c S
Dhammapada, modrost razEGOvanja
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
10.08.2020 Smisel človeškega življenja je iskanje sreče, je prepričan Tenzin Gyatso, tibetanski budistični menih in XIV. dalajlama. Naj je nekdo veren ali ne, naj pripada tej ali oni duhovni, politični, filozofski ali svetovnonazorski smeri, vsi stremimo k nečemu boljšemu, k celostni blaginji. Zdi se, da je srečo mogoče doseči na najrazličnejše načine, denimo z ljubeznijo, zdravjem, n(a)ravnostjo, varnostjo, uspehom in premoženjem, toda najučinkovitejše je tisto, kar nam je najlažje dosegljivo in hkrati najtežje izvedljivo: urjenje uma.  Smo tisto, kar mislimo, čista vest (um) je najboljše zglavje, a nam ga nenehno izmika Enormni Grabežljivec Osebnosti – EGO.

Če pustimo ob strani sociopate, med nami mrgolijo tudi navidezno “popolni” egoisti, ki delujejo nepopisno zadovoljno v neizmerni samovšečnosti, kot da se jim ne bi po glavi podile destruktivne misli, pri čemer svoje potrebe, užitke, hobije in celotni način življenja zadovoljujejo egocentrično na račun soljudi, ki se jim morajo povsem podrejati ali vsaj pohlevno prilagajati, drugače je ogenj v strehi. Vselej morajo imeti prav, gluhi so za drugačna mnenja, dialog si zamišljajo kot monolog, da govorijo le oni, preostali jim prikimavajo. Toda njihova “sreča” traja le dotlej, dokler jim ne odvzamemo tešilne dude, materine dojke ali igrače za odrasle; tedaj začnejo cepetati, pobesnijo in pokažejo svoje resnično obličje.

Urjenju uma največ pozornosti namenja budizem, ki je mnogo več kot religija, je filozofija, odnos do življenja, duhovna in telesna drža, humanizem v najžlahtnejšem pomenu, ki je kompatibilen z drugimi verami, vključno s krščanstvom. Za utemeljitelja velja Siddhartha Gautama iz plemiškega rodu Sakya, ki je živel v sedmem in šestem stoletju pred Kristusom in je dosegel duhovno prebujenje okoli leta 588, zato ga odsihdob poznamo pod vzdevkom Buda. Legenda pravi, da ga je oče vzgajal “v vati”, ker je iz njegovega življenja odstranil vse, kar bi ga lahko užalostilo, zato princ ni poznal žalosti in vsega hudega. Ko se je nekoč sprehodil zunaj palače, se je prvikrat soočil z boleznijo, smrtjo in trpljenjem, zato je pri devetindvajsetih zapustil udobno razkošje, ženo in otroka ter kot berač-asket pričel iskati spoznanje in osvoboditev od sveta. Pridigajoč po Indiji je zbral okoli sebe skupnost privržencev in ustanovil budistični meniški red. Tudi on se je odločil za srednjo pot, zlato sredino med samopopustljivostjo in samotrpinčenjem.  Zagovarjal je nauk o štirih svetih ali plemenitih resnicah in plemeniti osemčleni ali osmeri poti, vendar sam ni pisal, temveč je beleženje prepustil svojim učencem. Budizem se je v stoletjih razvil v dve šoli, Hinayana in Mahayana (sem spada tudi Zen), izjemno obsežni budistični spisi pa so razdeljeni na tri pitake: Sutra Pitaka (ki vključuje tudi Dhammapado), Vinaya Pitaka in Abhidharma Pitaka.

Buda je imel mnogo vzdevkov, na primer Veliki slon, ker ta žival v indijski tradiciji simbolizira ogromno moč, zaklenjeno v vsakem človeku. Tako kot slon izruje drevo, ga ovije z rilcem in nosi kot bambusovo lutko, tako lahko vsakdo na osemčleni poti doseže zdravje, energijo, potrpežljivost in moč.

Najžlahtnejša esenca Budovega izročila je zapisana v verzih o dharmi, o katerih briljantno piše Eknath Easwaran (The Dhammapada, Nilgiri Press, 2007). V slovenščini sta na voljo najmanj dva prevoda, in sicer Dhammapada - Pot resnice (Založba Branko, 2001) in Dhammapada: Besede modrosti(Mladinska knjiga, 1990), verjetno pa obstaja še kakšen.

