Poanta te čudaške zoološke uverture naj služi kot lansirna rampa za sledeče provokativno vprašanje: ali je Davos predvsem letno zbirališče jate gigantskih kitov mobydickov, ki zaradi lastne lakomnosti precejajo gmoto planetarnega prebivalstva v lasten milijardni nektar, ali pa si lahko v prihodnosti nadejamo, da bo naš status bistveno boljši od nevidnega, dasiravno silno hranljivega planktona?
Lesketajoče in navidezno romantično zasneženo mondeno švicarsko smučarsko središče je letošnjega januarja zopet tradicionalno gostilo najvplivnejše ljudi s celega planeta. Za nekaj dni se je prelevilo v prestižno prizorišče koketnih sestankov politikov, gospodarstvenikov in akademikov na 48. Svetovnemu gospodarskemu forumu. Letos je bilo menda okoli 3000 gostov, med njimi 70 voditeljev držav, po več kot petnajstletni “odsotnosti” slovenskih voditeljev pa je po dr. Janezu Drnovšku na forumu zopet sodeloval tudi slovenski premier dr. Miro Cerar. Poznavalci so napovedovali epski spopad dveh konceptov, Trumpovega izolacionističnega in Macronovo-Merklovega globalističnega in družbeno odgovornega, toda povprečen človek lahko ob vsem tem blišču s temno bilderbergovsko senco močno podvomi, da je denarju, kapitalu in kriptovalutam sploh kaj mar za lačne, žejne, revne, prebegle, trpinčene ali kako drugače ugonobljene v zatrtem človekovem dostojanstvu.
Glavna zvezda oziroma črna luknja je bil POTUS, ameriški predsednik Donald Trump, ki je notorični nasprotnik nekaterih verbalno deklariranih načel Svetovnega gospodarskega foruma in za nameček poniglavo čivka zoper skupno odgovornost za reševanje globalnih kriz. Trump je v prvem letu predsedovanja odstopil od množice trgovinskih sporazumov in pariškega podnebnega dogovora, znižal je ameriška vplačila Organizaciji združenih narodov in njenim agencijam, zlasti za pomoč Palestincem, hkrati pa so ZDA izstopile iz Unesca, organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo. Prav tako grozi z ameriškim odstopom od iranskega jedrskega sporazuma in ponovno uvedbo sankcij proti režimu v Teheranu. V Davos je priletel v bahavem stilu veni, vidi vici in v značilnem trumpovskem slogu miril svetovno gospodarsko, politično in estradno elito, da “naprej Amerika” ne pomeni “Amerika sama”, ampak da je boj za boljše ZDA tudi boj za boljši svet. Ljudski živelj pa v jok in hop na poresnično alternativno božično drevo, prepričan v njegovo iskrenost, halo!?
Ne glede na ultra-superiorno-kontroverzen prizvok srečanja v Davosu, ki je, volens nolens, namenjen zlasti skupinskemu malikovanju ikonskega neoliberalizma, bržkone ni pohujšljivo za našo domovino, da je imela tam zopet svojega zastopnika. Zategadelj si pohvalo zaslužijo veleposlaniki, politiki, lobisti in drugi vplivneži, ki so kolegu Cerarju priskrbeli dragoceno povabilo, če ga ni morda kar sam pridobil po svojih zvezah in poznanstvih, tako kot nekoč tihi in hkrati silno politično spreten Drnovšek. Slovenski premier se je vključil v razprave o krožnem gospodarstvu in prihodnosti Evrope ter se srečal z mnogimi voditelji, po nagovoru mednarodne starupovske skupnosti pa je podelil nagrado slovenskemu podjetju Charr.io za najbolj navdihujoč projekt. Poudaril je, da so Slovenijo po merilu trajne gospodarske razvitosti na forumu uvrstili med 20 najboljših držav na svetu, upanje vzbujajoče pa je njegovo globalno zavzemanje – verjamem, da iskreno - za pomoč socialno šibkim, za socialno pravičnost in obče blagostanje, rekoč, da Evropa ne sme biti samo skupnost interesov, ampak tudi skupnost demokratičnih vrednot kot denimo človekove pravice, solidarnost in vladavina prava, ki so bistvene za naš obstoj in razvoj. Naj potujejo te besede iz njegovih ust v planetarna ušesa, če ga že doma noče poslušati “globoka država,” o kateri sijajno piše sodnik mag. Martin Jančar, da se vsaj tule izognemo obrabljenemu sklicevanju na skrivnostno sorodstvo iz ozadja.
