c S
EU ≟ 28 - UK - x + y
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
28.01.2019 Naslovna “evropska enačba” s preprostimi spremenljivkami najbrž le površno izraža naraščajočo negotovost Evropske unije, ki jo podpihujejo politični skrajneži z različnih populističnih vetrov. To so zlasti fanatični nacionalisti, ksenofobi, separatisti in nasploh evromrzneži, ki (ne)hote igrajo po-grebno koračnico po Trumpovih, Xijevih in Putinovih partiturah. V nekaterih državah članicah se vnovič nevarno krepijo avtoritarni politični režimi, ki hočejo zadržati lastno oblast na račun vladavine prava, svobode, demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Se bo po črkah BR pred angleško besedo EXIT zvrstila še preostala abeceda? Bomo v bližnji bodočnosti zmogli odtipkati STOP in zopet osvetliti napis ENTRANCE?

Evropsko varnostno, zunanjepolitično, pravosodno, upravno, policijsko, gospodarsko, kulturno in obče družbeno problemsko vprašanje bi se torej v (zgornjem) matematičnem jeziku glasilo približno takole:  kakšna bo Evropska unija (EU), ko bo (je) iz nje (28) izstopilo Združeno kraljestvo (UK) in morda še kakšna država (x), in kadar se bo, čeravno v bližnji bodočnosti malo verjetno, pojavila nova članica oziroma določena okoliščina (y), ki bo pomembno vplivala na rezultat (EU)?

Brexit še zdaleč ni edina nevralgična točka EU, marveč so vse bolj pereče tudi Francija, Italija, Nemčija, Poljska, Madžarska, majske volitve v evropski parlament in imenovanje nove evropske komisije. Na žalost ljudstvo prepogosto pozablja na bistven razlog za povojno vzpostavitev evropske povezave – VARNOST, ki so jo zameglili apetiti po  enotnem trgu in političnem sodelovanju v imenu brezmejnega kopičenja kapitala in dobička. Premalo se zavedamo, da zlasti po zaslugi evropskih združevalnih procesov živimo najdaljše obdobje miru v zgodovini evropskega kontinenta. Povsem znosno in po večini lepo sobivamo v raznoličnosti, toda med enakopravnimi so privilegirani  bistveno bolj “enakopravni,” največkrat zaradi argumenta avtoritete namesto avtoritete argumenta, nepopisne premožnosti in sporne “iznajdljivosti” s pomočjo zlorab prava in “izigravanja sistema,” kar je, milo rečeno, obupno narobe.

Skeptičnosti, kritik in pomislekov glede sedanjosti in prihodnosti EU je sicer vse več, premalo pa optimističnih in izvedljivih predlogov za njeno ohranitev, prenovitev in utrditev, ki bi čez nekaj let znova odprli širitvene duri. Shakespearovo dilemo “biti ali ne biti” je dopolnilo ključno vprašanje, kako naprej na podlagi preteklih pozitivnih in negativnih izkušenj in majave sedanjosti. Če Evropa res poka po šivih, pokličimo tiste krojače, ki bodo namesto krpanja znali ukrojiti novo suknjo.

Še enkrat bom z vami za memento podoživel naddržavno relikvijo dvanajstih zlatih zvezdic na modri zastavi EU, ki so prispodoba za popolnost, na primer dvanajst koledarskih mesecev, prav toliko dnevnih in nočnih ur, apostolov in znamenitih podvigov Herakleja alias Heraklesa, ki je bil v grški mitologiji najslavnejši junak, eden mnogih nezakonskih otrok vladarja Zevsa in matere zemljanke Alkmene. Že kot deček se je razlikoval od svojih vrstnikov, kajti bil je nadvse močan; slavni slepi prerok Tejrezias mu je napovedal, da bo v življenju napravil mnogo junaških del in postal božansko bitje. V zmešnjavi raznovrstnih spletk in zarot je naneslo, da je moral dvanajst let služiti svojemu sorodniku, argoškemu kralju Evristeju, ki mu je zavoljo občutka ogroženosti brezsrčno naložil dvanajst nemogočih opravil (dodekathlos), da bi se Heraklej smel povzpeti na posvečeni Olimp in postati nesmrten. Vladarju je moral med drugim prinesti kožo pošastnega nemejskega leva, ubiti velikansko kačo Hidro z devetimi glavami, privesti živega erimantskega merjasca v Mikene in ukrotiti kretskega bika. Še posebej simboličen in prikladen za našo ero je bil peti podvig, da naj bi v enem samem dnevu izkidal Avgijev hlev ali obôr, zaprto ogrado, v kateri je bivalo tri tisoč goved z neznanskimi kupi smrdečega gnoja. Heraklej se poniževalnega pospravljanja kajpak ni lotil s “čisto lopato,” marveč je v gromozansko živalsko stranišče skozi eno odprtino napeljal bližnji reki Alfeos in Peneos, da sta izprali svinjarijo in odtekli skozi drugo.

