c S
Kako udejanjiti arbitražno odločbo?
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
25.09.2017 O reševanju hrvaško-slovenskega spora o kopenski in morski meji - od pogajanj in mediacije prek nesojenega dogovora Drnovšek-Račan do arbitražnega sporazuma, referenduma, ustavnega sodišča, delne in končne arbitražne odločbe - je bilo v zadnjih četrt stoletja že marsikaj pohvalno ali kritično izrečenega, napisanega, posnetega, fotografiranega, koketiranega, improviziranega, parafiranega, zaželenega, obljubljenega, zlorabljenega, izdanega, (pod)kupljenega, zagroženega, prelomljenega in zamujenega, zato se mi ta tematika skorajda organsko upira, hkrati pa čutim državljansko dolžnost, da pomagam pri iskanju izhoda iz vnovičnega labirinta in naposled tudi nekaj malega napišem na večkratno prigovarjanje vrlega urednika pričujočega spletnega portala.

Če vas nemara podrobneje zanima, sem o tej problematiki relativno obširno in dokaj poenostavljeno spregovoril konec avgusta v radijskem intervjuju. Posebno pozornost ji bomo namenili tudi na eni od okroglih miz na letošnjih portoroških Dnevih slovenskih pravnikov pod vodstvom  izr. prof. dr. Vasilke Sancin, z naslovom  Razsodba o meji med Slovenijo in Hrvaško – izzivi in pasti pri njeni implementaciji.

V nadaljevanju bom brevi manu in sine ira et studio skiciral eno od razpoložljivih pravnih potez, o kateri sem že pred dvema letoma pisaril v uvodniku Pravne prakse (Naj jalovo sodelovanje postane lojalno, PP št. 35/2015) in jo še nihče ni javno ovrgel. Sedaj so na potezi politiki, najeti odvetniki in drugi pristojni pravniki, da v zameno za astronomske honorarje preučijo to varianto, če se bo Hrvaška še naprej na vse kriplje otepala izvrševanja arbitražne odločbe (kar se bo). Z mednarodnim pravom si žal ne moremo kaj prida pomagati, ker ne pozna izvršbe in prisile v smislu antične zapovedi Si in ius vocat, ito!, evropsko pravo pa je na srečo bolj priročno in zahtevno do svojih držav članic.

Tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) namreč zagotavlja, da se Unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog iz primarnega evropskega prava. Gre za logično-etično izpeljavo ključnih vrednot, ki so deklarirane v 2. členu PEU, njihovo spoštovanje pa je predpogoj, da katerakoli država sploh lahko postane članica Unije. 

Med temi vrednotami je tudi izrecno zapovedano spoštovanje pravne države (Rechtsstaat) oziroma vladavine prava (the rule of law), kar seveda implicitno vključuje spoštovanje mednarodnega prava, ki ima primat nad nacionalnim pravom. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 določa, da vsaka veljavna mednarodna pogodba zavezuje pogodbenice (pacta sunt servanda) in jo morajo izvajati v dobri veri (26. člen), pri čemer se nobena ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi upravičila neizvajanje mednarodne pogodbe (27. člen), kar izhaja tudi iz 8. člena slovenske ustave. V tem kontekstu so prav tako pomembna evropska in mednarodna načela pravičnosti, solidarnosti in strpnosti.

Hrvaška nezaslišano krši omenjene vrednote in posledično evropsko primarno pravo, ker je nedopustno enostransko izstopila iz arbitražnega postopka oziroma bilateralnega arbitražnega sporazuma, ki je bil sklenjen pod okriljem EU, sedaj pa noče izvršiti arbitražne odločbe, ki je res iudicata in sestavni del zavezujočega mednarodnega prava.

Naša naduta soseda je poteptala domala vse sklenjene sporazume s Slovenijo, denimo glede vzajemne obrambe še pred osamosvojitvijo obeh držav junija 1991, potem glede obmejnega prometa in sodelovanja (SOPS), kopenske in morske razmejitve (sporazum Drnovšek-Račan), Jedrske elektrarne Krško, nuklearke, deviznih varčevalcev in sedaj glede arbitraže, vključno z odločbo. Prav tako še ni uredila mejnih vprašanj z nobeno od sosed, ki so se osamosvojile po razpadu Jugoslavije (BIH, Črna gora in Srbija), pri čemer vsaki poskuša vsiliti svoj pristranski pristop.

Plenkovićeva vlada si bojda še naprej “prizadeva za dialog in rešitve”, kar v hrvaškem političnem žargonu pomeni samopašen monolog in povsem enostranske in za lase privlečene nove predloge za nek prohrvaški režim na morju. Arbitražna odločba ne potrebuje nobenega dodatnega sporazuma za implementacijo, pač pa dobroverno sodelovanje obeh strani, da bodo ribiči in  obmejno prebivalstvo kar najlažje prebrodili njene učinke. Hrvaška ideja o skupni ribolovni coni je v nasprotju z arbitražno razsodbo, zato jo mora Slovenija odločno zavrniti (kar je že storila).

