c S
Kako predelati našo polpreteklo travmo?
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
02.03.2020 Naša domovina bi morala biti mično butična državica na obmorsko sončni strani Triglava, a je zaradi notranjih neurij obtičala nekje v Blatnem dolu Doline Cankarjanske. Čisti zrak, bistre reke, romaneskna jezera, košček sinjega morja, bohotni gozdovi, zasnežene planine, vinorodna gričevja, pšenične planjave in navidezno zadovoljni prebivalci žal bolj spominjajo na zavajajoče kulise Potemkinovih vasi kot na pristno realnost. Objektivni prišlek je po osupljivem prvem vtisu čez nekaj mesecev bivanja malodane šokiran, ko okusi žganje, stisko, tesnobo, zavist, ljubosumnost, škodoželjnost, prerivanje, obrekovanje, politikantstvo in malomeščanstvo, ki na domačijskem alkoholiziranem zapečku privzgojenega  hlapčevstva krnijo veselice s cestnim divjanjem in samomorilskim dejanjem.

Kakopak nas odlikujejo tudi vrline, ampak raje se primerjajmo z boljšimi, da ne bomo še slabši. “Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa,” je ob neki priložnosti lepo povedal ljubljanski škof dr. Anton Jamnik, “samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.”

Ker je o Vpliv(u) kulturnozgodovinskih razmer na oblikovanje značaja Slovencev napisal najboljšo knjigo prof. dr. Anton Trstenjak (SAZU, 1990), se bom tule posvetil le tistemu problemu, travmi ali krizi, ki nas najbolj tare, črviči, paralizira in onemogoča: polpretekli zgodovini, ki naš vrli narod nenehno razdvaja na partizane in domobrance, heroje in izdajalce, rdeče in bele, levico in desnico, kristjane in ateiste, naše in vaše, koalicijo in opozicijo. Čeravno se o tem pogosto piše in debatira, so dobrodošla (ne)posredna priporočila nevtralnih tujih strokovnjakov, recimo profesorja Jareda Diamonda, ki kljub častitljivi starosti še vedno poučuje na ugledni kalifornijski univerzi,slovenskemu bralstvu pa je najbolj poznan po uspešnici o Propad(u) civilizacij: kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada (Učila International, 2009). Zaradi njegove erudicije je nek kritik laskavo priobčil, da mnogi sumijo, da je poliglotski avtor dejansko le “psevdonim za odbor strokovnjakov,” četudi ni tipični zgodovinar ali geograf, saj se je med študijem usposobil za strokovnjaka laboratorijske fiziologije in se sprva posvetil zlasti ekologiji in evoluciji novogvinejskih ptic.

Profesor Diamond nam v svoji najnovejši knjigi Pretres: prelomne točke držav v krizi (Učila International, 2019) na podlagi lastnih dognanj pojasnjuje, zakaj so nekatere države odpornejše na krize in vzdržijo tudi strašanske pretrese. Ta zanimiva “žepnica” je primerjalna, pripovedna in raziskovalna študija krize in selektivnih sprememb, ki so se odvijale v obdobju več desetletij v sedmih sodobnih državah, s katerimi ima pisec neposredne izkušnje: na Finskem in Japonskem, v Čilu, Indoneziji, Nemčiji, Avstraliji in Združenih državah Amerike. Mnogokrat jih je obiskal, v šestih je prebival dlje časa in tudi obvlada jezike teh držav, razen japonščine. Njegovo delo ne temelji na arhivskem preučevanju, temveč na novem ogrodju, ki izhaja iz osebnih kriz, primerjalnega pristopa in lastnih življenjskih vtisov.

Ker je pisec Američan, je še posebej dobrodošla njegova analiza prednosti in slabosti ZDA. Med najnevarnejšimi problemi, ki tarejo ameriško demokracijo, izpostavlja propadanje političnega kompromisa oziroma politično polarizacijo, ki se širi tudi v drugih sferah življenja in povzroča občo nestrpnost in žaljivost.

“Le Američani lahko sami sebe uničijo,” zapiše, kar nas (ne)hote spominja na naše peripetije.

