c S
O državljanski nepokorščini
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
23.04.2018 Medicinski sestri Josie Butler iz novozelandskega mesta Christchurch je pred več kot desetimi leti dokončno prekipelo na žgečkljiv način, ko je na novinarski konferenci ministru za gospodarski razvoj Stevenu Joyceu v obraz zalučala gumijasti dildo v znak protesta zoper zavezo, da bo njena država pristopila k proameriškemu čezpacifiškemu partnerstvu.

Kot poroča še eden od naših “pobeglih” možganov Matevž Rašković z Univerze Victoria v Wellingtonu, je jezna metalka zakričala, da je to “za posiljevanje naše suverenosti” in čeprav jo je s prizorišča odpeljala policija, proti njej ni bila vložena nobena obtožnica. Menda je šlo za tipično “kivijevsko” reakcijo v daljni deželi, ki se ponaša z eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti in visoko socialno varnostjo, a tudi z zavidljivo stopnjo angažiranosti civilne družbe, ki politike pojmuje kot svoje uslužbence in jim ne dopusti, da se povzdignejo nad ljudstvo.

Tako je tam spodaj na desno, sredi Pacifika, kako pa je na evropski celini? Ali je ogorčena ženska po naših merilih zagrešila kaznivo dejanje, poskus atentata, prekršek, nespodobnost, neotesanost, obscenost ali državljansko nepokorščino? Mar je res mogoče, da seksualni pripomoček včasih naredi več kot še en ulični protest, “kjer se bo veliko kadilo, a zelo malo premaknilo,” se čudi poznavalec Rašković, doma pa bi se lahko zamislili nad posledicami, če bi recimo nek razjarjeni pristaniški delavec v odhajajočega ministra za infrastrukturo vrgel majhno plastično lokomotivo ali napihljivo železniško maketo …

Pokukajmo bližje, v drugo mentaliteto s podobnim učinkom. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Franciji zgodil pravcati kmečki upor zoper razlastitev zemljišč zaradi razširitve poligonskega ozemlja vojaškega oporišča na planoti Larzac. Ta je po mnenju Milene Šmit še vedno sinonim francoskega gibanja državljanske nepokorščine in nadaljevanje miselnosti iz legendarnega leta 1968, ki je sčasoma preraslo v forum za drugačno globalizacijo. Zato letošnjega januarja ni presenetilo sporočilo za javnost francoskega premiera Eduarda Philippa, da se je vlada po skrbnem tehtanju odločila, da nepreklicno opusti načrt za gradnjo novega letališča Notre-Dame-des-Landes, ker zaradi dolgoletnega množičnega nasprotovanja javnosti izziva prevelika nasprotja v družbi. Zato projekta ni mogoče dobro izpeljati in bo namesto tega treba razširiti obstoječe letališče v Nantesu.

Kaj pa nemiri v Španiji, mar je odstavljeni, preganjani, priprti in (začasno?) izpuščeni predsednik katalonske vlade Carles Piegdemunt zločinski upornik ali herojski vstajnik, ker zastopa narodovo dolgotrajno željo in referendumsko izraženo voljo po samostojnosti?  Se roga pravici ali krivici? Kdaj lahko mine kolektivna potrpežljivost, se sprašuje novinarka Mimi Podkrižnik, kako dolgo bo še mogoče po špansko arogantno in po evropsko ignorantsko preizkušati mit v Kataloniji, ne da bi zagovorniki neodvisnosti izgubili živce?

Očetovstvo za izraz “državljanska nepokorščina” (civil disobedience) se največkrat pripisuje Henryju Davidu Thoreauju, ameriškemu pisatelju, pesniku, filozofu, zgodovinarju in strastnemu ljubitelju narave ter preprostega življenja, čeprav je njegov najslavnejši esej prvič izšel leta 1849 z drugačnim naslovom Resistance to Civil Government - odpor zoper državljansko ali civilno vlado. Ker zaradi nasprotovanja mehiško-ameriški vojni in politiki izročanja prebeglih sužnjev šest let ni plačeval davkov, je eno noč preživel za rešetkami, kar ga je dodatno podžgalo k  pisanju o nepokorščini, neubogljivosti in neposlušnosti. Čeprav je daljnosežno vplival na kasnejše zagovornike nenasilnega odpora, ga danes bržkone ne bi šteli za državljana nepokorneža, saj mu je bilo, kot piše filozof in prevajalec Tomaž Grušovnik, bolj malo mar, kaj mislijo drugi in ni nasprotoval nasilju, če naj bi bilo potrebno za doseganje družbenih sprememb.