Tako kot vademekum Vladavina prava: vodnik za politike (GV Založba, 2013) bi moral sleherni politik, voditelj, menedžer, verski dostojanstvenik, vzgojitelj, učitelj, novinar in katerikoli intelektualec v javni in zasebni sferi preštudirati drobno knjižico vrlega patra dr. Karla Gržana, ki jo je izdal ob 500. obletnici reformacije z naslovom 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma (Sanje, 2017), z misijo, da se razkrije globalna prevara. Kar se dogaja okoli nas, ni ekonomija, ki izvorno pomeni hišo oziroma dom, v katerem je poskrbljeno za vse na pravičen, spoštljiv in odgovoren način. Ne gre za uravnilovko, marveč za pravšnjo preskrbljenost vsakogar z zagotovljenim dostojanstvom v sobivanju. Nasprotje je hrematizem ali, mileje rečeno, ekonomizem, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov; izračuni humanitarne organizacije Oxfam, ki se tudi sama davi v aferah, kažejo, da si zgolj en odstotek najbogatejših ljudi lasti 82 odstotkov svetovnega bogastva, 42 oseb (po lanskih podatkih le osem, leto poprej 62) pa ima v lasti toliko kot polovica ljudi skupaj. Superbogataši postajajo še bolj bogati, prepad med revnimi in bogatimi pa se le še povečuje. Imperij hrematizma se požrešno prehranjuje z negotovostjo in strahom, izkorišča svet dvojnosti za konflikt in poglabljanje polarizacije po receptu “kjer se bojujeta dva, tretji dobiček ima,” namesto da bi poklicani in odgovorni usmerjali človeštvo k preseganju razdeljenosti v Enost. Ljudje smo kljub večglasnosti sposobni harmonije, ki jo pri petju pomagajo ustvariti dobri zborovodje, v orkestru dirigenti, v družbi pa bi to morali početi etični, empatični in modri vzgojitelji in politiki.
“Lahko bi rekli”, pogumno razmišlja pater, “da so zlorabe, porojene v religioznih ustanovah Zahoda, znesle jajce, iz katerega se je izvalil in se nato razvil hrematizem sedanjega časa,” ob tem pa se retorično sprašuje, ali je še katera religija povzročila toliko gorja kot krščanstvo, “takrat, ko so njeni svečeniki stavili na moč sveta, ne Duha.” Toda skrajni čas je, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega, da se obrnemo od entropije k sintropiji, k sebi in drugim, ker človek ni nad stvarstvom, v katerem ni bolj ali manj vrednih, “vsak je najvrednejši v svojem redu.”
Mar se neznosno in neizprosno jara gospoda v belih glacé rokavicah v lamborghinijih in usnjenih naslanjačih reaktivcev sploh zaveda, da je Pohlep eden od naglavnih, smrtnih grehov, na katere brezsramno in svetohlinsko pokaže, kadar jih zagreši raja? Avaritia belua fera, immanis, intoleranda est - pohlep je zver, divja, grozljiva, neznosna - je že v davni preteklosti vzkliknil antični rimski zgodovinar Salustij, v približno istem obdobju pa se je antični rimski igralec in pisatelj Publilij Sirec vizionarsko zavedal, da pohlepnega duha ne nasiti noben dobiček – avarus animus nullo satiatur lucro.
