi priložnost za ponovno polno življenje. Kot nekdo, ki je sam prehodil to pot, se zavedam, kako pomembno je, da zakonodaja prepoznava potrebe in pravice tistih, ki so uspeli v boju z boleznijo. Vsak, ki se sooči z diagnozo raka, prehodi dodatno izjemno zahtevno pot – pot do ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje. Kljub napredku medicine in številnim zgodbam o uspešnem zdravljenju raka je realnost za mnoge prebolele še vedno polna (nepotrebnih) izzivov. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije iz leta 2019 v Sloveniji trenutno živi čez 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca), vsako leto pa v Sloveniji za rakom zboli okoli 16.000 ljudi, od tega čez 60 odstotkov po dopolnjeni starosti 65 let. Med zbolelimi je 32.178 oseb, ki so zbolele pred več kot desetimi leti. Rak tako za številne posameznike ne pomeni več smrtne obsodbe, ampak zgolj veliko in težko stopnico, ki jo morajo premagati na svoji življenjski poti.

Zakorakali smo v zadnji mesec leta. To je čas, v katerem delamo obračune s starim v pričakovanju novega. Ta čas je lahko zelo različno obarvan. Morda je veder, morda skesan, nemara tudi grenak, stisnjenih zob zaradi zamujenih priložnosti ali pa celo depresiven, ker prav nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Vsak izmed nas piše svojo življenjsko zgodbo, skupaj pa ustvarjamo republiko, Evropo in svet. Kako nam je šlo letos?

Pravo je družbeni temelj, na katerem slonijo red, pravičnost in stabilnost. Pravniki, sodniki, tožilci in drugi pravni strokovnjaki imajo moč, da odločajo o usodah posameznikov, pravnih subjektov in včasih celotnih družb. Moč temelji na znanju, a moramo se zavedati, da je pravna praksa brez sočutja nevarna in lahko tudi uničujoča. Sočutje daje pravniku uvid, da v pravnih določbah in sodbah ne vidi le strogega upoštevanja zakonov, temveč tudi življenja, ki jih odločitve neposredno zadevajo. Ko pravo postane orodje brez sočutne in moralne podlage, obstaja velika nevarnost, da ne služi več pravičnosti, temveč postane breme in tudi vir nepravičnosti.

December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.

Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

V zadnjem času je umetna inteligenca postala vroča tema v skoraj vseh poklicih, pravniška profesija pa pri tem ni izjema. Med številnimi AI orodji izstopa ChatGPT, ki obljublja revolucijo na področju pravnega svetovanja, raziskovanja in priprave dokumentov. Ampak ali je ta tehnologija resnično pripravljena prevzeti del naših nalog ali pa skriva pasti, ki jih ne smemo prezreti?

Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):

Čeprav so predvolilne ankete napovedovale zelo tesen izid, je na ameriških volitvah prepričljivo zmagal Donald Trump, pa tudi v Kongresu so se okrepili republikanci. Takšen izid je številne pahnil v depresijo, spet druge pa v delirij. Ne le v ZDA, tudi pri nas v Evropi. Evropa je sicer sebično računala na zmago Kamale Harris. To nam bi omogočilo vztrajati v statusu quo. S Trumpovo zmago pa ohranjanje obstoječega stanja ni več mogoče. Kaj potemtakem čaka Evropsko unijo po Trumpovi zmagi?

Postati profesor prava ni samo karierni cilj, ampak življenjska pot, ki zahteva predanost, vztrajnost in globoko spoštovanje do pravne znanosti ter njenega pomena v družbi. Naš poklic obsega mnogo več kot zgolj poučevanje. Vključuje raziskovanje, objavljanje znanstvenih člankov, sodelovanje pri pravnih reformah, mentoriranje študentov in mlajših kolegov ter nenehno učenje. Vse to z namenom, da oblikujemo nove generacije pravnikov, prispevamo k pravni teoriji in praksi ter pomagamo izboljšati pravne sisteme, v katerih delujemo.

Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.

Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

V eni od začetnih kolumn sem že omenila pismo bralca po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji, češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem, s katerimi se je treba raziskovalno ukvarjati. Res se včasih v Sloveniji zdi, da je mednarodno kazensko pravo neka eksotika in visokoleteča teorija, za katero vsi upamo, da znanja o njem nikoli ne bomo potrebovali. Mednarodna hudodelstva so namreč sama po sebi najhujša kazniva dejanja, ne le z individualnega vidika, ampak tudi z vidika družbe oziroma sistema, v katerem so izvršena, tudi glede posledic. Statistično gledano mednarodna hudodelstva res niso najpogostejša kazniva dejanja v (sodni) praksi. Zagotovo je mala tatvina pogostejša. Česar se gre vsekakor veseliti. Ampak kot pri vsakem eksotičnem pojavu odpade rutinsko delo in je potrebnega zelo veliko znanja ter iznajdljivosti.

Pravočasen začetek postopkov zaradi insolventnosti je eden ključnih izzivov sodobnega insolvenčnega prava. Teorija je enotna v stališču, da je določitev jasnega trenutka za začetek postopkov izjemno pomemben cilj. Brez pravočasnega začetka postopkov je zaradi hitrega zmanjševanja stečajne mase gospodarske družbe, ki postane nelikvidna in/ali prezadolžena, praktično nesmiselno razpravljati o vprašanju ex post teh postopkov. Noben postopek zaradi insolventnosti namreč ne more ustvarjati dodatnega premoženja. Nepravočasnost začetka postopka torej onemogoča učinkovito uporabo instrumentov insolvenčnega prava in insolvenčno pravo degradira na raven razkošnega pogreba, ki ga nihče noče, se mu vsi izogibajo, a morajo zanj na koncu vsi drago plačati.

Piše se leto 2026. Miha, ki je bil še do včeraj Mihec, si je za prvo srednješolsko žepnino zaželel novo uro. Rolex. Nedosegljive sanje. Razen na nekih sheinih in temujih, kjer take ure, resda brez zapisa znamke, stanejo manj kot desetaka. Tako mu je ostalo še več kot pol žepnine. Frajer je za podoben nakup navdušil še gimnazijske sošolce. Prav kmalu se je pol razreda ponašalo z vrhunsko robo za res malo denarja. Navdušenje je bilo nepopisno.

Ko se Ustavno sodišče pri svojem delu sreča s kakšno za pravniško skupnost posebej relevantno temo, tu in tam opozorim nanjo tudi v svoji kolumni na IUS-INFO. Portal je sijajno središče pravniške skupnosti, ki se na ta način lahko med seboj podrobneje obvešča o aktualnih temah in dilemah s svojega področja. Nazadnje sem tako pisal o odločitvi Ustavnega sodišča glede določitve načina izvršitve zaradi neizvršitve odločbe o sodniških plačah. Danes pa je v ospredju odločitev tega istega sodišča glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine.

Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.

Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

Nedavno sem se udeležila izjemno dobro organiziranega posveta civilnih sodnikov. Odlični predavatelji so obravnavali aktualna vprašanja civilnega materialnega in procesnega prava ter tudi prava EU in ustavnega prava. Ker pri svojem delu uporabljam različne teste ustavnosodne presoje, me je še posebej pritegnilo predavanje doc. dr. Katje Drnovšek. Predavateljica je predstavila ugotovitve svoje doktorske disertacije z naslovom »Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku«.[1] Ustaljeno ustavnosodno presojo je kritično ovrednotila, predstavila pa je tudi alternativne pristope, s katerimi naj bi se učinkoviteje lotevali izzivov v praksi.

Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.

