c S
Anamneza neke kandidature, diagnoza in terapija
prof. dr. Marko Pavliha redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
12.06.2019

Gospod Justus Lipsius iz 16. stoletja slovi kot flamski filolog, filozof, humanist, profesor in pisatelj, ki je obudil antični stoicizem in ga prikrojil krščanstvu. Z njegovim imenom se ponaša zajetna stavba v Bruslju, kjer sta nekoč zasedala Svet Evropske unije in Evropski svet, danes pa poleg administrativnega osebja gosti predvsem konference, seje, sestanke in groteskna zaslišanja.

Če se bom nekoč sploh še česa z vedrino spominjal o tem mrakobnem objektu, bo to vogalni obelisk slovenskega predsedovanja EU, na katerem je v štiriindvajsetih jezikih izpisan začetek Prešernove himnične kitice Živé naj vsi nadi,  kajti silno hrepenim “dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan.”

Petek, 7. junija 2019 ob 8.55. uri, lučaj od vhoda v Justus Lipsius na Rue Froissart 108, ki je pičlih deset minut hoje oddaljen od hotela NH Brussels EU Berlaymont. Objem in poljub moji najdražji Ester, preden odkorakam do namrgodenih varnostnikov, medtem ko se še nekajkrat po stari prisrčni navadi obrneva in si od daleč spogledljivo, malce vraževerno pomahava. Čez eno uro bo pričela tiktakati moja najtežja huda ura razosebljanja, ki je bila naravnana že pred štirinajstimi meseci, toda pojdimo na začetek zgodbe o metaforični justifikaciji nekega slovenskega jurista, da bo mlajšim kandidatom lažje pri podobnih evropskih ali mednarodnih avanturah. Nočem renčati kot Ezopova lisica, ki je nedosegljivo grozdje javno ozmerjala za kislega, ampak čutim potrebo, da zapišem MOJO RESNICO, oprostite dr. Janez Drnovšek, pa sami presodite, kdo ima prav in kje se je zalomilo, ali sem osmoljenec, poraženec, luzer, nesposobnež in častihlepen ambicioznež, ali nemara žrtev premišljene podlosti.

O razpisu in dvoedinosti Sodišča Evropske unije

V začetku lanskega aprila je Ministrstvo za pravosodje na podlagi Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Ur. l. RS, št. 64/01 in 59/02) objavilo razpis za dve mesti kandidatk ali kandidatov za sodnico ali sodnika na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu. Morda ni odveč bežen opis obeh luksemburških sodišč, ker niti dobršnemu delu strokovne javnosti, še manj pa laikom, ni poznan prenovljeni evro-sodni mehanizem. Sodišče EU je ena od sedmih institucij EU (Cour de justice de l’Union européenne), ki jo sestavljata dve jurisdikciji: Sodišče (Cour de justice), ki je bilo ustanovljeno že leta 1952, in Splošno sodišče (Tribunal), ki razsoja od leta 1989. Sodišče za uslužbence (Tribunal de la fonction publique) je sodilo v obdobju 2004 - 2016, potem ko je v okviru reforme sodne strukture Unije svoje pristojnosti preneslo na Splošno sodišče, ki ni zgolj “splošni oddelek”, marveč samostojno sodišče. Od letošnjega 1. septembra naj bi bilo okrepljeno s podvojenim številom sodnikov, dva iz vsake države, torej šestinpetdeset.  

Sodišče EU skupaj s sodišči držav članic skrbi za enotno uporabo in razlago prava Unije za več kot 500 milijonov ljudi in približno 24 milijonov gospodarskih družb. Zagotavlja spoštovanje prava pri interpretaciji in uporabi evropskih pogodb, nadzira zakonitost aktov institucij EU, skrbi, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb in na predlog nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije. V lanskem letu je doseglo rekordno produktivnost, saj sta obe sodišči rešili kar 1769 zadev; vse več je tudi predlogov slovenskih sodišč za predhodno odločanje, tožb zoper Slovenijo zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ničnostnih tožb in drugih zadev, ki so povezane z našo državo. 

