c S
Prodajmo svoje ferarije!
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
22.01.2010 Drznem si trditi, da je marsikateremu pravniku ljubši pregrešno drag, gromozanski avtomobil kot denimo duhovno doživetje in resnično SREČNO življenje. Takšno dojemanje sveta je vsaj na videz možno »ozdraviti« s številnimi, bolj ali manj (ne)učinkovitimi in (ne)prepričljivimi vzhodnjaškimi in zahodnjaškimi reklamiranimi metodami, pod katerimi se šibijo knjižne police, eno od najboljših knjig o samopomoči pa je po mojem okusu napisal ameriški magister prava Robin S. Sharma s provokativnim naslovom The Monk Who Sold His Ferrari - Menih, ki je prodal svojega ferarija.

Zgodba se prične v sodni dvorani, kjer med obravnavo doživi srčni infarkt razvpiti odvetnik Julian Mantle. Bolnik se je komajda dodobra spoznal z Abrahamom, pa že daje vtis zavaljenega sedemdesetletnika - bridko plačilo za obsedeno delo in zaslužene milijone, družinski polom, pozne večerje v najboljših restavracijah, hektolitre popitega konjaka, pokajene kubanske cigare in okušene radodarne mladenke. Zdravniki ga uspejo rešiti, a kmalu poskrbi za še en šok, saj se odpove svojemu partnerskemu položaju, proda vse imetje, vključno z najljubšo igračko - rdečim ferarijem in odpotuje neznano kam, domnevno v daljno Indijo. Za seboj pusti varovanca in oboževalca Johna, ki ga neizmerno občuduje in poskuša posnemati, toda divja karieristična tekma tudi njega pahne v tipično pravniško garanje od zore do trde teme, ob petkih in svetkih, vse za prestiž in denar, toda žal nič za lastno dušo in družino.

Po nekaj letih se v njegovi pisarno nepričakovano znajde vitek, mišičast in porjavel mlajši možakar, ki kar žari in kipi od zdrave energije. John v osuplosti spozna Juliana in prisluhne njegovi modrost, ki so mu jo razodeli veliki mistiki Sivane v himalajski oazi razsvetljenja.

V naslednji nenavadni pripovedki, ki naj služi kot izvrstni miselni vzorec, se skriva sedem temeljnih vrlin in načel, ki odkrivajo ključe do samoobvladovanja, osebne odgovornosti in duhovnega prebujenja:

Zamislite si, da sedite sredi čudovitega in razbohotenega vrta, v katerem se razraščajo prekrasne mavrične rože, zelena trava, eksotična drevesa in razposajeno grmičevje. Uživate spokojno tišino dehtečega ozračja in ko se ozrete okoli sebe, verjeti ali ne, uzrete mogočen, šest nadstropni svetilnik rdeče barve. Nenadoma se hrupno odprejo vrata, skozi katera stopi ogromen japonski sumo rokoborec, visok tri metre in težák skoraj pol tone. Popolnoma je gol, le mednožje mu zakriva rožnata spletena žica oziroma kabel. Ko zakorači proti sredini vrta, mu spodrsne na bleščeči zlati štoparici, ki jo je nekdo pozabil in odvrgel pred mnogimi leti, in trešči na tla z oglušujočim padcem. Na tleh obleži nezavesten in popolnoma negiben, potem pa se hipoma prebudi in skoči pokonci, predramljen zaradi omamnega vonja rumenih, žametnih vrtnic, ki rastejo v bližini. Rokoborec se intuitivno obrne na levo stran, kjer zagleda dolgo, vijugasto potko, posuto z bleščečimi, drobnimi diamanti, ki se vije skozi grmovje tja nekam daljavo. Odpravi se na pot, po cesti večne radosti in blaženosti.

Zgodba nas sprva navdaja s čudnimi, nadrealističnimi občutki, kot da bi si jo izmislil nekdo, ki je zaužil kakšno prepovedano substanco. Toda nikoli ne smemo spregledati moči preprostega! Ko je učenec pripravljen, se pojavi tudi učitelj.

Vrt je simbol našega uma. Če skrbimo zanj in ga gojimo, bo nepopisno uspeval in brstel, če pa ga bomo zanemarili, bo zmagal plevel. Povprečnega človeka sleherni dan preveva okoli 60.000 misli, od katerih je 95 odstotkov istih kot prejšnji dan, zato jim je treba posvetiti vso pozornost, da ne otopimo. Ne moremo vplivati na zunanje moteče dogajanje, na primer na slabo vreme ali prometne zastoje, lahko pa nadzorujemo svoj odnos do okolice, ker je od nas odvisno, o čem bomo razmišljali. Vsaka negativna misel je kot vsiljiva rastlina, ki se hitro razraste in zaduši lepe cvetlice, zato jo je treba takoj izkoreniniti.