Vse to dokazuje, da Hrvaška ni verodostojna in zanesljiva članica EU, ker krši načelo lojalnega sodelovanja in temeljno evropsko vrednoto spoštovanja pravne države. Žal je malo verjetno, da bo sprožena “nuklearna opcija” po 7. členu PEU (ki je bila recimo zagrožena Poljski), katera predpisuje, da lahko Svet na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica huje kršila vrednote iz 2. člena iste pogodbe. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo in lahko po istem postopku priporoči določeno ravnanje. Svet mora redno preverjati, ali še vedno obstajajo razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev,  Evropski svet pa lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da konkretna država članica huje in vztrajno krši vrednote iz 2. člena, potem ko jo je pozval, naj predloži svoje pripombe. V tem primeru sme Svet s kvalificirano večino skleniti, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe PEU in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) za kršiteljico mirujejo, vključno z glaso­valnimi pravicami predstavnika vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb.

Ker je torej opisani postopek pretirano paprinat, je treba pretehtati možnost, da bi Slovenija zaradi ignoriranja sporazuma o arbitraži tožila Hrvaško pred Sodiščem EU v Luksemburgu. V 259. členu PDEU je namreč določeno, da lahko država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz pogodb (torej PEU in/ali PDEU, ki tvorita jedro Lizbonske pogodbe), zadevo predloži Sodišču EU. Preden vloži tožbo, mora zadevo predložiti Evropski komisiji, ki poda obrazloženo mnenje, potem ko je obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta. Če komisija v treh mesecih po datumu vložitve zahteve ne izreče svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila predložena Sodišču.

Takšne tožbe sicer niso pogoste, le nekaj jih je menda bilo do sedaj, a to ne pomeni, da niso izvedljive in da si Slovenija ne more obetati ugodnega izida. Pred nekaj leti je bil osnutek takšne tožbe, skupaj z zahtevo za izdajo začasne odredbe, že pripravljen, in sicer zopet Italijo zaradi kršite evropskega in mednarodnega prava pri načrtovanju izgradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Zadeva še ni bila predložena Evropski komisiji, ker je Italija navidezno opustila svoje namere, v zatišju pa menda nadaljuje s postopki, zato bo tožba morda zopet aktualna. Zdi se, da je že sama “grožnja” poznavanja prava s strani Slovenije in vseh naših pravnih sredstev (avtoriteta pravnih argumentov) deloma zalegla, kar bi se utegnilo pripetiti tudi v konkretni zadevi (pri izdelavi tožbe smo pod okriljem mariborske pravne fakultete sodelovali prof. dr. Rajko Knez, dr. Jorg Sladič, mag. Marko Starman in moja malenkost).

Glede na dosedanje pozitivno stališče Evropske komisije, da je treba arbitražno odločbo spoštovati kot del mednarodnega prava, in vse izvedene dokaze pred arbitražnim tribunalom, bi bil lahko postopek pred komisijo krajši od treh mesecev. Njena pravna služba opozarja, da hrvaška pristopna pogodba izrecno omenja arbitražni tribunal kot dokončno dogovorjeno razsodišče in postopek za rešitev mejnega spora. Meja med dvema članicama ima neposreden učinek na pravo EU, zato je Unija še kako pristojna v tej zadevi!

Če Hrvaška tudi odločbe Sodišča EU ne bi spoštovala, bi bila deležna takšnega močnega političnega pritiska, denarnih in drugih sankcij (nemara tudi po 7. členu PEU), da ga njeni politiki in politikanti najverjetneje ne bi dolgo zdržali. Slovenija bi morala tedaj (ali že prej) tudi uporabiti svoj veto na vključitev Hrvaške v schengensko območje, v Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in še kakšno “orodje” bi se našlo.

Čeravno posamezni pravniki trdijo, da ta pravna pot ni mogoča oziroma je na trhli podlagi, se zdi, da je takšno stališče brez prepričljive osnove, ker tudi mnogi strokovnjaki s področja evropskega prava menijo drugače in ji (tiho) pritrjujejo. Če drugega ne, je ideja bržkone vredna poglobljene preučitve, vključno s sodno prakso, kajti boljše mednarodnopravne alternative bržkone nimamo.

Vladavina prava v EU ni izbira, marveč dolžnost vsake članice, kajti “naša Unija ni država, ampak skupnost prava,” je nedavno v evropskem parlamentu povedal predsednik Komisije Jean-Claude Juncker. To vključuje dosledno spoštovanje mednarodnega prava, evropskih pogodb, uredb, direktiv in odločb (raz)sodišč, zato je paradoksalen in popolnoma politično pragmatičen njegov pristavek, da vpletanje evropske strani v arbitražni konflikt ne bi bilo modro in koristno. Že mogoče, če gre za za “višje politične interese,”  toda kot je koncizno zapisano v knjižici Vladavini prava: vodnik za politike (GV Založba, 2013), je obče sprejeto, da je vladavina prava ”temeljni kamen” političnega in pravnega sistema sleherne države in mednarodnih odnosov.

Zato naj na slovensko iniciativo legalno in legitimno ukrepa vrhovni evropski pravosodni organ – Sodišče, da bo končno mir v soseščini in evro-hiši, pri čemer pa ne Hrvati ne Slovenci ne smemo pozabiti na svarilo Publilija Sira, da je neumno, če se hočeš sosedu maščevati tako, da mu zažgeš hišo – stultum est vicinum velle ulcisci incendio. Na začetku in koncu in vmes gre vselej za prebivalce na obeh straneh, za ljudi, ki želijo navzlic mejaškim peripetijam živeti v slogi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.