Podjetje What3words je naš planet razdelilo na 57 trilijonov kvadratov prostornine 3 x 3 metre, pri čemer vsak nosi unikatni naslov iz treh besed, na primer index.home.raft. Svet je torej pokrit z 40.000 angleškimi besedami, kar pomeni, da je možno locirati karkoli in kogarkoli kjerkoli. Impresivno, čestitam, toda ali mi lahko prosim kdo pove, kako takšni izumi pomagajo več kot 30.000 otrokom, ki dnevno mrejo zavoljo revščine in nizkotnega trpljenja? Podpiram tehnološki napredek, vendar naj se udinja Človeku namesto obratno.
Hkrati beremo skorajda paradoksalne podatke Yuvala Noaha Hararija v ponovni uspešnici Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti (Mladinska knjiga, 2017), da prvič v zgodovini človeštva več ljudi umira zaradi prenajedanja s hitro pripravljeno hrano kot zaradi podhranjenosti, več ljudi umre od starosti kakor od nalezljivih bolezni in več zavoljo samomorov kot umorov, ki jih zagrešijo vojaki, teroristi in drugi zločinci. Leta 2012 je na svetu umrlo približno 56 milijonov ljudi, in sicer 620.000 zaradi nasilja (120.000 v vojnah in 500.000 zaradi kaznivih dejanj), 800.000 je storilo samomor, poldrugi milijon pa jih je umrlo zaradi sladkorne bolezni (sladkor je nevarnejši od smodnika!). Harari trdi, da naravne lakote ni več, temveč obstaja le politična, kar drži, kajti mučenje večine ob neskončnem izobilju mikro manjšine ni človeško, niti naravno, ker med ljudmi pač ne bi smel veljati darvinistični zakon preživetja močnejšega.
Povrnimo se še za hipec h Karlu Gržanu, ki tudi pravu, njegovim ustvarjalcem in razlagalcem ne prizanaša (edino pravilno!):
”Prepogosto se zdi, da pravni red zmaguje nad pravičnostjo. Logika hrematizma se je zavlekla tudi v zakonske določbe in na ključnih področjih, ki se nanašajo na globalno pravično porazdelitev dobrin in zaščito nemočnih, omrtvila pravni sistem.”
V eni od svojih številnih popularnih kolumn se tudi profesorica dr. Vesna V. Godina upravičeno razburja, da je najbolj razširjeno in najstrašnejše nasilje današnjega časa strukturno nasilje kapitalizma, zaradi katerega trpimo skoraj vsi prebivalci Zemlje. Eni zato, ker nimajo prostega časa za počitek, zbolevajo za rakom, kardiovaskularnimi boleznimi, depresijo in stresom, drugi zaradi vojn, revščine, lakote in podobnih mizerij.
O uničevalnem neoliberalizmu pogosto lucidno razglablja Marcel Štefančič, jr., tokrat v knjigi Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli: moja leta s Trumpom: eseji o postresnici, postpolitiki in postzgodovini (UMco, 2017). V svojem svojevrstnem cinematskem slogu, izdatno podloženem z zavidljivo občo razgledanostjo, izjemno produktivnostjo in esejističnim talentom, secira Donalda Trumpa in njegov vseprisoten brend, recimo zakaj impersonira boga Stare zaveze, čemu kot kralj trolov uživa v trpinčenju ljudi in tujem trpljenju, zakaj politične in finančne elite potrebujejo Trumpovo degradirano verzijo demokracije, čemu se je populistov tako težko znebiti, zakaj ljudem le še dezinformiranost daje občutek varnosti in moči, kako je alternativna desnica (Alt-Right) postala ideologija interneta in Trumpa, kako je mogoče, da je svetovni vladar postal nekdo, glede katerega so ugledni psihiatri množično opozarjali, da ga krotovičijo maligni narcizem, paranoja, blodnost, antisocialna osebnostna motnja, sadizem in grandomanija, ljudstvo pa mu poje “hvalnico norosti,” kako zelo sta si podobna Trump in Fidel Castro, kako je Trump zlezel v Putinovo kožo (ali so Američani v Belo hišo izvolili “mandžurskega kandidata”?), zakaj družba brez alternativ kliče fašizem, kako se je začel konec prihodnosti (ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli) in zakaj vidimo v Islamski državi pošast, v neoliberalnem kalifatu pa ne.
