c S
O naših “neerogenih” ali zmotnih conah
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
27.04.2020 Če bi še letos pozimi slišal zgodbo o družinskem kvartetu, ki vneto uporablja štiri pametne telefone, prav toliko prenosnih računalnikov, dve tablici, par tiskalnikov (ok, barvni ne dela), nekaj iPodov, množico elektronskih ključkov, sveženj brez-ali-z-žičnih slušalk, zunanje in notranje trde diske, plazma televizijo (kajpak kompatibilno z Netflixom) in preostale vitalno pomembne gadgets, bi s kančkom pikre zavisti domneval, da gre za sceno iz kalifornijske Silicijeve doline, mogoče za komandni center iz nanizanke La Casa de Papel ali komuno internetnih zasvojencev. Sedaj sem po sili razmer že poldrugi mesec dni sam pripadnik takšne nadebudne skupnosti, ki srečno domuje v drobni istrski vasici, se med občasnim pridušanjem nad zastarelo napeljavo zavzeto ubada z obgrizenimi jabolki in upajoče čaka na optične kable, ki naj bi izboljšali povezavo, glede razvpitega omrežja 5G pa ostajamo dokaj skeptični.

Nekoč smo se hihitali nepozabnemu Zlatku Šugmanu v črno belem Dekameronu, ko je zvijačno preoblečen v nadangela Gabrijela z baletnimi gibi in vzklikanjem “zum, zum, zum” zapeljeval brhka dekleta. Dandanes se - praviloma brez tovrstnega zvitorepstva in osvajalskih nagibov – radostimo kitajske pogruntavščine z blagovno znamko Zoom, medtem ko “rahljamo omejitev gibanja” in vse bolj tudi zemljo, testo in volno, kar sploh ni slabo.

Hiberniramo v prelomnih pandemičnih vicah, ko je težko ločiti zrno od plevela, dobro od slabega in resnično od lažnega, zarotniškega. Kdo ima prav in kdo ne, komu lahko zaupamo in komu ne, naj ubogamo našo vlado z borcema Janezom in Jelkom na čelu (da), opozicijo (?), Mednarodno zdravstveno organizacijo (WHO = kdo je že to?), Evropsko unijo (ste v Bruslju vsi na dopustu?), medije (z rezervo), medicinsko stroko (načeloma da), mnenjske ali verske prvake (odvisno), duhovne mojstre (kakor koga) ali (samoumevno!) svoj zdrav razum in na stežaj odprto srce? Ali je ta virozna pošast res naša sovražnica ali pa je le neživ skupek DNK in RNK, na katerega se bodo človeške celice sčasoma navadile in razvile odpornost? Poplavila nas je medmrežna informacijska povodenj, v kateri lahko ohlajamo razgrete glave ali jih še bolj segrevamo do vročičnosti, odvisno od novic in hipotez, po katerih smo bodisi zavedeni s strani nekakšne (ne)zemeljske reptilske elite, da bi lažje dominirala, ali pa nam dejansko grozi apokaliptična kuga tretjega tisočletja. Kdo ve, nemara bosta okrajšavi BC (Before Christ) in AC (Ante Christum), ki se uporabljata za številčenje let pred Kristusovim rojstvom, odslej pomenili štetje časa pred izbruhom pandemije, torej Before ali Ante Covid-19, ker bojda odslej nikoli več ne bo isto …

Po mojem svobodnjaškem okusu so najbolj prepričljivi tisti znanstveniki, ki so sposobni interdisciplinarnega in holističnega uvida v celoto onkraj materialističnega pogleda na svet, recimo biolog dr. Bruce Lipton (npr. Biologija prepričanj) in nevroznanstvenik dr. Joe Dispenza (npr. Placebo ste vi), preberite katero od njunih neo-razsvetljenih knjig in poglejte kakšen najnovejši video. Še posebej  priporočam dve predavanji, in sicer znanstvenika Gregga Bradena glede resnic in fikcij o koronavirusu, in harvardskega profesorja psihologije dr. Roberta Kegana o transformacijskih potencialih koronske krize.