Splošno sodišče je pristojno za obravnavo tožb fizičnih ali pravnih oseb zlasti s področja konkurenčnega prava in intelektualne lastnine (blagovnih znamk) za razglasitev ničnosti aktov institucij, organov, uradov in agencij EU, na katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo (gre na primer za tožbo, ki jo vloži podjetje, denimo Microsoft, zoper odločbo Komisije EU, s katero mu je naložena globa) in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo in ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, kakor tudi tožbe teh oseb zaradi ugotovitve nedelovanja teh institucij, organov, uradov in agencij. Pristojno je za tožbe držav članic zoper Komisijo EU, na primer Slovenije v zadevi Teran; držav članic zoper Svet EU v zvezi s sprejetimi akti na področju državnih pomoči, ukrepov trgovinske zaščite (damping) in akti, s katerimi Svet prenese pristojnost za izvajanje; za povrnitev škode (odškodninske tožbe), ki so jo povzročili institucije, organi, uradi in agencije Unije ali njihovi uslužbenci; na temelju pogodb (arbitražnih klavzul), ki jih je sklenila EU, ki izrecno določajo pristojnost Splošnega sodišča; glede tožb proti Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino in Uradu Skupnosti za rastlinske sorte, in za spore med institucijami EU in njihovim osebjem glede delovnih razmerjih in sistema socialne varnosti. Zoper odločbe Splošnega sodišča se lahko v roku dveh mesecev na podlagi nedavno zaostrenih pogojev pri Sodišču vloži pritožba, omejena na pravna vprašanja.

Vrnimo se k razpisu. Za mednarodnega (evropskega) sodnika lahko kandidira oseba, ki izpolnjuje pogoje za vrhovnega ali ustavnega sodnika, pri čemer je slednjo olajšavo prinesla novela zakona in omogočila naskok na najbolj prestižne pravniške funkcije tudi  tistim, ki (žal) nimajo pravniškega državnega (pravosodnega) izpita. Ker je službeni jezik Splošnega sodišča francoščina, naj bi imeli v konkretnem primeru prednost kandidati, ki jo obvladajo, zakon pa predpisuje aktivno znanje jezika ali vsaj enega od jezikov, ki se pri mednarodnem sodišču uporabljajo kot uradni jezik. V skladu z Uvodno izjavo (11) Uredbe (EU, Euratom) 2015/2422 je pomembno zagotoviti, da sta na Splošnem sodišču uravnoteženo zastopana oba spola. Ministrstvo za pravosodje posreduje popolne vloge, ki običajno po obsegu spominjajo na solidne diplomske naloge, predsedniku republike, ki na temelju mnenja sodnega sveta in vlade predlaga državnemu zboru potrebno število kandidatov, lahko pa tudi več.

Prijavilo se nas je deset kandidatov, osem moških in žal le dve kolegici, ena je kasneje odstopila. Razpisni rok se je iztekel po prvomajskih praznikih, nato so se 3. junija 2018 odvile predčasne državnozborske volitve, sredi meseca pa je ministrstvo o kandidatih obvestilo predsednika države. Po konstituiranju novega državnega zbora sem po nadvse koristnem nasvetu dr. Marka Ilešiča, nekdanjega profesorja, prijatelja in dolgoletnega sodnika na Sodišču EU, pisal vodjem vseh poslanskih skupin, rekoč, da bi se jim z veseljem osebno predstavil kot kandidat za evropskega sodnika. Odzvali so se skoraj vsi, nekateri hitro, drugi z nekajmesečnim zamikom. Pri pretežni večini je srečanje potekalo dostojanstveno, strokovno in prijazno, z izjemo ene poslanske skupine, kjer sta me mlajša strokovna sodelavka in njen sotovariš v navzočnosti vodje obravnavala kot smrkavca na izpitu ali zatožni klopi, brez kančka obzirnosti in spoštovanja, bržkone zaradi nabiranja točk pri šefu, ki je večino časa molčal.

Kvartet sodnega sveta, predsednika republike, vlade in državnega zbora

Prva kocka je padla 8. novembra na seji sodnega sveta - ustavnega organa, ki sem ga navzlic nekaterim očitkom, ki letijo nanj, doživel kot popolnoma profesionalnega, pri čemer dopuščam možnost, da sem pristranski, ker me je uvrstili v najožji izbor. Z vidika poznavanja evropskega prava je omembe vreden podatek, da je bila tedaj članica tudi prof. dr. Verica Trstenjak, nekdanja sodnica na Splošnem sodišču in generalna pravobranilka na Sodišču EU, ki je meni in bržkone tudi drugim kandidatom verodostojno postavila tehtna in zelo konkretna vprašanja s področja prava EU.

