c S
Profesor Ivanjko o pravu, pravnikih in družbi
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
07.12.2020 Tudi v pravniški pozitivistični pustinji so oaze, kjer občasno vzcvetijo knjige, ki so trajnejše narave, zato je dobro za naše možgansko podstrešje in srčno bivališče, da jih zalivamo in negujemo s pogovorom, pisanjem in udejanjanjem. Eno od takšnih del je zbirka aforizmov in razmišljanj zaslužnega profesorja dr. Šimeta Ivanjka, ki sem jo na kratko že predstavil v Pravni praksi št. 44/2020, pozornost pa si takisto zasluži na pričujočem pravniškem portalu, še posebej zaradi profesorjevega neverjetno dinamičnega udejstvovanja na družbenih omrežjih.

“Zgodovina prava je podobna nikoli dokončanemu romanu v nadaljevanjih,” nam pove profesor v prvem aforizmu, saj ga “pišejo ga različni avtorji, zadnji pa namerno pozabljajo, kaj so pisali in objavili pred njimi.”

Na srečo je nekaj vsemogočnih avtoritet, kajpak večinoma iz antike, katerih ne prezrejo niti najbolj egocentrični intelektualci, da ne uporabim kakšne bolj pikantne metafore ali pridevnika. Mednje zagotovo spada Platon, ki je v Državi bržkone v Sokratovem imenu malce pristransko in protislovno ugotavljal, da so vsi veliki in trajni napori “stvar mladih,” hkrati pa je smelo pripomnil, da so po srečanju z Abrahamom izbranim moškim in ženskam vendarle namenjena še večja poslanstva, kajti ko “dosežejo petdeseto leto starosti, je treba tiste, ki so vzdržali in se odlikovali pri delu in v znanostih, popeljati k cilju in jih prisiliti, da uperijo svetli žarek svoje duše navzgor in se zazrejo v pravir vse svetlobe.”

Petdesetletnik v tistih davnih antičnih časih se je bržkone psihofizično počutil kot današnji sedemdesetletnik, zato je nelogično in nesprejemljivo, da se navzlic staranju sodobnega prebivalstva predvsem v zahodnih, domnevno razvitih državah, s seniorji ravna izključujoče, neljubeznivo in nasploh grdo, namesto da bi izkoristili njihovo modrost in svetovalne ter vzgojne potenciale v šolstvu, gospodarstvu, politiki, kulturi in vsepovsod. Takšen modrec je tudi dr. Ivanjko, vrhunski pravni strokovnjak, živahen in priljubljen učitelj, raziskovalec, neumoren tvorec idej, pobudnik in snovalec Pravne prakse (pred skoraj štiridesetimi leti!), pisec, urednik, podjetnik, svetovalec in še marsikaj bi se našlo v njegovem bogatem opusu.

Takole profesor izpostavi človeško pravičnost in dobroto, ki ju z leti vse bolj postavlja v svoje notranje in zunanje ospredje:

Pravnik, ki se zaveda umrljivosti, bistveno drugače dojema svojo poklicno dolžnost. Občutki in želja po zmagi v raznih pravnih postopkih, ki jih je leta in leta zbiral kot življenjske trofeje, mu naenkrat niso več pomembni. V pričakovanju neizbežnega se zave, da ničesar ne izgublja, če ga nasprotnik premaga. Bližajoči konec mu sporoča, da naj se bolj posveti človeški pravičnosti in dobroti, ki jo določa rimskopravna opredelitev: Ius est ars boni et aequi.

Kmalu bo trideset let, od kar sva se s Šimetom spoznala po mojem povratku iz tujine in zaposlitvi v Pozavarovalnici Savi. Tam sem prvič slišal za zavarovalniškega eksperta, ki je svojo kariero pričel v letu mojega rojstva kot telefonist pri Mariborski zavarovalnici, potem pa je ob delu doštudiral pravo in se povzpel na piedestal slovenske in hrvaške pravne stroke na področju statusnega gospodarskega prava, zavarovalnega prava, konkurenčnega prava, poslovne etike in nomotehnike. Čeravno prvotno spadam v “ljubljansko šolo” pravnikov, so me v praksi z odprtimi rokami sprejeli zlasti starejši mariborski kolegi, pri katerih nisem imel občutka zavisti, marveč predvsem željo, da mi pomagajo pri uveljavljanju v domačem okolju in sejanju znanja, pretežno pridobljenega onkraj naših meja, kar je bila tedaj bolj redkost.