Človeštvo še nikdar ni bilo tako zelo celostno osredotočeno na nekaj, kar nas je kot morebitni asteroid ogrozilo od zunaj, najverjetneje brez človeškega vmešavanja kot denimo v primeru vojne, in nas pahnilo v stanje šoka in panike (prav imaš, draga Greta T.), kar nas utegne s pomočjo kvantne skupinske dinamike in modrostjo povzdigniti na višjo raven zavesti. Podobno kot je srednjeveška črna smrt ljudsko rajo ozavestila, da  bolezen ne prizanaša niti od boga posvečenemu fevdalnemu plemstvu, tako se tudi sedaj vse bolj zavedamo, da ne glede na raso, narodnost, državljanstvo, prebivališče, spol, jezik, vero, politično prepričanje, gmotno stanje, družbeni položaj, invalidnost in preostale okoliščine vsi, brez izjeme, pripadamo eni samcati ranljivi človeški vrsti na skupnem planetu Zemlja. Ko bomo premagali skupnega sovražnika SARS-coV-2, bomo morda dovolj razsodni, da se intenzivno posvetimo reševanju našega skupnega domovanja z atmosferskim plaščem vred, kajti ceneje in hitreje se bomo “teraformirali” tukaj kot na Marsu ali kjerkoli drugod v vesolju. Delfini menda zopet plavajo v beneških kanalih in zrak je spet čist nad Los Angelesom, ljudje si medsebojno pomagamo, še posebej starejšim in siromašnim, kar bodrilno pomeni, da se vnovič humano povezujemo, ne glede na “socialno  distanco.” V športu, razvedrilnih dejavnosti, kulturi in umetnosti raziskujemo nove smeri z domačega zapečka, recimo med hudomušnim roganjem iz karantene, o kateri prepeva tudi izvrstni vokalni ansambel s pomenljivim imenom Home Free

V tem apokaliptično-odrešilnem kontekstu se mi zdi primerno, da tokratno “multimedijsko” kolumno posvetim fenomenalnemu človeku in njegovi prvi poljudni knjigi, ki jo je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in tisočletja napisal za najširše množice in je zažarela kot svetovna uspešnica. Žal je že odpotoval v onstranstvo, z nami pa ostajajo njegove stvaritve, bogato znanje in modrost, ki “pravega” človeka takoj pritegne, osupne, navduši in ga motivira za nenehno samoizboljševanje, dojemanje celostne zavesti, brezpogojno ljubezen (agape) in sočutje.

Redki so avtorji, ki bi pri štiriintridesetih letih spisali v pičlih dveh tednih best seller, ga uspeli alkimirati  v sedeminštirideset jezikov in prodati v stotih milijonih izvodov. Knjiga traja in vibrira in je še vedno aktualna in uporabna, nemara bolj kot kdajkoli prej, čeravno je bila prvič natisnjena pred skoraj pol stoletja, ko še ni bilo takšnega navala raznovrstnih “How-To books”. Tedaj še ni pisal o celostni duhovnosti, marveč le o svojih psiholoških in terapevtskih dognanjih, z leti pa so njegova pisanja in predavanja dobivala žlahtno spiritualno patino, tako da se recimo ni več izogibal besede Bog, ki jo poprej v dvomu raje nadomestil s kozmično inteligenco ali vesoljem.

Pisec je dr. Wayne W. Dyer in delo nosi naslov Your Erroneous Zones: Escape Negative Thinking and Take Control of Your Life (Michael Joseph Ltd., 1976), kar bi nemara lahko prevedli kot “Vaše zmotne cone: pobegnite negativnim mislim in vzemite življenje v svoje roke.” Dr. Dyer je napisal prek štirideset knjig, od katerih jih je bilo kar enaindvajset uvrščenih na seznam uspešnic New York Timesa,  nekatere so bile prevedene tudi v slovenščino in še mnoge bi bilo treba, začenši s pričujočo. Slovi kot mednarodno priznan pisatelj, izjemen motivacijski predavatelj in terapevt za osebni razvoj in duhovno rast, ki je za vselej pridružen najbolj prodornim, znanstveno podkrepljenim in upoštevanja vrednim duhovnim mojstrom.

