c S
Bhagavadgita
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
15.06.2020 Človeštvo je zopet na razpotju, od koder vodijo strme poti, bodisi navzgor v novorazsvetljenski postkoronski humanizem, bodisi navzdol v anarhizem, totalitarizem in planetarni destruktivizem. “Če v ribniku plavajo bolne ribe,” je nekdo tragikomično pripomnil, “jih lahko izoliramo ali pa očistimo njihov habitat,” jaz pa dodajam: odvisno od duš(ev)nega zdravja oziroma mentalne in srčne čistoče odločevalcev. Vemo dovolj, da bi množično ukrepali na lokalni, regionalni, kontinentalni in globalni ravni, toda očitno še nismo dosegli kritične mase za-veda-nja grozečega izumrtja, drugače ne bi večinsko še naprej tolerirali pogoltne, sebične in skrajno neodgovorne oligarhične manjšine.

Nedovršni glagol vedeti je starocerkvenoslovanskega, praslovanskega, staroindijskega in latinskega porekla, kar potrjujejo koreni in izrazi vid, vede, vidi in veda kot sopomenke za vem, prvotno pa so pomenili videl sem. Pod vplivom navdihujočega preučevanja pisnih spomenikov najstarejših civilizacij sem prepričan, da so naši daljni predniki – in to ne le Mojzes, Sokrat, Buda, Konfucij, Lao Ce, Jezus in Mohamed - že pred tisočletji, predvsem na bližnjem in daljnem vzhodu, znali videti tudi s srcem in so zato vedeli, česar bi se morali vnovič (na)učiti tudi v sodobnih šolah.

Takšno duhovno videnje in vedenje se je z brušenjem, glajenjem in poliranjem modrostnega minerala preobrazilo v indijski duhovni dragulj Bhagavadgita, Gospodovo pesem, ki bi jo zaradi spiritualne, moralne in etične lepote želel deliti tudi navzven, še prej pa je treba postaviti vsaj zasilne zgodovinske kulise.

Pred približno štirimi ali petimi tisočletji so iz srednjeazijskih step prek gorá današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku Inda začela prihajati plemena, ki s(m)o jih poimenovali Indo-Arijci. Čeprav so bili maloštevilni in so v tistem času že najmanj tisoč let obstajala nekatera velika mesta, so prišleki v nekaj stoletjih povsem preoblikovali podobo Indije s svojevrstnim jezikom, verovanji, običaji, navadami in posebnim ustrojem socialnih odnosov. Ukvarjali so se s kovinarstvom, poznali so decimalni sistem merskih enot, meditirali so in razvili holistično medicino – Ayurvedo. Podlaga vseh raziskovanj zunanjega sveta je bila vrhovna znanost brahmavidya, ki je preučevala skupna počela obstoječega in bivajočega. Prav iz teh izročil izhajajo ključni dosežki klasične indijske civilizacije na področjih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti, o čemer zgovorno pričajo Vede, ena najstarejših in najobsežnejših človečanskih zbirk svetih liričnih besedil, ki unikatno podpira indijsko filozofijo in religijo. Bržkone ni mnogo naši vrlih rojakov, ki bi znali brati ta dragocena besedila tudi v izvirniku, eden od njih pa je zagotovo dr. Luka Repanšek, docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje na ljubljanski filozofski fakulteti, ki nam je Vede zelo zanimivo približal v Kulturnem fokusu prvega programa Radia Slovenija.

Vedska literatura je anonimna, po mističnem izročilu naj bi jo sestavil bard Vjasa, kasneje pa so nekatere skupine himn pripisovali malo znanim duhovniškim rodbinam. Vede so verskega in duhovniškega značaja, osredotočene na obrede in žrtve in približno šestkrat obsežnejše od Svetega pisma, vse pa nosijo pečat  osebnih skrivnostnih izkušenj. Po tradiciji so shruti, nekaj slišanega namesto naučenega. Imenujejo jih tudi trojno znanje, ker so spisi razvrščeni v tri zbirke: Rigveda, Samaveda in Jadžurveda, kasneje pa se jim je pridružila še Atharvaveda. 