Kakorkoli že, Thoreau prične svojo Državljansko nepokorščino (LUD Šerpa, 2016) s trditvijo, da je vlada “v najboljšem primeru zgolj zasilni pripomoček za dosego cilja, toda večina vlad je običajno neuporabnih, včasih pa so takšne vse.” Zato naj bi bila najboljša vlada tista, ki najmanj vlada ali jo sploh ni, kar je bilo v bližnji preteklosti slišati tudi med belgijskimi gospodarstveniki, ki jim je šlo menda najbolje ravno v času brezvladja. Toda ljudstvo potrebuje “zapleten stroj, da sliši njegov hrup in tako zadosti svoji ideji vlade.” Thoreau se sprašuje, ali je sploh mogoča vlada, “pri kateri o tem, kaj je pravica in krivica, dejansko ne bi odločale večine, temveč vest” in ali bomo pokorni nepravičnim zakonom ali pa jih bomo prekršili in se “podali v izboljšave.” Iz svoje izjemne erudicije privabi k besedi tudi Konfucija, ki je rekel: “Če v državi vlada red, sta siromaštvo in prostaštvo sramota; če v deželi vlada nered, sta bogastvo in nered sramota.” Pravnikova resnica ni Resnica, pravi Henry, marveč doslednost oziroma dosledna uporabnost, resnica pa je zmeraj v soglasju sama s seboj in njena glavna skrb ni razkrivanje pravičnosti, združljive s krivičnim ravnanjem.

Thoreau je svoj znameniti esej zaključil z naslednjimi hrepenečimi, vizionarskimi in dokaj utopičnimi stavki:

Dokler država ne bo prepoznala posameznika kot višjo in neodvisno moč, iz katere sta izpeljani vsa njena moč in avtoriteta, ter z njim ustrezno ravnala, ne bo zares svobodne in razsvetljene države. Rad se poigravam z mislijo o državi, ki si lahko privošči, da je pravična do vseh ljudi, in ki s posameznikom ravna tako spoštljivo kot s sosedom; o državi, ki tega, da se nekaj ljudi, ki so izpolnili vse sosedske in prijateljske dolžnosti, od nje odmakne, se ne vmešava v njo in ni v njej zajetih, ne jemlje za nezdružljivo z njenim mirom. Država, ki bi obrodila takšen sad in dopustila, da odpade, čim dozori, bi pripravila pot še bolj popolni in veličastni državi, ki sem si jo tudi zamislil, a še nikjer videl.”

Iz zgodovinske perspektive se lepo vidi postopen razvoj pravice do upora in prevrata s težnjo po spremembi pravnega ali političnega reda določene družbe, o čemer je bilo kar precej napisanega. Priporočam odlično diplomsko delo Leona Megušarja z naslovom Državljanska nepokorščina: biopolitična strategija vzpostavljanja globalne (civilne) družbe, ki jo je napisal pod mentorstvom profesorja Igorja Lukšiča (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2002, http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Megusar-Leon.PDF). Državljansko nepokorna je bila že Sofoklejeva Antigona, neustrašno pa so jo v zadnjih stotih letih pod Thoreaujevim vplivom zagovarjali in izvajali Mahatma Gandhi s pasivnim odporom (satyagraha), Nelson Mandela, Martin Luther King mlajši, Rosa Parks, Lech Walensa, Václav Havel, Stéphane Hessel in nekateri drugi borci za večjo družbeno pravičnost. Tako se med tipične primere državljanske neposlušnosti in nekooperativnosti uvrščajo Gandhijev uspešen boj za neodvisnost Indije, Kingova protirasistična kampanja za pravice črncev v ZDA, Mandelovo kljubovanje apartheidu, narodnostna osamosvojitvena prizadevanja, bojkoti proizvodov in storitev, prometne blokade, okoljevarstvene akcije, sedeče demonstracije in splošno neplačevanje računov za elektriko in televizijsko naročnino.

