c S
Pravnik kot duhovno bitje
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
19.03.2018 V ustanovni listini Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje opredeljeno kot čim tesnejši približek popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja človeka, kar bi bil ideal naše psihofizične in družbene umeščenosti z medsebojnim sožitjem.

Vzhajajoči kanček svobodnjaško pronicljive psihološke in antropološke vede takisto izpostavlja duhovno plast zdravja, ki izžareva neskončno ljubezen, notranjo človekovo svobodo za trezno in poglobljeno odločanje, razvijanje zrele odgovornosti in vesti, doživljanje smisla, lepote in dobrote ter verovanje v nekaj neotipljivega, nematerialnega in še ne povsem znanstveno dokazanega, denimo v Višjo Silo, Stvarstvo, Celoto, Vesolje ali Boga. To je metaspoznanje brezčasne in brezmejne prepojenosti slehernika z vsakim in vsem, torej zavedanje Enosti, kakor na Nebu, tako na Zemlji, po starodavnih indijskih Upanišadah tat tvam asi, človeško in božansko sta Eno.

Celostna antropohigiena preučuje človeka v telesni, duševni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski razsežnosti, s čimer se denimo že desetletja ukvarja Jože Ramovš. Obstoj duhovne inteligence sta znanstveno dokazala Danah Zohar in Ian Marshall ter njeno bistvo opisala kot kreativnost, strpnost, sposobnost spreminjanja pravil in situacij, iskanje rešitev ugank o našem poreklu in identiteti, preobrazbo naše zavesti in širjenje domišljije, odkrivanje globljih plasti nas samih in iskanje smisla v Jazu, ki presega goli jaz.

Duhovnost je celovitejša kot vera (religija), ki je le ena od postaj na popotovanju v sebe in vesolje. Gre za doživljanje celosti onkraj umskega operacijskega sistema, ki je le Ego, zraščen iz podosebnosti. Z umom rešujemo probleme, ustvarjamo, načrtujemo in dojemamo občutke, čustva in domala vse površinsko zaznavno v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, upravlja pa ga Jaz oziroma Sebstvo s pomočjo Zavesti. Če ta “učitelj” ali “dirigent” vibrira na pravih frekvencah, oddaja in sprejema signale oziroma energijo iz Enosti, kar je duhovnost ali bistvo Duše.

Če vam tole zveni okultno, vas prijateljsko prosim, da dopustite vsaj drobceno možnost o obstoju srčike Vsega, kar znanost v tej fazi še ne zmore izmeriti in definirati. Celo razvpiti Sam Harris, kognitivni nevroznanstvenik in zagrizen zagovornik filozofske smeri “novega ateizma,” priznava, da je znanost o zavesti “še vedno v plenicah,” torej vemo, da skorajda nič ne vemo.

Dalajlama razume duhovnost kot poln razcvet človeških vrednot in srčnih lastnosti, ki so usodne za obstoj in razvoj vseh živih bitij, zato poziva k duhovni in moralni revoluciji, ki bi slonela na sekularni etiki. Duhovnost je brez vere kot voda, ki je nujna za zdravje in preživetje; če je začinjena z religijo, je skuhana v čaj. Če nimamo vode, ne moremo preživeti, če ni čaja, lahko, kar je tudi moja filozofija, saj me navzlic osnovni krščanski vzgoji,  kateri so botrovali očetovi in kasneje ženini starši, utesnjuje kakršnakoli institucionalna in dogmatična verska zamejenost, čeravno spoštujem vse človekoljubne veroizpovedne  prakse in običaje, med katere spada tudi rdeča maša za pravnike, študente prava in javne uslužbence.