Rigveda ali Veda verzov je najstarejša zbirka, ki je nastala pred približno 3500 leti in jo omenjajo vsi drugi kasnejši vedski teksti. Razdeljena je na deset mandal in kitice, ki so jih recitirali med žrtvovanjem. Vsebuje himne o izvoru in zgodovini sveta, hvalnice bogovom in obredne, liturgične pesmi. Samaveda ali Veda spevov je zbirka melodij in je zato priročnik svetih pesmi, ki so povečini vzete iz Rigvede. Jadžurveda ali Veda urokov je zbornik obrednih obrazcev, Atharvaveda pa je zbirka mističnega svečenika ognja Atharvana in magičnih obrazcev ter se tako po verskih nazorih kakor po literarni obliki izrazito razlikuje od drugih treh Ved.

Prvi in največji del vsake zbirke (karma kanda) je ritualne in verske narave, zato je vtkan v hinduizem, drugi del pa je univerzalna modrost (džnana kanda) ali Upanišade, razglabljanja o človeku, življenju, smrti, bogu in drugih večnih vprašanjih, ki so jih poslušali zvedavi učenci sede, v gozdu, v neposredni bližini duhovnih mojstrov.

“Resnica je ena,”  izpričuje ena od Rigved, “čeprav jo modreci kličejo s številnimi imeni.” Zakaj se torej še dandanes premnogi potomci (zlasti) komunističnih in socialističnih režimov trdovratno izogibajo besede bog kot zlomek križa, pa bi jo lahko ateistično enačili s kolektivno ali kozmično zavestjo, vesoljem, višjo silo ali nečem slično absolutnim in večnim? Gre za ignoranco, indoktrinacijo, trmo ali strah pred neznanim?

O staroindijskih Vedah sijajno piše vrhunski poznavalec hindujske dediščine, sanskrta, angleščine in zahodne filozofije Eknath Easwaran (The Bahagavad Gita, Nilgiri Press, 2007), ki med Upanišade prišteva tudi Gospodovo pesem, čeprav jo večinoma umeščajo v izjemno obsežen starodavni ep Mahabharata. Gita se lesketa skozi 700 verzov v 18 poglavjih, katerih število naj bi označevalo pet glav, deset rok, dve nogi in trup božanskega Višnuja.  Napisana je bila v drugem stoletju pred našim štetjem, v njej je mogoče razbrati sintezo navidezno povsem nezdružljivih naukov predhodnih filozofskih šol in religijskih tokov, do zdaj pa je bila prevedena v več kot petdeset jezikov.

Božji videc Sanjaya pripoveduje slepemu kralju Dhritaraštri o tesnobnem pričakovanju bitke pri Kurukšetri, ko božanski Šri Krišna odgovarja na vprašanja svojega zaupnega prijatelja in princa Ardžune in ga poučuje o filozofskih razsežnostih človekove biti, zavesti, karmi, jogi in reinkarnaciji. V simboličnem jeziku gre za borbo, ki se odvija znotraj slehernika, kajti vsak človek ima svoje vrline ali Pandujce, med katere spada Ardžuna, kakor tudi sovražne Kurujce oziroma šibkosti, slabosti. Vsakdo ima v vsakdanjem življenju priložnosti, da se spopade s tistim, kar ga veže na staro in mu onemogoča napredek. Pesnitev odkriva dragocene nasvete za človekov vzpon, za zmago nad samim seboj, da bi s pomočjo spoznanja premagal dvome in strahove, ki vedno znova strižejo njegove peruti in mu ne pustijo svobodno poleteti.