Državljanska nepokorščina je sodoben koncept političnega delovanja, gibanja za pravičnost pa so nemara zametek globalne civilne družbe in pravičnejše nacionalne in mednarodne politične ureditve. Državljansko nepokorščino ali neposlušnost bi lahko definirali kot nenasilni protest ali upor proti oblasti in politični strankokraciji z zavračanjem družbeno nepravičnih ali nelegitimnih pravnih predpisov in oblastniških ukrepov, pri čemer je teorija na podlagi prakse ponudila najmanj dve stališči. Po prvem je državljanska nepokorščina možna le v nedemokratičnih sistemih oziroma kot je trdil ameriški filozof John Rawles, zgolj takrat, ko odpovejo vsi ostali demokratični postopki. V tem kontekstu velja omeniti Michaela Allena, ki v monografiji z naslovom Civil Disobedience in Global Perspective (Springer, 2017) prepričljivo zagovarja tezo, da bi morali Rawlsovo teorijo državljanske nepokorščine pri ljudstvih v liberalno-demokratičnih nacionalnih državah razširiti tudi na mednarodno skupnost “dostojnih” ljudstev (the international community of decent peoples), na primer glede glede stiske in bede nedokumentiranih migrantov in nepravičnih mednarodnih trgovinskih pravil za najrevnejše in politično najšibkejše države.

Po drugem stališču bi morala biti pravica do patriotske neposlušnosti zajamčena z ustavo in zakoni ter dejansko uresničljiva v sleherni sodobni demokratični politični skupnosti. Nobena družbena tvorba namreč ni večna in nedotakljiva, kar še posebej velja za državo, ki je res publica, javna stvar za uresničevanje skupnih interesov.

Filozof in sociolog Dejan Jelovac nam zastavlja tehtno vprašanje, kako je sploh možna državljanska nepokorščina v demokratični ureditvi, kajti če ne izhaja iz preudarnih razlogov in ne uspe najti svoje prave mere, “neusmiljeno poraja kolektivno norost.” Pojasni, da takšnega uporniškega ravnanja ne smemo zamenjevati z legalnimi oblikami množičnih protestov kot so javne demonstracije, stavke in peticije, niti ne z individualno neposlušnostjo, ki se na primer izraža z nelojalnostjo, ugovorom vesti in gladovno stavko. Opozarja na nevarnost tistih radikalnih izpeljav moralnega načela nepravičnosti, po katerih naj bi bili državljani dolžni spoštovati le pravične zakone, kar lahko vodi v absurdno dilemo, ali je recimo recimo rdeča luč na semaforju pravična, ker ovira naše svobodno gibanje. Na drugi strani zmerneži tolerirajo državljansko nepokorščino, vendar pod pogoji, da gre za bistvene in očitne nepravičnosti, da so izčrpana vsa pravna sredstva za odpravo ali vsaj ublažitev krivic, da takšno ravnanje ni pretirano oziroma je sorazmerno, ne pomeni tveganja za vsesplošno anarhijo in je možno na ta način doseči nek javni koristni učinek.

To nas kajpak pripelje do slavne formule zoper apologetski pravni pozitivizem uglednega nemškega pravnega filozofa in politika Gustava Radbrucha, ki ima dve izpeljavi. Formula neznosnosti utemeljuje, da se mora v primeru nevzdržnosti med pozitivnim pravom in pravičnostjo prvo kot nepravilno pravo umakniti drugi, formula zanikanja pa je podana, ko zakon zavestno zanika enakost, zato sploh nima narave prava.