Dasiravno se sodobna, zlasti zahodna družba duši v zoperdušnem vakuumu, čutim, da smo navzlic prislovični paragrafski zadrtosti in čustveni zakrnelosti tudi pravniki duhovna bitja z neizkoriščenim potencialom. Bo že držalo, da se marsičesa še ni mogoče naučiti in privzgojiti, ker je kodirano v genih in univerzalni zavesti, pri čemer prvi večinoma delujejo podzavestno, druga pa je zaenkrat dostopna le redkim. Ampak kot nas pouči jurist in pisatelj Robin Sharma, zmoremo ravnati kot “menih, ki je prodal svojega ferrarija,” morda v imenu Salustijevega rekla, da je duh vodnik in gospodar človeškega življenja: dux atque imperator vitae mortalium animus est. Prav ta človeška značilnost, možnost in priložnost nas na odskočni deski, zlepljeni iz klasičnega zdravja, vzgojenosti, izobraženosti, pridnosti in klasične inteligentnosti, ponese v višje sfere človekoljubnega in obče dobrega delovanja.

Znamenito je inavguralno predavanje Leonida Pitamica, s katerim je 15. aprila 1920 uvedel delovanje ljubljanske pravne fakultete, in še bolj njegova sklepna misel,  da ne bomo “ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas.” 

Le na kaj je meril vrli profesor s kombinacijo predloga in osebnega zaimka “v nas” in kaj si z njo predstavljamo mi, njegovi kolegi pravnuki, mogoče um, možgane, sistem 1 ali 2 po Danielu Kahnemanu, flow genome, neokorteks, nevrone in sinapse ali kemične in elektromagnetne reakcije, ki naj bi ohranjale in obujale spomin ter ustvarjale mišljenje in zavest? Ali zgolj iz snovnega poblisne pravni občutek o pravilnem in napačnem, (za)vesti, morali, etiki, svetovnem etosu, dobri veri, vestnosti, poštenju, zmernosti, dostojanstvu, svetosti, zlatem pravilu, neškodljivosti, solidarnosti, lojalnem sodelovanju, resnicoljubnosti in vsem preostalem, kar je nemogoče precizirati v predpisih in sodni praksi?

Ena od duhovnih čarobnosti je intuicija, ki jo bojda poznamo in se nanjo radi sklicujemo, ne da bi točno vedeli, kaj je točno. V latinščini pomeni intuitio gledanje, zrenje ali opazovanje, literatura pa govori o nagonskem, neposrednem uvidu resnice in resničnosti, šestem ali sedmem čutu, navdihu, slutnji, neposrednem spoznanju komplicirane celote, o sposobnosti, da se neposredno ugotovi bistvo kompleksne situacije in o prepoznanju, pred katerim ni bilo procesa logičnega mišljenje, zato ga je nemogoče obrazložiti in dokazati.

Adrian Kezele, izvrstni učitelj integralne meditacije in indijske astrologije (džjotiša) ter avtor več kot štiridesetih knjig, je v knjigi Intuicija, modrost prave izbire (Chiara, 2017) opisal intuicijo kot nelinearen, neempiričen proces pridobivanja védenja in tolmačenja sporočil, ki prihajajo kot odziv na posameznikova vprašanja. Loči čisto zavest (stanje joge) in čisto obliko. Prvo primerja s suhim semenom in jo raztolmači kot stanje zavesti same po sebi, doživetje notranje tišine neomejenega in popolnoma svobodnega subjekta, ki se dogodi spontano ali s transcendenco, čemur služijo tehnike meditacije. Druga, čista oblika je kot navlaženo seme, ki nabrekne in vzkali, v njem je nekaj živega, gre za gibanje zavesti znotraj sebe, ki je ključna za intuicijo.