Um je podoben mišicam: če ga ne urimo, ga izgubimo. Poiščimo tisto, kar nam je najljubše (npr. pisanje, predavanje, zastopanje strank), in mu posvetimo vso energijo. Pomembna je koncentracija (joriki), ki osredotoča misli kot laser ali povečevalno steklo, s katerim lahko zanetimo ogenj. Pri tem si pomagamo z nekaterimi tehnikami, denimo z rednim daljšim opazovanjem srčike vrtnice ali nasprotnim mišljenjem, ko vsako nezaželeno misel takoj nadomestimo z vedro in pozitivno. Priporočljiva je vizualizacija, jasna predstava zastavljenih ciljev, kar je vedel tudi Einstein, ki je dejal, da je domišljija koristnejša od znanja. Karkoli obstaja je vedno ustvarjeno dvakrat: prvič v umu in nato v realnosti.

Svetilnik ponazarja življenjski smisel (dharma), ker je smisel življenja življenje s smislom. Resnični vir sreče je v doseganju osvetljenih ciljev, pri čemer je doživljanje same poti bistveno bolj pomembno od končnega dosežka. Če streljamo z lokom z zavezanimi očmi, ne bomo nikoli zadeli tarče, ker jo pač ne vidimo, toda ne pozabimo, da je bistvo v držanju loka in puščice, napenjanju tetive in osredotočanju na črno piko, ne pa v končnem zadetku puščice. »Če želimo biti zares radodarni do svoje prihodnosti, moramo vse podariti sedanjosti«, je dejal Albert Camus.

Življenjske smisle lahko uresničimo z metodo peterih korakov: (1) oblikujmo si jasno miselno predstavo o cilju; (2) ustvarimo določeno pozitivno prisilo in se obvežimo, npr. povejmo drugim ljudem o naših načrtih; (3) vedno določimo rok za izpolnitev obveznosti; (4) na prenovljen način in po možnosti v ritualih delujmo najmanj 21 dni, saj se v tem času ustvarijo nove nevronske povezave in se neko ravnanje prelevi v navado; (5) uživajmo v postopku in bodimo strastni, saj je sleherni dan brez smeha in gorečnosti izgubljen, smeh pa je tudi najboljše zdravilo. Štiriletni otrok se povprečno nasmeji kar tristokrat dnevno, odrasla oseba pa zgolj petnajstkrat, kar je žalostno. Ne smejimo se zato, ker smo srečni, temveč smo srečni zato, ker se smejimo.

V življenju ni napak, so le lekcije, iz katerih se učimo. Poglejmo naprej.

Rokoborec nas spominja na nenehno potrebo po izboljševanju samega sebe (kaizen). Če želimo spremeniti svoje življenje, se moramo prvo sami spremeniti. To lahko storimo s pomočjo desetih konkretnih ritualov za žareče življenje, ki jim namenimo vsak dan vsaj eno uro: (1) najmanj petnajst minut dnevno si privoščimo popoln mir, po možnosti ob istem času in v istem prostoru; (2) zdrav duh tiči v čilem telesu (mens sana in corpore sano), zato bi morali najmanj pet ur na teden (od skupnih 168!) nameniti gibanju oziroma naši fizični krepitvi, po možnosti v naravi, npr. s hojo in jogo, z obveznim pravilnim dihanjem s trebušno prepono in prsnim košem; zmerno se predajajmo sončnim žarkom; (3) tako kot pitamo telo hranimo tudi naš um, zato naj bi jedli le živo (rastlinsko) hrano (čista dieta – sattvic), kar je za mnoge pretirana zahteva, a poskušajmo vsaj zmanjšati obroke mesa (sam dodajam, da moramo dnevno popiti nekaj litrov sveže vode in se izogibati prekomernem uživanju alkoholnih pijač, kofeina, nikotina in drugih škodljivih snovi; priporočljiv je občasni post); (4) nenehno se izobražujmo in redno berimo oziroma študirajmo poučne knjige najmanj pol ure dnevno; knjige nas pravzaprav ne naučijo nič novega, a nam pomagajo spregledati in doumeti tisto, kar je že v nas; (5) izjemnega pomena je dnevna osebna refleksija oziroma pogled vase, zato ob večerih analizirajmo svoja dejanja in si jih tudi zapišimo v dnevnik, ocenimo dobro in slabo ter razmislimo o samonapredovanju; (6) rana ura, zlata ura, zato vstajajmo bolj zgodaj, ker bomo tako pridobili nekaj dragocenega časa čisto zase; (7) ne pozabimo na glasbo, ki ima presenetljivo blagodejen učinek; (8) besede so verbalno utelešenje moči, zato občasno glasno izgovarjajmo mantre (fraze, ki osvobajajo duhá); (9) negujmo svoje vrline, denimo delavnost, poštenost, ponižnost, iskrenost, sočutnost, potrpežljivost in pogumnost; (10) poenostavimo življenje, zmanjšajmo potrebe in se ukvarjajmo le s smiselnimi rečmi. Življenje nam daje tisto, kar ga vprašamo, zato bodimo pogumni in bomo dobro zapisani v vesolju.