Kolega Miro Cerar je v svoji razpravi o večrazsežnostih človekovih pravic in dolžnosti “že” leta 1996 precizno pojasnil civilno oziroma državljansko nepokorščino kot "posamično ali skupinsko zavestno, javno, argumentirano, nenasilno upiranje pravnim predpisom ali oblastnim odločitvam z željo uveljaviti nelegalne, vendar legitimne družbene vrednote, seveda ob pristajanju na pravne posledice takšne neposlušnosti." Zanimivo bi bilo izvedeti, ali bi po skoraj štiriletnih izkušnjah v politiki kot predsednik vlade, ko je imel opravka z mnogoterimi oviranji, nagajanji, izpodkopavanji, rušenji in drugimi mutacijami nastavljanja hlodov pod noge in na železniške tire, kakorkoli spremenil ali dopolnil to definicijo, bi znal začrtati mejo med aktivnim državljanstvom in civilno neubogljivostjo? Vemo namreč, da imajo vsake oči svojega malarja oziroma ima sleherni kovanec ali medalja dve plati, v politiki pa je teh variacij še mnogo več, saj je sama sebe že zdavnaj razglasila za umetnost možnega.

Povprečen Slovenec je mešanica raznorodnih kultur in značajev. Med drugim je tipični razdvojenec med egoistično previdnostjo, servilnostjo in hlapčevskim udinjanjem ter nesebičnim iskanjem pravice, uporništvom in vstajništvom. Nekateri pravijo, da se v slovenski polpretekli zgodovini državljanska nepokorščina v obliki disidentstva ni mogla popolnoma razviti zaradi nadzora obveščevalnih služb in onemogočanja vsakršnega javnega delovanja. To ne drži povsem, ker nekateri študenti, umetniki in posamezni pogumni profesorji tudi v tistem času niso boječe molčali, kar spomnimo se na Jožeta Pučnika, Draga Jančarja, Franceta Bučarja, Veljka Rusa in številnih drugih humanističnih herojev. Značilen primer državljanske nepokorščine so bili množični protesti v režiji Odbora za varstvo človekovih pravic v vojaškem procesu proti četverici in kasneje zborovanja pred ljubljanskim sodiščem ter pred nekaj leti izgredi pred državnim zborom, ki so sicer prekoračili mero in se sprevrgli v nasilno obnašanje. Toda če se bodo domače in obče nepravične delitve premoženja in zlorabe ustavnih načel socialne in pravne države ter enakosti pred zakonom še stopnjevale oziroma se ne bodo zmanjševale, bržda ne bo več dolgo, ko bodo razočarani, naveličani in obupani ljudje kot hlapci Jerneji pograbili pravico v svoje roke in blokirali obstoječi tir med Koprom in Divačo, spletli živo verigo okoli šoštanjske termoelektrarne, okupirali parlament, vlado in sodišča, kot vigilanti organizirali vaške in mestne straže, odstranili odslužena vozila in drugo ropotijo ter svinjarijo, ki onesnažuje okolje in kvari naravno in turistični idilo, onemogočili vstop v Belo hišo, Kremelj, Združene narode in slična politična svetišča in začeli totalno globalno revolucijo.

Vse več je kibernetskih Robinov Hoodov in Don Kihotov v boju zoper digitalno oligarhijo in medmrežnih civilnodružbenih organizacij ter gibanj kot denimo CitizenGO, Avaaz, ONE.org, SumOfUs.org, #metoo in #jaztudi, ki v mili klimi virtualne nepokorščine s peticijam, zborovanji ali kako drugače prispevajo k premikanju etično premaknjenih politikov. Za imenom Critical Art Ensemble se recimo skriva skupina petih ameriških umetnikov, ki delujejo na področju umetnosti in tehnologij. Ljubljanskemu in nemara tudi širšemu slovenskemu občinstvu so znani po nastopu v galeriji Kapelica, po prispevkih v publikaciji ZKP4 in zbirki esejev o elektronski državljanski nepokorščini, ki ponuja panoramski pregled vprašanj samoorganiziranja umetniškega in civilno-družbenega upora na področju elektronskih omrežij.