V univerzitetnih kabinetih se je ukoreninila domneva, da intuicija izvira iz desne možganske hemisfere, v sistemu št. 1, od koder vre lateralno mišljenje, iz leve poloble pa linearno, logično. Ampak vse bolj prepričuje hipoteza, da se intuicija utrne v globini duše in hkrati iz "kozmičnega računalnika" iznad individualnosti zaradi sinhronicitete, nevzročnega načela povezanosti, ki jo je na podlagi izkušenj starodavnih kultur preučeval že Carl Jung, oplemenitil in nepoznavalcem približal pa jo je Kezele v še enem fenomenalnem delu Sinhroniciteta: prebujanje Celote (Chiara, 2016). Sprejemanje možnosti takšnega smisla v naključnem dogodku pomeni, da je zavest odprta in pripravljena  za doživetje čiste oblike - intuicije, ki ima mnogotere skupne poteze z ustvarjalnostjo, razlikujeta pa se glede duhovnega sprožilca. Intuicija nastane kot reakcija na vprašanje, ustvarjalnost pa je vrsta notranje potrebe.

Vsi smo sposobni intuitivnega mišljenja, ne glede na spol, četudi ga ženske pogosteje uporabljajo. Tako kot še mnoge druge veščine je tudi intuicija pri večini ljudi uspavana, pojasni Kezele, predvsem zaradi prevladujoče znanstvene in obče miselne paradigme, nezaupanja v svoje sposobnosti, tradicionalnih in religioznih vplivov, reakcije okolice, vloge razuma - najhujši je individualni intelektualni cenzor - in kaotičnosti lastnega življenja (intuicija zahteva urejenost, umirjenost in življenjsko stabilnost).

Za čisto zavest se uporabljajo različni opisi hipnega ali trajnega stanja, odvisno od religije, kulture ali posameznega učenjaka, denimo kolektivno nezavedno, zavest po sebi, joga, satori, tao, epifanija, razsvetljenje, iluminacija, vrhunsko doživetje, unio mystica, ekstaza, holistični preblisk, zakrament trenutka, praznost, osvobojenje, samadhi, spokoj, nirvana, kozmična zavest, objektivna zavest, zlitje subjekta in objekta, iniciacija, blaženost in ananda.

Večina nevrobiologov in drugih konservativnih znanstvenikov reducira zavest in morebitno dušo na kemične reakcije in biološke strukture, čeprav je že pred dobrim stoletjem Henri Bergson dokazoval nasprotno, da zavest ni zgolj refleksija nevropsiholoških procesov. Resnico morda odstirajo zunajtelesne in obsmrtne izkušnje, o katerih je pisal že Platon, zadnjih petdeset let pa za vodilnega eksperta na tem področju štejejo zdravnika in psihiatra Raymonda Moodyja. Za pravcato revolucijo je poskrbel njegov stanovski kolega Eben Alexander, ugleden nevrokirurg in univerzitetni profesor (petnajst let na harvardski medicinski fakulteti!), ki je po sedemdnevni komi zaradi bakterijskega meningitisa čudežno vstal od mrtvih, okreval in v uspešnici Proof of Heaven: A Neurosurgeon’s Journey into the Afterlife (Simon & Schuster, 2012) izpričal osupljivo popotovanje v onstranstvo. Četudi je človeški del možganov (neokorteks) kompletno odpovedal in se izklopil, je doživel nekaj tako nadprvinskega, da mu je odstrlo znanstvene indice  za zavest, dušo po smrti, glede katere je poprej kot pretežna večina zdravnikov le nejeverno odkimaval. Zdaj je prepričan, da nam zlasti leva polovica možganov, ki generira občutek za racionalnost in ego, ovira dostop do višjega znanja in izkušenj. Zato se zdaj soočamo z bistvenim obdobjem eksistence, ko bi morali pridobiti več te modrosti še med življenjem v tuzemstvu.