Čeravno gre za antično pripovedko, nam še dandanes ponuja “dišeče” asociacije, ker bi tudi Evropska unija potrebovala čistilno akcijo velikih razsežnosti, da bi zadihala svež zrak in se z novo energijo podala v prijetnejšo prihodnost. Ali preprosto povedano: čisti računi, dobri prijatelji. Ne gre za utopično popolnost, temveč za optimalnost, ki je dosegljiva, dasiravno per aspera ad astra.

Evropska komisija je pripravila “krizno” Belo knjigo o prihodnosti Evrope: Razmisleki in scenariji za EU-27 do leta 2025, ki jo pomenljivo začenja z zgodovinskimi besedami francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, izrečenimi pred skoraj sedemdesetimi leti:

“Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enim samim načrtom. Gradila se bo skozi konkretne dosežke, ki bodo najprej ustvarili dejansko solidarnost.“

Tega se zavedamo tudi v primarnem domu, kjer mnogi nis(m)o ležerni: med slovenskimi kurativno-vizionarskimi prispevki recimo izstopa odlična knjiga Prenova Evrope: prispevki za slovenski nacionalni program II, ki je bila spisana na govorniškem pultu strokovnega posvetovanja z istim imenom. Junija 2017 je izšla pri Slovenski akademiji za znanost in umetnost (SAZU) pod uredništvom Tineta Hribarja in čeravno sem jo že na kratko predstavil bralkam in bralcem Pravne prakse (PP, št. 1-2/2019), ji z dovoljenjem obeh urednikov namenjam tudi osrednji del pričujoče kolumne, ker mi medmrežje ponuja več prostora in širokokotni pogled onkraj ozke recenzije.

Projekt je bil zasnovan interdisciplinarno, saj so sodelovali vrhunski intelektualci in ugledneži, med katerimi opazimo akademike, univerzitetne profesorje, predsednika republike, nekdanje politike in diplomate, inženirja elektrotehnike, računalnikarja, politologa, pesnika, pisatelje,  pravnike, zgodovinarje, ekonomista, teologe, filozofe, umetnika in slavista. Gre za nadaljevanje zgodovinske 57. številke Nove revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program iz leta 1987, ki je sprožila burno, domala občo slovensko intelektualno, politično in celo vojaško (teritorialno) mobilizacijo za priboritev lastne nacionalne države.  O njenem ozadju piše Niko Grafenauer in zastavlja vrsto tehtnih humanističnih vprašanj, denimo, koliko lahko globalizacijski procesi v Evropi po svetu “načnejo ali celo izničijo njeno zgodovinsko ustanovljeno kulturno-civilizacijsko entiteto,” ali je “planetarni etos realnost, utopija ali mašilo” in ali že doživljamo totalni spopad civilizacij. Po osamosvojitvi junija 1991 se je zvrstila serija mogočnih zgodb (OZN, OECD, NATO, EU itd.), toda kot ugotavlja Tine Hribar, je v teh letih Evropa zašla v takšno krizo, da potrebuje še eno renesanso, zato “z več različnih strani prihajajo pobude za oblikovanje nove evropske ustave in programa za evropski preporod.”

V tem zaskrbljenem ozračju je nastala Ljubljanska pobuda za začetek postopka za sprejem nove ustave EU pod pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja, ki njen pomen vidi v prenehanju intelektualne in politične molčečnost glede alternative v procesu razkrajanja Unije. Poleg predsednika so jo 4. januarja 2017 v predsedniški palači sopodpisali še Peter Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel, Tine Hribar, Niko Grafenauer in Matej Avbelj. Ideja se je poprej prekalila na Mednarodni konferenci o novem ustavnem postopku za Evropsko unijo, ki je potekala 18. in 19. aprila 2016 na Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Ljubljani.

