c S
Tao Te Ching
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
18.05.2020 Modrosti botrujeta dva pristna svetilniška oddajnika: originalni (iz)vir in učitelj, ki holistično pamet izpije, prebavi, praktično izkusi in pretoči v učenca. Učimo se zlasti od oseb, knjig in bolečih življenjskih preizkušenj kot so smrt bližnjega, zasvojenost, bolezen ali karierni brodolom. V takšnih težkih okoliščinah nastopi žalovalna peterica, v kateri so zanikanje, jeza, depresija, barantanje in sprejetje, pridružiti pa bi se ji morala še ena ključna članica - duhovna preobrazba s prebujenjem.

Vzgojitelj se pojavi, ko je gojenec pripravljen. Reklo “veliko babic, kilavo dete” velja tudi za učenje in vzpenjanje v višje sfere dojemanja, ker posnemanje posrednikov, kopiranje od prepisovalcev in interpretiranje že mnogokrat razloženega kaj hitro prikrije izvorno bistvo. Zato sta za juriste dragocena pravna zgodovina in rimsko pravo, za raziskovalce človekove in obče zavesti pa starodavna zaratustrska, sumerska, babilonska, indijska, kitajska, judovska, grška, krščanska, islamska, keltska, majevska in preostala človečanska izročila. Ta so nadvse priporočljiva tudi za gojenje žlahtnega pravnega občutka, ki raste iz talenta, raznovrstnih inteligenc, holističnega razmišljanja, izkustva in informacij.

Čemu torej eseji kot je tale? Nemara v istem duhu kot je Aldous Huxley označil svojo Večno filozofijo, bi tudi sam skromno rekel, da je “največja vrednost” mojih esejev v tem, da “približno štirideset odstotkov ni od mene, temveč od množice svetnikov, od katerih so bili številni geniji.”

Za večerni predah brskam po lični beležnici, ki mi jo je pred trinajstimi leti pred božičnimi prazniki podarila srčna dr. Manca Košir. Čutim, da mi na daljavo dovoljuje, da objavim njeno lepo posvetilo: “… ko se ti utrne kakšna misel za novo knjigo – zapiši jo brž v ta zvežčič. Naj se ti iskrijo zvezde na nebu zate in v tebi za tvoje ljube v letu 2008 in vedno …” Papirnata prijateljica mi je zvesto služila za shranjevanje pregovorov,  misli in kratkotrajnega dnevnika hvaležnosti, nekaj praznih listov pa še potrpežljivo čaka, da jih obiščejo besede in mogoče še kakšna risbica, čeravno se ob mojih risalnih veščinah še platnice krohotajo. Takole nas nagovarjajo nekatera rekla, ki sem jih nakracal za spomin (priznam, nečitljiv rokopis je še ena mojih “spretnosti”, ki ni navduševala ne mojih učiteljic ne staršev):

Bolj občutimo kapljico bolezni kot pa sol zdravja (Hipokrat). Če hočeš, se pretepaj in psuj, toda pusti prostor za spravo (Turkmenski pregovor). Izobraževanje zgolj uma je predpostavka za nesrečo, zato moramo izobraževati tudi srce (Dalajlama). Svet je gledališče, v katerem najslabši igralci igrajo največje vloge (Aristonim). Srečanje dveh osebnosti je kot stik dveh kemijskih substanc; v kolikor pride do reakcije, se preoblikujeta obe (Carl Jung). Skoraj vse, kar počnete, se vam bo zdelo nepomembno, toda pomembno je, da to počnete (Mahatma Gandhi). Vaša prihodnost je takšna, kakršno boste hoteli imeti, prihodnost je volja (Patrick White). Naša pot ni mehka trava, temveč gorska steza, posuta s skalami, vendar se vzpenja, gre naprej, proti soncu (Ruth Westheimer). Nekateri ljudje tako hitijo proti cilju, da sploh ne opazijo, kdaj so ga dosegli (Jean-Paul Sartre). Ljudje ne ravnajo napak zaradi moči želja, temveč zaradi šibkosti svoje vesti (John Stuart Mill). Age quod agis – delaj, kar delaš, kajti če si se lotil dela, ga pošteno opravi in ne izgubljaj časa (Ignatious Loyola). Dies diem docet – na izkušnjah se učimo (neznani avtor). Vsak človek se lahko zmoti, a samo bedak vztraja v svoji zmoti (Cicero). V mladosti zamujenih norosti ne more nadomestiti niti vsa modrost starosti (Bertrand Russell). Branje je za dušo to, kar je telovadba za telo (Richard Steele).