Presenetljivo je Alexander tedaj zanemaril lateralno hipotezo, da bi ob izklopljenem neokorteksu utegnilo srce brez sodelovanja z možgani prevzeti določene možganske funkcije. To bi bilo treba raziskati, kajti najnovejši znanstveni izsledki kažejo, da ima naša črpalka več kot 40.000 lastnih možganskih celic in močno elektromagnetno polje, ki sega več kot pet metrov zunaj telesa. Srce pošilja čustvene in intuitivne informacijske signale možganom in telesu ter je celo močnejši emotivni detektor od možganov. Zato ni naključje, da se pomen srčnih možganov kaže v mnogih metaforah in pregovorih, denimo da je nekdo hrabrega srca, dober po srcu, mehkega in velikega srca, milosrčen, brezsrčen in levjesrčen, da nekomu nekaj polagamo na srce, da nam poči srce od žalosti ali zaigra od veselja, da poet piše o strohnjenem, krvavečem in zlomljenem srcu, da smo nekomu predani s srcem in dušo …

V svoji najnovejši knjigi Living in a Mindful UniverseA Neurosurgeon’ Journey into the Heart of Consciousness (Piatkus, 2017) je Aleksander s svojo partnerico Karen Newell prehodil še nekaj pomembnih neoznanstvenih in metafizičnih kilometrov ter upošteval tudi srčno dimenzijo zavesti, kako živeti ozaveščeno v zavedajočem se vesolju. Prevladujoča nevroznanost je materialistična, eksaktna in konvencionalna, za razliko od metafizičnega idealizma, ker  prisega na doktrino fizikalizma, rekoč, da le možgani proizvajajo zavest. To ni več ignoranca, marveč (ne)znanstvena aroganca, ki podpihuje “nevromitologijo”. Najbolj glasno se jo oklepajo psevdoskeptiki, ki pod krinko znanstvenega dvoma vnaprej zanikajo vse, kar jim je tuje in še ne preverjeno z dognanimi metodami. To je do neke mere razumljivo, kajti kljub zvedavosti v naših genih čemi strah pred novim in neznanim, ta “vrhovna iluzija” pa povzroča, da naše zaznave sveta maskirajo temeljne resnice o njem. Toda poneumljeni smo lahko na dva načina, se je rogal danski filozof Søren Kierkegaard: eden je, da verjamemo tistemu, kar ni res, drugi pa, da nočemo verjeti resnici.  

Nad zamegljenimi laboratorijskimi kotlinami se v višavah hvalevredno razvija kontemplativna nevroznanost, iz katere sramežljivo mežika teorija filtra kot dualistični kompromis med materializmom in idealizmom, saj priznava paralelno koeksistenco možganov in uma. Možgani naj bi bili le "čistilnik", ki prvobitno, izvorno kozmično zavest precedi v nekaj kapljic človeške zavesti o tukaj in zdaj. Lingvistični možgani torej ne ustvarjajo zavesti, niti niso skladišče spominov, kar je v zadnjih stotih letih preučevala množica vrhunskih znanstvenikov in terapevtov, na primer nobelovec Erwin Schrödinger, Arthur Eddington, James Jeans, David Bohm, Russell Targ, Marjan Ogorevc in Anton Krajcar. Neprecenljiva je knjiga zdravnika Larryja Dosseyja o enovitem umu oziroma kako je naš individualni um del večje zavesti in zakaj je to pomembno (One Mind: How Our Individual Mind is Part of a Greater Consciousness and Why It Matters, Hay House, 2013), ki jo po zarjaveli železni navadi eni malikujejo, drugi kritizirajo, tretji pa jo poskušamo vgraditi v nastajajoči holistični mozaik drugačne  paradigme.

Za dobršno vago zmede - kajpak na višjem nivoju - lebdi nekje v brezzračnem prostoru tudi epohalna dilema, kako bodo na duhovnost vplivale eksaktne, naravoslovne, tehniške, medicinske, agrarne, družbene, humanistične in umetniške znanosti. Kot laiku se mi zdi, da so za človeštvo možne najmanj tri "mentalne" prognoze, bržkone pa jih še več, kar zmanjšuje verjetnost našega izumrtja.