Kot je povedal predsednik Pahor, so želeli podpisniki na ta način zavarovati evropsko idejo in jo graditi v vseh njenih razsežnostih. Pritrjujem pobudnikom, da EU po krizah potrebuje nov zagon in preporod, zato je čas, da golo kritiko nadomesti konkretna alternativa. Osnovna ideja nove ustave je, da bi bila Evropa varna in enotna navzven ter čim bolj avtonomna in sproščena navznoter, sleherna ustava pa je hočeš nočeš- kot je nekoč dejal sijajni francoski pravnik Robert Badinter - politično orodje, pravna arhitektura, zgodovinski moment in literarno delo. Prenovljena ustave naj bi končala več kot pol stoletja dolgo zgodovino kriz in reform EU, vzpostavila in zavarovala notranje območje svobode in pravičnosti ter omogočila Uniji, da bo nastopila kot enakovredna partnerica v svetu.  Podpisniki vabijo vse Evropejce in institucije "dobre volje," naj združimo svoje moči in zamisli za gradnjo boljše in trajne Unije za nas in naše otroke.

Avtor osnutka ustave profesor Jambrek je poudaril, da ima besedilo za moto drugačno EU, ki bi bila lahko zgolj uravnotežena unija nacionalnih držav, civilnih družb in nacionalnih gospodarstev, katere poglavitni cilji so svoboda, varnost in pravičnost za državljane.  Osnutek ustave je nastal na temelju dvoedine Lizbonske pogodbe, pri čemer je snovalec vsebino strnil, ohranil dosedanji sodni sistem v okviru dvodomne institucije Sodišča EU in predvidel ustavno načelo ločitve, delitve, vzajemnega nadzora in ravnotežja med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti na ravni Unije. Ob tem dobrohotno pripominjam, da sintagma “sodišče pravice” lahko služi kvečjemu kot literarni dobesedni prevod angleške besedne zveze court of justice, ki je nastala zato, ker ima izraz court več pomenov, naše “sodišče” pa le enega in nedvoumnega. Zato se v slovenščini pravilno imenuje Sodišče Evropske unije, ki ga kot institucijo sestavljata Sodišče in Splošno sodišče.

Profesor Petrič je ob podpisu Ljubljanske pobude izrazil upanje, da bodo podpisniki spodbudili debato o konstitucionalnih okvirih Evrope in pri tem imeli v mislih položaj Slovenije. Profesor Rupel je opozoril, da je eden od elementov evropske krize prav "osamosvojitev" Združenega kraljestva, ki poraja vprašanja lokacije in trdnosti zunanjih meja in identitete EU. Unija bo po njegovem mnenju uspešna samo pod pogojem, da bo zavarovala tudi narodnosti, kajti med evropsko in narodno zavestjo ni protislovja. Po mnenju profesorja Avblja kriza vladavine prava in populizem kažeta, da bolj kot kadarkoli prej potrebujemo EU, pri čemer podpisniki Ljubljanske pobude nimajo za cilj  Združene države Evrope po vzoru ZDA ali še manj takšne državne federacije kot je bila nekdanja SFRJ. Potrebujemo močno EU, ki bo nedržavna federacija, oprta na vrednotne temelje ustavne demokracije in bo  služila ohranjanju lastne državnosti ob istočasni krepitvi evropskega izročila. Brez Evropske unije, je še dodal dr. Avbelj,  "ne bo več ne Slovenije ne Zahoda, kot ga poznamo danes."

Besedilo ustave, ki je v angleščini na voljo na spletni strani predsednika republike (celotna povezava je predolga za citat, slovenskega prevoda pa nisem našel) je doživelo nekaj javnih kritik (npr.  Ljubljanska pobuda- instant besedilo iz konzerv preteklih pogodb), v katerih globočine se ne želim potapljati, ker nočem podpihovati skorajda ponarodelega običaja, da je treba še tako dobro idejo zatreti v kali, če prihaja od “njih” in ne od “nas”, namesto da bi družno iskali rešitve za skupne probleme.  Podirati je neznosno lahko, načrtovati, adaptirati in graditi pa je mogoče le z znanjem, veščino, izkušnjami in še kakšno vrlino. Zategadelj bi morale biti dobrodošle vse zamisli o rehabilitaciji evropske kohezije, konvencije, konference, deklaracije, manifesti, resolucije, bele, zelene in modre knjige, forumi, (svobodne) katedrale, (srebrne) katedre, gibanja, iniciative in slične razmišljujoče civilnodružbene skupine, ki bi se znanstveno in interdisciplinarno, lahko pa tudi strokovno in poljudno, lotevala perečih družbenih problemov, gojile strpen dialog in si iskreno prizadevale za blaginjo vseh ljudi v lastni državi, celotni Evropski uniji in tudi onkraj.

Skratka, Ljubljanska pobuda si zasluži vso pohvalo in naj služi kot katalizator za podobne družbene (re)akcije.