Ker sem si že v gimnaziji in na fakulteti dal duška, me ne skrbi, da v srednjih letih z nabiranjem pameti karkoli “nadomeščam”, poleg tega obožujem branje, zato sem kar v dobri kondiciji. Tokrat bi vam rad predstavil Tao Te Ching, po naše tudi Daodedžing ali Dao de jing, knjigo modrosti, prave poti, razuma, smisla, logosa, etosa, morale, skrivne vrline in krepostne sile, ki jo je v 6. ali 5. stoletju pred Kristusom napisal kitajski filozof, arhivar in pisatelj Lao Ce, častitljivi mojster, takisto poznan kot Laozi, Lao Zi, Lao Tzu, ali Lao Tse. Velja za utemeljitelja daoizma (taoizma), ki Tao (Dao) pojmuje kot neizrekljivo metafizično, kozmično počelo, popolno in absolutno bitje, začetek in konec vsega, kar obstoji. Menda se je z njim posvetoval celo Konfucij, ki ga je v superlativu označil kot zmaja, sposobnega “preseči veter in nebeški oblak,” poučeval pa naj bi tudi Budo.

Tao Te Ching je napisan(a) v pesniški obliki in naj bi vseboval(a) okrog pet tisoč kitajskih pismenk, razporejenih v 81 verzov oziroma pesmi ali proznih odlomkov. Poleg Biblije velja za najbolj prevajano besedno mojstrovino, katero je Lao Ce ustvaril na prigovarjanje enega od svojih občudovalcev, stražarja na severni meji Kitajske, na katerega je naletel med svojim popotovanjem na zahod. Tao je v angleščino kot linguo franco prevedla in jo izčrpno komentirala množica izvrstnih poznavalcev kitajske filozofije in jezika, denimo Thomas Cleary, Stephen Hodge, Gia-Fu Feng in Jane English, Jonathan Star, Stephen Mitchell, Derek Bryce in Léon Wieger, Sam Hamill, John C.H. Wu, Michael LaTorra in Witter Bynner, poslovenila pa ga je Maja Milčinski (Dao de jing,  Mladinska knjiga, 2009). Meni je seveda najljubši dr. Wayne W. Dyer, ki se je eno leto intenzivno vživljal v Starega Mojstra in Tao, ga ponotranjil in posodobljenega za 21. stoletje delil z navadnimi smrtniki v knjigi Change Your Thoughts, Change Your Life: Living the Wisdom of the Tao (Hay House, 2007).

Že prvi modrostni verz nas sooči z mišljenjem, ki se dozdeva paradoksalno zlasti duhovno odrevenelim zahodnjakom, na vzhodu pa je dokaj udomačeno. Če je Tao lahko izpovedan, ni večni Tao, kajti ime, ki je poimenovano, ni večno ime. Zato nosi ime in je brez njega, tako kot se vesoljni brezimenski izvor imenuje Mati deset tisočih reči. Bistvo je v mističnosti, zato nam Dyer svetuje, da se odpremo, da manj sodimo, bolj poslušamo in opustimo prakso nenehnega etiketiranja in poimenovanja vsega in vseh, kar nas obkroža.

Tao izhaja iz koncepta očitne dualnosti in navidezno protislovne eno(tno)sti. Biti in nebiti se vzajemno napajata, težko je rojeno v lahkem, dolgo je definirano s kratkim, visoko z nizkim, lepoto vidimo zaradi grdote in dobro poznamo zaradi slabega, popolnost je sestavljena iz ženskega in moškega načela, yin in yang.  Modrec lahko deluje brez napora in uči brez besed, neguje stvari, ne da bi jih posedoval, dela brez pričakovanja nagrade in tekmuje brez želje po rezultatih. Ko je delo opravljeno, naj bo pozabljeno. Pogosto dosežemo več z manj poskusi, zgolj biti je najpomembnejše. 