Domala soglasno, le z enim vzdržanim glasom, je bil sprejet naslednji sklep:

Sodni svet je obravnaval kandidature 10 kandidatov in kandidatk na razpisani dve mesti sodnikov Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu (razpis, objavljen v Ur. l. RS, št. 23 z dne 6. 4. 2018) in sklenil, da na prvem mestu, brez prednostnega vrstnega reda, podpira kandidata Mira Preka, Phd in prof. dr. Marka Pavliho, na drugem mestu, prav tako brez prednostnega vrstnega reda, podpira kandidata izr. prof. dr. Klemena Podobnika in mag. Saša Severja. Ostale kandidate in kandidatke Sodni svet ocenjuje kot primerne za Sodnike Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu.”

Brž je po koluarjih in v nekem dnevniku zaokrožilo oportunistično “razumevanje” tega sklepa, češ da sva bila prva dva kandidata izbrana za “Prekovo” sodniško mesto (ker se mu konec avgusta 2019 izteče drugi šestletni mandat), druga dva pa za drugo mesto, ki ga je Slovenija in preostale države članice EU pridobila zaradi reforme sodišča. Že s preprosto uporabo jezikovne razlage (v sklepu ne piše “za prvo mesto,” marveč “na prvem mestu”, primarna kandidata sva v podarjenem tisku določena kumulativno z veznikom “in” ter ne alternativno z “ali”), teleološke razlage (vsebina razpisa) in logične argumentacije bi še nepravnik zmogel razbrati, da je takšna interpretacija privlečena za lase, kar je nedvoumno razvidno iz dopisa sodnega sveta predsedniku republike, v katerem je podrobno obrazložil svoje mnenje o prijavljenih kandidatih. Eden od razočaranih kandidatov je zaradi domnevno nepredvidljivega in nepreglednega odločanja sodnega sveta vložil tožbo v upravnem sporu s predlogom za začasno odredbo, ki jo je vrhovno sodišče zavrglo, neuspešno pa je poskušal tudi na ustavnem sodišču.  

Sodni svet bi nemara resda bilo treba reformirati, a je še vedno edini kompetenten organ za vsebinsko presojanje ustreznosti kandidatov za domače in tuje sodniške funkcije. Posebej pazljivo bi bilo treba preučiti predlog ustavne sodnice, pravnice in psihologinje prof. dr. Katje Šugman Stubbs glede uvedbe objektivnega testiranja sposobnosti tožilcev in sodnikov, ampak to je posebna tematika, ki ne sodi semkaj.

Slovenska vlada je kajpak diplomatsko ugotovila, da smo vsi kandidati primerni za razpisani sodniški mesti.

Sledilo je lobiranje pri poslankah in poslancih, brez katerega dvomim, da bi uspel na domačem ledišču, po katerem so frčale kot črni hokejski ploščki politične zamere, zavist in sovražnost. Ko sva se s soprogo odločila za kandidaturo, sva si obljubila, da tega zagotovo ne bova počela, ampak tudi tokrat sva se nemalo zredila zaradi zarečenega kruha. Iskreno sva hvaležna vsem, ki so verjeli vame in nama pomagali, od politikov in strokovnjakov do prijateljev, a jih zaradi njihove “varnosti” raje ne bom navedel poimensko.

Predsednik se je po posvetovanju s poslanskimi skupinami in pogovoru s kandidati odločil za Sodnika Preka in mene. Mediji so bolj ali manj objektivno poročali o njegovem predlogu, če zanemarim slabšalne oznake nekaterih bolj rumenih ali izrazito politično obarvanih, predvsem zaradi moje pretekle politične kariere. Nekajkrat sem bral ali slišal, da je predsednik za sodniško funkcijo predlagal tudi “pravnika” Marka Pavliho, pa bi moralo biti obče poznano, še posebej novinarjem, da za katerokoli sodniško mesto lahko kandidira le pravnik, ne pa recimo fizik, zdravnik, politolog, inženir ali duhovnik. Nadalje, vztrajno se je pojavljala "novica", da se na razpis ni prijavil dosedanji sodnik Marko Ilešič, ki je v resnici že tretji mandat sodnik na Sodišču in ne na Splošnem sodišču in se bo na koncu mandata najverjetneje tudi upokojil, poleg tega pa bi bilo popolnoma nelogično, da bi se nekdo  z "višjega" sodišča prijavil na funkcijo na "nižjem" sodišču. Pojavilo se je tudi nekaj terminoloških napak, bodisi zaradi pomanjkljivega znanja ali pretirano kreativnih lektorjev, recimo, da kandidiram na "splošni oddelek" sodišča EU, uradni prevod angleške sintagme General Court ali francoske besede Tribunal pa je v slovenščini Splošno sodišče.

