c S
Srečnejši ljudje smo bistveni za boljšo družbo
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
23.10.2009 Sreča je naša najvišja vrednota, a jo je nemogoče natančno ali celo »po pravniško« opredeliti, toda ko nas obišče in jo začutimo, jo gotovo spoznamo. Ljudske modrosti in misli umetnikov, učenjakov in drugih slavnih osebnosti nam na primer povedó, da je vsak svoje sreče kovač; da se o njej ne sme zgolj sanjati, ker jo bomo prespali; da je kot metulj, ki ga ne moreš ujeti, toda ko mirno obsediš in se umiriš, bo sedel nate; da je naša sreča odvisna od osrečevanja drugih in tako dalje, od lepih pregovorov še k lepšim.

Kaj pa »praksa«?

»Sreča ni v glavi in ne v daljavi«, nam tiho mrmra Tone Pavček nekje v sečoveljskih solinah, »ne v žepu in ne pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad.«

Moja Ester mi je pred nekaj dnevi kupila čudovito knjigo o sreči, ki jo je na podlagi svojih izjemno odmevnih predavanj napisal harvardski profesor filozofije in psihologije dr. Tal Ben-Šahar (Sreča je v tebi (»Happier«), Založba Karantanija, Ljubljana, 2008, 247 strani, http://www.talbenshahar.com).

Avtor se ukvarja s pozitivno psihologijo, ki na znanstven način raziskuje optimalno človeško delovanje. Srečo opredeli kot »splošno občutenje ugodja in smisla«. Ugodje izhaja iz pozitivnih čustev, ki jih občutimo tu in zdaj glede trenutne koristi (denimo ob prebiranju zanimive knjige, pisanju, poučevanju, glasbi, športu), smisel pa iz cilja, torej iz prihodnjega dobitka naših dejanj (npr. ljubezni, družine, domovine, poklica). Ben-Šahar se sprašuje, zakaj tako velikemu številu ljudi kljub nezaslišani ravni materialnega bogastva grozi čustven bankrot, podobno kot Viktor Frankl opozarja na eksistencialni vakuum, Piero Ferrucci na globalno ohlajanje medčloveških odnosov in David Goleman na sedanjo dobo melanholije. Večina posameznikov svoja življenja preživlja v tihem obupu, čeravno so navzven morebiti družabni, uspešni in zadovoljni.

Popularni učitelj ponuja »hamburgerski model sreče«, ki ga sestavljajo štirje arhetipi:

podganji tekač: ne zna uživati v tem, kar dela, tukaj in zdaj, zato vseskozi drvi skozi življenje, hlasta po uspehih in sleherni doseženi cilj nadomešča z novim, pri čemer živi v upanju, da bo srečen v prihodnosti, ko bo dosegel končni cilj, a si noče priznati, da ta ni nikoli končen. Nešteti so primeri zelo uspešnih ljudi, ki so zabredli v depresijo ali se vdali alkoholu in drogam, ker niso nikoli prišli povsem na namišljeni »vrh« - ker niso našli smisla;

hedonist: živi v sedanjosti in uživa kjerkoli, kadarkoli, karkoli in s komerkoli, toda ni sposoben čutiti trajne izpolnitve;

nihilist: je priklenjen na preteklost in je popolnoma obupan nad tem, da bi mu uspelo najti srečo;

srečnež: pozna odgovor na vprašanje, »kako je lahko srečen zdaj in v prihodnosti«, zna živeti danes in za jutri ter uživa življenje, ker ve… Sreča ne pomeni, da dosežemo vrh, niti da brezciljno plezamo po gori; sreča je izkustvo vzpenjanja proti cilju! Ali kot nas je odlično opisal Anton Trstenjak: »Človek je bitje v sedanjosti, iz preteklosti za prihodnost«.