Eno od ključnih sporočil taoizma tiči v tretjem verzu, ki spodbuja k prakticiranju ne-delovanja, a se ne kaže zgolj v  očiščevanju uma in srca ter umirjanju ambicij, marveč v nenehnem spraševanju, kako lahko pomagamo. Taoistični wu-wei je briljantno razložil sociolog in psihoterapevt Simon Borut Pogačnik v predgovoru imenitnega Kojčevega Učbenika življenja. Gre za to, pravi, “da prepuščamo, da se stvari zgodijo, da dopustimo naravni potek, da ne posegamo s svojo večkrat napačno močno voljo in s tem samo motimo naravni red, ki deluje tako na zemlji kot v vesolju,” gre za “ustvarjalno pasivnost, iz katere črpa intuicija in inspiracija” ali naravni red, ki deluje v dobro vseh. Čeravno Martin Kojc nikjer ne uporablja izrazov Tao in wu-wei, Pogačnik prepričljivo domneva, da je poznal taoističen pogled na svet, ki ga je potrosil po evropski in slovenski duhovni grudi.

Tao je neskončen in neizčrpen prednik vsega, zato nas bi moral navdajati s skromnostjo in ponižnostjo ali kot je izpovedal Dyerjev učitelj Nisargadatta Maharaj, “v modrosti vem,  da sem nič, v ljubezni vem, da sem vse, in med njima se premika moje življenje.”

Živeti moramo nepristransko, brez diskriminiranja, zato ne obsojajmo drugih, temveč poskušajmo v ljudeh videti sebe, kar nam bo pomagalo pri krotenju bahavega ega, ki nas prepričuje, da smo nekaj posebnega in imenitnejšega. Wayne Dyer je ta nadležni EGO posrečeno opisal kot Edging God Out, torej izrivanje boga iz naše zavesti, duše ali višjega jaza, kar nazorno izpričuje škodljivost egoizma. Vsakdo lahko izbere, da bodisi spokojno gosti boga ali pa se nemirno udinja egu (… to be a host to God or a hostage to your ego …). Bodimo v kreativnem zanosu, zato se zavedajmo skrivnostne ženske energije, ki jo je Lao Ce večkrat poudarjal – pomislite! – že pred poltretjim tisočletjem.

Tao Te Ching opeva vodo kot vrhovno dobro, ki brez truda hrani vse in teče v nižine, katerim se človek prepogosto izogiba (kdo ve, ali je naša Ana Soklič prav tu črpala navdih …). Voda je kot tišina in nenehno spreminja agregatna stanja: enkrat je tekoča, drugič para, tretjič led in potem sneg in dež in izvir in reka in jezero in ocean in zopet nazaj v soparo in oblake. Tako kot vse izvira iz morja in se zopet steka vanj, tako je vse rojeno s Taom in se spet zliva v to celostno popolno dobro. Naše življenje je povratno potovanje od izvora do ponora, od vesoljne matere in nazaj v njeno naročje. Najmehkejše prevlada nad najtršim in tisto brez vsebine prodre tja, kjer ni prostora. Zategadelj posnemajmo oceane, ki so najmogočnejša sila na našem planetu, saj so nižje od vseh rek in potokov, ki se jim slej kot prej pridružijo,  ostanimo majhni, namesto vzvišeni. Ocean je kralj stoterih vodotokov, ker leži pod njimi, moč mu daje ponižnost. Kdor živi v skladu z naravo, ne nasprotuje poteku stvari, ampak se premika v harmoniji s sedanjostjo, vedoč, kaj je treba resnično postoriti, poučuje brez besed in deluje brez dejanj, h koreninam se vrača s popuščanjem ega. Prizemljeno prebiva blizu grude, meditira globoko v srcu, misli mu tečejo kot reka, s soljudmi ravna nežno in prijazno, drži besedo, upravlja pravično in pravočasno izbira prave trenutke.

Osupljivo je, pravzaprav mistično, da so pred približno 2500 leti na različnih krajih Gaje vzcvetele identične modrosti, kar nakazuje na kolektivno, celostno ali kozmično zavest. Med delfskimi nauki je recimo čislana maksima “spoznaj samega sebe” kot da je edina, čeravno jih je kar 147 in pripadajo sedmim modrecem  s konca 7. in začetka 6. stoletja pred našim štetjem: Talesu iz Mileta, Pitaku iz Mitilen, Bijasu iz Prien, Solonu iz Aten, Kleobulu iz Linda, Majsonu iz Oete in Hilonu iz Šparte. Mnogo delfskih nasvetov se ujema s Taom, recimo “ničesar preveč”, meden agan, torej nič manj, nič več, ravno prav in zmerno. Nenehno pehanje ni dobro, boljše je drseti kot val oceana in brezciljno lebdeti kot veter, kajti iz prepolnih dlani se bo razlilo, pretirano brušeno rezilo bo hitro izgubljeno in če sebe okitimo s jantarjem in zlatom, nas nihče ne more rešiti pred padcem. Vedeti je treba, kdaj odnehati in se ustaviti.

