c S
Ride, si sapis
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
17.10.2016 Tu pa tam se onkraj genialnega Okornovega filmskega (pre)bliskanja na navidezno udobnem kranjskem zapečku dozdeva, da je več pregovorov o smehu kot dejanskega sproščenega smejanja, kar na srečo, četudi opotečo, ne velja za dojenčke in kratkohlačnike. Ti se menda nasmejijo tudi po tristokrat na dan, odrasli pa le občasno, in še tedaj nemara zgolj vljudnostno ali prisiljeno, če se uspe nasmešku izmuzniti skozi ego-filter preračunljivosti in utrjevanja brihtne javne podobe. Po drugi plati slavimo svetovni dan smeha, častimo klovne z rdečimi noski in navdušeno čislamo Kursadžije, Đurologijo, stand-up komedije, Jureta Godlerja, Bučke, satire, farse, burke in parodije.

”Če Li je Kitajec, mer pa je morje,

i je zgolj črka in k je obzorje.

Besede so rime in verzi in igra,

ko miš šavsne mačko in ta požre tigra,

kaj ni limerik krasen kot makovo polje?”

Smeh se poraja iz sreče, humorja, zadrege, privoščljivosti, norosti, histerije in še  katerega čudnega človeškega stanja. Če odleti komu glava, z njo balinajo s krohotom, uspeh pa je pogosto razlog za posmeh. Toda smeh je pol zdravja, saj težave kljub odločnemu trkanju na osebnostne duri pobegnejo pred bučnim smehom, pri čemer nas nasmeh navzlic čudežnemu učinku nič ne stane, kajti ne siromaši in ne odšteva do ničelne vsote, marveč bogati darovalca in obdarjenca. S pomočjo smeha lahko z otroci vzpostavimo boljšo komunikacijo in se še bolj čustveno povežemo; če imata deklica ali deček občutek za smeh, je to dobro za njuno samozavest. Pri smejanju se sprošča hormon sreče, ki dokazano preprečuje razna obolenja in depresijo; že vrsto let v naprednih zdravstvenih institucijah prisegajo na psihonevroimunologijo, ki uporablja pozitivna čustva za zdravljenje najhujših bolezni. Smeh preprečuje stres, zmanjšuje krvni pritisk in sprošča mišice. Nekdo bi najraje umrl od smeha, če bi že moral spustiti dušo, drugi trdi, da je sleherni dan, ko se vsaj enkrat ne nasmejimo, izgubljen za vse večne čase. Smeh je poživilo, ker brez njega kaj hitro zapademo v mrtvilo, smeh je začimba življenja. Če se bomo smejali, se bo svet smejal z nami, ker je smeh nalezljiv, toda če se bomo cmerili, bomo jokali sami. Smeh do solzá je božanski jok in sijajna kopel za oči brez umetnega šampona. Ljudje, ki imajo smisel za humor in ga tudi brezskrbno pokažejo navzven, so običajno bolj ustvarjalno inteligentni kot zadrgnjeni in zagrenjeni moralisti. Jutranji nasmešek je kot sončna zarja in boža kot tisočero toplih rok. Iskren nasmeh je močnejši kot telesna privlačnost, ker odkriva notranjo neskončnost in je odblesk duše, zatorej se potrudimo, da bomo s(m)ejali radost.

"It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry", je letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo Bob Dylan naslovil eno od svojih medgeneracijskih pesmi. Kar se mene tiče, si vsekakor zasluži to najprestižnejšo planetarno priznanje, kajti ko ga poslušam(o), ostajam(o) "Forever Young", razen na njegovih koncertih, ki so me šokantno razočarali zaradi izmaličenih pesmi in nerazumljivega zavijanja kot najverjetnejša posledica alkohola in drugih škodljivih substanc. Tedaj mi ni bilo do smeha, ker se je razblinil še en mit o idolih.