Poleg dr. Ivanjka bi rad iz tistega dinamičnega obdobja omenil še prof. dr. Mirka Ilešiča, prof. dr. Ludvika Toplaka, vrhovnega sodnika mag. Viktorja Planinšca, prof. dr. Hildo Marijo Pivka in prof. dr. Marijana Kocbeka, kar seveda ne pomeni, da tudi v prestolnici nisem imel sijajnih profesorjev in podpornikov. Žal so nekateri iz obeh mest že morali odpotovati v onstranstvo …

Profesor Ivanjko je letos dopolnil osemdeset let, a je še vedno mladostniško aktiven in besedno tako močán kot še nikoli, da dobesedno premika gore v podobi človeške nravi. To izpričujejo tudi njegovi pronicljivi komentarji na spletnih družbenih omrežjih, zlasti na Facebooku, ki jih je tokrat spel med nove platnice z naslovom Aforizmi in razmišljanja: o pravu in pravnikih (Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2020), pomenljivo okrašene s fotografijo razmišljajočega Kristusa, lesnega kipca iz 17. stoletja, ki se nahaja na hiši avtorjevih prednikov. Z uvodnim nagovorom knjigo pospremi na pot prof. dr. Vesna Rijavec, dekanja mariborske pravne fakultete, potem sledijo laskave  spremne besede, ki smo jih prispevali profesorji dr. Janez Kranjc, dr. Marko Jesenšek in moja malenkost. Avtor nato predstavi teoretična izhodišča svojih pronicljivih zapisov, zatem pa nas povabi v literarno-strokovni svet aforizmov o pravu in pravnikih ter najobširnejše poglavje o pravniškem poklicu, študiju prava in njegovi družbeni vlogi. Knjiga je zaokrožena z razmislekom o pravniškem poklicu in položaju pravnika v sodobni družbi, na koncu pa je ponatisnjen intervju s prof. Ivanjkom iz Pravne prakse, ki ga je izvedel obetavni Patricij Maček.

Aforizmi so vsebinsko povezani z rimskim pravnim razmišljanjem in misleci grško-rimske dobe,  študijem prava in mariborskimi študenti, vlogo prava, položajem pravnika,  mediji, etiko in moralo ter  splošno vsebino, ki je (ne)posredno povezana s pravom. Profesor Ivanjko s filozofsko subtilnostjo kritično razglablja o perečih temah, ki zadevajo občo družbo in ne zgolj pravniško srenjo, čeravno so se pogosto utrnile ravno v predavalnicah pravne fakultete, recimo: pretirano podatkovno naravnano izobraževanje pravnikov in njihova (pre)pičla vzgoja; pomanjkanje etike, etosa, morale, pravičnosti, resnicoljubnosti, človeške topline in ljubeznivosti v pravu; pokončnost, zaupnost, zlato pravilo, kategorični imperativ in preostale vrednote ter vrline; pomen vsebinskega razumevanja rimskega prava in znanja latinščine; pretirani pozitivizem med pravniki in prešibek aktivizem; nevarnosti pravnega izumiteljstva; politično maličenje prava; pavšalne kritike pravosodja in odvetništva;  prevlada samopašnih trditev nad zvedavimi vprašanji; kritiziranje drugih kolegic in kolegov kot samohvala po obrnjeni poti; umetna inteligenca v pravu; ocenjevanje ambicioznih in pasivnih študentov itd.

Kakopak se tudi korona virusu ni mogel izogniti:

Koronavirus nas je opomnil, da ne znamo živeti sami s seboj. Stisko ljudi in družbe zaradi bivanja med štirimi stenami čutimo na vsakem koraku. Šele sedaj spoznavamo, kako hitro in razdrobljeno smo živeli. Bojimo se srečanja s samim seboj, ker smo ujetniki potrošništva. Logika razuma in logika srca nas opozarjata, da je smisel življenja osebna rast, potrošništvo pa je le sredstvo za življenje; mi pa živimo in iščemo svoj smisel in cilj v zunanjem materialnem svetu, ne pa v svoji osebnosti. Prav v teh dneh ugotavljamo, kako vsebinsko prazna so medijska sporočila, ki želijo nadomestiti praznino, ki jo čutimo, ker nam porabniške dobrine vseh vrst niso več dostopne. Namesto da bi poslušali naravo, poslušamo stereotipne in neštetokrat prežvečene informacije. Postali smo ujetniki potrošniške (ne)kulture, ki spodbuja količino namesto kakovosti. Dokaz, da smo ujetniki številk, je nenehno medijsko poročanje o številu okuženih, izoliranih, mrtvih in njihovih medsebojnih primerjavah.

Pa naj še kdo reče, da ljudje niso le številke.

Šime Ivanjko se v svojem predavateljskem in pisateljskem opusu zvesto drži že omenjenega Celzovega rekla Ius est ars boni et aequi, da je pravo spretnost (kako v konkretnem primeru) najti (tisto, kar je) dobro in primerno (pravično). Blizu mu je tudi meni najljubši Ulpijanov stavek, ki povzema bistvo antične filozofije kot sožitje vrednot (etike, morale) in prava, ki omogoča  harmonijo medčloveških odnosov: Iuris praecepta sunt haec: honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere (pravna načela so: pošteno živeti, drugega ne prizadeti, vsakomur priznati tisto, kar mu pripada).

