Peter Binsfeld naj bi vsakega od smrtnih grehov povezal z demonom, ki je preizkušal ljudi na svoj način, in sicer Lucifer z napuhom, Mamon s pohlepom, Asmodej s pohoto, Leviatan z zavistjo, Belcebub s požrešnostjo, Satan ali Amon z jezo in Belfegor z lenobo. Vsi so moškega spola, vsaj še ena hudobnica pa ni omenjena, a je peklensko zapeljiva, namreč Glorija pošastna, zlobna vila častiljubja in slave. Grehom in demonom kljubuje sedem krščanskih kreposti, ki se delijo na tri božje (vera, upanje, ljubezen) in štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost).
Nemara bi marsikdo pritrdil, da je takisto grešna že obravnavana nezanesljivost, ker je v hudičevem paktu z vsemi preostalimi grehi, katere v svoji oddaji prodorno secira dr. Manca Košir. Tokrat naj bo na tnalu zavist kot morilka vseh vrlin.
“Povsod velja samo pravica močnejšega; v mislih jim je samo to, kako bi drug drugemu razdejali mesta. Kdor prisega na resnico, kdor je pravičen in pošten, nima zato nobene prednosti, ne, samo zločinca, oholega in predrznega hudobneža imajo v časteh. Pravica in zmernost nimata več nobene veljave, zlobnež sme žaliti plemenitega človeka, sme govoriti lažne, sleparske besede in po krivem prisegati. Zato so ti ljudje tako nesrečni. Škodoželjnost in zlovoljna nevoščljivost jih preganjata in z zavistjo na obrazu prežita povsod nanje.”
Mar uganete, kdaj je nastal zgornji zapis, morda pred nekaj meseci ali ducat leti? Napak, kajti ozreti se moramo tisočletja nazaj v leto 700 pr. Kr., ko je bridke besede obelodanil Heziod, grški pesnik in rapsod.
Zgodovina se (žal) vseskozi ponavlja.
Naslednja alegorija bo lažja, ker se vsi spominjamo pravljice legendarnih bratov Grimm o Sneguljčici in sedmih palčkih, ki nam je burila otroško domišljijo in nas opominja na magično moč dobrote in šibkost zlobe. Morebitno analizo zastrupljenega jabolka z vidika botanike, arhaičnega svetopisemskega izročila in sodobnega sintetičnega razpršila puščam vnemar, kot tudi namigovanja o pregrešnih nakanah simpatičnih pritlikavcev, ki naj bi svoje komplekse zaradi nižine in vrtnega videza poskušali blažiti s pomočjo brhke mlade ženske, vredne greha po kateremkoli religioznem izročilu. Lahko pa napovem, da imamo opravka z vzajemnim spolnim nadlegovanjem, mobingom, družinskim nasiljem, zlorabo informacij, nestrpnostjo, rasizmom, odgovornostjo proizvajalca (za blebetavo ogledalo) in še čim, o čemer se bodo pridušala levičarska trobila in potem vehementno izpodbijala desničarska.
Vsaj zaenkrat ostaja nesporno dejstvo, da je za devetimi gorami in vodami v mističnem gradu živela Sneguljčica s pokvarjeno mačeho, ki se je sleherno jutro našopirila pred čarobnim zrcalcem in ga nečimrno vprašala:
”Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej”.
Dokler je bila Sneguljčica majcena deklica, je zrcalo brž odgovorilo: ”Najlepša kraljica vi ste pri nas,” ko pa je mala zrasla, je stenska resnica povedala drugače:
”Najlepša kraljica vi ste pri nas, a Sneguljčica ta je še tisočkrat lepša od vas.”