Smejemo se celo najhujšim neumnostim, a bi se morali zaradi njih zjokati, je napisal Henri Bergson v svojem Eseju o smehu, o čemer lahko marsikaj povesta tudi Erazem Rotterdamski v svoji Hvalnici norosti in dr. Denis Poniž v uvodniku revije Sodobnost z naslovom Neumnost & Co., vendar bi takšna razprava presegla dokaj optimistične okvire tukajšnjega razmišljanja. Zategadelj raje priporočam knjigo Choose the Life You Want: The Mindful Way to Happiness (New York, 2012), v kateri nam svetovno priznani ekspert za srečo Tal Ben- Shahar ponuja 101 napotek za boljše življenje, in to ne na vsiljiv šarlatansko instantni način, temveč mikavno, premišljeno in izkustveno.

Kaj nam že poje legendarna ptičica sinička prek Kekca in Ježka? ”Dobra volja je najbolja! To si piši za uho, mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne pojdejo.” Ohranimo v sebi otroškost in se vsaj občasno zabavajmo do maksimalnega oddiha, kar vam govori(m) iz lastnih izkušenj - nomen est omen - Pavliha. Najplemenitejši in najdragocenejši smeh je tedaj, ko se smejemo samemu sebi. Kdor se zadnji smeji, naj se ne smeji najslajše zaradi egoističnega zadoščenja, temveč zato, ker je preprosto židane volje.

Se je mogoče smejati tudi po latinsko in pravniško? Naj za alibi resnobno zapišem(o), da bržkone ni resnega pravnika, ki ne bi poznal Latinskih pravnih rekov in Pozabljene latinščine profesorja dr. Janez Kranjca, marsikdo iz moje generacije pa si je še v času dodiplomskega študija nabavil izvrstni vademecum iuridicum alias Rječnik latinskih pravnih izraza, ki ga je spisal dr. Ante Romac, profesor zagrebške pravne fakultete. Vsaj navidezno podobnih solidnih knjig je še nekaj, recimo Sentence: modrosti Starih Rimljanov, ki jih je izbrala, prevedla in uredila Bronislava Aubelj in Latinski pregovori prevajalke Neže Vilhelm, posebej žlahten poetični draž pa vzbuja nenavadna knjižica Novice Novakovića, ki jo je poimenoval XXI: pesmi iz malhe latinskih rekov v izgubljenem veku. S pozornim branjem lahko iz teh mojstrovin izbrskamo šegave in zbadljive opazke, ki izvirajo bodisi iz antike ali humanističnega občutka sodobnih “komentatorjev.”

Vesolje je hotelo, pa ne tisto pivsko na Igriški ulici, da sem pred nekaj meseci v digitalni množici raznovrstnih naslovnikov prejel elektronsko sporočilo očetovega oziroma družinskega prijatelja, katerega bistvo je bila priložena knjiga Ride, si sapis – smej se, če si pameten, ki je pred trinajstimi leti izšla v samozaložbi. Avtor Boštjan Škorjak ni pravnik, marveč je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, potem je vrsto let delal v Iskri, vodil mednarodno delniško družbo Korona Power Engineering in se intenzivno ukvarjal z  marketingom. Kot “štrk” se je redno pojavljal v nekdanji Pavlihi, pa ne v meni, da ne bo kakšne erotično-seksistične pomote, temveč v tistem satiričnem časopisu, ki ga je nekoč na svetlo spravil Fran Levstik in ga zelo kmalu tudi ukinil zaradi političnega negodovanja, kasneje pa se je večkrat reinkarniral in naposled dokočno zamrl. Na prvem trienalu humorja in satire ARITAS Šmarje 95 je prisostvoval z aforizmi, na drugem je bil nominiran za literarno nagrado, takisto na tretjem, kjer je z računalniško grafiko SLO-VENEC prvič sodeloval tudi na likovnem področju. V Sežani se je udeležil likovne razstave satire in humorja na temo nasilja, na razpisu Borovo Trade Celje za aforizme je nekoč pobral prvo nagrado, objavljal je tudi v Totem listu, humoristični prilogi časnika Večera.

