c S
Kdo želi zavladati planetu Zemlja?
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
20.11.2009 Globalizacija je novodobna mantra, ki jo uporabljamo bodisi kot mašilo naših komunikacijskih vrzeli ali pa s posebej pomenljivim poudarkom, ko denimo razglabljamo o svetovnem gospodarstvu, financah, krizi, miru, vojni, terorizmu, religijah, človekovih pravicah, pandemijah, internetu, klimatskih spremembah, energiji, medkulturnemu dialogu, Organizaciji združenih narodov in drugih sodobnih pojavih.

Nekateri jo izenačujejo z internacionalizacijo, liberalizacijo, univerzalizacijo ali modernizacijo, drugi pa hrabro merijo višje, per aspera ad astra, recimo vrli Rudi Rizman, ki ugotavlja, da smo priča nastajanju modernih nacionalnih držav, ki del svojih suverenosti »investirajo« v supranacionalne ustanove (npr. EU, NATO, OZN), pri čemer zadržijo pretežni del samostojne državnosti.

Preprosto povedano, globalizacija je soodvisnost vseh in vsega, kjerkoli in kadarkoli, kar narekuje univerzalno, planetarno odgovornost do naše Zemlje, za katero bi bilo bolj primerno ime Ocean.

O globalizaciji smo se na našem zapečku začeli intenzivneje pogovarjati šele proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, najverjetneje po izidu šokantne knjige Pasti globalizacije izpod tipkovnice novinarjev Hansa-Petra Martina in Haralda Schumanna. Preroško sta napovedala enopetinsko družbo, kjer za nemoteno delovanje svetovnega gospodarstva zadostuje petina človeštva, ostanek frustriranega prebivalstva pa države umirjajo s »kruhom in igrami«. Globalno povezovanje gospodarstva, politike, medijev in ekologije vodi v downsizing, outsourcing in re-engineering, vse skupaj pa se šopiri s pompozno formulo New Economy = turbokapitalizem = borzni kapitalizem. Mega-kupčije in super-kapitalske združitve in povezave skorajda ne poznajo mejá, kar nam potrjujejo številni rekordni in hkrati zaskrbljujoči milijardni posli. Borzno evforijo je podžgalo navdušenje nad internetom in tehnologijo tretjega tisočletja, kar je dobesedno čez noč in iz nič spočelo gromozanska podjetja (npr. Yahoo, Google).

Na našem planetu so zavladali korporacijski giganti oziroma multinacionalne gospodarske družbe, a proces še zdaleč ni končan, ne glede na globalno finančno krizo in propad množice velikih igralcev. So bili morda »žrtvovani« za tiho vzrejo še večjih pošasti? Bogati še naprej postajajo nepopisno premožni, revnejši pa morajo biti presrečni, kot razmišlja Paul Samuelson, da ob usihanju tisočerih delovnih mest obdržijo službo z minimalno mezdo. Okoli petdeset tisoč ljudi umre sleherni dan zaradi lakote in nasploh revščine, skoraj poldruga milijarda prebivalcev ima na razpolago manj kot en dolar za vsakodnevno preživetje in še bi lahko naštevali primere etičnega razsula.

Podjetja pridobivajo čedalje večji vpliv tudi kot sponzorji univerz, kar se kaže v obliki prikrite samocenzure raziskovalcev ali v odkritem pritisku na vsebino znanstveno-raziskovalnega dela. Korporacije vztrajno lobirajo in preparirajo člane parlamentov, ministre, sodnike, funkcionarje mednarodnih organizacij, evropske komisarje, predstavnike medijev, profesorje, raziskovalce in sploh vsakogar, ki ga je mogoče kupiti. Ena od logičnih posledic je »globalizacijsko pravo«, ki pod krinko unifikacije in svetovne razsežnosti skriva vsajene privilegije najbogatejših in najvplivnejših.

Ali ste kdaj razmišljali o grotesknem scenariju, da se zaradi vsemogočnega načrta peščice izbrancev celotni planet spreminja v vse bolj povezano in nadzorovano kozmično čakalnico? Se je katastrofa 11. septembra 2001 res dogodila zaradi določene islamske fundamentalistične teroristične skupine in njenega poglavarja? Kaj pa nalezljive bolezni in rakava obolenja, za katere ob današnjem znanstvenem napredku enostavno ni logično, da še niso ozdravljive? Ne gre za znanstveno fantastiko ali poceni grozljivko, temveč za zelo verjetno »realko«, kjer učitelji zatirajo učence, med katerimi bo moralo prej kot slej zavreti.