Wayne Dyer se je rodil leta 1940 v Detroitu in je večino svojega prvega desetletja preživotaril v sirotišnicah, ker je delinkventni, pijanski in prešuštniški oče zapustil družino in mama ni zmogla poskrbeti za tri malčke. Po diplomi je štiri leta služil ameriški mornarici, po doktoratu iz izobraževalnega svetovanja pa se je zaposlil kot izredni profesor psihologije na St. John’s University v New Yorku. Njegova predavanja, nadgrajene s terapijami v zasebni praksi, so bila usmerjena k pozitivnemu mišljenju in tehnikam motivacijskega govorništva, po izidu knjige, katere naslov (ne)namerno žgečkljivo spominja na erogene cone,  pa se je odpovedal bleščeči akademski karieri, natrpal avto s svojimi svežimi knjigami in se med promocijsko turnejo po Združenih državah Amerike iznajdljivo prerinil na odmevne radijske in televizijske oddaje, kar ga je izstrelilo med zvezde. Kot je večkrat povedal, je doživel usodni življenjske preobrat med obiskom očetovega groba avgusta 1974, kjer ga je jokajoč preklel in se nanj hotel celo podelati zaradi prizadejanega gorja, ampak tega vendarle ni storil. Zlomljen, po solznih dveh urah in pol terjanja odgovorov od preminulega, je odšel, a ga je nevidna sila priklicala nazaj, da se je ponovno obrnil na očeta, tokrat  pomirjeno, z odpuščanjem, sočutjem in ljubeznijo:

I send you love … I send you love  … from this moment on, I send you love.”

Ali kot je nekoč poetično rekel Mark Twain, odpuščanje je kot vonj vijolice na peti čevlja, ki jo je ravnokar poteptala.

Odsihdob se mu je vse obrnilo na bolje: prenehal je s popivanjem, se začel redno rekreirati, shujšal, v dveh tednih napisal Your Erroneus Zones, zaslovel po Ameriki in v naslednjih letih po celotnem planetu. Med drugim je nepozabno nastopil v celovečernem filmu o iskanju življenjskega smisla z naslovom The Shift, ki ga je režiral Michael A. Goorjian po scenariju Kristen Lazarian, med glavnimi igralci pa poleg Wayna Dyerja, ki uprizori samega sebe, najdemo tudi znano Portio de Rossi.

Na Wayna je znatno vplival Abraham Maslow s piramido človeških potreb in konceptom samouresničenja, ki ga je po znamenitem psihologu uspela doseči le peščica izbrancev, dr. Dyer pa je argumentirano trdil, da lahko takšen vrhunec doseže sleherni človek. Nenehno je študiral in plemenitil starodavne indijske, kitajske in krščanske duhovne modrosti ter citiral pesnike, njegovi poglavitni (ne)posredni učitelji pa so bili še Nisargadatta Maharaj, Swami Muktananda, sveti Frančišek Asiški in Lao Tse.

O čem torej piše v knjigi o vaših/naših zmotnih ali napačnih conah?