Tao nas sprašuje, ali smo lahko tako elastični, prožni, upogljivi, prilagodljivi, mehki, gibčni, nežni in šibki kot dojenčki, ali se lahko igramo ženstveno in v celo(tno)sti ljubimo in upravljamo brez lastne pomembnosti? Poudarja moč praznine, zakaj glinasti skodelici daje uporabnost ravno njena prazna notranjost, čeprav v tistih davnih časih bržkone še niso vedeli, da je pretežni del slehernega atoma prazen prostor, ki ga prežema energija, in posledično vseobsežnega stvarstva. Mojster opazuje okolico, toda zaupa svoji notranji viziji in prepričanju onkraj čutnega. Ne bodimo sužnji odzivov, ploskanja in grajanje iz okolice, marveč ohranimo neodvisen um. Živimo  častno, sočutno in brez naglice, ker se tudi najbolj skaljena voda zbistri, ko se umiri, bodimo prisotni tu in zdaj (zdaj vemo, od kod sta črpala navdih Ram Dass in Echart Tolle), opazujmo s srcem, intuitivno, da bi videli nevidno, neslišno in neotipljivo. Hkrati pomnimo, da je sprememba edina stalnica v življenju in slehernik lahko povzroči  spremembe, četudi je le metulj, čigar krilati zamah vzvalovi energijo do najbolj oddaljenih kotičkov.

Ko sva z Ester v Londonu, se skoraj vedno sprehodiva skozi mistično pokopališče Bunhill Fields, kjer je pokopan angleški pesnik, slikar in tiskar William Blake. Njegova Slutnja nedolžnosti je vsemogočni in večni umetniški oris dojetja:

To sea a World in a Grain of Sand

And a Heaven in a Wild Flower,

Hold Infinity in the palm of your hand

And Eternity in an hour.

Čeprav se ti magični verzi zdijo skorajda neprevedljivi, jih je Vladimirju Stresu uspelo sijajno pretočiti v materinščino:

V Zrnu peska videti ves Svet

in Nebo v Roži na poljani.

Večni čas imeti v hip ujet

in Neskončnost obdržati v dlani.

Lao Ce se pogosto obrača na voditelje (da bi ga le uslišali sodobni politiki in menedžerji, začenši na Kitajskem!), katerih veličina se izkaže tedaj, ko so razsvetljeni, ekstremno odgovorni, krepostni, redkobesedni, preudarni, nenasilni in nesebični. Raje dopuščajo kot se vmešavajo in nadzorujejo, obvladajo se in so varčni ter zmerni. Vodja ali mojster je zadovoljen, če služi za zgled, zato ne vsiljuje volje, ker najboljši krmarji najmanj krmarijo. Tedaj ljudje komajda občutijo njihovo vladavino in imajo občutek, da so sami postorili vse brez pomoči. Tao narekuje sodelovanje namesto tekmovanja, orožje služi zlobnemu, zato ga vsi spodobni ljudje prezirajo in ga uporabijo kot zadnje sredstvo, a tudi takrat dober vojak ali borec ni nasilen, niti jezen. Ob tem bržda drži Dyerjeva pripomba, da Lao Ce ni govoril zgolj o fizičnem orožju, marveč tudi o destruktivnem psihičnem obnašanju, ki vključuje verbalno nasilje, grožnje in podobno, kar učita tudi budizem in hinduizem.

“Ko bi se le vladar in njegovo ljudstvo vzdržali škodovanja drug drugemu,” je hrepenel Lao Ce, “bi se v kraljestvu nakopičile vse življenjske koristi.”

Perzijski pesnik Hafis nas je že davno povabil, naj se zamislimo, da po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji, da mu dolguje, kajti to je prava ljubezen, saj osvetljuje celotno nebo …

Raje ravnajmo iz srca kot zaradi pravil, kajti če potrebujemo regulativo za pravilno, pravično in prijazno vedenje (kot je še vedno praksa), smo licemerci. Tao nam idealistično veli, da kultiviramo svojo resnično naravo in zavržemo moralnost ter pravico, da bomo ravnali korektno, tako kot ne bi bilo tatov, če bi zavrgli industrijo in dobiček. 