Rožnati žičnati kabel na rokoborčevih »privatnih delih« nas opominja na moč samoobvladovanja in discipline pri ustvarjanju srečnejšega in razsvetljenega življenja. V kablu je ogromno tankih žičk, od katerih se posamezna z lahkoto strga, skupaj pa so nepremagljive. Tako je tudi z železno voljo, ki jo sestavljajo številna majhna dejanja, ki prispevajo k vrlini osebne discipline. Tekmujmo sami s seboj in ne z drugimi, bodimo proaktivni namesto reaktivni, uporabljajmo mantre in vizualizacijo. Svoboda je piškava brez prostosti naših dejanj. Zaželimo si večen in dober življenjski tek, počnimo tudi tisto, kar nam ni všeč, ker nas bo okrepilo. Pomnimo: danes je prvi dan preostanka našega življenja.

Zlata štoparica pomeni čas, ki je naša najdragocenejša dobrina, saj je neobnovljiva. Kdor jo obvladuje, je Gospodar z veliko začetnico. Kdor ne načrtuje, planira neuspeh, pri čemer se zavedajmo, da običajno 80 odstotkov narejenega dosežemo le z 20 odstotki aktivnosti, ki zapolnjujejo naš čas. Naučimo se odklanjati, večkrat recimo NE in ne odlašajmo. Mar je res nujno, da smo vseskozi dosegljivi na mobilnem telefonu in internetu, zakaj se obnašamo razsipniško in zapravljamo čas za bagatele, namesto za osrečevanje sebe in svojih najbližjih? Pomislimo, kaj vse bi želeli početi, če bi vedeli, da je danes zadnji dan našega življenja, morda životariti na sestanku ali pisati suhoparno pritožbo? Ne bodimo ujetniki preteklosti, raje postanimo arhitekti naše prihodnosti.

Rumene vrtnice nas spominjajo na kitajski pregovor, da se roka, ki podarja vrtnice, vedno navzame malce dišave. Najpomembnejši smisel našega življenja je pomagati drugim in s tem prispevati k blaginji posameznikov in celotnega planeta. Pogoj za našo srečo je sreča soljudi, zato investirajmo v žlahtnost medsebojnih odnosov. Spremeniti moramo prevladujočo paradigmo in si nadeti drugačne naočnike, skozi katere bo sijalo sočutje, prijateljstvo in ljubezen do vsega in vseh ter ne zgolj poguben egoizem. Ko se rodimo, ponavadi jokamo, medtem ko se drugi veselijo. Poskušajmo živeti tako, da bomo umrli radostni, ostali pa bodo žalovali za nami.

Diamantna steza nas končno uči, da je bistvo življenja ZDAJ, da je sreča potovanje in ne cilj. V čem je smisel poklicnega korakanja po hierarhičnem tekočem traku, če zamudimo prve korake svojih otrok? Kaj nam pomaga največja in najrazkošnejša hiša v soseski, če nismo uspeli ustvariti varen in prijazen dom? Če pridobivamo velikanske vsote denarja še ne pomeni, da dobivamo veliko življenja. Zatorej živimo sleherni dan kot da je zadnji, bodimo hvaležni in ne žrtvujmo sreče za uspeh.

Se strinjate? Če želimo ustvarjati, razumeti in pravilno uporabljati pozitivno pravo, moramo začutiti in dojeti njegovo naravnopravno gibalo, kar bomo lažje zmogli z odprtim srcem in prebujeno dušo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.