V svetovnem merilu vidi štiri vrste problemov, in sicer nevarnost jedrskega spopada, globalne podnebne spremembe, globalno izčrpanje surovin in planetarno neenakost življenjskega standarda.  Svet je preveč raznolik, da bi lahko tudi za svetovne krize uporabili protikrizne “psihološke” prijeme, so pa po mnenju avtorja temeljito preverjena pot bilateralni in multilateralni sporazumi med državami in tudi regionalni, ki denimo povezujejo Evropsko unijo.

Diamondov bistveni prispevek k humanistiki je psihološka razsežnost, ki jo dodaja poglobljenemu zgodovinskemu, geografskemu, biološkemu in antropološkemu pregledu. Pronicljivo analizira ducat dejavnikov za blaženje in premagovanje osebne krize, s katero se prej kot slej sooči sleherni človek (denimo zaradi smrti bližnjega, bolezni, kariernega poloma), primerni pa so tudi za reševanje državnih kriz.  Poglejmo si jih pobližje z vidika slovenske travme, ki ima žarišče v tako imenovani polpretekli zgodovini.

Priznanje, da smo v krizi

Tudi brez anket javnega mnenja je mogoče iz splošne družbene močvare destilirati domnevo, da bržkone ni odraslega človeka, ki se ne bi bodisi zagrizeno vkopal v eno ali drugo “resnico” iz obdobja druge svetovne vojne in po njej, bodisi mu je vseeno, zlasti (naj)mlajšim, ali pa mu ta narodova kronična bolezen vse bolj nažira živce in bi jo rad odpravil za vsako ceno.

Razklanost prebivalcev Slovenije je posledica nepredelane kolektivne duševne travme zaradi (po)vojnega prelivanja krvi in je lahko pomemben hendikep v razvoju in humanizaciji medosebnih odnosov, sta prepričana psihoterapevta dr. Robert Oravecz in dr. Matjaž Regovec, prvi pa še dodaja, da brez iskrenega kesanja ni odpuščanja. Slovenija je bojda ena redkih tranzicijskih držav, ki se ni znanstveno in terapevtsko lotila družbene travmatiziranosti, zato je prišlo do mitologizacije te travme in njene sprevrženosti v dolgotrajno sovražnost med družbenimi skupinami, ki je zasidrana v narodovi dediščini (Zarja, št. 7/2020). Ezoterično gledano je slovenski narod pod hudim vplivom nizkovibracijskih polj (egregorjev), za katera je značilna konfliktna polarnost ali dualnost, ki se manifestira v obliki destruktivnih čustev in ravnanj.

Diamond  priporoča čim večje politično soglasje o obstoju krize, kar v našem primeru pomeni, da bi jo morala na predlog vlade v sodelovanju s predsednikom republike in podporo vseh medijev s posebno resolucijo ali spomenico javno deklarirati državni zbor in državni svet, na lokalni ravni pa bi jo občine s pomočjo krajevnih skupnosti in raznovrstnimi dogodki aktivno udejanjale med prebivalstvom. Zakaj se ne bi prijele tudi spodbudne novice, če že z obrekovanji, natolcevanji in drugimi sovražnostmi nimamo težav?! Če bi se politiki sporazumeli o veliki, celostni koaliciji desnih, levih, listopadnih, spomladanskih, zimskih, jesenskih, centralnih, zelenih in nacionalnih strank, bi občutno povečali verjetnost, da bi s svojim solidnim zgledom od zgoraj navzdol spravno vplivali na ljudi v imenu prebolene preteklosti, za lepšo sedanjost in prihodnost. Takšna koalicija bi imela poglavitne desne in leve okončine, skupno glavo in enotno srce, kar je predpogoj za čilo delovanje živega fizičnega ali umetnega telesa - države.

Zatorej cenjeni politiki, dajte se zopet medsebojno pogovarjati, vzdržite se žolčnega in žaljivega čivkanja na Twitterju, (o)mrežite se na resnično povezovalen način in predvsem po sposobnostih opravite vse kadrovske razreze, pa bo manj verjetno, da vas bodo na naslednjih volitvah odrezali nezadovoljni volivci!