Prva plemenita resnica se glasi, da smo vsi izpostavljeni trpljenju, s katerim se moramo soočiti. Vsi si želimo sreče (sukha), nečesa kar je dobro, prijetno, pravilno, trajno, radostno, harmonično, zadovoljujoče in lahkotno. Žalibog nam življenje postreže ravno z nasprotnim, s frustracijami, nezadovoljstvom, nepopolnostjo, žalostjo in preostalim trpljenjem (duhkha). Življenje je nenehna sprememba in ta nikoli ne poteši želje, zato vse, kar se spreminja, povzroča trpljenje.

Druga resnica je vzrok trpljenja, ki kljuva v sebični želji ali žeji (trishna), v hlastanju in pehanju za vsem, kar bi hoteli posedovati, pri čemer je najhujše koprnenje po zadovoljevanju lastne namišljene grandioznosti in vzbujanju zavisti (saj poznate angleško situacijsko komedijo Keeping Up Appearances?), po osebnem poveličevanju in čutnem tešenju, zato nujno prihaja do besnega spopada Titanov - Egov. Ne bodimo sentimentalni ali apatični do sebe, temveč sočutje preusmerimo na okolico. Želja je mati misli, strah je oče dogodkov. V hinduistični in budistični psihologiji je hrepenenje ali bolestna želja tista sila, ki vedno znova išče fizično utelešenje, ponovno rojstvo za zadovoljitev telesnih želja.  Navezanost na užitke je ena najresnejših ovir za duhovno rast, prebujen človek pa ve, da sta prijetno in neprijetno dve plati izkustvenega dejstva, da je življenje stalna sprememba. Ne potrebuje minljivega telesa, da bi bil srečen, ker lahko doseže popolno svobodo in izpolnitev z nirvano, ko premaga vse življenjske strasti, osebne želje in težnje ter zlije svoj Jaz z večno naravo. Čeprav je Buda v palijskem kanonu večkrat uporabil besedo anatman, “brez jaza”, ni pomembno, ali je verjel v Atmana kot transcendentni jaz/sebstvo, ki je istočasno Brahman po hinduističnem verovanju. Poanta je identična.

Tretja plemenita resnica pravi, da ima trpljenje poleg vzroka tudi konec - zdravilo, četrta pa, da je trpljenje zaradi sebičnosti mogoče ozdraviti oziroma pogasiti s plemenito osmero potjo, ki je tlakovana s pravilnim razumevanjem, namenom, govorom, delovanjem, zaposlitvijo, trudom pozornostjo in meditacijo.  To je srednja pot (meden agan, tao) med dvema skrajnostma – radikalno askezo in razuzdanim hedonizmom.

Pravilno razumevanje pomeni, da jemljemo življenje takšno kot je, da se zavedamo, da sreča ne more priti od zunaj, da je vse minljivo. Pravilni namen ali smisel izhaja iz pravilnega razumevanja in pomeni hotenje, želenje in mišljenje v skladu z življenjem per se, bistvo življenja je, da ga živimo. Pravilno bomo ravnali, če bomo prijazno in nesebično govorili, delovali in se poklicno ukvarjali v dobrobit celotnega stvarstva, ne da bi škodovali kateremukoli živemu in čutečemu bitju. Zato si moramo nenehno prizadevati, da z meditacijo urimo svoj um, besede in dejanja, bodimo tukaj in zdaj, maksimalno zbrani, pozorni in čuječi, osredotočeni zlasti na pozitivno, na vrednote in vrline, na vse, kar koristi drugim, odvrnjeni od negativnega.

Popotovanje do nirvane ima štiri stopnje (dhyanas), ki presegajo zmogljivosti in poslanstvo povprečnega človeka, vsem pa lahko koristi naslednji Budov napotek: ni pomembno, kaj pridobimo z meditacijo, marveč kaj izgubimo, na primer bolezen, jezo, depresijo, negotovost, breme starosti in strah pred smrtjo. Vsakdo ima v sebi petero moči, ki jih premalo udejanjamo - nadzor uma, prisotnost v resničnosti, zavedanje spreminjanja, nenavezanost in vesoljno ljubezen, - sedmera polja razsvetljenja pa so čuječnost, živahnost, radost, spokojnost, koncentracija, uravnanost in prodiranje dharme.

Budizem kajpak ne želi posegati v polje psihološkega fenomena večkratne navezanosti, o katerem med drugim piše Zlatka Cugmas, namreč o trajnih čustvenih vezeh dojenčka z osebami ali objekti, denimo navezanost na starše, sorojence, vrstnike in živali. Drugačna pa je obsesivna navezanost na nežive objekte, na primer na opojne substance, avtomobile, oblačila, družbena omrežja in mobilne telefone, ki je skrb vzbujajoča zasvojenost.