Rdeča nit je spletena iz dveh preverjenih ugotovitev: vsi smo sposobni izbirati med čustvi, ki nas prevevajo,  in vsi lahko nadziramo sedanjost. Vsakdo zmore vplivati na svoje počutje, če ponotranji silogizem, po katerem se prva premisa glasi “jaz lahko kontroliram lastne misli,” druga premisa “moja čustva izvirajo iz misli” in sklep, “lahko nadziram svoje emocije.” Če nekdo meni, da je njegove ustavne pravice in svoboščine pod pretvezo nalezljive bolezni zdesetkala anonimna megakorporacijska oligarhija, da bi zase nagrabila še več moči in kapitala, ga to zagotovo ne bo pomirilo, marveč kvečjemu razjezilo, zamorilo in pahnilo v depresijo. Če bo situacijo sprejel, ker nanjo nima vpliva, in jo izkoristil za duhovni, duševni in telesni razvoj, stik z naravo, izboljševanje medčloveških odnosov, delo, izobraževanje, ustvarjanje in hobije, bo lažje preživel osamelost, premagal strah in ohranil vedrino ter optimizem. To ni vudu, magija, šamanstvo ali New Age, temveč večtisočletni nauk hinduističnih, budističnih, krščansko-mitičnih, sufijskih in preostalih vedenj, ki jih denimo razkrivajo Biblija, Koran, Upanišade, Dhammapade, Bhagavad-gita in Tao Te Ching.

Zato nam Dyer svetuje samokontrolo, da prevzamemo nadzor nad samim seboj, se naučimo biti srečni, zdravi (!) in psihofizično prožni. Izogibati se moramo odrevenelosti, ki jo povzročajo jeza, sovražnost, sramežljivost in preostala negativna čustva, ki črpajo svoj grenak žolč iz preteklosti in negotove prihodnosti, zato je izjemno pomembno, da pričnemo živeti v sedanjem trenutku, čuječi in zvedavo očarani nad vsem čudežnim, kar nas obkroža.  Ljudje običajno krivimo zunanje okoliščine za lastno stanje (berite: t = r), namesto da bi poiskali ali naredili takšne, ki jih želimo.

Prvo moramo ljubiti sebe, da bi ljubezen delili z drugimi in jim dopuščali, da so to, kar želijo biti. Slehernik naj bo sam sebi “prva ljubezen”, seveda ne na narcisoiden ali patološko grandiozen način, marveč samozavestno, da se popolnoma sprejme takšnega kot je, ne glede na telesni videz in brez pritoževanja, da je utrujen ali bolan, da mu parajo živce drugi ljudje, ki ga bodisi ne razumejo ali mu hočejo škodovati, da se mu nenehno dogaja krivica in podobno. “Samoljubezen” pomeni, da se imamo radi, glede česar odrasli ne bi smeli iskati potrditve iz okolice, če smo jo bili deležni v primerni količini  v ranem otroštvu, zlasti od staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Za našo pristno srečo ne potrebujemo odobravanja drugih, kajti če smo obsedeni ali zasvojeni s pohvalami, priznanji, nagradami in zmagami ter hkrati bolestno občutljivi na kritiko, grajo, zasmehovanje, poniževanje ali ignoranco, kar je tipično za večino politikov in nesamozavestne osebe, bomo večino časa nesrečni. Govorim iz lastnih izkušenj, ki jih je k sreči vse manj, pa ne zaradi tega, ker bi me vsi čislali ali me prizanesljivo puščali pri miru, temveč zato, ker sem do takšnih reakcij in (raz)burkanj gladine mojega duhovnega morja večinoma ravnodušen, saj globina ostaja nedotaknjena. Če zadovoljim(o) petdeset odstotkov soljudi, je to sijajen uspeh, a bognedaj, da bi ga meril(i)! Na žalost številne družbene institucije - od državnih in izobraževalnih, do religioznih, športnih in kulturnih – indoktrinirajo in deluje po formuli “daj – dam”, kdor bo poslušen, priden, deloven in ubogljiv, bo primerno nagrajen, odpadniki pa bodo odstranjeni in kaznovani. Zaželen je konformizem, zato je treba vse, ki štrlijo iz povprečja, porezati, razen maloštevilnih gigantskih sekvoj, ki služijo kot izjema za potrditev pravila, dokler jih ne zlomi hudo neurje.