Gospodova pesem še tisočletja kasneje napaja izjemne osebnosti kot so (bili) Ralph Waldo Emerson, Johann Wolfgang von Goethe, Wayne Dyer in Eckhart Tolle, najbolj dosledno pa jo je štirideset let vsak dan udejanjal Mahatma Gandhi. Medmrežje bolj skopo odmerja informacije o delnih ali celovitih slovenskih prevodih in komentarjih, med katerimi se največkrat pojavlja knjiga Bhagavad-gita kakršna je, ki jo je napisal Šri Šrimad A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, nudi pa izvorne sanskrtske verze, njihovo prečrkovanje v latinico, slovenske soznačnice za posamezne besede, prevode verzov in izčrpna pojasnila. Še posebej je treba izpostaviti Vlasto Pacheiner-Klander, imenitno prevajalko, drzno raziskovalko in neutrudno posrednico, ki je našo kulturno zakladnico obogatila s prevodom Bhagavadgita: Gospodova Pesem (1970, 1990). Za svoj impresiven življenjski opus je prejela Sovretovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev za največje dosežke v prevodni književnosti na Slovenskem, v utemeljitvi katere med drugim piše, da se “lepota in smisel književnega prevajanja pokažeta v čudežu, ko misli, pesmi, odzvenu nekega davnega jezika, davnega časa, presajenim v jezik svojega časa, pustimo ponovno zaživeti v enkratnosti svoje bralske občutljivosti.”  Takisto si omembo zasluži bistveno mlajša filozofinja doc. dr. Nina Petek, ki je doktorirala iz Bhagavadgite in velja za našo največjo specialistko za to specifično pesnitev in nasploh za azijsko filozofijo.

Poglejmo si torej pobližje to veličastno pesem in njene poglavitne nauke, ki nam še dandanes lahko pomagajo pri vztrajnem izboljševanju, da iz sebe iztisnemo najboljše, da v srcu tenkočutno negujemo Človeka, v katerem se odraža vsakdo in vse, celota, vesolje, Bog …

Princ Ardžuna je pretresen, ker se mora podati v bitko zoper bratrance in prijatelje, da bi obranil pravico svojega starejšega brata do prestolonasledstva. Skrbi ga, ker naj bi propad družine pogubil tradicijo in duhovne temelje življenja. Šri Krišna nastopa kot njegov kočijaž in duhovni učitelj - guru, v resnici pa je Bhagavan, Gospod oziroma skrivnostna inkarnacija boga Višnuja, ki ohranja in varuje vesolje pred pokvarjenimi in uničevalnimi silami. Princa spomni na nesmrtnost, ker Atman, njegov višji jaz, božansko jedro osebnosti, zavest ali puruša, nikdar ne umre, ker je enako v slehernem bitju in ni drugačno od božanstva Brahmana, tat tvam asi (ti si To = Bog), zato je večno. Ali povedano po zahodnjaško, vsako bitje je hologram vesolja, v sebi nosi boga, ki se je v Stari zavezi predstavil “jaz sem, ki sem,” kar je mogoče razlagati kot njegovo prisotnost v komurkoli in čemerkoli.

Bhagavadgita uči tri ali celo štiri joge, stanja združenosti in celosti, ki predstavljajo poglavitne poti hinduistične mistike. Džnjana joga pelje k najvišjemu samospoznanju in vednosti, bhakti joga  sloni na ljubeči vdanosti božanskemu, karma joga priporoča nesebično opravljanje del in dejanj v imenu najvišjega kot temeljno sredstvo za vzpenjanje k božanskemu cilju, radža joga ali kraljevska joga pa skuša doseči cilj predvsem z meditacijo, s pretanjenim samoopazovanjem, umirjanjem in osredotočanjem uma. Kolegica dr. Petek me je prijazno podučila, da je slednjo s takšnim izrazom poimenoval šele veliki filozof Swami Vivekananda, poleg tega pa je fascinantno, da je v Bagavadgiti navzočih vseh osem členov Patanjalijeve aštanga joge, čeprav v dokaj nestrukturirani obliki, torej je očitno prav v Gospodovi pesmi črpal snov za temeljno delo Joga sutre.

Poznavalci pravijo, da za dojetje hinduističnega bistva zadostuje ponotranjenje dveh besed, dharma in karma. Prva pomeni “nekaj, kar podpira”, esenco, poslanstvo, širše pa tudi red, integriteto in harmonijo vesolja, ki je mogoča le na podlagi pravilnosti, pravičnosti, kreposti in namena ali smisla. Bhagavadgita je bila za tisti čas revolucionarno besedilo, saj je za razliko od (preostalih?) Upanišad, ki so zanikale dharmo in poveličevale meditacijo, združila dva ideala človekove eksistence: dharmo kot skrb za posvetno in mokšo kot duhovno prizadevanje. Poudarja pomen človekove vpetosti v družbo, zato lahko svojo duhovnost izpopolnimo le z istočasnim tuzemskim delovanjem, kajti človek je duhovno in družbeno bitje.