V zvezi s sodobnimi terapevtskimi pogledi na trpljenje se moramo spomniti na avstrijskega nevrologa in psihiatra Viktorja Frankla in njegovo logoterapijo, po kateri je lahko tudi trpljenje smisel življenja (Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču, Celjska Mohorjeva družba, 2016). Človek ne potrebuje duševne homeostaze, ampak “noodinamiko”, to je duhovno dinamiko na polarnem napetostnem polju, kjer je na enem koncu duhovni smisel (logos), ki ga je treba izpolniti, na drugem pa človek, ki mora ta smisel doseči. Že Friedrich Nietzsche je navzlic svoji bolehnosti zapisal, da kdor ve, zakaj živi, lahko prenaša vsakršen kako.  Na žalost  večina ljudi tava v bivanjski praznini - eksistencialnem vakuumu, ki gnoji kolektivni nihilizem in postopni razkroj družbe. Zaskrbljeno se sprašujem, ali obupavajo tudi tako vsestransko nadarjene in etične osebe kot je recimo pisatelj in naravovarstvenik Nara Petrovič, ki je v Sodobnosti na samovprašanje “zakaj se danes nisem ubil” odgovoril, da zato, ker se ubija(m) z življenjem. K sreči njegova knjiga Slovenija: navodila za uporabo (Sanje, 2017) hvalevredno vliva bistveno več upanja, saj Nara v svojem stilu že na začetku odločno zapiše, da je duhovnost temelj sprememb, pri čemer jo razume kot preseganje samoreferenčnosti s sposobnostjo opredeljevanja sebe in vsega preostalega onkraj svoje definicije resničnega in pravilnega. Izhaja iz bistroumne hipoteze, da duhovnost merimo po odnosu, ki ga človek sam ali v skupinah neguje(jo) do sebe in sveta, in sicer s samozavedanjem, samorefleksijo in samokorekcijo.

Ozrimo se nazaj k Dhammapadi, kjer so nanizane čarobne misli, ki grejejo, oplajajo, pomirjajo, vzgajajo, navdihujejo in z udejanjanjem osrečujejo. Tu in tam se ponavljajo z mace predrugačeno dikcijo, kar verjetno ni naključje, ker učinkujejo kot mantra.

Nezreli ljudje izgubljajo svojo pazljivost, opreznost in previdnost, modrijani pa pozornost varujejo kot največji zaklad. Besede tistih, ki pridigajo nekaj, česar ne počenjajo, so kot cvetovi živih barv in brez vonja. Nediscipliniran um nam bolj škodi kot vsi naši sovražniki, solidno vzgojen pa naredi več dobrega kot mati, oče in vsa družina. Nezrele ali ne-umne osebe so same sebi največje sovražnice, saj si s sebičnimi dejanji povzročajo žalost in trpljenje. Hlastajo po lažnem prestižu kot je oblast v samostanih in čaščenje od drugih. Tako kot veter ne more premakniti trdne skale, niti modrega človeka ne pretrese pohvala ali obtožba. Modreci so prijazni do narave, tako kot čebela pije nektar, ne da bi škodovala cvetlici.

Popolnoma razsvetljen človek je arhant, ki je celostno razvil humanost z nirvano, modrost je umirila njegov um in strasti. Potrpežljiv je kot zemlja, stoji kot prag, je čist kot jezero brez mulja in osvobojen kroga rojstev in smrti. Boljša kot tisoč praznih in domišljavih besed je ena premišljena, ki pomirja um. Ostre besede  bolijo in se vrnejo h govorcu. Tisti, ki premaga sebe, je večji od onega, ki na bojišču  tisočkrat premaga tisoč mož. Bodimo zmagovalni do sebe in ne do drugih.  Boljše je živeti krepostno in modro en dan kot sto let  z zlobnim, škodljivim in nediscipliniranim umom.

Samskara je nagnjenost k določenemu obnašanju, ravnanju in reakcijam; ker se slabih navad bistveno lažje nalezemo kot dobrih, moramo prav slednje toliko bolj utrjevati, vaditi in nenehno plemenititi. Podvizajmo se z dobrimi deli in se vzdržimo slabih. Hudobna navada ne bo povzročila drugega kot žalost, dobra pa radost. Človek po malem postane zloben ali dober, kot se posoda počasi napolni s kapljicami vode. Če nimamo ranjene roke, se  lahko brez skrbi dotaknemo strupa. Ne ubijajmo, ker se vsako bitje boji smrti in kazni ter ljubi življenje. Če škodujemo nedolžnemu, nas bo trpljenje prizadelo na desetero načinov kot so bridkost, slabotnost, boleča nesreča, resna bolezen, umobolnost, sodni pregon, strahotna obtožba, smrt v družini, finančna izguba ali pogorela hiša. Tako kot vzorno dresiran konj ne potrebuje biča, tako tudi obvladan um ne potrebuje priganjanja ali spodbude, da bi bil dober.