Na predvečer predstavitve v Predsedniški palači je nacionalna televizija na prvem programu šokirala s predvajanjem gnusnih obtožb zoper Mira Preka, ki jih je več kot očitno nekdo zrežiral in sprožil ob “idealnem” času. Žalostno je, da sem se mu v domovini le jaz javno postavil v bran in v Luksemburgu njegova glavna pravna svetovalka, vendar pogroma ni bilo mogoče preprečiti. Poslanke in poslanci so izvolili le mene z absolutno večino petinpetdesetih glasov, dosedanjemu vrhunskemu sodniku mednarodnega ugleda pa je za nekaj glasov spodletelo. Zame se je letošnji dan mučenikov vlekel skoraj eno leto in se naposled v veselje preoblekel na sam dan žena, žal pa ni imel te sreče moj sokandidat. Tedaj seveda še nisem vedel, da doživljam zatišje pred lastno nevihto …

Druge presojam po njihovih dobrih lastnostih in ker tudi sam nisem brezgrešen, ne iščem tujih napak, je nekoč povedal Mahatma Gandhi. Podobno uči sveto pismo (Janez 8):

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ‘Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?’ To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ‘Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.’ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: ‘Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?’ Rekla je: ‘Nihče, Gospod.’ In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’”

Množica je vedno pripravljena verjeti tisto, kar je slabše: vulgus ad deteriora promptum.


Bruseljska eksekucija: nesposobnost kandidata ali zarota?

Po izvolitvi, za katero so mi prezgodaj čestitali mnogi sorodniki, prijatelji, znanci in sveži hipni oboževalci, nisem točno vedel, kaj sledi, razen tega, da me čaka razgovor ali intervju pred posebnim strokovnim odborom, ki je bil ustanovljen na podlagi Lizbonske pogodbe oziroma 255. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Tako imenovani Odbor 255 sestavlja sedem oseb, izbranih med nekdanjimi člani Sodišča in Splošnega sodišča, člani najvišjih nacionalnih sodišč in priznanimi pravniki, od katerih enega predlaga Evropski parlament (v sedanji postavi so Nizozemec, Nemec, Portugalka, Španec, Maltežan, Irec in Poljak). Samoiniciativno sem se obrnil na Ministrstvo za pravosodje, Urad za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč, kjer mi je bila v dragoceno pomoč izjemno prizadevna in prijazna gospa, ki mi je razložila, kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih. Z mojo izvolitvijo so seznanili Stalno predstavništvo RS v Bruslju, ki je gradivo posredovalo Generalnemu sekretariatu Sveta EU. Nestrpnost je dosegla vrelišče in prekipela, ker sem čakal na njihov dopis in datum zagovora, ki sem ga končno prejel 6. maja z navodili, kako bo potekala zaključna faza in kaj jim moram še poslati (motivacijsko pismo, 1-3 objavljena dela in 1-3 “delikatne” pravne primere v točno določenem maksimalnem obsegu, pri katerih sem sodeloval v v svoji praksi). Rečeno, storjeno, in čeprav sem več kot eno leto intenzivno študiral pravo EU in se izpopolnjeval v francoščini, je napočil čas za intenzivni finale z viškom 7. junija.