O njegovi srčnosti in skromnosti nemara še najbolj zgovorno priča simpatično knjižno posvetilo:

Teti Jeri za veselo naturo. Stari mami Micki in botrci Ljubi za ljubečo popotnico v življenje. Ateku za vse spodbude, še zlasti glede slovenščine in latinščine. Vsem, ki me imate radi.”

Profesorica latinščine Katja Pavlič Škerjanc v svoji popotnici k zbirki Škorjakovih aforizmov prijazno zapiše, da

”že brati, kaj šele pisati aforizme zahteva pamet, pa ne samo pamet, tudi prirojeni dar in pridobljeno znanje. Za zmožnost bravuroznega žongliranja z besedami se človek morda res lahko v prvi vrsti zahvali materi naravi, za neizčrpno zalogo najrazličnejših dejstev in podatkov, ki so, naj se temu še tako upiramo, nosilni kamen vsakega znanja, pa le samemu sebi. Svoji potrpežljivi pripravljenosti za delo, ki je najprej napor, preden postane užitek, predvsem pa svoji neizgubljeni sposobnosti čudenja in občudovanja, ki je edini neusahljivi vir védenja.”

Potem odgovori na vprašanji, zakaj naj bi bil smeh enačba za pamet in ali je v tej latinski misli soli kaj več kot za ščepec:

”Nedvomno, saj je smeh najboljši obrambni mehanizem proti življenjskim tegobam, pa naj bodo to situacije, v katerih se znajdemo, dejanja drugih ali drugi sami. Smeh je najučinkovitejši protistrup črnogledi vdanosti usodi. Smejati se pomeni vzeti življenje v svoje roke in upravljati z njim. Kaj bi bilo lahko še pametneje? Aforizmi Boštjana Škorjaka so vse to in še kaj več. Odražajo globoko razumevanje te le navidez preproste življenjske modrosti. Kažejo iskreno navdušenje nad neizčrpnim bogastvom in večno aktualnostjo latinske misli, ki se danes marsikomu žal zdi le izraz zaprašenega učenjakarstva, spet drugim pa je, nedoumljena, zgolj intelektualni statusni simbol. In blestijo v besednih igrah, ki bi mu jih zavidali tudi stari mojstri.”

Kot pravi dr. Boštjan Strmčnik, se njegov soimenjak vsega loteva načrtno, timsko in multidisciplinarno. Tudi njegov prvenec je zastavljen kot projekt, v katerem je svoje aforizme dopolnil z izvrstnimi karikaturami Bineta Roglja.

Bodi dovolj teorije, ker bo (še) bolj prepričljivo, če kar sami ugriznete v skorjo in sredico slastnih aforizmov, takole, mimobežno, zgolj za pokušino:

”AD ACTA. Stvar je končana. Potem ko je preostanek že izginil v aktovki.”

”BONA FIDE. V dobri veri. Ker ne slutiš njegove fige.”

”COGITO, ERGO SUM. Mislim, torej sem. Čeprav obstaja določen sum.”

”EGO SUM, QUI SUM. Sem, ki sem. Volilni program.”

”MEA CULPA. Moja krivda. Verjetno gre za mejo na Kolpi.

”PACTA SUNT SERVANDA. Dogovorov se je treba držati. Vidimo, kam je to pripeljalo Rimljane.

”BONAE MENTIS SOROR EST PAUPERTAS. Revščina je sestra dobrega srca. In mati terorizma.

”PECCATUM ORIGINIS. Izvirni greh. Nafta.”

”MULTA PETENTIBUS DESUNT MULTA. Tistim, ki si marsikaj želijo, marsikaj manjka. Zato pa drugim večkrat kaj zmanjka.”