Sprejemanje odgovornosti

Vsaka politična stran mora priznati in nositi odgovornost za tragične dogodke v preteklosti, se opravičiti in brez nekonstruktivnega tekmovanja kreniti na sodelovalno popotovanje proti cilju narodove blaginje. Če nekoliko parafraziram enega od ključnih spomladanskih strankarskih prvakov, je zdaj res skrajni čas, da se po petinsedemdesetih letih iz gozda vrnejo še zadnji bojevniki vseh barv in sovraštvo ter strah zamenjajo z ljubeznijo in sočutjem. Ukrepati je treba v izogib samopomilovanja, obtoževanja in privzemanja žrtvene vloge.

Marsikomu niso všeč predsednikova samovšečnost, vseprisotnost in vsestransko koketiranje z laično in politično javnostjo, toda vsaj treh odlik mu nihče ne more oporekati: poštenosti, dovzetnosti za različna mnenja in državniške povezovalnosti. Če bi imeli več takšnih politikov, bi živeli bolje. Nobeno aprioristično izključevanje prek javnih pisem ali kako drugače zaradi osebnostnih lastnosti ni dobro, kajti vsakdo se lahko poboljša in prilagodi, še posebej pod dovolj močnim pozitivnim vplivom večine. Ko bodo janševisti, kučanisti, kapitalisti, socialisti, realisti, oportunisti in idealisti z vseh vetrov naposled složni znanci ali celo prijatelji, bo v slovenski družbi zagotovo več složnosti in napredka.

Mojster  Sun Cu je pred več kot dva tisoč leti ugotovil v klasičnem priročniku o Umetnost(i) vojne (ki je v taoističnem duhu na prvi pogled paradoksalno hkrati tudi knjiga miru in navodilo za izogibanje sporov), da vodenje vključuje vrline razuma, zaupanja, človečnosti, poguma in odločnosti. Upoštevajmo vsaj kitajsko modrost, ne glede na grozeči virus, če se sramujemo slovenske srčne pameti!

Postavljanje “ograje” za razmejevanje nujnih problemov

Tako kot pri reševanju vseh manjših ali večjih problemov je tudi pri krizi pomembno, da jo razmejimo od vsega učinkovitega, kar ne potrebuje reforme. To je zopet naloga izvoljenih predstavnikov in voditeljev ljudstva, ki so dolžni ugotoviti, katere politike in institucije bi bilo treba prenoviti in katerih ne.

Materialna in čustvena pomoč

V našem primeru gre za specifično krizo, glede katere ne moremo in ne smemo pričakovati materialne in čustvene pomoči od drugih držav ali posameznikov. Pomagajmo si zlasti sami in nam bo tudi bog priskočil na pomoč. Bržda bi nam koristilo, če bi se v večji meri zavedali komparativne prednosti, ki nam je dana kot nekdanji lokomotivi razpadlega jugoslovanskega vlaka, zato bi morali najti več skupnih interesov in projektov s Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Kosovom, Makedonijo, pa tudi z Madžarsko, Poljsko, Češko, Slovaško in Bolgarijo. Lahko bi bili pobudniki, katalizator in vodilna država neke nove sinergije, ki bi nam vsem krepila pozicijo v Evropski uniji in širše v mednarodni skupnosti.

Ker nam kot narodu primanjkuje srčne kulture, mi dovolite, da nas dobrohotno spomnim na domoljubno Dramilo Valentina Vodnika, ki je dovolj zgovorno brez komentarja:

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe redé. 


Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak'
nisi zaspan. 

Glej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
pal'ca beraška,
prazen bokal. 

Zgledovanje po vzornikih

Države lahko oblikujejo ustanove in politiko po vzoru drugih držav, tako kot se posamezniki zgledujejo po soljudeh pri iskanju metod za obvladovanje krize. Med državami, ki jih Diamond navaja kot primer odlične prakse, je Sloveniji še najbližje Finska (o tem več kasneje), čeravno imajo tamkajšnji prebivalci bistveno drugačno mentaliteto kot slovenski narod, le v pijančevanju smo si nemara podobni.