Za premostitev zmotnih con je neobhodno, da se razbremenimo minule peze, ki nas tlači in duši, zamaskirana v frustracije, komplekse, predsodke, privzgojene duševne “algoritme” in nalepljene etikete. Mar res drži, da je recimo vaš mlajši brat bolj praktičen, vi pa naj bi bili poet po duši, kar je evfemizem za izjavo, da niste za nobeno rabo? Ste bili kdaj deležni očitkov, da ste predebeli, preslabotni, pretirano energični, silno kolerični, pasivno flegmatični, občutljivi, preveč prijazni (halo?), grobi, nerodni, štorasti, jezikavi, neambiciozni, premalo tekmovalni, blebetavi, nacionalisti, globalisti, patrioti, idioti, kuharji, požrešneži, pohotneži in pijanci? Epigenetika je ovrgla vsemogočnost genetske pogojenosti, torej je zelo verjetno, da nas je modeliralo okolje. Zategadelj je večina vsiljenih oznak hudičevega porekla in jih je treba izgnati, oziroma kot pravi dr. Wayne Dyer, če že potrebujemo neko poistovetenje, poskusimo z naslednjim: “Jaz sem eksorcist in všeč mi je, da sem takšen.”

Zelo škodljivi čustvi sta občutek krivde, zakoreninjen v preteklosti, in zaskrbljenost, ki je boječe zazrta v prihodnost. Obe emociji nam bodisi vzbudijo drugi, denimo starši, učitelji, pridigarji, zdravniki in intimni partnerji, ali pa kar sami, kot da smo nezavestno mazohistični, kar je značilnost ega, ki neskončno uživa v vlogi žrtve in (samo)trpinčenju. Iz lastne “zgodovine” se lahko sicer marsičesa naučimo in ni nobene potrebe, da jo potisnemo v podzavest, kvečjemu obratno, vendar tega ne smemo zamenjevati s krivdo, ki nas pesti zaradi (ne)storjenega in (ne)doživetega. Seneka mlajši je menil, da je najkrajše in prepolno skrbi življenje tistih, ki pozabijo na preteklost, zanemarijo sedanjost in trepetajo  pred prihodnostjo, sijajni prof. dr. Anton Trstenjak pa je človeka opisal kot bitje sedanjosti, iz preteklosti, za prihodnost. Vse tri časovne razsežnosti so torej pomembne, vendar je najpomembnejša sedanjost brez okov preteklosti, ker rožljajo le v možganih kot negativne misli. 

“Duh, ki se veseli sedanjosti,” je razmišljal Horacij, “naj sovraži skrb za prihodnost in grenkobo umirja z blagim nasmeškom.” Približno dva tisoč let pozneje pa je Bill Belichick, ameriški nogometni trener hrvaškega porekla, izrekel naslednji ponarodeli stavek:

To live in the past is to die in the present” – živeti v preteklosti pomeni umreti v sedanjosti.

Ne bodimo torej nihilistični in pesimistični “pretekliki” ali obsesivni zaskrbljenci, ki jih skrbi tudi v tedaj, ko ni nobene potrebe po zaskrbljenosti, saj zmoremo prav zdaj, v tem trenutku preudarno in v zanosu načrtovati prihodnost na temelju že (pre)izkušenega.

Dyer nam še priporoča, da raziskujemo neznano onkraj sfere udobnosti, da se večkrat prepustimo spontanosti, kajti kot je dejal Albert Einstein, je najlepše, kar lahko izkusimo, skrivnostnost, ki je vir vse umetnosti in znanosti. “Ziheraštvo” ubija duha in vodi v dolgočasje, ki sčasoma poneumlja in krha zdravje, zato vam odgovor na naslednje vprašanje marsikaj razkril, če boste iskreni: ali hodite v službo že trideset let, ali pa le eno samcato leto, pomnoženo s tridesetimi?

“Dve poti sta se cepili v gozdu in jaz, / jaz sem izbral manj uhojeno gaz / in v tem je bila vsa razlika,” je prekrasno upesnil  Robert Frost.