Klasična pravna teorija državo že dolgo opredeljuje kot politično skupnost ljudi, živečih na zaokroženem ozemlju, kjer se izvaja učinkovita oblast, ki jo priznavajo in spoštujejo tudi druge države. Z vidika mednarodnega prava govorimo o suvereni enakosti držav v mednarodni skupnosti. To je temeljno načelo, ki v mednarodnih odnosih zagotavlja kolikor mogoče pravičen red. Enak princip velja tudi v Evropski uniji, seveda če se mu država sama ne odpove.

Živimo v časih, ko osebna čast in dobro ime, za kar se je še razmeroma nedavno tega celo dvobojevalo s sabljami in samokresi, in to tudi v (in med samimi) politiki,[1] (pre)pogosto nista vredna niti tistih par kapljic črnila, ki se sicer porabi za izpis teh misli na papir. A včasih, ko medijska krajina seveda še ni bila podvržena dandanašnji digitalni vseprisotnosti, se je osebno čast, predvsem pa vsakršen poseg v posameznikovo dobro ime, jemalo »jako« resno. In ker je prav lansko leto preteklo natanko sto let od smrti resda priznanega literata in narodnega buditelja dr. Ivana Tavčarja, je prav, da se v današnji kolumni dotaknem tudi kakšne od njegovih senčnih plati. Vsak od nas je namreč (zgolj) človek, ne pa matematična enačba, in tako je izračun naše dejanske vrednosti v družbi, sploh seveda ex post, pogosto odvisen od kombinacije več vidikov, več pogledov z različnih zornih kotov. Dr. Tavčar pa je po drugi strani hkrati tudi tisti prvak takratnih slovenskih liberalcev, ki je bil v času (prve in brž ko ne najpomembnejše) emancipacije slovenstva še v okviru habsburške monarhije v pomembni, če ne celo v dokaj prevladujoči meri soodgovoren za pojav t. i. »farških gonj«, ki so se odvijale predvsem v takratnih (tiskanih) medijih.

Danes, 5. septembra, goduje Mati Terezija, svetnica našega časa in zgled neizmerne ljubezni do revnih. Letos mineva 27 let od njene smrti. Mati Terezija pooseblja sočutje in ljubezen do revnih. Njeno življenje je izzvalo norme, zaradi katerih so najbolj ranljivi ljudje v družbi pogosto zanemarjeni. Najbrž se sprašujete, zakaj pišem o materi Tereziji. Ker je danes njen god, pa čeprav na prvi pogled med njenim delom in pravom ni očitne povezave? Toda če razmišljamo o etiki, pravičnosti in človekovih pravicah, uvidimo, da njeno delo in pravo temeljita na spoštovanju dostojanstva in zavezanosti k pravičnosti. V današnji kolumni bom razmišljala, kako pravo in delo matere Terezije sobivata in se dopolnjujeta.

Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?

V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se lahko vsak dan zgodi, da iz povsem uravnoteženega poslovnega razmerja nastane upniško-dolžniško razmerje. Pri tem seveda ni nujno, da je težava nastopila zaradi strank tega poslovnega odnosa, vzrok lahko tiči kjerkoli v (včasih precej dolgi) verigi poslovnih dogodkov. Velikokrat gre za t. i. domino efekt, ko finančna nedisciplina enega subjekta lahko povzroči težave tudi drugim (sicer nepovezanim) podjetjem.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

Spoštovanje sodb sodišč je eden ključnih elementov pravne države v formalnem in sociološkem smislu. V formalnem smislu spoštovanje sodb prispeva k pravni varnosti. V sociološkem smislu pa ustvarja zaupanje v pravo. Ko umanjka eno ali drugo, smo na poti k eroziji vladavine prava. Vse opisano velja še toliko bolj, kadar imamo opravka s spoštovanjem sodb najvišjih sodišč in še posebej Ustavnega sodišča. A kaj, ko živimo v času, ko zavest o tem ni več nekaj samoumevnega, niti med pravniki.