Moč državnega jaza oziroma nacionalne identitete

Tako kot so za osebnostno integriteto ključne vrline kot na primer samozavedanje, ponos in neodvisnost, je za državo neobhodna trdna nacionalna identiteta. Zakaj evforično navijamo za naše športnike in se nepopisno veselimo njihovih evropskih in svetovnih uspehov, dokler jih pač dosegajo, ne zmoremo pa se poistovetiti z vrhunskimi slovenskimi pisatelji, pesniki, dramatiki, glasbeniki, kiparji, plesalci, oblikovalci in preostalimi umetniki, kulturnimi delavci, podjetniki, kmetovalci in znanstveniki? Nacionalna identiteta  je primarno odvisna od osebnostne in socialne ozaveščenosti slehernega državljana, zato bi morali na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja bistveno več energije nameniti doživljajski pedagogiki, čustveni, socialni in duhovni inteligenci, samouresničevanju, svetovnemu etosu, človekovim pravicam in še posebej dolžnostim ter zdravemu domoljubju. Slednje nima ničesar skupnega s strupenim nacionalizmom, marveč vzgaja ponosne domačine in gostitelje, da z gostoljubjem medse sprejmejo vsakega poštenega in srčnega gosta, ne glede na njegovo poreklo, vero, barvo kože ali druge osebne okoliščine.

Iskreno samoocenjevanje lastnih odlik in slabosti

Zanimivo bi bilo izvedeti, ali so slovenski pristojni organi že kdaj izdelali SWOT analizo oziroma PSPN matriko za Slovenijo, ki bi z upoštevanjem notranjih in zunanjih dejavnikov zajela vse naše Prednosti, Slabosti, Priložnosti in Nevarnosti. Tako kot je v poslovnem svetu takšna analiza namenjena strateškim odločitvah, kam točno usmeriti dejavnost, katere programe opustiti ali jih okrepiti in podobno, bi tudi državi omogočila pogled onkraj precenjevanja in podcenjevanja z verodostojnim samoocenjevanjem lastnih odlik in slabosti ter iskanjem ustreznih rešitev.

Zgodovinske izkušnje preteklih kriz

Slovenski narod je preživel mnogo vojskovanja, a se nikoli ni dal docela poteptati tujim zavojevalcem.  Kljub antičnemu pravniškemu kolegu Marku Tuliju Ciceru, ki je pred davnimi leti izrekel, da je zgodovina priča časa, luč resnice, življenje spomina in učiteljica življenja, historia est magistra vitae, je pri nas zgodovina predvsem razlog za prepir in mržnjo, kar je narodova potencialna kataklizma, zato bi ji morali prisluhniti že predvčerajšnjim.

Potrpežljivost oziroma obvladovanje državne polomije

Fizična oseba mora biti sposobna, da prenaša negotovost, nedoločenost in morebitni neuspeh pri prvotnih poskusih, da bi se spremenila, kar velja tudi za države. Odpornost na neuspeh nekateri imenujejo potrpežljivost, čeravno izraz ni najbolj primeren. Jared Diamond omenja različne odzive na vojaški poraz Nemčije po obeh svetovnih vojnah, Japonske po drugi svetovni vojni in ZDA po vietnamski vojni. Slovenija ima bistveno lažjo nalogo, zato bi ji morale tuje izkušnje služiti zgolj za motivacijo, da je nemogoče vendarle mogoče, če je zagotovljena prava volja.

Prožnost države v konkretni situaciji

Pretežna večina slovenskih politikov se togo oklepa prirejenih dejstev, ker tako lažje  delijo in vladajo in si z ekstremizmi nabirajo politične točke. Toda vsake oči imajo svojega malarja, zato zopet polagam na srce sedanjim in prihodnjim predstavnikom ljudstva, da si preberejo odlično knjigo Vinka Möderndorferja Druga preteklost (Goga, 2017). Čeprav je slovenski zgodovinski roman obseden z drugo svetovno vojno, ta zgodba ni revanšistična, kar je velik korak proti (vsaj literarni) spravi.