Če smo jezni, trpimo, ampak tega zloveščega čustva ne smemo zatreti in potlačiti, marveč ga moramo pretvoriti v prijaznost, sočutje in potrpežljivost. Ideal vseh poglavitnih verstev je vračanje ljubezni tudi v primeru, da smo kakorkoli in od kogarkoli napadeni ali zlorabljeni. Ljudje nas bodo obtoževali ne glede na to, ali bomo povedali preveč, premalo ali ravno prav. Nihče se ne more izogniti šikaniranju, nikoli ni bilo in ne bo nikogar, ki bi bil deležen le hvale ali samo graje. Lahko je videti tuje napake in težko lastne. Toda kdo bi smel obsojati tiste, se retorično sprašuje Buda, ki so čisti, modri in meditativni ter se že na daleč lesketajo kot zlatniki ali vrhovi Himalaje, zato jih še bogovi častijo!? Cilj človeka je dharma, da spontano živi, tako kot diha, v popolni harmoniji s kozmično medsebojno odvisnostjo.

Pohlep, sovražnost, napihnjenost, ljubosumje in poželenje so nečednosti, ki človeka postopoma onesnažijo kot rja načne in razje železo. Ampak ni večje nečistosti od nevednosti, ki jo je mogoče odstraniti z modrostjo, s pravilnim govorom in delovanjem.

Buda razlikuje med vsakodnevno konvencionalno resničnostjo (samvriti-satya), ki spominja na hinduistično varljivo Mayo, utvaro, in na absolutno resničnost (paramartha-satya), ki je trajna in le malokomu dostopna. Budizem se manifestira v treh telesih (Trikaya), ki služijo kot zatočišče vsem živim bitjem. Prvo je nirmanakaya, utelešenje budizma, na primer v podobi princa Siddharthe; drugo je sambhogakaya, intenzivna radost, duhovna moč in blaženost; tretje telo je dharmakaya, absolutni kozmični vidik budističnega nauka. Resnično zatočišče je le znotraj posameznika, kar so stoletja kasneje podarjali tudi stoiki, recimo cesar Mark Avrelij.

Sivi lasje še ne pomenijo starosti, pobrita glava ne naredi meniha, niti všečne besede in ljubek obraz ne lepotca in molk ne modreca. Šele ko pogasimo samovoljo, smo uresničeni v dharmi, kot zob v neskončnem kolesju in nit v vesoljni pajčevini ali atom v božjem organizmu. V budizmu nebesa in pekel nista trajna; slednji je nekakšen prevzgojni dom, mentalno stanje in trpljenje zaradi nepravilnih dejanj, ki človeku omogoči, da se uči na lastnih napakah in si s ponovnimi rojstvi in življenji izboljša karmo. Pot navzdol pelje lažnivce, prešuštnike, malomarneže, lomilce obljub in druge grešnike.

Toliko strnjeno o Dhammapadi. O idealni budistični družbi napeto pripoveduje Aldous Huxley v svoji zadnji noveli Island (Otok), ki je izšla leta 1962 pri založbi Chatto & Windus in bogve zakaj ni bila prevedena v slovenščino. Gre za utopično verzijo distopične prihodnosti, čeravno nekateri menijo, da je to njegovo najbolj pesimistično delo, ker je zaključek podobno zastrašujoč kot Huxleyjeva uspešnica Brave New World (Krasni novi svet).