Kot navaja Daniel Estulin, so se leta 1954 pod pokroviteljstvom nizozemskega dvora in družine Rockefeller prvič sestali najvplivnejši možje s celega sveta z namenom, da razpravljajo o prihodnosti in ustvarjanju evropsko-ameriške aristokracije s posebnim poslanstvom. Nadeli so si ime Skupina Bilderberg in od takrat se vsako leto dobivajo na različnih celinah v najbolj petičnih in hermetično zastraženih hotelih. Izbrana druščina med drugim vključuje Jimmyja Carterja, Billa Clintona, Paula Wolfowitza, Henryja Kissingerja, Davida Rockefellerja, Zbignewa Brzezinskega, Tonyja Blaira in številne druge politike, poslovneže, bankirje in novinarje. Svoje idealistične začetke so že zdavnaj prerasli in namerno mutirali v svetovno vlado v senci, ki naj bi se kmalu zavihtela pod sonce.

Bilderbergi želijo medna uničiti nacionalne identitete in vzpostaviti enotno mednarodno »zavest«. Centralizirali naj bi nadzor nad fizičnimi osebami, ki bi jim že ob rojstvu ali kasneje vgrajevali posebne čipe (verichips), kakor tudi nad šolstvom, zunanjimi in notranjimi politikami. Doseči hočejo ničelno gospodarsko rast, da bi uničili še zadnje ostanke obstoječe družbene blaginje. Z umetnim povzročanjem kriznih stanj naj bi izvajali vsestranski pritisk, ki bi družbo potisnil v apatično nestabilnost, iz katere bi ji navidezno pomagala super-inačica Orwellovega Velikega brata. Zagovorniki novega reda želijo Združene narode preoblikovati v svetovno vlado, ki bi lahko neposredno obdavčevala državljane sveta. Za finance in enotno valuto bi skrbela svetovna banka, organizacija NATO bi postala svetovna armada, Meddržavno sodišče v Haagu pa vrhovni pravosodni organ. Skratka, vizija Bilderbergov je totalitaristična država blaginje, kjer ni več srednjega razreda, temveč le gospodarji in sluge, kjer bodo poslušni služabniki nagrajeni, neposlušni odpadniki pa odstranjeni.

Skupina se je bržkone zgledovala po angleških fabijcih in društvu Coefficients Club, danes pa kuje načrte z drugimi nevladnimi organizacijami, med katerimi Estulin omenja Komite 300, Kraljevi inštitut za mednarodne odnose (Royal Institute of International Affairs - RIIA), Trilateralno komisijo, Darthmouthsko konferenco, Aspenov inštitut za družboslovne študije, Atlantski inštitut, Inštitut Tavistock, Okroglo mizo (Round Table) in Svet za zunanje odnose (Council on Foreign Relations - CFR). Prav tako ne bi bila pretirano presenetljiva njihova povezava s prostozidarskimi ložami, varnostno-obveščevalnimi službami, razvpitim Opus dei, mafijami, Malteškimi vitezi in drugimi asociacijami in lobiji, ki razpolagajo z ogromnim bogastvom in neomejenim dostopom do ključnih ljudi in institucij.

»Bog nas ne bo rešil novega srednjeveškega mračnjaštva«, svari Estulin, »Le sami se lahko. Od naših dejanj je odvisno, ali bomo že v tem stoletju postali državljani globalne elektronske policijske države ali pa bomo ostali svobodna bitja. Previdnost je najboljša obramba. Nikoli ne bomo dobili pravih odgovorov, če ne postavimo pravih vprašanj. […] Čar poznavanja zgodovine je tudi v tem, da lahko pravočasno zaznamo, kadar človeštvo sili v nove nesreče. Če vemo, da smo vse to že nekoč doživeli, se jim lahko tudi izognemo«.