Dharmo nazorno osvetli zgodba o razsvetljenem možakarju, ki z obrežja Gangesa v reki opazi utapljajočega škorpijona. Skloni se in ga z roko reši, toda ščipalec ga  boleče piči in ko ponovno zdrsne v vodo, ga dobrotnik zopet pobere,  ampak škorpijon očitno še vedno ni pripravljen pokazati hvaležnosti, zato vnovič zbode svojega rešitelja.

Mimoidoči vse to zgroženo opazuje in naposled vpraša požrtvovalnega misleca, ali bo še naprej pomagal bedni živali, ki mu dobroto vseskozi vrača s hudobnostjo.

“Seveda”, mu je odgovoril, “kajti škorpijonova dharma je, da piči, človekova pa, da rešuje.”

Ahimsa paramo dharma, veli starodavni sanskrtski epigram, najvišja dharma je ahimsa, nenasilje, univerzalna ljubezen do vseh živečih bitij, kar je osnovni zakon celovitosti življenja. Sleherno dejanje ali misel ima posledice, ki jim bodo sledile še druge, saj je življenje izjemno zapletena mreža medsebojnih povezav, kar sejemo v prejšnjih življenjih, to žanjemo zdaj in kasneje. Samsara je ciklus rojstev in smrti v neskončnem nizu reinkarnacij, dejanja iz prejšnjih življenj potapljajo živeče v tok obstoja brez začetka in konca, vse do končne osvoboditve z nirvano, ko je ego pogašen in se razkrije pristni Jaz. Tako nastaja karma, “nekaj, kar je narejeno” ali preprosto povedano, karkoli bomo storili, se nam bo vrnilo v dobrem ali slabem, tako kot bumerang, ki nam lahko prileti nazaj v roke ali pa nas trešči  glavo. Če spremenimo sebe, prevzamemo krmilo usode in vplivamo na prihodnost, kajti iz majcenega miselnega semena lahko zraste mogočno drevo ali pa strupeni plevel, odvisno od sejalca. Karma je včasih kaznovalno naravnana in če ji prisluhnemo, bomo lažje delovali v skladu z dharmo. Nekdo je denimo rojen za učitelja, pesnika ali pisatelja, pa se želi zaradi družbenega prestiža, denarja in častihlepnosti predrugačiti v nekaj, kar mu ni pisano na kožo, niti usojeno, vendar si trmasto zakriva srčne oči pred podzavestno rdečo lučjo in ambiciozno vztraja, zato trpi, pregori in morda celo pogori.

Krišna poduči svojega učenca še o notranjem boju človeka, samouresničenju, nesebičnem služenju, udejanjanju modrosti, odrekanju in veselju, meditaciji, spoznanju, večnem božanstvu, kraljevski poti, božanski lepoti, kozmični viziji, ljubezni, evolucijskih silah, višjemu Jazu, veri, osvoboditvi in odrekanju. Opozarja ga na hipokrizijo, aroganco, domišljavost, poželenje, pohlep, jezo, krutost in ignoranco, ki človeka tako kot krščanski smrtni grehi duhovno pohabijo. Demonske lastnosti vodijo v ujetništvo, božanske vrline v svobodo.

Toda “četudi bi bil najhujši grešnik,” Krišna potolaži Ardžuno, “bi lahko prečkal vse grehe s splavom duhovne modrosti, kajti tako kot ognjena vročina pretvori drva v pepel, tako ogenj znanja izgori vso karmo.” Čeprav je um (ego) neumoren in ga je težko nadzorovati, ga je možno ukrotiti z vztrajno meditacijo. Vrhunec je samadhi, mistična združitev z bogom, osvoboditev z združitvijo s celoto, ko se popolnoma umirijo miselni, čutni in čustveni tokovi, kar tudi nekaterim izjemnim zahodnjakom ni bilo tuje, na primer Tereziji Avilski, svetemu Janezu od Križa in Mojstru Eckhartu.