Potem se nama je z Ester podrl svet. V sredo, 29. maja, popoldne sem od Generalnega sekretariata prejel formalni dopis v francoščini, v katerem so me pozvali, naj komentiram priložene anonimne sramotitve, ki so bila odposlane z elektronskega naslova Wilhelma Krolla (zarotniki so si prilastili nemškega klasičnega filologa, ki se je leta 1869 rodil v kraju z obetavnim imenom Frankenstein!), napisane v borni angleščini in podpisane z Group of EU citizens. Bil sem tako zaprepaden, da sem anonimko natisnil in jo brez besed odnesel iz svojega domačega kabineta v spodnje nadstropje k ženi, zaprepadeno bled kot stena, rekoč “to je konec”. Osupljivo naglo sem se pobral nazaj v delovni brlog in v pol ure napisal relativno hladnokrven odgovor, sine ira et studio, ki sta mi ga soproga in hčerka še malce izpilili, naslednje jutro pa sem ga odposlal v Bruselj po digitalni in klasični poti. Za odziv so zaprosili tudi Slovenijo, ki so ga zelo korektno v mojo podporo napisali na mednarodnem uradu pravosodnega ministrstva s podpisom našega veleposlanika na Stalnem predstavništvu v Bruslju.

Anonimnež(i) mi med drugim očita(jo), da ne izpolnjujem kriterijev osebne integritete, ker naj bi med predstavitvijo v Predsedniški palači lagal o svoji nekdanji in sedanji politični pripadnosti, kakor tudi o gospodarskih in predavateljskih izkušnjah v povezavi s področji Splošnega sodišča. Vrstijo se obtožbe o mojih “radikalnih” izjavah zoper Republiko Hrvaško, kar naj bi povzročilo številne konflikte med menoj in Hrvati, ki so zaposleni na Splošnem sodišču, za nameček pa naj ne bi Hrvaška spoštovala nobene sodbe, pri kateri bi sodeloval tudi jaz. Ljubeč dopis sklene(jo) s stavkom, da nisem primeren kandidat za sodnika na Splošnem sodišču EU, “kljub dejstvu, da sem bil leta 2017 poročna priča dr. Marku Ilešiču, sodniku na Sodišču EU”.

Kaj lepšega si človek lahko še želi pred usodnim zaslišanjem?!

Poznavalci menijo, da je najverjetnejši avtor teh klevet in laži bodisi nekdo, ki si strašansko, tudi prek trupel želi evropske sodniške službe, bodisi moj zagrizen sovražnik ali pa varnostno-obveščevalna služba alias politiki onkraj Dragonje, Mure in Kolpe. Metodologija je bila ista kot zoper Sodnika Preka: uničujoča diskreditacija tik pred zdajci. Proti takšnim nevidnim zloveščim mlinom na sociopatski ali politični veter se je kajpak nemogoče boriti kot posameznik, četudi imam marsikaj skupnega z Don Kihotom. Ampak ne gre zgolj za nekakšen poniglav pamflet in skrajno nečastno potezo, marveč za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali sramotitve Republike Slovenije, zato upam, da so pristojni organi zavihali rokave in so že na sledi storilcu, da bo pravica premagala krivico.

Si lahko vsaj za trenutek zamislite agonijo bolečega napada name in na mojo domovino, ki me je v zapletenem in transparentnem postopku izbrala kot najprimernejšega sodniškega kandidata? Nekako sem stisnil zobe, da sem tudi poslednji teden posvetil intenzivnemu študiju, toda rane so skelele in kljuvale, saj nisem robot ali psihopat.

Ko sem torej tistega 7. junija dopoldne vstopil v omenjeno stavbo, me je prvo zbegala povsem neobičajna polurna zamuda, ker naj bi se morali člani Odbora 255 še “o nečem” posvetovati, predvidevam, da o moji kontaminiranosti zaradi anonimne gnojnice. Ko sem bil naposled priveden v nespodobno predimenzionirano konferenčno dvorano Anne Lindh, ki je popolnoma neprimerna za tovrstne dogodke, me je pričakalo šest mrkih obrazov odbornikov (predsednik nemškega ustavnega sodišča je žal manjkal), dva strokovna sodelavca in prevajalska služba izza zastekljenega balkona. Počutil sem se kot obdolženec ali že kar obsojenec, da ne rečem piece of shit, namesto da bi bil deležen vsaj osnovne prijazne naklonjenosti, nenazadnje kot uradni kandidat Republike Slovenije. Posadili so me za velikansko mizo v obliki podkve, ki mi ni prinesla sreče. Ne bom se spuščal v podrobnosti enournega zaslišanja, nasičenega z raznovrstnimi strokovnimi temami in dlakocepskimi vprašanji, lahko pa z mirno vestjo priznam, da sem imel zaradi anonimnega udarca in (posledično?) ponižujočega obravnavanja slab občutek, ker niti pod razno ni prišla do izraza moja siceršnja komparativna prednost javnega nastopanja. Navzlic grenkemu priokusu bi si z vso odgovornostjo prisodil oceno 7 (dobro), v skrajnem primeru pa zagotovo 6 (zadostno), nikakor pa ne bi smel “pasti”, ker ne bi smelo iti za preizkus znanja, marveč za spodoben intervju.