Biti realist ni nič slabega, temveč pomeni biti zvest svoji pravi naravi. Za smiselno življenje moramo upoštevati svoje potenciale in si prizadevati, da kar najbolj izkoristimo svoje zmožnosti. Hitimo počasi in dajajmo prednost kakovosti pred kvantiteto, saj je »manj« praviloma »več«. Lepo je napisal Goethe: »Karkoli lahko storiš ali sanjaš, da lahko storiš, stori! Pogum ima v sebi genija, moč in čarobno privlačnost.«

Ključna naloga ciljev je, da nas osvobodijo, da bomo lahko uživali tu in zdaj. Cilji so sredstva in ne le zaključki. Tako sta nas denimo učila žal že pokojna alpinist Nejc Zaplotnik, ki mu je nenehna pot predstavljala svobodo v najpopolnejšem pomenu besede, in pesnik Janez Menart z naslednjim bisernim utrinkom: »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem.«

V življenju moramo zmanjšati »morati« in povečati »hoteti«. Mark Van Doren trdi, da predstavlja izobraževanje našo najboljšo možnost za dosego sreče. V stanju optimalne izkušnje med učenjem in delom občutimo vrhunec, ugodje in damo vse od sebe. Ljubezen do učenja je prirojena, toda žal prevečkrat pozabljena in podrejena. Abraham Maslow upravičeno meni, da sta najlepša usoda in najčudovitejša sreča, ki nas lahko doletita, da smo plačani za tisto, kar predstavlja našo strast. Pomislimo, katera opravila nam pomenijo smisel, v katerih najdemo užitek in katere so naše prednosti. Tam kjer se vse troje prekriva, tičita naša poklicanost in sreča.

Ben-Šahar piše tudi o ritualih, ki lahko vplivajo na srečo (npr. jutranji družinski zajtrk), in citira britanskega pesnika Johna Drydena iz 17. stoletja, ki je dejal, da si moramo najprej ustvariti navade, potem bodo pa te ustvarile nas. Sodobni človek je preobremenjen in poskuša čedalje več dejavnosti stlačiti v vse manj časa. Tim Kasser dokazuje, da je obilje časa trajen pokazatelj dobrega počutja, medtem ko tega ne moremo trditi za materialno bogastvo. Zato moramo poenostaviti naša življenja in se naučiti reči »ne«, hkrati pa prikimati brezpogojni ljubezni in sočutju.

Končno po besedah pisatelja potrebujemo revolucijo sreče, ki je na voljo v izobilju, saj jo ima lahko vsak brez prikrajšanja drugih. Buda je dejal, da je z eno samo svečo mogoče prižgati na tisoče sveč, pa zato življenje te sveče ne bo nič krajše, kar je bistvo etike in duhovnosti. Če bi percepcija sreče prevladala, bi se število individualnih in mednarodnih konfliktov v znatni meri zmanjšalo, pa tudi globalni finančni in podnebni krizi bi bili zagotovo milejši.

P.S.

Ker je sreča sestavni del etike, ne morem mimo naslednje opazke. Na pompozni okrogli mizi na letošnjih tradicionalnih Dnevih slovenskih pravnikov o vlogi ekonomije, prava in politike pri reševanju gospodarske krize so sodelovali eminentni strokovnjaki in politiki: predsednik republike dr. Danilo Türk, ministrica Katarina Kresal, moderator prof. dr. Lojze Ude, prof. dr. Marjan Senjur in mag. Bernard Brščič. Na žalost so moralo in etiko omenili le mimogrede, nekateri skorajda prezirljivo, in šele na podlagi mojega provokativnega vprašanja oziroma kratkega komentarja o naravnem pravu se je debata razvila (zlasti po zaslugi dr. Türka in mag. Brščiča) tudi v to, po mojem skromnem mnenju edino pravo in ključno smer,. Trdim, da je poglavitni razlog za globalno »stanje« (beri: t = r) neetično ravnanje premnogih gospodarskih, političnih in pravniških akterjev, kar je posledično pahnilo v hladno malodušje in nihilistični obup naraščajoče ljudske množice! Preobrazba slehernega od nas po meri sočutja in osrečevanja je nujna za pozitivno spreminjanje družine, krajevne skupnosti, občine, pokrajine, države, Evropske unije in celotnega planeta.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.