Tao je izmuzljiv in neoprijemljiv, skrivnosten kot kvantna fizika, tao je energija, modrost ne(po)znanosti in mati vesolja. Pomeni biti namesto imeti in si vseskozi prizadevati, pustiti reči kot so, živeti naravno, mirno, preprosto, zadovoljno, brez lakomnosti in celostno kot drobcen kozmični hologram,  s preseganjem minljivih posvetnih užitkov in zaupanjem naravnemu procesu, ki vse stvari pripelje na svoje mesto, ker pač ne moremo zasesti vesolja in ga izboljšati (niti Elon Musk ne). Taoistična pot je univerzalna in očiščena plevela pretirane lastne pomembnosti, kajti če človek stoji na prstih, ni stabilen, če ubira dolge korake, ne pride daleč, s šopirjenjem ne izkazuje razsvetljenja in z bahanjem ničesar ne doseže.  

Pomagajmo vsem brez izjeme, nikogar ne zapustimo v stiski, ne obsojajmo, uzrimo v drugih sebe in jih ljubimo kot svoje otroke, ne zapravimo nobene priložnosti za pomoč drugim, spoštujmo učitelje in skrbimo za učence. Vedež resnice se napaja z notranjo svetlobo in kdor razume druge, razpolaga z znanjem, kdor razume sebe, ima modrost. Zaveda se svoje nesmrtnosti, ker prebiva tam, kamor smrt ne more vstopiti. Dober človek je kot narava, ki je dobra, ne da bi se tega zavedala. Tudi v nepopolnosti je popolnost, če presežemo površno opazovanje, kar je še dandanes bistvo japonskega in budističnega nauka vabi-sabi, o lepoti minljivosti, spremenljivosti in optimalni nepopolnosti vsega, kar nas obkroža, o modrosti v naravni preprostosti, ki se odraža v slavljenju navideznih anomalij, prehodnosti in staranja, v občutenju veselja v neznatnih malenkostih in duševnih globočinah. Na takšen biofilni način bi bilo priporočljivo dojemati celotno življenje, kajti le tisto, kar ni brezhibno in večno, je resnično lepo, ker je podobno naravi, saj veličastnost tiči predvsem v lišajih in ne zgolj v simetričnih fraktalih.

Ljudsko reklo, da je molk zlato, odlikuje tudi Tao, ki promovira življenje v tihi vednosti. Kdor ve, ne govori in tisti, ki govori, ne ve (očitno nimam pojma). Otopimo svojo ostrino, razvežimo vozle, omehčajmo srepenje in počakajmo, da se poleže prah. Tao je zakladnica dobrega in zatočišče slabega, kjer se slednje lahko izboljša. Lotimo se težkega, ko je še enostavno, počenjamo velike reči, ko so še majhne, korak za korakom, ali po naše “zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.” Drevo zraste iz sadike in devetnadstropni stolp iz prve opeke, tisoč milj dolga pot se prične z enim korakom. Čim manj zahtevamo od drugih, ne navezujmo se in ne kopičimo, marveč darujmo, česar ne potrebujemo. Ko se zavedamo, da ne vemo, lahko najdemo svojo pot (tako tudi Sokrat!), pri čemer je najpreprostejši vzorec najbolj jasen. Poznavanje nevednosti je moč, ignoriranje znanja je bolezen; šele takrat, ko se jo naveličamo, nismo več bolni. Nenehno se čudimo in poskušajmo videti čudež v sebi, v vsem in vseh. Nebeška mreža zajame vse in nič se ji ne izmuzne. Če se ne bojimo umreti, lahko dosežemo karkoli, ampak nihče nima pravice do ubijanja živih bitji (ne povejte prosim soprogi, da sem ravnokar iz hiše odnesel komarja in majhnega škorpijona). Kdor prevzame vlogo “gospoda smrti” in seka z njegovim tesarskim dletom, bo zagotovo porezal tudi svoje roke. Bodimo brez zamere in užaljenosti, kajti nekdo mora tvegati, da se na udarec odzove s prijaznostjo (se spomnite na Jezusa in Gandhija?), drugače se sovražnost nikoli ne bo spreobrnila v dobro voljo. Bodimo vsaj malce utopični in tako tudi živimo.

Tao se bogati s tremi zakladi: usmiljenjem (sočutjem, dobrosrčnostjo, ljubeznijo, prijaznostjo, dobrodelnostjo), varčnostjo (zmernostjo, skromnostjo) in ponižnostjo. Žal ga zelo redki razumejo, in če že riba, ki je v vodi žejna, potrebuje “resno strokovno pomoč,” kot je nekoč zapisal indijski poet Kabir, se vse bolj zdi, da je bilo njegovo sporočilo namenjeno človeštvu …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.