Če bi za intermezzo parafraziral pesnika Andreja Medveda, bi dejal, da se v ljubezni medsebojno gledamo na mavričnih ekranih naših duš in hranimo z vlaknastim zdrobom nebesne hrane.

Človekovo žlahtno jedro je purusha, zavest, duh, višji Jaz, Atman, prakriti pa vse ostalo, kar se izraža v umu, snovi in energiji na štiriindvajset možnih načinov, tattvas (“takšnosti”), recimo občutki, čutila, razum in ego. Prakriti je maya, navidezna in minljiva resničnost, iluzija. Sile razvoja ali evolucije so gune, in sicer tamas (inercija, ne-zavest), rajas (miselna aktivnost) in sattva (višja naravna harmoničnost, poenotenost).

Nevedni so tisti, ki govorijo kičaste besede in se radostijo črke zakona, rekoč, da ni ničesar drugega. Njihova srca so polna sebičnih želja, Ardžuna. Nebesa si predstavljajo kot lastno zabavo in cilj vseh njihovih dejavnosti sta užitek in oblast.

Bhagavadgita ni celovit filozofski sistem kot sta recimo teoretična sankhya in praktična joga. Je ključna osnova za številne nadaljnje sisteme, na primer za vedanto, prav tako pa je priročnik za samouresničevanje in napotilo za delovanje. Rdeča nit je odrekanje, pri čemer ni mišljena krščanska ali meniška askeza, revščina, čistost in poslušnost, marveč mentalna opustitev sebične navezanosti na materialne stvari in ljudi, zlasti na užitke, ne glede na ceno ali posledice. Gandhi je vse to strnil v eno frazo – nishkama karma, kar pomeni nesebično ravnanja, delo brez kakršnihkoli sebičnih motivov oziroma brez egocentričnih želja (kama). Ko ga je nekoč zahodnjaški novinar vprašal, ali je po veroizpovedi hinduist, je odgovoril takole: “Da, sem. Sem pa tudi musliman, kristjan, budist in jud.” Zanimale so ga vse svetovne vere, saj si je prizadeval  za enakost med njimi, ker je bil prepričan, da jih povezuje skupni imenovalec duhovne blaginje, ljubezni, kreposti in nenasilja.

Mar je kaj takšnega možno tudi v današnjem času, ko večina vojn, terorizma in preostalega nasilja izvira iz religiozne fanatičnosti, denarja, nafte, vode in ozemeljskih teženj?! Seveda je, če se bomo sposobni  uglasiti in osrčiti v humano harmonijo, kar je prvo odvisno od vsakega posameznika in potem od naraščajočega števila prebujenih.

Krišna pogosto svetuje Ardžuni, naj se odpove sadežem dela (karma-phala), kar učijo tudi zgodnji indijski budizem, Lao Ce, Jezus, stoiki, Mohamed in Mojster Eckhart, torej karkoli počenjamo, ne stremimo k rezultatom in osebnim koristim, marveč se z ljubeznijo in brez sebičnega interesa osredotočajmo na postopek izvajanja in na boga, ki je prisoten v slehernem bitju, pot je pomembnejša kot cilj, zlijmo se z božanskim v delovnem zanosu. Bhagavadgita nas uči, kako delovati na “bojnih poljih” vsakdana, pri tem pa ohraniti spokojnost in vedrino. Vsakogar opredeljuje njegova pravilna ali napačna shraddha, ki ni zgolj vera, ampak tisto, kar je položeno v naša srca in določa usodo, torej vsa prepričanja, vrednote, aksiomi, predsodki in predpostavke, ki obarvajo zaznave, upravljajo mišljenje, narekujejo odzive in oblikujejo naša življenja.

Na tej poti nikoli ne bo izgubljen trud in tukaj ni poraza. Tudi malce napora v smeri duhovnega zavedanja te bo obvarovalo pred največjim strahom.

Ardžuna je doumel in dosegel stanje popolne zamaknjenosti, izkušnjo numinoznega, presežnega.

Tako sta se torej pogovarjala nebeški kočijaž in bojevnik svetlobe, in v takšnem duhu bi se tudi slehernik moral pomenkovati sam s seboj in soljudmi, ne glede na vero, politično ali drugo prepričanje, pa bi bilo vsem lepše in boljše.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.