Vsakdo ima izbiro, le opaziti mora možnosti in izbrati med njimi. Nič ni absolutno in univerzalno, niti konvencionalna pravila ne, razen naravoslovnih, fizikalnih in matematičnih zakonov in do neke mere tudi etičnih in pravnih, a tudi to vse bolj relativizirata kvantna fizika in raziskovanje zavesti izza materialne znanstvene paradigme. Fatalizem, determinizem in slepa poslušnost so škodljivi vzorci obnašanja (Wayne postreže s posrečeno skovanko “musterbation”), le premnogi se tega še ne zavedajo, niti v sedanji pandemični krizi ne, ko sicer ni korektna  državljanska nepokorščina, je pa nujno kritično in konstruktivno mišljenje.

Nevarne so pasti pravičništva, v katere se ujamemo zaradi pretiranih pričakovanj od soljudi, da so tako kot (domnevno) mi zanesljivi, marljivi, sposobni, pozorni, prijazni in nasploh vliti v istem kalupu. Svet žal ni pravičen, ugotavlja Dyer, zato nima smisla, da se počutimo opeharjene in prikrajšane, bržkone najbolj razkrojevalni čustvi in smrtni greh pa sta zavist in ljubosumje. Tudi od jeze se čim prej poslovimo s humorjem in smehom, kajti “dobra volja je najbolja,” kar pobarajte Kekca. Takisto je uničevalna PROKRASTINACIJA, ki potujčeno zveni znatno mračnejše in bolezensko kot slovensko odlašanje in zavlačevanje, zato jo takoj črtajmo s svojega repertoarja, ker ni vredna zrelega človeka in se enostavno ne spodobi! Mnogo je zavlačevalnih kritikantov in le za prgišče je proaktivnih storilnežev. Kakopak je včasih dobro, da malo počakamo in nismo zaletavi, nenazadnje se mnoge reči rešijo same po sebi, vendar se takšen pristop ne sme preleviti v slepilni optimizem, češ, počakajmo malo, saj bo še vse v najlepšem redu.

Wayne Dyer nam še svetuje, naj ne bomo odvisni od nikogar, kajti če dva postaneta eno, se spremenita zgolj v dve polovici. Ta primerjava mu ni najbolje uspela, mogoče zaradi mladosti, v kateri je pisal knjigo, ker ni upošteval enotnosti ženskega in moškega principa, yin in yang, ni pa mogel vedeti za čudovito prispodobo izpod peresa našega Cirila Zlobca, da sta z najdražjo  “ljubezen dvoedina.” Kakorkoli že, poanta neodvisnosti je vseeno upravičena, ker je dandanes vse preveč odraslih otrok, ki so bolestno navezani na starše in vice versa, pa tudi na zakonce, ljubimce, voditelje sekt, duhovne guruje, slavne filmske igralce, pevce, didžeje in (zelo redko) na karizmatične politične voditelje, kar utegne biti psihično moteče.

“Gnezdo je prelepo mesto za razvoj otroka,” meni dr. Dyer,  “toda še lepše ga je videti, ko ga ta zapusti, tako za opazovalca kot za tistega, ki odleti.”

Za zaključek knjige nam pisatelj oriše “portret osebe, ki je odstranila vse zmotne cone,” a ga bom pustil ob strani, da ga morebiti sami preberete, če sem vas uspel zadostno pritegniti s temle zapisom.

Posloviti bi se želel s citatom z Dyerjeve spletne strani, ki ga ne bom tolmačil, razen zadnjega stavka, da ne bi okrnil iskrene in preproste sporočilnosti njegovih najtesnejših prijateljev in družine:

When not traveling the globe delivering his uplifting words, Dyer wrote from his home in Maui—enjoying the beauty of nature, his swims with the sea creatures, and happy visits from his children and grandchildren. In 2015, he left his body, returning to Infinite Source to embark on his next adventure.

… zapustil  je svoje telo in se vrnil k Neskončnemu Izvoru, da bi se podal na naslednjo pustolovščino …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.