Po vznemirljivem izletu na obnebje kitajskega in indijskega duhovno-filozofskega nauka je odbila ura, da se vrnemo h krščanskemu miceliju, ki z neskončnim prepletom vsemogočih bivanjskih nitk in korenin ustvarja še en pomemben kompleksni spiritualni ekosistem, nekakšno podgobje za gozdne duše. Domala vse religije, pravni sistemi in filozofski nauki rastejo iz iste vrednotne podlage, kar je sijajno dokazal in globalno razširil švicarski duhovnik in profesor Hans Küng s projektom svetovnega (pra)etosa elementarne humanosti, slonečega na prvinskih življenjskih pravilih kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov.
Tudi v krščanskem kontekstu se ne spuščam v brezno kriminalne mračnosti, najhujših zablod in zlorab, ki jih je zagrešila institucija v imenu religije, marveč bistveno raje optimistično pišem o svet(l)ih sporočilih, ki lahko presegajo sleherno temačnost. Naj si bo v katolištvu, pravoslavju ali protestantizmu, je vselej zlasti človek tisto bitje, ki je s pomočjo notranjega boga ali hudiča zmožen sočloveku sezidati nebesa ali zakuriti pekel.
Pravijo, da je Biblija oziroma Sveto pismo s Staro in Novo zavezo najbolj brana knjiga na svetu, ker jo že dobrih 2000 let neprestano prepisujejo, tiskajo in prevajajo v skoraj vse jezike na našem planetu. Judovska Stara zaveza (Tanak) predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in obsega 39 knjig, ki so bile napisane v hebrejščini in so nastale med leti 1000 in 50 pred Kristusom, običajno pa jih delimo na Postavo (Tora), Preroke in Spise. Nova zaveza zajema 27 knjig in je nastala v grščini med letoma 51 in 120 po Kristusu na osnovi ustnih izročil in posameznih zapisov, katerih bistvo je evangelij, razveseljiva vest o prihodu odrešenika.
Biblija je takisto izjemno dragocen kodeks občih duhovnih, etičnih in pravnih pravil, s katerimi bi moral biti vsaj površno seznanjen sleherni izobraženec, s svojimi zgodbami pa je navdahnila celo islamski Koran, kar na žalost zanikajo tako sodobni križarji kot mudžahedini. Zato je bistveno širša kot denimo Zakonik cerkvenega prava (Codex iuris canonici), razglašen z oblastjo Papeža Janeza Pavla II. konec januarja 1983, ki med drugim podrobno ureja pravice in dolžnosti vernikov, hierarhično ureditev katoliške cerkve, ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, učiteljsko in posvečevalno službo, cerkveno premoženje, sankcije v cerkvi in sodne postopke.
Če mi je dovoljena laična in vendarle ekumenska pokušina s paberkovanjem nekaterih utrinkov prvo iz Starega testamenta, bi nas uvodoma spomnil na sam legendarni začetek iz prve Mojzesove knjige (Genesis), ko se dogodi prva kršitev božje prepovedi, da Adam in Eva ne smeta jesti sadeža drevesa na sredi rajskega vrta, da ne bi spoznala dobrega in hudega. Nravna pokvarjenost ljudi se je po utrganem prepovedanem sadežu zaradi zlomka v kačji preobleki le še stopnjevala, zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na Zemlji in je bil v srcu žalosten, kar pa ga ni odvrnilo od krute odločitve, da nad ljudi, živino, laznino in ptice pošlje potop in jih iztrebi, razen Noeta in njegovih selektivnih izbrancev (če koga moti beseda Gospod ali Bog, jo lahko mirno zamenja z Usodo, Kozmično inteligenco, Vesoljem, Višjo silo, Neskončnim izžarevajočim bitjem …). Ko so vode upadle, je Bog sklenil z Noetom in slehernim živim bitjem zavezo, ki jo je zaznamoval z mavrico v oblakih, da jim ne bo več škodil, in kdorkoli bo prelil človeško kri, se bo po človeku prelila njegova kri, kajti po božji podobi je Bog ustvaril človeka.