Odbor se je odločil drugače. Ko sva bila z Ester kasneje na letališču Charleroi, so mi z našega ministrstva sporočili, da žal ni šlo …

To je bilo v petek popoldne, že v soboto zjutraj pa so me klicali z nacionalne televizije, čeprav je le nekaj ljudi vedelo za odborniški izid. Bi poročali tudi v primeru, če bi bil izbran? Najbrž ne, ker je le slaba novica dobra novica. Nisem želel komentirati, ker naj se s preiskovanjem kaznivega dejanja ukvarjajo pooblaščeni, sem pa na svoji duši zopet občutil krvoločnost nekaterih medijev, ki so anonimne obtožbe bodisi namerno prezrli ali v ospredje porinili mojo nesposobnost in neprimernost, ker se bojda na Sodišču EU pač ne ukvarjajo z anonimkami. Hm, zanimivo, morda sem pa kar sam sestavil pismo in ga poslal bruseljskim velikim bratom in sestram, da si zagotovim alibi v primeru, da pogrnem na izpitu?!

Zaradi neizogibne subjektivnosti bom namesto čustvenih izjav raje zastavil nekaj vprašanj, ki jih ponujam v razmislek. Ali ni bil Odbor 255 originalno zamišljen kot gola formalnost ali kvečjemu skrajni filter za prestrezanje politično nastavljenih ali drugače osebnostno neprimernih kandidatov, ne pa kot vrhovni zasliševalec, ocenjevalec in odločevalec? Ali je normalno, da so doslej zavrnili že štiri slovaške kandidate in poprej vrsto izjemno uglednih strokovnjakov iz drugih držav, recimo iz Italije, Švedske, Avstrije, Malte in Slovaške? Mar njegove samovoljno prisvojene pristojnosti ne pomenijo tistega, kar je najbolj moteče v Uniji, namreč centralizirano ignoriranje zlasti manjših držav članic? Ali ne bi bilo samoumevno, da so tudi člani odbora brezhibno dvojezični, če že od kandidatov pričakujejo solidno znanje francoščine in angleščine? Kako je mogoče, da se tako “resen” organ sploh ukvarja z anonimnimi pismi, ki vsebujejo vse znake kaznivega dejanja?

Zaslužni profesor dr. Janez Kranjc me je v tem turobnem ozračju bodrilno spomnil na rek Sine auctore propositi libelli in nullo crimine locum habere debent (Anonimnih spisov se ne sme upoštevati pri nobenem kaznivem dejanju), ki je vzet iz Trajanovega pisma Pliniju mlajšemu, poiščete pa ga lahko v profesorjevi odlični knjigi Pozabljena latinščina (GV Založba, 2014, str. 335-337). Cesar je med drugim zavrnil možnost, da bi se v postopkih proti verski ločini upoštevale anonimne prijave, ker nasprotujejo duhu njegove absolutne monarhije (in to pred več kot dva tisoč leti!). Kot nazorno pripomni prof. Kranjc, takšne anonimke dandanes sprejemamo kot nekaj običajnega ali celo koristnega, namesto da bi se vprašali, “kaj se je zgodilo s temeljnimi vrednotami naše družbe, kje je naša republikanska zavest in kje naš občutek za odgovornost, pravičnost ter svobodo” in tudi kdo je resnično avtor teh pisanj, ker bi se potem zlahka pokazalo, “da so anonimke le pretveza in alibi za obračunavanje z različnimi (političnimi) nasprotniki”.

V uradni obrazložitvi, ki je zaupne narave, je odbor kakopak zapisal, da nisem ustrezen za sodnika na Splošnem sodišču, zoper takšno stališče pa nimam nobenega pravnega sredstva.