Nadaljevanje poznate in verjetno vas še dandanes ob zlovešči besedi ”mačeha” zagrabi asociacija na zlohotnost, narcisoidnost in zavistnost; zlasti slednja se pogosto pojavlja v slovenskih pripovedkah, ko recimo starejši bratje in sestre škodijo najmlajšemu zaradi tega strupenega čustva. Toda pozabimo na bajke in se pojdimo še mi, vsak zase, ozreti v svoje ogledalo in si poskušajmo iskreno odgovoriti, ali zavidamo sosedu večjega, avto namreč, ali nam gre na živce kolega, ki se je povzpel na vrhovno politično funkcijo in se svet trenutno vrti okoli njega, ali prijateljica, ki piše pogosteje in boljše kot mi, ali odvetnik, ki ima fiksno idejo, da je slaven kot Alan Dershowitz, ali zagrizeni juridični borec za pravice, ki v žolčnem zanosu vse bolj citira kar samega sebe, ali znanka, ki se oblači pri prestižnih modnih oblikovalcih in ohranja zapeljiv videz s povsem prenovljenim oprsjem in nategnjeno obrazno fasado, ali tovariš, ki služi bajne solde in za povrh prejema nagrade, ali sorodniki, ki hodijo smučat v Novo Zelandijo, ali kdorkoli, ki je v čemerkoli premožnejši, uspešnejši, hitrejši, daljši, pametnejši, iznajdljivejši, popularnejši in lepši od nas?
Zavist nas sili v obrambni mehanizem iskanja “racionalnih razlogov” za uspeh in srečo drugih ter obrekovanje, češ, lahko njim, ker jim pomagajo starši, imajo protekcijo zaradi priimka, se do vsega dokopljejo z goljufanjem, prilizovanjem in povzpetništvom. Zavist pač ne mara in ne priznava trdega dela in talenta, zato pokosi vse, kar štrli nad povprečjem, ker gre za moteč plevel in prebohotne mutacije.
Pravijo, da je zavist neskončna in se hrani z ničevostjo in nevoščljivostjo slehernika. Zato ima prav Tatjana Divjak, ko nas poziva, da naj prst usmerimo na osebo, ki ni bila nikoli zavistna, pa nam bo pokazala lažnivca ali svetnika, tako kot imamo dve vrsti potapljačev (govorim iz lastnih izkušenj): tiste, ki opravljajo malo potrebo v potapljaške obleke in tvegajo sčasoma smrdeča oblačila in one, ki trdijo, da tega ne počnejo, obleke pa takisto zaudarjajo.
Zavist je nelagodje zaradi sreče nekoga drugega in v nas spodbudi občutke prikrajšanosti in celo škodoželjnost, ker drugim ne privoščimo uspeha. Podobna je ljubosumju, vendar to največkrat spodbudi strah pred izgubo nečesa, kar že imamo, zavist pa povzročijo občutki, da nam manjka nekaj, kar drugi imajo mi pa ne ali vsaj ne v zadostni meri. Kot večino tegob tudi zavist najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva in je v korelaciji z uživanjem ljubezni, sprejetosti, pohval in občutka varnost. Svojo razkrojevalno energijo črpa iz podzavestne obsedene odvisnosti od uspeha, zmagovanja, perfekcionizma, zunanjih potrditev, nagrad, materialnih dobrin, religije, sekt, dominantnih učiteljev, političnih strank in še česa.
Zavist nas opozarja, meni Divjakova, da se moramo soočiti s svojimi strahovi, "da bi namesto izgube energije dosegli osebno rast, prerasli bolečine iz otroštva, se naučili svojo lekcijo in šli naprej." Zavist je smrtni greh, kajti dokler se ne pozdravimo in tega negativnega čustva ne pretvorimo v njegovo nasprotje, se izpostavljamo samouničenju.
Zavist je žalitev samega sebe, zato ne smemo pretirano čislati pridobljenega in vrojenega, niti ga zavidati drugim, kajti zavistneži nikdar ne bodo dosegli duševnega miru. Zavist je prekletstvo naštevanja tujih blagostanj namesto svojih, ker izhaja iz lastne nevednosti ali pomanjkanja vere v svoje dobrine in vrline. Pravijo, da od zavisti pozelenimo, kar je žalitev za vitalni klorofil, kajti zavistni kvečjemu počrnijo v smislu duhovne kuge. Nobelov nagrajenec dr. Alexis Carell je svaril pred nevoščljivostjo, sovraštvom in strahom, kajti če se ustalijo kot naši stalni občutki, lahko povzročijo organske spremembe in bolezni, ker “človek misli, ljubi, sovraži, trpi, občuduje in se boji s svojimi možgani in vsemi organi.”