Državne temeljne vrednote

Državne vrednote so sorodne nacionalni identiteti, niso pa isto. Gre za državni etični in pravni kodeks, ki je večinoma povzdignjen na ustavno raven. Slovenija naj bi bila demokratična republika, pravna in socialna država, v kateri ima oblast ljudstvo, neposredno ali po načelu delitve oblasti, kjer so zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, ustavnost, zakonitost in tako naprej, pri čemer moramo upoštevati vrednote Evropske unije kot so denimo pluralizem, nediskriminacja, strpnost, pravičnost, solidarnost, enakost žensk in moških, lojalno sodelovanje, varstvo in izboljševanje kakovosti okolja.


Osvobojenost od geopolitičnih omejitev

Končno so države pri odločanju omejene predvsem zaradi geografskih, finančnih in vojaških ali političnih razlogov, ki pa ne predstavljajo popolnoma nobene ovire pri zdravljenju slovenske polpretekle travme.


Zgleden primer Finske

To je bilo dvanajstero protikriznih dejavnikov s fokusom na našo državo, zdaj pa si za pokušino vzornega odstranjevanja državnih metastaz poglejmo finsko krizo. Izbruhnila je 30. novembra 1939, ko jo je silovito napadla Sovjetska zveza, zaradi česar je v “zimski vojni” utrpela hude izgube, a ji je vendarle uspelo ohraniti neodvisnost od mogočne sosede.  Finska je zelo jasno pokazala sposobnost za sprejemanje odgovornosti in identificiranje bistvenih problemov, močno nacionalno identitete, h kateri botrujejo zlasti jezik, skladatelji, arhitekti, oblikovalci in športniki, samokritičnost, obvladovanje državne polomije, prožnost in državne temeljne vrednote. Finci so morali paziti, da jih ni premagalo sovraštvo, ker bi s tem ohromili medsosedske odnose, brez katerih ne bi preživeli. Zavedali so se, da ni mogoče računati na resno pomoč zahodnih zaveznic, da je odgovornost za obstoj zgolj njihova in da se ne morejo vselej upirati pritiskom z vhoda. Učili so se na napakah predvojne zunanje politike in se sprijaznili z dejstvom, da lahko politično neodvisnost ohranijo le tako, da si pridobijo sovjetsko (rusko) zaupanje in žrtvujejo nekaj gospodarske neodvisnosti in svobode govora (t.i. finlandizacija ali politično vrvohodstvo).

Izjemno pomembno vlogo je odigralo finsko politično vodstvo, zlasti predsednika Juho Paasikivi in njegov naslednik Urho Kekkonen, za uspeh pa je zaslužna tudi sprava zmagovalcev in poražencev v državljanski  vojni leta 1918, ker si oboji delijo isto egalitarno tradicijo in so edinstveni po tem, da govorijo Finsko, deklamirajo Finski narodni ep Kalevalo in so rojaki enega največjih skladateljev 20. stoletja Jeana Sibeliusa ter znamenitega tekača na dolge proge Paava Nurmija, znanega po vzdevku Leteči Finec.

Zaradi svoje tehnologije in industrije je Finska dandanes znana po vsem svetu kot ena najbogatejših držav, saj je njen povprečni dohodek na prebivalca primerljiv z nemškim in švedskim. V mnogočem bi se po njej lahko zgledovala tudi naša preljuba Slovenija.


Epilog

Tako je torej govoril Diamond in bilo bi nadvse priporočljivo, da bi njegovo knjigo preštudirali tudi slovenski politiki. Za oddih naj si privoščijo vsaj malo umetnosti, ki odpira srce in razvija čustveno inteligenco, recimo prelepo pesem Andreja Rozmana Roze z naslovom Nekaj ti moram povedati, ki jo je napisal kot poslanico ob tednu otroka oktobra 2015, zadnja kitica pa se glasi takole:

Pogovarjanje je bližina in toplina,

s pogovarjanjem smo družina in skupina.

S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.