”DISCORDIA CONCORS. Složna nesloga. Diplomatsko sporočilo s srečanja.”

”IGNORAMUS ET IGNORABIMUS. Ne vemo in ne bomo vedeli. Kaj se skriva za Brdom.

”OMNE PRINCIPIUM DIFFICILE. Vsak začetek je težak. Za politike je še težji  konec.”

”SAPIENTIA DIVITIIS PRAESTANTIOR. Modrost je boljša kakor bogastvo. Počakajte, da jo obdavčimo.

”NIHIL AD ME. Mene se ne tiče. Pa si že pregledal seznam?

”PRO BONO PUBLICO. V javno korist, za javni blagor. Boj za publiciteto.

”EGO TIBI ALLIIS LOQUOR, TU (MIHI) RESPONDES DE CAEPIS. Jaz tebi govorim o česnu, ti pa (mi) odgovarjaš o čebuli. Česnata pa oba.”

”OVUM OVO SIMILE. Jajce je podobno jajcu. In tič tiču.”

”AD FORES FORTUNA VENIT, CUM PROPITIA EST. Kadar je sreča naklonjena, pride pred vrata. Noče pa vstopiti.”

”ALEA IACTA EST. Kocka je padla. Zdaj se pa z njo kockamo.”

”DEMISSOS ANIMO ET TACITOS VITARE MEMENTO.?Glej, da se boš izogibal tistih, ki hlinijo ponižnost in ki malo govorijo. Kdo me bo pa potem sploh še volil?

”VITIIS NEMO SINE NASCITUR. Nihče se ne rodi brez napak. Po napaki pa marsikdo.

”FIT ERRANTI MEDICINA CONFESSIO. Priznanje je zdravilo za krivca. Naša (uradna) medicina tega zdravila ne priznava.

”SIC TRANSIT GLORIA MUNDI. Tako mine posvetna slava. Popolnoma jasno, zakaj naši politiki nočejo iz tranzicije.

”VITA SEDENTARIA. Sedeči način življenja. Poslancem ležarina, volivcem pa hemoroidi.

”VOX CLAMANTIS IN DESERTO. Glas vpijočega v puščavi. Volilno telo.

Vsestranski elektroinženir, podjetnik, humorist, projektant, prodajalec naprav in sistemov za avtomatizacijo energetskih postrojev in objektov in še marsikaj je kljub zlovešči bolezni še naprej aktiven in zdaj pripravlja zbirko limerikov. Gre za vrsto enokitične domiselne in smešne poezije, ki je včasih tudi erotično žgečkljiva; vsebuje pet verzov, pri čemer sta tretji in četrti krajša od ostalih. Ker je limerik preprosta in priljubljena oblika angleške poezije, je nekaj časa veljalo, da je to jedrnato obliko komične poezije iznašel angleški slikar in pesnik tako imenovane nonsens poezije Edward Lear, vendar je izvor možno iskati tudi v Franciji in na Irskem. Takole se je denimo utrnilo Škorjaku, da nas zazebe do kosti - Diagnoza:


”Striček se trese kot šiba na vodi,

striček se slini in komaj še hodi;

slaba prognoza

ta diagnoza:

po stričku zločesto Parkinson blodi.”


In Naslov (pozabljen):

”Možakar čez rame širok kot kredenca

premleva preteklost v soju

lestenca;

mu bistri spomin

hlapi kot bencin –

zaman rezistenca, zmaguje

demenca.”


Vivat, crescat, floreat
, gospod Škorjak, trdno verjamem(o), da boste še naprej ustvarjali, zmagovali in premagali tudi Njo, bolezen peklensko:

 Ride, si sapis, je vzkliknil Boštjan,

hrustljav je kot skorja naš Škorjak pregnan.

Edward mu Lear Parkinsóna preganja,

sleherni limerik v duši oznanja:

”Ne dam se, moj sen bo še trajal sleherni dan!”


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.