Čustva so predgibalna stanja, razglablja dr. Miha Mazzini, od kulture pa je odvisno, kako se bo človek “premaknil” ob zavedanju superiornosti sočloveka: ga bo skušal doseči, mu škodovati ali bo ostal pasiven. Omenja starogrško boginjo zavisti Eris, ki nosi lepo in grdo lice, človek pa izbira, v katero jo bo pogledal. Zavisti v sebi ne moremo zatreti, in ko privre na dan, nas sili k dejanju, pri čemer lahko storimo le to, da izberemo vrsto dejanja oziroma dobro ali slabo božansko obličje.
O psihopatoloških značilnostih našega naroda je pronicljivo pisal že dr. Anton Trstenjak. Slovenci stereotipno veljamo za družinske, delovne in zavistne ljudi, česar nimamo v genih, temveč nas zavist razjeda zaradi narodne majhnosti, ki ne mara presežkov, kakor tudi vedenjskega vzorca oziroma programiranih načinov reakcije, ki smo jih razvili skozi stoletja. Poleg vseh preostalih družbenih bolezni nas v domačih blatnih dolih zdaj razkraja še popiz(d)acija politike in kulture, ki z lažnim zabavljaškim zadoščenjem pri mnogih vzbuja zavist in sorodna negativna čustva. Tudi zato je v domovini težko biti prerok, nemo propheta in patria.
Kot v podobnem kontekstu razmišlja dr. Boštjan M. Zupančič, ameriški Donald Trump in turški Recep Tayyip Erdogan gradita na Nietzschejevim ressentiment, torej na potlačenih čustvih zavisti in sovraštva, ki pehajo v frustriran občutek manjvrednosti. To izpričuje Eco v Praškem pokopališču prek odurnega lažnega stotnika Simoninija, genialnega ponarejevalca, ki sovraži vse po spisku (odi ergo sum), še najraje Jude in jezuite, ki so “prostozidarji, oblečeni v ženska oblačila”, a hkrati trdi “Jaz pa nimam predsodkov”.
Kako srhljivo aktualno!
Iz zavisti se je v 17. stoletju pogumno norčeval Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, recimo v gledališki igri Improvizacija v Versaillesu, ki je bila objavljena leta 1682 po avtorjevi smrti. Komedija na satiričen način prikazuje tedanjo francosko družbo, pri čemer je dramatik črpal navdih iz vsakodnevnega meščanskega življenja povprečnih ljudi in njihovih razvad in napak kot so zlasti svetohlinstvo, hinavstvo, zavist, ljubosumnost, zloba, podkupovanje in tekmovanje. Tako je ošvrknil nevoščljive kolege, kritike in sovražnike, kar je pogost pojav v umetnosti, kar spomnimo se na Prešernove puščice, s katerimi je streljal v tedanje Tartuffe.
Občasno me kakšen pametnjakovič povpraša, kaj se dogaja z mano, ”kje si, n’č te ni vid’t”, kar v podalpskem prevodu pomeni, da ga radosti, ker sem bolj redko v medijih in ne opravljam nobene prestižne funkcije, ergo, drsim v pozabo. Seveda takšne opazke še vedno z(a)bodejo moj ego in ga zaposlijo za pol ure, da poskuša(m) racionalizirati lastne poraze in uspehe, a na srečo vse pogosteje prevlada moj resnični jaz, ki se zaveda plehkosti takšnih situacij.
Verjamem, da je ljubezen najučinkovitejše zdravilo zoper zavist, saj pomaga pri moralnem razstrupljanju. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, veleva biblija in blagor čistim v srcu, zakaj le ti bodo gledali Boga, Stvarnika, Univerzum, Enost ali Celoto. Ljubezen bojda zre skozi teleskop in sega v neskončnost, zavist pa bolšči skozi mikroskop in tudi najbolj zdrave celice pohablja v rakasto želatino.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