V drugi Mojzesovi knjigi (Exodus) se Bog v gorečem grmu razodene Mojzesu s pomenljivim stavkom “Jaz sem, ki sem”, in nato “Tako reci Izraelovim sinovom: ‘Jaz sem’ me je poslal k vam.” Njegovo ime je torej “Jaz sem” ali Jahve, kar je veličasten (ne)posreden nauk različnih verovanj, da v sleherniku prebiva božanstvo, Atman, da je človek del Celote in najširše zavesti, od koder bržkone izvirata rekli, da naj si pomagamo sami, pa nam bo tudi bog pomagal in da je vsakdo svoje sreče kovač. Zato je bilo ustrahovanje z ljubosumnim in maščevalnim bogom dokaj kontroverzno, čeprav je bilo nemara primerno pred tisočletji, dandanes pa ljudi kvečjemu odvrača od vere ali jih sili v slepo poslušnost, kar ni dobro za duhovni razvoj človeka.
Po večstoletnem suženjstvu Izraelcev v Egiptovskem kraljestvu do približno leta 1250 pr. Kr. je Bog izbral Mojzesa, da popelje svoje ljudstvo na svobodo v smeri proti Palestini, v Obljubljeno deželo, kjer naj bi se cedilla med in mleko. Po čudežnem prečkanju Rdečega morja so prispeli v Sinajsko puščavo do vznožja gore Sinaj (Horeb), kjer je Mojzes po nasvetu tasta imenoval prve sodnike, “zmožne, bogaboječe, zanesljive in nesebične može,” ki so ljudem svetovali in razsojali v sporih. Begunci so prejeli znameniti dekalog, “desetero besed,” božje zakone za versko, kulturno, politično in gospodarsko življenje, ki jih je Bog vklesal na kamniti tabli. Kot bržda veste, se po skrajšanem katehetske obrazcu zapovedi glasijo takole:
(i) Veruj v enega Boga!
(ii) Ne skruni božjega imena!
(iii) Posvečuj Gospodov dan!
(iv) Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
(v) Ne ubijaj!
(vi) Ne nečistuj!
(vii) Ne kradi!
(viii) Ne pričaj po krivem!
(ix) Ne želi svojega bližnjega žene!
(x) Ne želi svojega bližnjega blaga.
Obstajata dve različici zapovedi, v drugi in peti Mojzesovi knjigi, obe sta še dandanes eno najpomembnejših svetopisemskih besedil Stare in Nove zaveze. Nekaj takšnih pravil najdemo v večini kazenskih zakonikov po svetu, na primer kaznivi dejanji umora in tatvine, domala vsa pa prežemajo svetovni etos, etiko in moralo človeštva. V današnji brezsrčni eri vsestranskega pehanja za materialnimi dobrinami in malikovanja mladih, mišičastih, brihtnih, ambicioznih in tekmovalnih ljudi je še posebej pomembna zapoved, da morajo otroci spoštovati roditelje, kar vključuje tudi (zakonsko) dolžnost podpirati jih, če so v bedi. Po farizejskem izročilu je zadostovalo, da je otrok delež, ki bi ga moral nakloniti staršem, razglasil za korban, za darilo templju in je bil s tem odvezan dolžne podpore. Nas to morda spominja na pogosto novodobno prakso, ko marsikateri potomec brezsrčno strpa svojo mamo in očeta v tretjerazredni dom za starejše in jima potem obrne hrbet, ker je prezaseden in obsesivno zaverovan vase in svojo kariero?!