Vrnimo se še za nekaj odstavkov h knjigi Prenova Evrope. Dimitrij Rupel se je v prispevku “o železu in žametu” obširno lotil evropske preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, rekoč, da bi morali v EU pretrgati s politično rutino, sprejeti moderno ustavo in na splošnih volitvah izvoliti “primerno ugledno evropsko reprezentanco, ki bi ustvarjala evropsko politiko” za oblikovanje, dopolnjevanje in promocijo evropske kulture in identitete, razvoj ustreznih vzgojnih, izobraževalnih, medijskih, raziskovalnih in založniških ustanov ipd. V drugem mediju se sprašuje, ali ni najšibkejši člen EU ravno unikatna Slovenija, čemur bi morali posvetiti najresnejšo pozornost.

Matej Avbelj naniza deset tehtnih razlogov za Evropsko zvezo kot nedržavno federacijo, kajti EU ima kot hibridna tvorba sui generis, ki ni mednarodna organizacija, niti ustavna skupnost, istočasno premalo in preveč pristojnosti, zato “zaradi svoje polovičarske strukture ne deluje in tudi v prihodnje ne bo delovala.” Ni vzdržna ne politično in ekonomsko, ne varnostno, demokratično in pravno. Te težave naj bi premostila zveza kot nedržavni pravni in politični subjekt, ustanovljen za nedoločen čas na podlagi ustavne pogodbe med sodelujočimi državami, ki bi deloval na treh nivojih: nacionalnem (države članice), nadnacionalnem (EU v ožjem smislu)  in zveznem (skupna celota).

Jože Mencinger se po svoji stari navadi skeptično sprašuje, zakaj je manj Evrope bolje od več, in ugotavlja, da se je Slovenija v ekonomskem pomenu besede prelevila iz države v “obskurno provinco,” pri čemer nismo izgubili zgolj ekonomskih atributov, marveč tudi samospoštovanje, kar volens nolens precej drži.  V nadaljevanju Darko Darovec piše o geostrateški vlogi slovenskega prostora v zgodovini in danes (žal prezre našo vitalno tradicionalno pomorsko usmerjenost), Matjaž Gams o globalizmu in prednostih superinteligence za Slovenijo, Andrej Rahten o srednji Evropi, slovenskih izkušnjah in perspektivah (“Smo Srednjeevropejci, a nam občasno teknejo tudi čevapčiči”), Peter Kovačič-Peršin o dilemah Slovencev med narodom in državo, Rok Svetlič o subjektiviteti Slovencev kot nacije in avtoimunskem odzivu, Jernej Letnar Černič o varstvu človekovega dostojanstva v slovenski družbi (ki je po mojem mnenju najpomembnejša pravica, skozi katero bi morali motriti vse preostale človekove pravice, svoboščine in dolžnosti, vključno s svobodnim izražanjem), Bojan Godeša in Spomenka Hribar o vprašanjih sprave, Tomaž Grušovnik o Sloveniji in tretjem koraku v etiškem zaporedju (človekova moralna odgovornost do živali, rastlin in celotne narave), Marko Ivan Rupnik o preroškosti srca in sklepno Tine Hribar o Slovencih in drugi renesansi Evrope.

V zvezi s pričujočimi pobudami in knjigo o prenovi Evropi si tudi tule dovolim predlagati tretji posvet o prihodnosti Slovenije v prenovljeni Evropi, na katerega bi morali organizatorji povabiti tudi tiste, ki so Unijo izkusili iz prve roke - praktično, strokovno in politično - oziroma to še vedno počnejo. To so zlasti oba sodnika (od septembra 2019 bodo trije) in nekdanja sodnica in generalna pravobranilka na Sodišču EU, član evropskega računskega sodišča in njegova predhodnika, evropska komisarka in njen predhodnik, sedanji in bivši evropski poslanci, veleposlaniki, slovenski predstavniki v Odboru regij in Ekonomsko-socialnem odboru in še kdo, ki se je prekalil v bruseljski kovačnici. Njihovo mnenje bi bilo dobrodošlo že zaradi tega, da ne bi po nepotrebnem odkrivali mlačne vode, reformirali tistega, kar solidno deluje ali predlagali nečesa, kar je neizvedljivo.

Michel de Motaigne je pred skoraj pol tisočletja v enem od svojih slavnih esejev pripomnil, da smo vsi skrpani iz koscev, a hkrati tako brezobličnega in različnega ustroja, da vsak zmeraj pleše po svoje. In prav toliko je razlike med nami in nami samimi, kot je med nami in drugimi:

Nous sommes tous de lopins et d'une contexture si informe et diverse, que chaque pièce, chaque moment fait son jeu. Et se trouve autant de différence de nous à nous-mêmes, que de nous à autrui.