Zdaj so na potezi predstavniki vlad članic, ki bodo na konferenci 4. julija imenovali nove sodnike. Doslej so vselej upoštevali mnenje odbora, kar pomeni, da kandidati z negativno oceno niso bili deležni soglasne potrditve. Retorično se sprašujem, ali bo predstavnik Republike Slovenije dovolj pogumen, da bo izpostavil sumljive okoliščine, ki se porajajo glede mojega zaslišanja ter samega delovanja odbora, in skupaj s preostalimi nezadovoljnimi državami prispeval k pozitivnemu preobratu klavrne prakse? Bo podprl Slovaško pri striženju peruti odboru? Se bo pogumno in šahovsko boril za navadnega kmeta ali ga bo v pokrskem stilu žrtvoval v korist vsemogočnega kralja in dame?

Na ta vprašanja že odgovarja objava novega razpisa.

Prgišče predlogov in epilog

Naj za sklenitev te sage zapišem še nekaj dobrohotnih misli glede postopka mednarodnih sodniških kandidatur in morebitnih zakonskih sprememb. Potrpljenje je božja mast, kar sem dodobra okusil na svoji koži, saj sem si jo tako izdatno namastil med mučnim čakanjem in negotovostjo, da sem se naposled prerinil skozi vse politične in birokratske luknje, razen zadnje. Ampak vsaka maščoba ima svojo zvrhano mero in tudi topiti jo je mogoče. Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč denimo ne predvideva, kdo je glavni skrbnik kandidacijskega postopka: ministrstvo za pravosodje, predsednik republike ali državni zbor. Zato je najbolj zanesljivo, da nad postopkom vseskozi bedi sam kandidat, kar terja številna sporočila, opomnike in raznovrstne spodbude, da uradniki in tudi politiki opravijo svoje delo. Vseskozi mora biti skrbno proaktiven, vendar naj razumno in intuitivno pazi, da s svojim lobiranjem in drugimi aktivnostmi ne preseže točke zasičenosti. Predsednik republike bi moral imeti pravico, da v primeru pomislekov o osebni in strokovni primernosti prijavljenih kar sam predlaga kandidata, tako kot je to možno pri ustavnih sodnikih. Ob tem se mi poraja vprašanje, ali ne bi prav predsedniku zaupali naloge, da izbere kandidata na podlagi strokovnega mnenja sodnega sveta in politične opredelitve vlade. Po vzoru Zakona o ustavnem sodišču bi morali tudi mednarodnim Sodnikom omogočiti, da se po koncu mandata lahko vrnejo na predhodno delovno mesto.

Večkrat sem pisal o tej problematiki in razmišljal o ustrezni reformi, prvič že na podlagi izkušenj leta 2002, ko sem kandidiral za sodnika na Mednarodnem sodišču za pravo morja v Hamburgu. Ločiti je treba dva scenarija: prvič, kadar Sloveniji avtomatično pripada eno ali več sodniških mest (npr. na Evropskem sodišču za človekove pravice in Sodišču EU), in drugič, ko je njen izbranec šele uvrščen v finalno tekmo z drugimi kandidati in o njih odloča mednarodni organ, na primer v okviru Organizacije združenih narodov. To zahteva dodaten čas za lobiranje in angažiranost naše diplomacije, ki jo krni dolgotrajnost postopka, čeravno je odbor ministrov Sveta Evrope slovenski področni zakon ocenil kot primer dobre prakse. Danes mi je jasno, da politike ne moremo in ne smemo popolnoma izločiti iz izbirnega postopka (mimogrede, zdaj se takisto zavedam, da je tudi evropski komisar predvsem politik, četudi ne bi škodovalo, da je hkrati strokovnjak in da je izbran demokratično in transparentno), ker lahko slovenski kandidat postane evropski ali mednarodni sodnik zgolj zaradi odločitve domače države, zategadelj je njen častni ambasador, kajpak ob spoštovanju neodvisnosti in nepristranskosti. Toda zadostovalo bi, da politično vlogo v proceduri odigra vlada namesto parlamenta in še bistveno hitreje bi bilo, je pa res, da bi bila zaradi tega prikrajšana opozicija. Na ministrstvu menda obstaja nekaj predlogov zakonskih izboljšav, zato upajmo, da bodo uresničene.

Kar se mene tiče, brez skrbi, bom prebolel ta poraz, vsaka reč je za nekaj dobra in kot pravita stara slovenska pregovora, človek obrača, Bog obrne in za vsako rit raste palica; dlje ko raste, bolj udari. 

>> Povezava do angleškega prevoda kolumne