Desetero zapovedi nadalje razvija knjiga zaveze in jih prenaša na civilno in kazensko pravo, na kult in socialno moralo v obliki dodatne postave glede sužnjev, uboja, telesnih poškodb, tatvine, hranjenja in posojanja, oskrumb, zatiranja tujcev, vdov in sirot, prvin žetve in tlačilnice, nepristranske sodbe in sobotnega leta, sobote ter drugih praznikov. Opazimo podobnosti s Hamurabijevim zakonikom in drugimi orientalskimi kodeksi, vendar ne pomenijo nujno njihovega posnemanja, marveč pričajo o skupnih prastarih običajih, ki so se sčasoma različno izrazili.
Biblija ne našteva izrecno sedem glavnih ali smrtnih grehov, ki so del nezapisanega etičnega izročila krščanstva in prav tako najširše človeške vrednotne zakladnice. To so napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba, njihovo nasprotje pa so krščanske kreposti: vera, upanje, ljubezen, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Tretja Mojzesova knjiga (Levicitus) z žgalnimi in jedilnimi daritvami diši po pozitivni magiji, s čimer se pri nas intenzivno ukvarja bioenergetik Marjan Ogorevc, med zdravstvenimi predpisi pa se verjetno prvič v zgodovini pojavi določba o sedemdnevni in štirinajstdnevni karanteni oseb, ki kažejo znake gobavosti. Predpisane so razne kazni, recimo za nedovoljen obred, prešuštvovanje in preklinjanje svoje matere ali očeta, omenjeno je starodavno babilonsko povračilno ali talionsko pravo, ki ga ponazarja načelo “rano za rano, oko za oko, zob za zob, kakršno poškodbo je prizadel drugemu, tako naj se mu povrne.” Tudi v četrti Mojzesovi knjigi (Numeri) je nekaj obrednih in pravnih določb, denimo dedno pravo hčera in razsodba pri ljubosumnosti, ki izpričuje navado v vsej stari dobi do srednjega veka, da so se ljudje zatekali k božji volji, ko ni bilo dokazov, denimo s pomočjo vode, da bi dosegli pravično sodbo. Peta knjiga (Deuteronomium) ponovno navaja deset božjih zapovedi in prepoveduje poganske šege, predvideva sodnike in vrhovno sodišče ter ureja svetost zakonske zveze, zaščito slabotnih in z današnjega zornega kota zelo nenavadno svaško pravo, po katerem je vdovo, ki je ostala brez moškega potomca, poročil njen svak, pri čemer je prvorojenec veljal kot sin umrlega moža vdove in je dobil njegovo dediščino. Namen takšnega pravila, ki je bilo v veljavi tudi pri Asircih in Hetitih, je bilo v ohranjanju trajnosti potomstva v družini.
Knjiga sodnikov nima nobene zveze s pravosodjem, marveč govori o voditeljih in rešiteljih. V prvi Samuelovi knjigi David premaga Golijata, kar nas še dandanes navdaja z upanjem, da ni vse v silnosti, velikosti, videzu in avtoritativnosti. Osrednji junak Prve knjige kraljev je Salomon, ki mu je Bog naklonil “modrost in razumnost v zelo veliki meri ter bogastvo duha, kakor je peska ob morskem obrežju.” Našel je “salomonsko” rešitev za vse probleme, celo za dve “hotnici”, ki sta se prepirali zaradi otroka, ker sta obe rodili, vendar je eden od otrok umrl, obe pa sta nato zahtevali živo dete. Salomon je navidezno okrutno odločil, naj otroka presekajo na pol in vsaki dajo polovico, tedaj pa je prava mati zakričala, naj ga dajo nasprotnici, ki je hladnokrvno odvrnila:
Naj ne bo ne moj ne tvoj, le razdelite ga!
Kralj je modro razsodil:
Dajte oni živega otroka in nikar ga ne morite. Ona je njegova mati!