Prva je globalizacija umetne inteligence s pomočjo vsajenih čipov v možgane ljudi, ki si bi to lahko privoščili, pri čemer obstaja grozeča nevarnost, da bi neka totalitarna oblast tovrstne posege predpisala kot obvezne. Takšni algoritmični vsadki  ali nanoroboti bi stimulirali posameznikove nevronske povezave in vse več možganov bi bilo priključenih na planetarno internetno omrežje in nemara tudi onkraj, na zunajzemeljsko življenje. Energijo bi dobivali iz vizionarske Dysonove sfere ali po Teslu iz vibrirajočega etra, digitalno bi bili povezani med seboj in z najzmogljivejšimi računalniki, kar bi ustvarilo neskončno učinkovit "panjski" oziroma kolektivni um (hive mind), inteligenco roja (swarm intelligence) in telepatsko komunikacijo. Žal ne vemo, kako bi to vplivalo na človekovo zasebnost in individualno zavest ter v kolikšni meri bi človeštvo mutiralo v konformistično družbo, podrejeno svetovni vladi in vrhovnemu računalniku.

Po drugi napovedi bi umetna inteligenca služila zgolj za enormno povečanje možganskih kapacitet človeka  in odstranjevanje filtra, ki pretežni večini zaenkrat onemogoča stik s kozmično zavestjo. Umetna inteligenca bi torej prispevala k razcvetu naravne modrosti, namesto da bi jo podredila računalniškim programom in volji mogočnih strežnikov ter njihovih operaterjev. Pri tem velja omeniti idejo o morfogenetskih poljih (Paul Weiss) in hipotezo o formativni vzročnosti (Rupert Sheldrake), ki jo je Kezele  preprosto razložil takole: kadar se nekaj dovolj velikokrat zgodi ali doseže kritično maso pripadnikov neke vrste, to veščino ali značilnost usvoji večina te vrste. Ko se je med poskusom japonskih znanstvenikov opica na nekem otoku naučila v morju oprati umazan sladek krompir, ki je bil nastavljen na peščeni obali, so jo kmalu začeli posnemati njeni sorodniki. Ko je število ozaveščenih kosmatink doseglo sto, so tako ravnale vse opice, tudi na drugih otokih, čeprav ni bilo med njimi nobene povezave, ali pač – prek kozmične zavesti!? Se bo evolucija človeka nadaljevala po tej poti s pomočjo “enotnega uma”  in računalniške mreže, ki je vse bolj podobna živčnemu sistemu velikega organizma?

Tretja prognoza je najbolj zastrašujoča: ljudi naj bi s pomočjo metaznanosti -  biogenetike, genskega inženiringa, speciacije, kvantne fizike in računalniškega programiranja - vse bolj izpodrivali superčloveški roboti ali postljudje, zlasti pri rutinskih fizičnih in umskih opravilih ter prej ali slej tudi nasploh, ker algoritmi vse bolj konkurirajo tudi tistim čustvenim, intuitivnim in kreativnim posebnostim človeka, ki so še nedavno veljale za nedosegljive in nenadomestljive. Kakopak s(m)o ogroženi tudi pravniki, zlasti tisti, ki prisegajo na pozitivizem, torej na ubesedena pravila in podatke ter njihovo interpretacijo, naravnopravno vrednotenje pa jim ostaja deveto čudo.

Ne glede na futuristični kibernetični scenarij bo človeško bitje najverjetneje postopoma privzemalo lastnosti kiborga, nekakšnega hibrida med človekom in strojem, kar bo eden od največjih izzivov humanizma doslej, namreč kako tehnologijo uporabiti zgolj v korist vseh ljudi in drugih živih bitij, ne pa za njihovo maličenje in uničenje. Kljub ogromnim prednostim umetne inteligence nas mora že zdaj proaktivno skrbeti, da utegnejo kriptovalute, blokovne verige, sistemi avtonomnega (ne)nadzorovanega učenja, prepoznave govora, vizualne analize in artikulacije govora ter obča avtomatizacija in digitalizacija nekoč pogubiti človečnost, če ne bodo dresirane in ukročene s pomočjo “spiritualizacije”.