Ena od možnih rešitev je vključitvi prave (in ne »trojanske«) civilne družbe v zakonodajno in izvršilno oblast na neodvisen, nestrankarski način, kar bi bilo možno že na podlagi obstoječih predpisov. Ljudska inciativa se denimo kaže v pravici, da najmanj pet tisoč volivcev vloži predlog zakona, trideset tisoč pobudo za začetek spremembe ustave, štirideset tisoč pa jih zadostuje za sklic zakonodajnega referenduma; kandidate za poslance lahko predlaga najmanj tisoč volivcev, za predsednika države pa pet tisoč volivcev ipd. Dasiravno ima pojem »civilna družba« ali »civilna pobuda« često slabšalni pomen (protestni, godrnjavi, projektno naravnani, nahujskano predani, cinični, rušilni), ji teorija in praksa pod okrilje postavljata nevladne in neprofitne organizacije, konkretneje pa sindikate, raznovrstna stanovska, strokovna, kulturna, človekoljubna, dobrodelna, istospolna, heteroseksualna, mladostniška, seniorska in naravovarstvena društva, klube in zveze, verske skupnosti ter organizacije potrošnikov, medije, gospodarska, obrtna in kmetijska združenja ter še koga. Navsezadnje je civilna družba glasna in opazna zagovornica državljanskih interesov tudi pri institucijah Evropske unije.

A propos, sorodnik mi je nedavno omenil ponekod še vedno prepovedani »kontroverzni« film in gibanje z istim imenom Zeitgeist (The Zeitgeist Movement, Duh časa – slovenska skupina, http://zeitgeist.si), ki se zavzema za osveščanje o fluidnih evolucijskih procesih, tako osebnih, družbenih, tehnoloških kot tudi duhovnih. Gibanje ni politično in ne priznava nacij, vlad, ras, religij, verovanj ali razredov. Vliva upanje in hkrati bojazen, da ne bo zlorabljeno. Izhaja iz dejstva, da se človeštvo nahaja na svoji naravni poti k združitvi, ki izhaja iz skupnih temeljnih, skorajda empiričnih spoznanj o delovanju narave in kako in kam ljudje spadamo v tej občosti, ki ji rečemo življenje. Čeprav takšna pot obstaja, pa jo žal ovira in ne priznava velika večina človeštva, ki še naprej ohranja pri življenju zastarele in izrojene oblike upravljanja in združevanja. Ta intelektualni primanjkljaj je treba preseči z izobraževanjem in družbenim delovanjem oziroma zlasti z duhovno evolucijo, če poslušamo dalajlamo.

Cilj je ponovna vzpostavitev trajnostne, enakopravne in pravične svetovne družbe v sozvočju z dandanašnjim znanjem na vseh nivojih. Številne ideje gibanja se napajajo iz organizacije The Venus Project (http://www.thevenusproject.com) pod vodstvom socialnega inženirja in industrijskega oblikovalca Jacqua Fresca, ki je posvetil skoraj celotno življenje kreiranju potrebnih orodij, ki bi pripomogla pri ustvarjanju sveta v katerem bi sčasoma izginile vojne, revščine, kriminal, družbeno razslojevanje in korupcija. Njegove zamisli niso radikalne ali preveč kompleksne, niti ne vsiljujejo pristranske interpretacije pri svoji tvorbi. Po tem modelu je družba zamišljena kot ogledalo narave, kjer je spremenljivost vnaprej določena sama po sebi.

Že starodavni Majevski koledar je za zdajšnje obdobje napovedal poglobitev etičnih odnosov, ker prihaja človeštvo v obdobje sobivanja in soustvarjanja življenja. Zaradi pomanjkanja etičnih načel, ki izhajajo iz srčne in duhovne inteligence, je v času od leta 1766 do 1999 naraščala moč izkoriščevalskih kapitalističnih družin, njihovih koncernov in političnih samodržcev, zato še vedno trpimo posledice preteklega neetičnega početja, kar naj bi trajalo do izteka mističnega koledarja 28. oktobra leta 2011. Tedaj ne bo konec sveta, temveč se bo na našem planetu začelo novo, etično življenje. Podobno lahko preberemo v Celestinski prerokbi, domnevnem rokopisu v aramejščini, ki naj bi nastal 600 let pred našim štetjem v Peruju. Neizbežni so duhovni razvoj, kompleksno in večplastno spreminjanje razmišljanja, spoznavanja in dojemanja vsega možnega, samopreseganje in iskanje višjega smisla.

Človekova prirojena želja bo boljšem je od vekomaj gibalo napredka, ki ne sme biti namenjen sam sebi, temveč skupnemu dobremu. Znanost brez etike ponižuje strokovnjake na nehumano razvojno stopnjo živih orodij v rokah kapitalistov. Ljudje bomo pristno svobodni šele tedaj, ko se bomo zavedali medsebojne povezanosti, sožitja z vsemi in z vsem, kar nas obdaja.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.