Zastrašujoče poučen je podatek, da je David v svoji oporoki poveril svojemu nasledniku Salomonu izvršitev osebnega maščevanja, kar odseva takratno čislanje povračilnega prava, krvne osvete in trajnega prekletstva. Potem je Nehemija zatrl oderuštvo in po Jobovi knjigi božja pravičnost ni človekova pravica, temveč si jo mora šele zaslužiti, razvedri nas veličastno upanje “da bi se vendar napisale moje besede, o, da bi se vendar zapisale v knjigo, z železnim pisalom in svincem, za vedno vklesale v skalo!”, kar se je očitno uresničilo.
Med vsemi knjigami Starega testamenta je unikatna Knjiga psalmov, ki ne razkriva božjih napotil in razodetij, marveč vsebuje himne ali molitve v čast in oboževanje Boga. Kot nam razloži Gregg Braden, so lahko nekateri psalmi še posebej učinkoviti, ker delujejo kot modrostne kode za premagovanje strahu (psalm 91) in pridobivanje moči (psalm 23). Knjiga psalmov se prične z moralnim predgovorom o dveh poteh življenja: prva je pot pravičnega in vodi v srečo, kot na primer Tao, druga je pot hudobnega in pelje v nesrečo. Knjiga pregovorov nam pripoveduje o modrosti, ki je vir življenja in jo je treba iskati (“Začetek modrosti je: pridobivaj si modrost”), modrost koristi - neumnost škoduje, ogibati se moramo slabe družbe in še posebej nečistnice, ljubimo bližnjega, varujmo se prešuštva, nepremišljenega poroštva in hudobnega prilizovanja, “pameten človek skriva svoje znanje, srce bedakov pa oklicuje svojo neumnost,” spravljivost naj zamenja prepirljivost, ne stiskajmo siromaka, nagnimo svoja ušesa k pouku, z modrostjo se zida hiša, ozirati se na osebo ni dobro, bodimo oprezni in se ne bahajmo, plemenito ravnajmo s sovražniki.
Pridigar (Kohelet) ima vselej prav z napotkom, da “Ne govori: ‘Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?’, ker tega ne vprašuješ iz modrosti.” Visoka pesem je pesem nad pesmimi in pomeni najlepšo in najvzvišenejšo pesem, ki ima verski pomen v luči sinajske zaveze, a se lahko okuša tudi kot slasten ljubezenski napoj. Po preroku Izaiju pomeni pravičnost najprej ravnanje v pravnem smislu, globlje pa krepost vladanja, v katerem je izvoljeno ljudstvo deležno božje svetosti. Habakuka teži vprašanje zla in si postavlja večno vprašanje, zakaj Bog v svoji svetosti dopušča, da brezbožni zmagujejo in vladajo, zakaj se krivice dogajajo med samimi Izraelci in zakaj tujec tlači blagoslovljen narod. Nerazumljiva dilema ostaja nerešena vse do sodobnega veka, v katerem se pater dr. Karel Gržan pogumno sprašuje, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? (Sanje, 2015).
Sirahova knjiga je prav tako zbirka modrih izrekov, na primer mržnjo in jezo označi kot ostudni ter svari pred nevarnostmi trgovine, izdajo skrivnosti, podpihovanjem, obrekovanjem, hinavščino, zahrbtnostjo in pretiranim pitjem alkoholnih pijač (“zakaj že mnoge je vino pokončalo!”).
Če si na hitro ogledamo še Novo zavezo, je z etičnega in pravnega vidika bistven govor, pridiga ali homilija na Gori blagrov, ki jo izpričuje Matejev evangelij, prebirati, študirati in meditirati pa je kajpak vredno tudi preostala “dobra oznanila” po Marku, Luki in Janezu (“V začetku je bila Beseda …”), apostolska dela z osrednjo spreobrnitvijo Savla (Pavla) na poti v Damask, številna pisma in razodetje.