Če nečesa še nismo sposobni znanstveno dokazati, to ne pomeni, da ne obstaja ali da je zgolj še ena newageovska ali ezoterična utvara. Nekoč je preganjana peščica filozofov, umetnikov, znanstvenikov in duhovnih mislecev verjela v okroglino našega domovanja, kroženje okoli sonca, evolucijo, gravitacijo, relativnost, letala, podmornice, vesoljska plovila, kvantno prepletenost in hologramsko teorijo vesolja, danes pa jih čislamo kot največje genije, čeravno nekateri še čakajo na priznanje. Astronom Carl Sagan je sijajno povedal, da je duhovnost kompatibilna z znanostjo in še več, je njen globinski vir. Če želimo odkriti skrivnosti vesolja, moramo razmišljati o energiji, frekvencah in vibracijah, je bil prepričan Nikola Tesla in prav je imel. Na tem sloni kvantna fizika, ki tudi potrjuje, da je sleherna zaznava subjektivna, ker je odvisna od opazovalca, vsi smo in vse je del celote.

Antično reklo mens sana in corpore sano je treba razumeti dobesedno in v narekovanem zaporedju: prvo moramo poskrbeti za zdrav duh in potem za čilo telo, pri čemer eno ne more brez drugega, ker gre za vzajemen vpliv, za simbiozo. Karma ni zapečatena usoda, marveč moč delovanja, kar sejemo, to žanjemo, dharma pa je življenjsko poslanstvo slehernika. Zato je pohvalno, da tudi v pravniški srenji ni več zgolj moderno znojenje na hrupnih tekaških maratonih, teniških in golf igriščih, v fitnesih in sličnih fizičnih mučilnicah, marveč takisto duhovno žubori samorefleksija, molitev, meditacija, zazen, intuicija, kontemplacija, koncentracija, vizualizacija, karmična diagnostika, binavralne frekvence, parapsihologija, psihosinteza, transpersonalna psihoterapija, psihonevroimunologija, samohipnoza, avtosugestija, tapkanje (Emotional Freedom Technique), uporabna psihofiziologija (bio/neurofeedback), joga, tai či čuan, či gong, celo psihedelične snovi … Vse bolj je čislana “odklopljenost” in spokojnost v mirovanju, tišini ali ob posebnih zvokih ali nežni glasbi.

Na žalost so se tudi na tem subtilnem področju razpasli šarlatani, šušmarji in potrošniško spiritualni turisti, ki mislijo, da bodo po desetih dnevih v enem od opevanih indijskih ašramov doživeli čudežno preobrazbo in vstali kot veličastni guruji. Biti resnično duhoven zahteva ogromno napora in vztrajnosti, saj se brez muje še čevelj ne obuje, kaj šele prebudi duša; če se kje izdatno obrestuje vztrajnost, se pri duhovnih metamorfozah.

Poduhovljeni pravnik ni oksimoron alias bistroumni nesmisel, marveč je lahko najbolj smiselna podoba razsvetljenja. Zato se sprašujem, ali ne bi bilo vilinsko, če bi se lahko vsakdo po potrebi umaknil v duhovno auroro borealis in se tamkaj naužil vsega tistega, kar je najboljše zanj in za celoto? Naj alge še naprej ritmično plapolajo z morskimi tokovi in naj jih nikoli povsem ne nadomestijo umetni algoritmi! Čas je, da se človeštvo prebudi, nas svari Alexander, kajti od tega je odvisno naše golo preživetje, Kezele pa je navdihujoče optimističen:

Evolucija pomeni več blaženosti, več sposobnosti, več obilja, več vsega. Meni se mudi v tej smeri. Če je tudi z vami tako, imamo še eno priložnost.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.