Marcelove misli švigajo kot strele:
“Ko neoliberalizmu, ki so ga brezmejno in hedonistično slavili tako demokrati kot republikanci, prerežeš trebuh, ven padejo rasizem, nacionalizem, nativizem, šovinizem, ksenofobija, antisemitizem, seksizem, mizoginija, panika, zastraševanje, jeza, resentiment, nestrpnost, paranoja, konspirologija, finančni stres, opustošena industrijska mesta, brezposelnost, prekarnost, razlaščeni proletariat, ljudje na robu socialnega zloma, belsko trpljenje, življenje pod pragom revščine, paravojaški survivalizem, mistično glorificiranje patriotizma, preteklosti, vodje in nacionalne usode, diktatorske fantazije – in Trump, čistilec demokracije in montypythonski Veliki Gatsby identitetne politike, ki je “nevidno Ameriko”, nekdanji delavski razred, stisnila k orožju, nestrpnosti in Bogu.”
Premnogi teoretiki in praktiki slavijo neoliberalizem kot odrešitelja, še ugotovi Štefančič, čeravno je ustvaril fašistoidne populiste, pred katerimi nas zdaj rešuje. Kako pa komentira našo “situacijo”?
“A poglejte Slovenijo. Politične elite še vedno navdušeno sledijo neoliberalnim politikam, ki ljudi mečejo v smeti, kot opuščene programe, kot tehnološke viške, kot presežno, odvečno prebivalstvo, delavski razred ima občutek, da le izgublja, tovarne izginjajo, na voljo so le začasna, prekarna, slabo plačana delovna mesta, vsakdanje življenje se militarizira in gladiatorizira, demokracija se privatizira, socialna država hromi, zdravstvo tone, korupcija cveti, rast bogati le peščico, ekonomska neenakost se poglablja, bogate razdavčujejo, vsiljujejo se nove “sprostitve” trga (CETA, TTIP ipd.), v brezposelne in deklasirane se zajeda nihilizem, ljudje se utapljajo v resničnostnih šovih in konspirologiji, bifejska mentaliteta, ki bi vse pobila, zaprla in izgnala, pa plapola kot Trumpova pričeska. [ …] Bolj kot sledimo Ameriki, bolj jo imitiramo. In bolj ko jo imitiramo, prej lahko iz trebuha slovenskega neoliberalizma pade to, kar je padlo v Ameriki. Le da se to tu pri nas v Sloveniji in Evropi ne bi zgodilo prvič.”
Verjetno malokdo poišče pomoč zaradi zasvojenosti z denarjem, čeprav je mnogo hujša od zasužnjenosti z oblastjo, slavo, hvalisanjem, alkoholom, drogami, igralništvom, internetom in seksom, ker je največkrat njihova mračna pogonska sila. Imamo sploh kakšne dovolj modre in sočutne zdravnike za zdravljenje družbene (j)etike, hrematizma in neoliberalizma? Seveda, na srečo jih je vse več, za sedaj bolj ali manj skrite v raznoterih pojavnih oblikah civilne družbe, ki bo morala prej kot slej evolucijsko prerasti strankokracijo in ustvariti prenovljeno demokracijo, tako kot je homeopatija vse bolj komplementarna konservativni medicini. Naj navedem tri primere pozitivne prakse, ki vzbujajo upanje: Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, Gibanje Svetovni etos Slovenija in Gibanje za družbeno odgovornost, ki je na našo družbeno vest pribilo deset zahtev za družbeno odgovornost, in sicer do prihodnjih rodov, starejših in bolnih, do dela (za postopno odpravo prekarnosti), za vrnitev družbene veljave delu, do podjetništva, korporacijskega upravljanja, javnega premoženja, javnega upravljanja, zunanje in varnostne politike ter do zgodovine.