Jezus je na Gori uvodoma pojasnil, da ni “prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel.” Tako je učil, da si vsakdo, ki se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdorkoli zgolj ošine žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo. Ne prisegajmo, ne pri nebu, ne pri zemlji, ne pri svoji glavi, marveč raje ravnajmo skladno s svojimi besedami. Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Kadar dajemo miloščino, ne trobimo pred seboj “kakor počenjajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje videli.” Molimo intimno, v svojih sobah, nabirajmo si zaklade v nebesih, “kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Ne sodimo, da ne bomo sojeni, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa; šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.” Prosimo in bomo dobili, iščimo in bomo našli, trkajmo in se nam bo odprlo. Spoštujmo zlato pravilo, ki pravi, da “vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.” Ne vstopajmo skozi široka vrata po prostorni poti, ker vodijo v pogubo, zato poiščimo ozke duri in tesno stezo, ki pelje v življenje. Moder, moralen in etičen človek pozida svojo hišo na skali, nespameten na pesku, zato se med ploho, nalivi in vetrovi zruši v veliko podrtijo. Poleg ljubezni do Boga je največja zapoved ta, da ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe, kar je najbolj plemenito sočutje, seveda pod pogojem, da imamo prvo radi sebe, toda ne na narcisoiden način.
Čudovito trajne so tudi Jezusove prilike, recimo tista o gorčičnem zrnu, ki nam nazorno pokaže, kako iz majhnega raste veliko in kako zavzeto in potrpežljivo delo obrodi sadove:
Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen, ko pa zraste, je večje kakor druga povrtnina in postane drevo, tako da ptice priletijo izpod neba in gnezdijo na njegovih vejah.
Nič ne de, če ne verjamete v nebesa, zamenjajte jih z drugim samostalnikom, na primer zavestjo, srcem ali ljubeznijo, pa se boste zagotovo počutili bolje.
Kaj je pravzaprav prilika, se sprašuje Bernd Marz v predgovoru knjige Ko se nebo dotakne zemlje (Znamenje, 1999), ki jo je napisal Eugen Drewermann, nekdanji duhovnik, teolog, mirovni aktivist in zatirani kritik Cerkve, ali gre za govorjenje v podobah, ki več prikrije kot razodene, je to primera, metafora, parabola ali alegorija? Drewermannovo prizadevanje je drugačno, ker se ukvarja z bistvenim vprašanjem, kako bi bilo, če bi naj to, kar je Kristus hotel, najprej eksistencialno razumeli in živeli, do kakšnih spoznanj bi potem prišli, kako bi se spremenil naš odnos do človeka, do bližnjega, in kako bi se spremenil človekov odnos do Boga?
Takole še zapiše Marz in odlično posloveni Janko Bohak:
Drewermannove pridige o Jezusovih prilikah se ne ustavljajo v prozaičnem indikativu, marveč spremenijo Jezusov “tisti čas” v imperativ danes živečega Kristusa. Naš odgovor na Jezusovo priliko odloči nazadnje o tem, ali se nas Jezusova prilika “tiče” ali ne. Kajti v eksistenčnem smislu, kot ga razlaga Drewermann, sodelujemo mi, bodisi v glavni bodisi v stranski vlogi. Kje je naše mesto, ali pri “delavcih v vinogradu” ali pri “desetih družicah”, ni toliko pomembno. V dvomu se znajde vsak izmed nas spet v “plevelu med žitom”, kjer postane mnoštvo tega, kar Bog pusti rasti, zrcalna podoba polja našega življenja.
Sodobno krščanstvo potrebuje več Küngov, Drewermannov in Gržanov, da bodo vero iz okostenele organizacije zopet preselili v ljudska srca, drugače bo ovenela, zamrla ali podlegla novim indoktrinacijam. Ločujmo vero (v ideale) od institucij, ki naj bi jih predstavljale, kajti vse zatajijo, ker so človeška tvorba.
Na začetku je bila Zemlja pusta in prazna, tema je bila nad globinami in duh božji je vel nad vodami. Ne dovolimo, da se ponovi geneza, ker zmoremo prehoditi še nekaj kilometrov do naslednje baze med človečanskim vzponom na vrh Zavesti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