Nekako tako živimo tudi v Evropi, namesto da bi se zavedali in držali keltskega reka, da živimo v zavetju drug drugega. Moralni lok vesolja je obrnjen proti dobremu, se je poetično izrazil Martin Luther King, le radij tega polkroga je lahko zelo velik …

Kot sem imel nekoč že priložnost pisati v družbi “naših” eminentnih evropskih sodnikov dr. Marka Ilešiča in Mira Preka (PP, št. 9/2017, Priloga), ima pri izgradnji in utrjevanju evropskega povezovanja izjemno pomembno misijo evropski sodni aparat, ki je mnogo več kot lepilo in prisila. To je že pred desetletji poudarjal pokojni profesor dr. Mirko Ilešič, nestor slovenske doktrine pravnega mehanizma evropskih skupnosti, namreč da lahko prav sodna funkcija pomaga ohraniti kohezivnost družbenih tvorb. Zato predstavlja učinkovito delovanja evropskega sodnega sistema, ki vključuje tako luksemburško Sodišče EU - Sodišče in Splošno sodišče – in nacionalna sodišča, kadar uporabljajo pravo EU, enega temeljnih kamnov evropske regionalne povezave. Zavestna politična odločitev, da se Sodišču EU podeli status (pogoste) “nadrejenosti” preostalim evropskim zakonodajnim in izvršnim institucijam, saj ima izključno pravico dokončno odločati v medinstitucionalnih sporih, se na simbolični ravni kaže tudi v tem, da je uveljavljeno in brez pomislekov spoštovano nenapisano pravilo, da komisarji svečano prisežejo prav pred Sodiščem EU. Tudi to kaže na odločenost, da mora povezovanje med evropskimi narodi potekati na pravni način in s pravnimi sredstvi ter nikakor s prisilo ali surovo silo.

Strinjam se s profesorjem Avbljem, da je pravni pluralizem boljši kot načelo hierarhije, ker pomeni priznavanje različnih rešitev istega pravnega problema in njihovo soočenje v konstruktivnem dialogu. Toda njegov bistven predpogoj je sintagma “konstruktivni dialog,” katere sinonimi so sobivanje, strpnost, umetnost vzajemnega razumevanja in upoštevanja ter umirjenega, preudarnega razmisleka o drugačnih stališčih, ad rem namesto ad personam, sine ira et studio. Ampak ali smo Slovenci in preostali Evropejci, ki jih je preteklost prikrajšala za ponotranjenje protestantske etike, sploh zmožni takšnega vrednotnega, miselnega in vedenjskega kvantnega preskoka? Zdi se, da število takšnih intelektualcev obetavno narašča, čeprav je na slovenskem domačijskem  zapečku še vedno čutiti žgočo žolčnost zoper eno ali drugo politično stran v imenu polpretekle zgodovine, kar nas kot narod in nacijo pohablja.

Dr. Avbelj se tudi upravičeno sprašuje, ali se je Slovenija v petnajstih letih svojega članstva v EU dovolj evropeizirala. Navzlic nekaterim slovenskim neuspehom  optimistično meni, da "EU ostaja simbol upanja za vse tiste, ki želijo v Sloveniji vzpostaviti standarde, zapisane v našo ustavo, ki smo jih od nekdaj imenovali evropski," od časa in naših aktivnosti pa bo odvisno, "v kolikšni meri in kdaj bodo ti standardi postali tudi slovenski."  Tako je, a pri tem ne smemo pozabiti na tehtno misel še dveh uglednih profesorjev, Josepha Weilerja in Petra Grilca, da moramo sicer biti odloč(e)ni za spremembe, toda ne z izsiljevanjem v slogu “vzemi ali pusti,” pač pa z medsebojnim poslušanjem.

Evropski uniji bučno zvonijo ljudski zvonovi in ji zgodovinsko potrkavajo, tebi, meni in vsakomur, toda k sreči nam še ni dokončno odzvonilo. Zato so hvalevredne vse čarobne formule, iznajditeljske enačbe in super-miselni algoritmi, ki bodo Evropo z akordi devete Beethovnove simfonije zopet sinhronizirali v radosten Evroritem. Naj letošnja beseda (volilnega) leta simbolično na stari celini postane Evrožitje in to ne zgolj zaradi izrečenega in zapisanega, marveč zaradi sveže dinamike, novih pospeškov, premišljenih akcij in pozitivnih reakcij!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.