Ivanjkova zbirka aforizmov o pravu, pravnem študiju in pravnikih je skorajda pričakovana nadaljevanka knjižice izpred trinajstih let Pravo je več kot pravo: aforizmi, reki, maksime (Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2007). Podobno kot je tedaj v spremi besedi zapisal zaslužni profesor dr. dr. h.c. Janez Kranjc, lahko še naprej optimistično upamo in verjamemo, “da bo pričujoča knjižica pravnih iskric profesorja Ivanjka študentom prava na nevsiljiv način odprla pot v svet pravnega argumentiranja in razmišljanja ter jih hkrati spodbudila k iskanju intelektualne širine tudi zunaj pravnih obzorij.”

Poslanstvo pravnika še zdaleč ni lahko, ugotavlja profesor Ivanjko:

Pravnik mora raziskovati temne labirinte zapletenih in nasprotujočih si odnosov med ljudmi. Vedno je v središču tragičnega življenja, nenehno se bori s samim seboj, z državo, s povprečneži in populisti. Pravnik je samotar, izgnan iz družbe, razpet med vzponi in padci življenja, med dobrim in slabim. Tudi kadar zmaguje, se v družbenem okolju osebno počuti kot poraženec; je glas vpijočega v puščavi. Kadar se srečuje z resničnim življenjem, je vedno znova presenečen, da je življenjska resnica strašna in oddaljena od človeka.

Za razliko od pretežne večine ljudi (predvsem Slovencev?) in še posebej pravnikov je profesor Ivanjko svetla izjema tudi glede “priznanja” morebitne napake in iskrene pohvale, kadar si jo kdo zasluži. Zato si ne morem kaj, da ne bi objavil njegovega prijaznega zapisa na LinkedInu o koristni zmoti, za katerega se mu tudi na tem mestu najlepše zahvaljujem:

V mojih objavah nerad omenjam imena ljudi, o katerih kaj objavljam, in se držim starega načela nomina sunt odiosa. Tokrat bom napravil izjemo in razmišljam o mojem dolgoletnem velikem prijatelju, s katerim se v najinih stališčih pogosto ne strinjava, vendar v veliko drugih pomembnih rečeh pa vedno najdeva nekaj, kar naju povezuje. Ta prijatelj je vsem pravniškim strukturam znan moj spoštovani kolega prof. dr. Marko Pavliha.

In za kaj gre: kolega Marko je napisal čudovito pozitivno mnenje o moji knjigi “Pravo je več kot pravo,” ki ga je objavil v Pravni praksi (12/2007) in tudi v svoji knjigi “Pravnik na poti komu in kam.” Imel pa je pomisleke o pravilnosti aforizma:

“Pravnik, ki je iz pravniškega poklica odšel v politiko in se po končanem mandatu vrnil v pravniški poklic, je podoben recikliranemu papirju, ki je koristen le še na videz.”

Kot takratni minister je zapisal:

“Šimetu obljubljam, da ne bom končal na stranišču zgodovine.”

Po 13. letih od te objave iskreno priznam, da sem se pri Marku zmotil v smislu, da izjeme potrjujejo pravilo. 

Če pa ga je moj aforizem spodbudil, da me je opozoril na mojo zmoto in izpolnil svojo obljubo, kar je tudi dokazal, sem posebej tega vesel in mu čestitam ter izražam moje spoštovanje in lepe prijateljske pozdrave.

Vrlega profesorja tudi ni sram odstreti svojo otožnost, žalost ali zagrenjenost, o čemer priča tudi naslednja misel, ki jo je objavil na LinkedInu:

Mnogi iz današnje starejše generacije ugotavljamo, da smo skozi življenjske burje, cunamije in nagle družbene spremembe, razbijanjem na posamezne delce, izgubili samega sebe ne da bi se tega sploh zavedali. Šele v pozni jeseni življenja poskušamo njihove razbitine zbrati in ponovno oblikovati neko smiselno celoto. Ne vemo pa zakaj sploh pristopamo temu Sizifovem delu pred vrati Hada...?  

Med mnogimi komentarji je bil tudi moj, bodrilen, s katerim bi želel skleniti tale zapis:

Dragi Šime, ravnokar sem telefoniral Totu, naj pred tabo skrije čoln, v katerem se menda pluje v podzemski Had, obljubil pa je tudi pomoč troglavega psa Kerberja, da te vsaj še nekaj desetletij ne bo spustil notri. Ko pa bo nastopil čas, slej kot prej za vse, imaš rezervirano mesto na Elizejskih Poljanah, v kraju junakov … Zatorej ne obupaj in še naprej žarči svojo modrost, ki jo v današnjem podivjanem času še kako potrebujemo! 

Še na mnoga zdrava, ljubezni polna, mirna, ustvarjalna in celostno srečna leta, dragi profesor!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.