Zgodba se prične z Willom Farnabyjem, angleškim novinarjem, reklamarjem in lakajem naftnega mogotca lorda Josepha Aldehyda, ki namerno uprizori brodolom na čereh prepovedanega otoka Pala (ime spominja na starodavni indijski jezik pali), da bi kraljico Rani pregovoril k prodaji pravic do izkoriščanja bogatih zalog črnega zlata. Pala je idilična oaza nekje med Sumatro in Andamanskimi otoki, kjer še ptice mynah z vzklikanjem “pozor” in “tukaj in zdaj, fantje” opominjajo prebivalce na nenehno čuječnost. Otok se je uspešno izognil kapitalizmu in komunizmu, ker njegova strma obala ne nudi naravnih pristanišč, kamor bi vpluli morebitni osvajalci. Država je pacifistična federacija s samoupravnimi interesnimi in geografskimi enotami, nima zaveznikov, ne vojske, zaporov, cerkve ali svetnikov, vsi govorijo palajščino in angleščino. Nihče ne more biti več kot štiri do petkrat bogatejši od povprečja, negujejo pluralizem in svobodo tiska ter zadružništvo. Ljudje verjamejo v tantrični budizem in se že v otroštvu učijo “brezmadežnega” obrednega ljubljenja, coitus reservatus ali maithuna ob uživanju psihedeličnega izvlečka iz strupenih gob. Vsaka ženska ima lahko največ tri otroke, pri čemer ji je na razpolago tudi umetna osemenitev, če bi s partnerjem želela, da imajo potomci drugačno, boljšo genetiko. Klasične družine so zamenjali z vzajemnimi posvojitvenimi klubi, ki štejejo okoli dvajset članov, tako da ima vsakdo najmanj dva očeta in dve mami, dvojne dedke in babice in podvojeno celotno sorodstvo, kar dobrodejno vpliva na pestrost odnosov, solidarnost in sočutje, karuno. Vzgoja, izobraževanje in medicina temeljijo na preventivni krepitvi telesa in duhá s poudarkom na kritičnem mišljenju in praktičnosti. Obvladajo hipnoterapijo in tudi umiranju posvečajo vso pozornost, kajti smrt ni tabu, marveč sprememba in začetek nečesa novega.

Pala ima le dva neizbežna sovražnika: lastnega bodočega kralja in sosednjo državo Redang-Lobo, ki ji vlada diktator polkovnik Dipa. Tako kot si je rimski cesar Hadrijan za ljubimca izbral postavnega mladega Antinousa, tudi Dipa ljubimka z mladoletnim Ranijevim sinom Muruganom, ki po skorajšnji dopolnitvi polnoletnosti skupaj z mamo načrtuje militaristično, imperialistično, materialistično in potrošniško preobrazbo svoje kraljevine v imenu boga in spiritualnega križarskega pohoda. Žal se roman konča s takšnim mračnim scenarijem, z ustanovitvijo Združenega kraljestva Rendanga in Pale, ko vojska zasede rajski otok in usmrti dr. Roberta MacPhaila, čigar škotski praded je dopotoval na Palo, da bi ozdravil starega kralja, a je tam ostal trajno. 

Po vseh velikih spremembah v zgodovini človeštva, katere zdaj prelomno krona nova koron(sk)a kriza, se ob branju Otoka nujno vprašamo, ali sploh obstaja kolikor toliko pravičen model človeškega sobivanja, je to morda budistična parlamentarna ustavna monarhija Butan, kjer so uvedli indeks bruto nacionalne sreče kot merilo napredka, je to nemara okoljsko ozaveščena Islandija? Ne vem, sem pa prepričan, da moramo vsaj poskušati živeti radostno, brez mržnje, bolesti, navezanosti in kopičenja stvari. Ni hujšega ognja od poželenja in nevarnejše bolezni od sovraštva, ni večje žalosti kot je ločenost in ni pristnejše radosti kot jo omogoča mir. Največji dar je zdravje, najhujša bolezen je pohlep. Ne gradimo lastne sreče na nesreči soljudi, ker se bomo zapletli v mrežo sovraštva. Resnični brahmin je indiferenten do vsega, kar je všečno ali ne, ima izurjeno umirjen um, ni nikdar jezen, nikomur ne škoduje, znebil se je vsega zla, se odpovedal nasilju do vseh živih bitji, dvignil se je nad dualnost sveta in se osvobodil “jaza, mene in mojega,” preteklosti in prihodnosti, strasti in ega, prispel je do konca poti in prečkal življenjsko reko, da se je spojil z vsem življenjem.

Budov nauk lahko zgostimo v naslednje brezčasne etične in moralne napotke: razegujmo se, izogibajmo se slabemu, znebimo se sebičnih želja, negujmo dobro, bodimo neskončno potrpežljivi, očistimo svoj um, nadzirajmo misli, besede in dejanja.

Ali kot je poldrugo tisočletje pozneje molil sv. Frančišek Asiški:

O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

Koi paraga - je kdo za drugi breg, nas vprašujoče vabi kozmični brodnik Buda, ehi passika - pojdimo in se prepričajmo z lastnimi očmi in srcem.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.