Stéphane Hessel je vztrajno opozarjal na aktualnost enega od poslanstev francoskega odporniškega gibanja ob koncu svetovne vojne, da mora splošna korist prevladati nad koristijo posameznika in pravična delitev z delom ustvarjenega bogastva nad močjo denarja. Boriti se je treba za svobodo tiska, njegovo čast in neodvisnost od države, denarja in tujih vplivov, zato se politiki, gospodarstveniki, intelektualci in celotna družba ne smejo predati mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo. Sedanje stanje je zadosten vzrok za jezo, ki je nekaj dragocenega, kajti kadar človeka nekaj razsrdi, postane bojevit in močan ter ukrepa, se je še pridušal Hessel v knjigi Dvignite se! (Sanje, 2011), katere naslov ni najboljši prevod originalnega Indignez vous!, ki bolj pomeni “Razsrdite se!”, čas je za bes in jezo (Time for outrage). Najslabši možni odgovor na vsesplošno krizo je brezbrižnost, pri čemer se je zavzemal za miroljubno upiranje, rekoč “ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.” Pozival je k “pravemu miroljubnemu upiranju vsem sredstvom množičnega obveščanja, ki naši mladini ne odpirajo drugih obzorij kot množično potrošnjo, prezir do šibkejših od sebe in do kulture, splošno amnezijo in skrajno tekmovalnost na življenje ali smrt.” O tem je pisal tudi Umberto Eco v Nulti številki, rekoč, da časopisi učijo ljudi, kako naj mislijo, povzemajo njihova hotenja in jih ustvarjajo, kar kajpak velja za vse medije, zlasti za televizijo in internet. Zato javna občila niso zgolj četrta veja oblasti, marveč prva, in če jih namesto kapitala obvladujejo pošteni ljudje, lahko svet spreminjajo na bolje.

Izredni profesor novoveške zgodovine Sašo Jerše je uredniško zasnoval knjigo Leukhup! (Slovenska matica, 2017) kot razmislek o naši puntarski preteklosti za sedanje brezglave in negotove čase. Zdi se mu, da ljudje ne zahtevajo alternative tedaj, ko najbolj stradajo, marveč ob usahlem upanju, da bodo znotraj obstoječega sistema sploh še kdaj siti. Edina alternativa, ki si lahko nadeja uspeha, je globalna iniciativa.

Je potemtakem sploh umestno vprašanje profesorja Jelovca, v čem je smisel državljanske nepokorščine v današnji demokratični družbi? Jaz mu prikimavam, kajti tudi če zanemarimo vse ostale razloge, najnovejši podatki kažejo, da več kot trem milijardam ljudi vladajo avtokrati, ki so pogosto resda izvoljeni demokratično, vendar potem stremijo k absolutnemu nadzoru nad vsemi in vsem (t.i. führer-demokracija). Tudi njegov odgovor je pozitiven, saj razume smisel nadaljnje državljanske nepokorščine takole:

"Najprej v tem, ker bi družba, ki bi izključila pravico ali v praksi onemogočala nepokorščino svojih državljanov, s tem tvegala izgubo zadostnega razloga, da se še naprej razglaša za demokratično. Drugo, državljanska nepokorščina je "grenka tabletka", nedvomno neprijetna vsaki oblasti, a po drugi strani, neizogiben purgativ, brez katerega ni mogoče ohraniti vitalnosti demokratične ureditve v daljšem obdobju. Tretje, z povzdigovanjem glasu in organizacijo civilno-družbene akcije proti tistemu, kar je v prozi vsakdanjega življenja v nasprotju z ustavo in zakoni zajamčenimi naravnimi in državljanskimi pravicami človeka in državljana, državljanska neposlušnost preprečuje, da "vlak ne vrže iz tirov". Kajti ko se nezakonitost in nepravičnost enkrat razpaseta, vemo, kako malo manjka, da vse skupaj "ne odide v Honduras". Družbena kurativa pa je vedno težja in dražja kot preventiva, pa naj se zdi slednja v danem momentu še tako boleča in protizakonita."

Zvezde se najbolje vidijo iz ruševin, je na podlagi svojih peklenskih izkušenj izpričal avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Frankl. Ampak če nepokorni državljani vztrajajo pri svojem in pred slehernim zaselkom, krajem in metropolo po filmskem zgledu lepijo plakate, protestirajo umetniško, strokovno ali kako drugače, je slej ali prej kot v teoriji kognitivnega neravnotežja možna solidna adaptacija že postavljenega z eventualnimi manjšimi razdiralnimi posegi in bistveno izboljšano nadgradnjo, zlasti tamkaj, kjer temelji niso načeti ali docela strohneli.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.