Že mogoče, da marsikdo enači srečo z imetjem, hipnimi užitki in ekshibicionističnim šopirjenjem, vendar mu skoraj zagotovo nekaj umanjka za popolno zadovoljstvo, nekaj, kar vključuje pristno, brezpogojno altruistično ljubezen, prijateljstvo, tovarištvo, nesebičnost, darežljivost, pomoč in solidarnost, manjka mu Bistvo, morda Bog ali Vesolje, ki praviloma nikdar ni otipljivo in vidno.
Tudi pomožni ljubljanski škof in profesor na teološki fakulteti dr. Anton Jamnik ne more in noče skriti intimnega razočaranja, da je ideologija (neo)liberalizma najbolj problematična in dekadentna za sodobnega človeka, ker čisla brezvestno uživaštvo, politiko brez načel, trgovino brez morale, bogatenje brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti in hlastanje po uspehu brez truda in odpovedi. Podivjani neoliberalizem podpihuje egoistični individualizem - osredotočanje nase, “ki obenem poplitvi in zoži človekovo življenje, osiromaši njegov pomen in mu odvzame zanimanje za druge ali za družbo.” Jamnik prvo citira nesmrtnega prof. dr. Antona Trstenjaka, ki je učil, da pravica kot temelj družbe sama ne zadošča, ker mora biti združena z dobroto, in na koncu še pisatelja Draga Jančarja, ki je napovedal novi slovenski totalitarizem kot “nasmehljan in prijazen kot Berlusconi, lahkotno bo obračal pojme in ideje in sveži denar, kot naši mladi gospodje, novi totalitarizem bo imel zdaj leve, zdaj desne ideje …”
Novinar in urednik dr. Ali Žerdin navaja nekaj uglednih indeksov, iz katerih izhaja, da se visoko uvrščene države z evropskega seznama socialne pravičnosti in svetovnega spiska najbolj konkurenčnih držav hkrati nahajajo tudi na vrhu držav, ki najbolj spoštujejo vladavino prava. Kajpak zopet vodijo nordijske države, Nizozemska in Nemčija, Slovenija pa je na 26. mestu svetovne lestvice, nekoliko za Španijo in Poljsko ter pred Romunijo in Italijo. Glavnina članic EU je torej uvrščena bolje od naše države, ampak če bomo sposobni povečevati količino vladavine prava, bomo povečevali tudi konkurenčnost, pri čemer nam ne bo treba žrtvovati socialen pravičnosti.
"Živimo v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo," je na državni proslavi ob kulturnem prazniku ošvrknil politično oblast Vinko Möderndorfer, vsestransko pišoči literat in predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. V govoru se je večkrat naslonil na kritično misel Ivana Cankarja in njegovo definicijo Šentflorjancev, ki prezirajo umetnike in umetnost, rekoč, da se v več kot stotih letih pri nas nič ni spremenilo, položaj je samo še slabši, ker kulturo in kulturnike preganja cenzura kapitala.
V Davosu se za nekatere cedita med in mleko, za ostale pa se še naprej razkraja tretjerazredna človečanska usoda, ki s težavo pronica skozi gosto stkano kapitalsko tkanino. Ko bodo civilnodružbena gibanja dosegla kritično maso, se bosta morala tudi gospodarstvo in politika ukloniti pristni pravični ekonomiji in dodobra spremeniti na bolje za vse, drugače se bodo zanamci spominjali vseh dosedanjih revolucij zgolj po nekolikanj nemirnih in občasno nasilnih protestnih shodih, v primerjavi s planetarno družbeno kataklizmo, ki se utegne dogoditi v bližnji prihodnosti. Ali kot pravi Gržan, svet potrebuje eksistencialno in duhovno revolucijo, ki bo vodila iz norosti v novost, iz mrakobnosti v svetlobo, od zločestega hrematizma k prenovi globalne identitete in posledično ureditve v znamenju ekonomije kot skrbi za skupno dobro. Dozorel je čas, ko je za preživetje civilizacije nujen le en kapital - Kapital Človečnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
